Revizijski postopek
Začetek revizijskega postopka (30. člen ZPVPJN)
Revizijski postopek se začne:
- če naročnik zahtevek za revizijo v celoti zavrne. V tem primeru mora naročnik najpozneje v treh delovnih dneh od sprejema odločitve zahtevek za revizijo, vso dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in vso dokumentacijo o predrevizijskem postopku posredovati v nadaljnjo obravnavo Državni revizijski komisiji. Aktivno ravnanje vlagatelja ni potrebno, saj se revizijski postopek začne že na podlagi naročnikovega odstopa dokumentacije. Vlagatelj se lahko v posebni pisni vlogi, ki jo posreduje tako naročniku kot tudi Državni revizijski komisiji, opredeli do naročnikovih navedb (šesti odstavek 29. člena ZPVPJN). Če se vlagatelj ne strinja z začetkom revizijskega postopka, mora Državni revizijski komisiji podati predlog za umik zahtevka za revizijo.
- če naročnik zahtevku za revizijo delno ugodi in delno razveljavi postopek javnega naročanja. V tem primeru mora vlagatelj v roku treh delovnih dni od prejema naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo pri naročniku vložiti predlog za začetek revizijskega postopka.
- v primeru molka naročnika. Molk naročnika nastopi, če vlagatelj v 20 delovnih dneh od dneva, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo, ne prejme odločitve. V tem primeru mora vlagatelj najpozneje v 25 delovnih dneh od dneva, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo, pri naročniku vložiti predlog za začetek revizijskega postopka.
Predhodni preizkus zahtevka za revizijo (31. člen ZPVPJN)
Državna revizijska komisija po prejemu zahtevka za revizijo preveri naslednje procesne predpostavke:
- pravočasnost in pravilnost vložitve zahtevka za revizijo (25. člen ZPVPJN),
- popolnost zahtevka za revizijo (15. člen ZPVPJN),
- aktivno legitimacijo vlagatelja (14. člen ZPVPJN),
- procesne prekluzije (16. člen ZPVPJN),
- dopustnost zahtevka za revizijo.
Če je zahtevek za revizijo pravočasen, pravilno vložen in popoln, če je vlagatelj aktivno legitimiran, če ne obstajajo omejitve iz 16. člena ZPVPJN in če je zahtevek za revizijo dopusten, ga Državna revizijska komisija sprejme v obravnavo. Če v zvezi z zahtevkom za revizijo obstajajo procesne pomanjkljivosti, je ravnanje Državne revizijske komisije odvisno od vrste pomanjkljivosti. Državna revizijska komisija neposredno zavrže zahtevek za revizijo v naslednjih primerih:
- če je zahtevek za revizijo vložen nepravočasno,
- če vlagatelj nima aktivne legitimacije,
- če iz zahtevka za revizijo niso razvidne vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN oziroma zahtevek teh sestavin ne vsebuje, pa je vlagatelja k ustrezni dopolnitvi pravilno pozval že naročnik v predrevizijskem postopku,
- če obstajajo omejitve iz 16. člena ZPVPJN,
- če zahtevek za revizijo ni dopusten.
Če zahtevek za revizijo ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz prvega odstavka 15. člena ZPVPJN in če manjkajoče sestavine niso razvidne iz zahtevka, naročnik pa vlagatelja v predrevizijskem postopku ni pozval k dopolnitvi ali pa je bil poziv neustrezen, Državna revizijska komisija vlagatelja najpozneje v treh delovnih dneh od prejema zahtevka za revizijo pozove, da zahtevek za revizijo ustrezno dopolni. Vlagatelj mora v tem primeru dopolnitev izvesti v treh delovnih dneh od prejema poziva. V pozivu mora Državna revizijska komisija jasno navesti, v katerem delu naj se zahtevek dopolni, vlagatelja pa mora tudi opozoriti na pravne posledice nepravočasne ali neustrezne dopolnitve. V primeru dopolnitve zahtevka za revizijo s potrdilom o plačilu takse se šteje, da je dopolnitev pravočasna in ustrezna, če vlagatelj v treh delovnih dneh od prejema poziva dostavi potrdilo o plačilu takse, iz katerega je razvidno, da je bila taksa v ustrezni višini plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo. Če vlagatelj v roku zahtevka za revizijo ne dopolni ali ga ne dopolni ustrezno, Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo s sklepom zavrže. Odločitev Državne revizijske komisije o zavrženju zahtevka za revizijo je pravnomočna.
Zbiranje gradiva, ugotavljanje dejstev, izvajanje dokazov (32., 33., 34., 35. in 36. člen ZPVPJN)
Državna revizijska komisija v revizijskem postopku izvede vse dokaze, za katere presodi, da bodo pripomogli k zakoniti in pravilni odločitvi o zahtevku za revizijo. Pri tem ni omejena le na dokazne predloge vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika. Kot dokazilo se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje dejanskega stanja v zadevi. Državna revizijska komisija lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih vlagatelj, izbrani ponudnik in naročnik niso navajali, če presodi, da je to potrebno za zakonito odločitev o zahtevku za revizijo.
Naročnik, vlagatelj in izbrani ponudnik imajo pravico izreči se o dokazih, dejstvih in navedbah, ki jih je pridobila Državna revizijska komisija.
Naročnik, vlagatelj, izbrani ponudnik in drugi udeleženci v postopku oddaje javnega naročila morajo Državni revizijski komisiji na njeno zahtevo posredovati dodatna pojasnila in dokumentacijo ter ji omogočiti seznanitev z dejanskimi razmerami v zvezi s postopkom oddaje javnega naročila. Osebe javnega in zasebnega prava, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za odločitev Državne revizijske komisije, ji morajo na njeno zahtevo posredovati podatke in mnenja, ki so potrebni za izvajanje njenih nalog.
Državna revizijska komisija lahko v okviru revizijskega postopka izvede ustno obravnavo, pridobi strokovno ali izvedensko mnenje in opravi druga dejanja, ki so potrebna za ugotovitev določenega dejstva.
Rok za sprejem odločitve (37. člen ZPVPJN)
Državna revizijska komisija mora o zahtevku za revizijo odločiti v 15 delovnih dneh od prejema popolnega zahtevka in celotne dokumentacije. V utemeljenih primerih lahko Državna revizijska komisija rok podaljša za največ 15 delovnih dni, o čemer mora pred potekom roka iz prejšnjega stavka obvestiti naročnika, vlagatelja in izbranega ponudnika. O zahtevkih za revizijo, s katerimi se očitajo kršitve v postopku oddaje javnega naročila, ki se sofinancira iz evropskih sredstev in v postopku oddaje javnega naročila, katerega ocenjenega vrednost znaša 10 milijonov eurov ali več, ne glede na vir financiranja, odloča Državna revizijska komisija prednostno.
Odločitev o zahtevku za revizijo (39. člen ZPVPJN)
Državna revizijska komisija lahko:
- zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen, če ugotovi, da ob upoštevanju navedb v zahtevku za revizijo naročnik ne bi sprejel drugačne odločitve ali da naročnikovo ravnanje v postopku oddaje javnega naročila bistveno ne vpliva ali bistveno ne more vplivati na oddajo javnega naročila;
- zahtevku za revizijo ugodi, zaradi česar delno ali v celoti razveljavi postopek javnega naročanja ali naročniku naloži odpravo kršitve;
- ugotovi utemeljenost zahtevka za revizijo, kadar v revizijskem postopku ugotovljenih kršitev ni mogoče odpraviti.
Državna revizijska komisija v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila, če pogodba še ni sklenjena, in:
1. če naročnik, čeprav niso izpolnjeni pogoji, izvede:
- konkurenčni dialog ali konkurenčni postopek s pogajanji zaradi predhodno neuspešnega postopka oddaje javnega naročila in v njem ne objavi obvestila o naročilu
ali
- postopek s pogajanji brez predhodne objave;
2. če naročnik ne objavi obvestila o naročilu, čeprav ga k temu zavezuje zakon, ki ureja javno naročanje;
3. v primeru drugih hujših kršitev zakona, ki ureja javno naročanje, ali ZPVPJN.
Odločitev Državne revizijske komisije o stroških revizijskega postopka (70. člen ZPVPJN)
Med postopkom vsaka stranka predhodno trpi stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Stranki morata v postopku opredeljeno navesti stroške, za katere zahtevata povračilo. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik na pisno zahtevo vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške, nastale z revizijo. Odločitev Državne revizijske komisije o stroških je izvršilni naslov.
Upravni spor (39.a člen ZPVPJN)
Od 1. januarja 2021 dalje je zoper nekatere odločitve Državne revizijske komisije dovoljeno sprožiti upravni spor.
Za namen izvajanja predpisov, ki urejajo oddajo javnih naročil in nekaterih koncesijskih pogodb, se ne glede na sprožen upravni spor šteje, da je odločitev o oddaji javnega naročila postala pravnomočna z dnem sprejema odločitve Državne revizijske komisije (deveti odstavek 39. a člena ZPVPJN).
Tožbo v upravnem sporu je dovoljeno vložiti zoper tiste odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo (prvi odstavek 39. a člen ZPVPJN v povezavi s prvim odstavkom 39. člena ZPVPJN), s katerim je ta:
- zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen;
- zahtevku za revizijo ugodila, zaradi česar je delno ali v celoti razveljavila postopek javnega naročanja ali naročniku naložila odpravo kršitve;
- ugotovila utemeljenost zahtevka za revizijo, v primeru, ko v revizijskem postopku ugotovljenih kršitev ni bilo mogoče odpraviti.
Zoper druge odločitve Državne revizijske komisije (npr. zavrženje zahtevka za revizijo iz procesnih razlogov, ustavitev revizijskega postopka zaradi umika zahtevka za revizijo, odločitve o pritožbah) upravni spor ni dovoljen.
Ne glede na vrsto odločitve Državne revizijske komisije upravni spor ni dovoljen (četrti odstavek 39. a člena ZPVPJN) tudi v naslednjih primerih:
- če je predmet spora javno naročilo, ki se oddaja po postopku naročila male vrednosti ali
- če je bil zahtevek za revizijo vložen pred izdajo odločitve o oddaji javnega naročila (tj. zoper vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo).
Tožbo v upravnem sporu, ki se vodi zoper Državno revizijsko komisijo, lahko vložijo vlagatelj zahtevka za revizijo, naročnik ali izbrani ponudnik (peti odstavek 39. a člena ZPVPJN).
Tožbo je treba vložiti pri Upravnem sodišču na sedežu v Ljubljani, in sicer najkasneje v roku 30 dni od vročitve odločitve Državne revizijske komisije (šesti odstavek 39. a člena ZPVPJN). Tožba se vloži pisno pri sodišču ali pa se mu jo pošlje po pošti, pri čemer se šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto (29. člen Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).
Tožnik sme s tožbo zahtevati le ugotovitev nezakonitosti odločitve Državne revizijske komisije (ugotovitvena tožba), ne more pa zahtevati njene razveljavitve (peti odstavek 39. a člena ZPVPJN). Če tožnik v upravnem sporu zahteva tudi povrnitev škode, upravno sodišče o takšnem zahtevku ne odloča v upravnem sporu, ampak tožnika napoti, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdnem postopku pred civilnim sodiščem.
Zoper sodbo Upravnega sodišča ni dopustna pritožba (sedmi odstavek 39. a člena ZPVPJN), dopustno pa je vložiti revizijo (84. člen in nasl. ZUS-1). Revizijo je mogoče vložiti le, če jo je dopustilo Vrhovno sodišče (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), reviziji pa mora stranka priložiti predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije (drugi odstavek 373. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Taksa za upravni spor po 39.a členu ZPVPJN se zaračuna po tabeli 6.1 taksne tarife (po Zakonu o sodnih taksah – ZST-1), ki od 12. 1. 2022, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1D), znaša 4.440 evrov (tarifna številka 6113).
Natisni stran