018-104/2025-9 Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije
Številka: 018-104/2025-9Datum sprejema: 4. 11. 2025
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011, s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Sama Červeka, kot predsednika senata, ter Andraža Žvana in dr. Mateje Škabar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava pisarniškega materiala, obrazcev v prosti prodaji in tonerjev« v sklopih 3 »Tonerji in kartuše za naprave za tiskanje proizvajalca HP«, 4 »Tonerji in kartuše za naprave za tiskanje proizvajalca Lexmark« in 5 »Tonerji, kartuše in trakovi za naprave za tiskanje ostalih proizvajalcev«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba PAVLIN proizvodnja, trgovina, storitve, d.o.o., Gerbičeva ulica 116, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji d.o.o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, Riharjeva ulica 38, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 4. 11. 2025
odločila:
1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika o oddaji javnega naročila za sklope 3, 4 in 5, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« z dne 18. 8. 2025.
2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 12.661,20 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva se zavrne.
Obrazložitev:
Naročnik je 5. 2. 2025 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po odprtem postopku z namenom sklenitve okvirnega sporazuma s po enim gospodarskim subjektom v vsakem od petih razpisanih sklopov, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil 12. 2. 2025, pod št. objave JN000807/2025-EUe16/01, ter v Uradnem listu EU, pod št. objave 96779-2025. Naročnik izvaja javno naročilo v svojem imenu ter v imenu in za račun javnih zdravstvenih zavodov, po pooblastilu.
Naročnik je 10. 4. 2025 na Portalu javnih naročil objavil »Odločitev o oddaji javnega naročila«, s katero je ponudnike med drugim obvestil, da je javno naročilo v sklopih 3 in 5 oddal ponudniku Mladinska knjiga založba d.d., Slovenska cesta 29, Ljubljana (v nadaljevanju: prvi izbrani ponudnik), v sklopu 4 pa ponudniku EXTRA LUX, proizvodno in trgovsko podjetje d.o.o., Ljubljana, Brnčičeva ulica 17B, Ljubljana – Črnuče (v nadaljevanju: drugi izbrani ponudnik). V obrazložitvi odločitve je naročnik navedel, da je bila vlagateljeva ponudba za vse te tri sklope sicer ugodnejša od ponudb izbranih ponudnikov, vendar jo je zavrnil kot nedopustno. Zoper navedeno odločitev je vlagatelj 23. 4. 2025 vložil zahtevek za revizijo, o katerem je Državna revizijska komisija odločila s sklepom št. 018-046/2025-9 z dne 8. 7. 2025 – Državna revizijska komisija je zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev naročnika o oddaji javnega naročila za sklope 3, 4 in 5.
Naročnik je 18. 8. 2025 na Portalu javnih naročil objavil »Odločitev o oddaji javnega naročila«, s katero je ponudnike obvestil, da je javno naročilo v sklopih 3 in 5 ponovno oddal prvemu izbranemu ponudniku, v sklopu 4 pa drugemu izbranemu ponudniku. V obrazložitvi odločitve je naročnik navedel, da je bila vlagateljeva ponudba za vse te tri sklope sicer ugodnejša od ponudb izbranih ponudnikov, vendar jo je zavrnil kot nedopustno. Pri tem najprej izpostavlja, da je vlagatelj v dokaz izpolnjevanja pogojev in posebnih zahtev za sklope 3, 4 in 5 ob upoštevanju 70. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) v ponudbi predložil tehnično dokumentacijo proizvajalca, s katero dokazuje zmogljivost natisnjenih strani, pri čemer pa naročnik po pregledu ponudbe in na podlagi podatkov in informacij, s katerimi razpolaga na podlagi zaključenega revizijskega postopka, ugotavlja, da sklicevanje vlagatelja na 70. člen ZJN-3 ni dopustno. Vlagatelj v ponudbi sicer pojasnjuje, da naj ne bi imel dostopa do dokumentov, ki jih naročnik zahteva v dokaz izpolnjevanja pogojev in posebnih zahtev, in naj jih tudi ne bi mogel pridobiti v času od objave predmetnega razpisa do poteka roka za predložitev ponudb, pri tem pa naj razlogi oziroma odgovornost za to ne bi bili na njegovi strani. Naročnik ugotavlja, da so navedbe vlagatelja v ponudbi v nasprotju z navedbami, ki jih je podal v prejšnjem revizijskem zahtevku, kjer je navajal, da je v ponudbi predložil lastna testna poročila zaradi napak, ki se pojavljajo pri organizacijah, ki izvajajo testiranja, in torej ne zato, ker dokazil s strani akreditiranih institucij ne bi mogel pridobiti. V zvezi s predloženimi testnimi poročili naročnik še ugotavlja, da so bila vsa testna poročila, ki naj bi se sicer nanašala na testiranja izvedena v letu 2020, izdelana oziroma dokumenti kreirani šele tekom leta 2024 oziroma kasneje, zato naročnik upravičeno domneva, da gre za testna poročila, ki so bila prirejena izključno za potrebe predmetnega razpisa in niso bila izdelana kot rezultat izvedenega testiranja, temveč gre le za prepis podatkov iz testnih poročil testiranja, ki jih je za vlagatelja izvedlo drugo podjetje v letu 2020. Tudi iz navedenega razloga zadevnih testnih poročil ni mogoče šteti kot dokaz izpolnjevanja pogojev in posebnih zahtev. Naročnik še pojasnjuje, da je vlagatelja pozval na predložitev vzorcev ponujenega blaga, pri čemer po pregledu vzorcev artiklov ugotavlja, kot sledi:
- zap. št. 175 v sklopu 3:
o na tonerju ni vtisnjenih slikovnih navodil za namestitev,
o toner kartuša nima nameščene zaščite tonerja
o so na valjčku vidne sledi predhodne uporabe in
o se tonerski prah razsipa iz ohišja in je posledično celotno ohišje tonerja umazano;
- zap. št. 180 v sklopu 3:
o na tonerju ni vtisnjenih slikovnih navodil za namestitev,
o toner kartuša nima nameščene zaščite tonerja, oranžni zaščitni pokrovček je z ohišja tonerja odpadel,
o je na ohišju tonerja odtis drugačne serijske številke, in sicer CF218A/03A, kot je navedena na škatli tonerja,
o so na valjčku in plastičnih delih vidne mehanske poškodbe,
o se tonerski prah razsipa iz ohišja tonerja;
- zap. št. 209 v sklopu 3:
o na tonerju ni vtisnjenih slikovnih navodil za namestitev,
o toner kartuša nima nameščene zaščite tonerja,
o so na plastičnih delih ohišja prisotni ostanki rumenega tonerja,
o so na valjčku vidni znaki obrabe in sledi predhodne uporabe,
o se tonerski prah razsipa iz ohišja tonerja;
- zap. št. 210 v sklopu 3:
o na tonerju ni vtisnjenih slikovnih navodil za namestitev,
o toner kartuša nima nameščene zaščite tonerja
o so na ohišju prisotne sledi rumenega tonerja, kar nakazuje na neustrezno čiščenje ali predhodno uporabo v drugem tiskalniškem sistemu,
o so na valjčku jasno vidne sledi predhodne uporabe, vključno z vzdolžnimi črtami – površina plastičnih delov je vidno obrabljena;
- zap. št. 135 v sklopu 4:
o prisotnost oznak, narejenih z alkoholnim flomastrom modre barve na zunanjem ohišju tonerja ni skladna z lastnostmi novega izdelka, kar nakazuje na predhodno uporabo,
o je pri testiranju tiskalnik po 200 narejenih kopijah začel ropotati in sporočil napako na tonerju,
o je čip na tonerju zaznal, da je bil predmetni toner že uporabljen 10. 5. 2022, iz česar je mogoče nedvoumno sklepati, da je bil toner predhodno že uporabljen in da je ponovno polnjen;
- zap. št. 147 v sklopu 4:
o prisotnost oznak, narejenih z alkoholnim flomastrom modre barve na zunanjem ohišju tonerja ni skladna z lastnostmi novega izdelka, kar nakazuje na predhodno uporabo,
o je čip na tonerju zaznal, da je bil predmetni toner že uporabljen 12. 6. 2020, iz česar je mogoče nedvoumno sklepati, da je bil toner predhodno že uporabljen in da je ponovno polnjen;
- zap. št. 154 v sklopu 4:
o stanje zobnika tonerja (mehanske poškodbe) ni skladno z lastnostmi novega tonerja,
o pri testiranju vzorca se je izkazalo, da toner zaradi mehanskih poškodb zobnika ne deluje.
- zap. št. 33, 465 in 482 v sklopu 5:
o na tonerju ni vtisnjenih slikovnih navodil za namestitev,
- zap. št. 95 v sklopu 5:
o na tonerju ni vtisnjenih slikovnih navodil za namestitev,
o so na površini tonerja vidne sledi odstranitve prejšnje nalepke, ki se je nahajala na prvotni embalaži, kar nakazuje na predhodno uporabo,
o je v notranjosti pokrovčka zbrana vidna količina prahu, kar nakazuje na nepopolno čiščenje in predhodno uporabo tonerja;
- zap. št. 438 v sklopu 5:
o na tonerju ni vtisnjenih slikovnih navodil za namestitev,
o so na plastičnih površinah vidne praske in sledi obrabe, kar kaže na mehanske poškodbe, iz česar je mogoče nedvoumno sklepati, da je bil toner predhodno že uporabljen in da je ponovno polnjen.
Iz teh navedb po prepričanju naročnika nedvoumno izhaja, da predloženi tonerji niso novi, ampak predhodno uporabljeni oziroma ponovno napolnjeni, ter zato kot taki ne izpolnjujejo izrecnih zahtev, da morajo biti vsi artikli novi in ne rabljeni oziroma ne smejo biti ponovno polnjeni. Za vzorec artikla zap. št. 296 v sklopu 5 naročnik še ugotavlja, da oblika ponujenega tonerja bistveno odstopa od oblike originalnega tonerja Kyocera TK-1160 – opazna naj bi namreč razlika v zasnovi in izvedbi ohišja tonerja. Naročnik meni, da ker oblika tonerja odstopa od standardne oblike originalnega tonerja, ga ni mogoče šteti za enakovreden toner originalnemu.
Zoper odločitev o oddaji javnega naročila v sklopih 3, 4 in 5 je vlagatelj 27. 8. 2025 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga, naj se izpodbijana odločitev razveljavi v delih, ki se nanašajo na sporne tri sklope, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pravnega varstva.
Prvi izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 2. 9. 2025 izjasnil o vlagateljevih navedbah.
Drugi izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 1. 9. 2025 izjasnil o vlagateljevih navedbah.
Naročnik je z dokumentom št. 1281-25 z dne 12. 9. 2025 zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov pravnega varstva.
Vlagatelj se je 17. 9. 2025 opredelil do naročnikovih navedb.
Naročnik je Državni revizijski komisiji 17. 9. 2025 odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo o predrevizijskem postopku, po pozivu Državne revizijske komisije pa dne 2. 10. 2025 tudi vzorce artiklov.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranih ponudnikov je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.
1. Uvodno
Med strankama je sporno, ali je naročnik ravnal skladno z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila in določbami ZJN-3, ko je vlagateljevo ponudbo zavrnil kot nedopustno.
Dopustna ponudba je ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika (29. točka drugega odstavka 2. člena ZJN-3). Skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 sme naročnik javno naročilo oddati le ponudniku, čigar ponudba je dopustna. Naročnik namreč skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3 in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. in 83. člena ZJN-3, če so bila določena.
Ena od predpostavk dopustne ponudbe je torej tudi njena skladnost z zahtevami naročnika, določenimi v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navede tehnične specifikacije (prim. prvi odstavek 68. člena ZJN-3), s katerimi opiše predmet javnega naročanja. Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 v tehničnih specifikacijah – razen če tega ne upravičuje predmet javnega naročila – ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če v skladu s prejšnjim odstavkom ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila. Te navedbe morajo vsebovati tudi besedi »ali enakovredni«.
ZJN-3 v 68. členu poleg pravil v zvezi z oblikovanjem tehničnih specifikacij določa tudi pravila glede dokazovanja izpolnjevanja tehničnih specifikacij. Skladno z devetim odstavkom 68. člena ZJN-3 mora ponudnik v svoji ponudbi z vsemi ustreznimi sredstvi, vključno s tistimi iz 70. člena ZJN-3, dokazati, da gradnja, blago ali storitev, ki je skladna s standardom, izpolnjuje zahteve glede delovanja ali funkcionalnosti, ki jih je določil naročnik. Sedmi odstavek 68. člena ZJN-3 določa, da kadar naročnik uporabi možnost sklicevanja na tehnične specifikacije iz b) točke petega odstavka tega člena, ponudbe ne sme zavrniti z obrazložitvijo, da ponujene gradnje, blago ali storitve niso skladne z zahtevanimi tehničnimi specifikacijami, če ponudnik v svoji ponudbi na kakršen koli ustrezen način, vključno z načini dokazovanja iz 70. člena ZJN-3, dokaže, da predlagane rešitve enako izpolnjujejo zahteve, določene v tehničnih specifikacijah.
Naročnik lahko skladno s prvim odstavkom 70. člena ZJN-3 zahteva, da gospodarski subjekti kot dokazilo o skladnosti s tehničnimi specifikacijami, predložijo poročilo o preizkusu, ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti, ali potrdilo, ki ga izda tak organ. Skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZJN-3 mora naročnik sprejeti druga ustrezna dokazila, ki niso navedena v prvem odstavku 70. člena ZJN-3, na primer tehnično dokumentacijo proizvajalca, kadar določen gospodarski subjekt nima dostopa do potrdil ali poročil o preizkusih iz prvega odstavka 70. člena ZJN-3 ali jih ne more pridobiti v ustreznih rokih, pod pogojem, da ni odgovoren za to, da nima dostopa, ter pod pogojem, da gospodarski subjekt s tem dokaže, da gradnje, blago ali storitve, ki jih zagotavlja, izpolnjujejo tehnične specifikacije, merila za oddajo naročila ali pogoje za izvedbo naročila.
Iz navedenih določil ZJN-3 izhaja, da je naročnik upravičen od ponudnikov zahtevati dokazovanje zahtevanih značilnosti lastnosti blaga, na drugi strani pa morajo ponudniki v ponudbi izkazati izpolnjevanje zahtev, pri čemer pa niso omejeni na točno določena dokazna sredstva. Tudi če naročnik zahteva dokazovanje zahtevanih značilnosti blaga s predložitvijo poročil o preizkusih ali potrdil, ki jih pripravijo oziroma izdajo organi za ugotavljanje skladnosti, mora naročnik upoštevati možnost ponudnikovega dokazovanja z drugimi ustreznimi dokazili in to, kot to navaja tudi naročnik, ne glede na vprašanje, ali je to možnost izrecno predvidel v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik mora skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZJN-3 sprejeti druga ustrezna dokazila, vendar pa dokazovanje ni brezpogojno, saj tretji odstavek 70. člena ZJN-3 ponudniku nalaga določene obveznosti; ponudnik mora že v ponudbi izkazati obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 70. člena ZJN-3, ki opravičujejo oziroma utemeljujejo sprejem drugih ustreznih dokazil.
Predmet obravnavanega javnega naročila v spornih sklopih 3, 4 in 5 je dobava novega potrošnega materiala (tonerjev in kartuš) za naprave za tiskanje različnih proizvajalcev.
Natančnejše specifikacije in opredelitve je naročnik navedel v poglavju »Obr. št. 5: Predračun – Specifikacije« razpisne dokumentacije:
»Splošne zahteve naročnika (velja za vse sklope):
- Ponujeno blago mora ustrezati opisom in zahtevam naročnika.
- Vsi ponujeni artikli morajo biti novi in nerabljeni (neobnovljeni).
- Naročnik lahko od ponudnikov v fazi ocenjevanja ponudb (pred izdajo odločitve o oddaji javnega naročila) zahteva, da mu v petih delovnih dneh po prejemu poziva dostavijo vzorec kateregakoli artikla, ki ga ponujajo v ponudbi. Če ponudnik vzorcev ne bo dostavil pravočasno, bo naročnik njegovo ponudbo v sklopu, v katerem vzorci ne bodo dostavljeni pravočasno, kot nedopustno zavrnil in izločil iz postopka oddaje javnega naročila.
[…]
Posebne zahteve za sklop 3, 4 in 5: Tonerji in kartuše za naprave za tiskanje
Ponudniki lahko ponudijo originalne ali enakovredne, kompatibilne tonerje oziroma kartuše, pri čemer le-ti ne smejo biti ponovno polnjeni. Originalen pomeni, da je izdelan s strani proizvajalca tiskalnika, ki mu je namenjen.
[…]
Ponudnik enakovrednih, kompatibilnih tonerjev in kartuš mora v ponudbi predložiti za vsak artikel, ki ni original, za vsako izmed spodnjih alinej, dokazilo za ta standard akreditirane inštitucije, ki zagotavlja:
o zmogljivosti natisnjenih strani – zahteva se ustreznost s standardom ISO/IEC 19752:2017 (material za črnobele stroje oziroma naprave za tiskanje), oziroma ISO/IEC 19798:2017 (material za barvne stroje oziroma naprave za tiskanje) oziroma ISO/IEC 24711:2021 (kartuše) ali drugim enakovrednim standardom);
o da ves ponujeni material za tiskanje ustreza vsem kriterijem, ki jih vsebujejo:
standard ISO 9001 za sistem vodenja kakovosti ali enakovreden standard,
standard ISO 14001 za sistem ravnanja z okoljem ali enakovreden standard,
standard ISO 45001 za sistem upravljanja zdravja in varstva pri delu za ponujene artikle ali enakovreden standard.
Ponudnik mora v ponudbi predložiti dokazilo, da je za izdajo predloženih standardov akreditirana inštitucija, ki izvaja testiranje novih enakovrednih, kompatibilnih tonerjev in kartuš, certificirana po standardu ISO 17025 in v ponudbi predložiti:
- certifikat ISO 17025 akreditirane inštitucije
in
- prilogo z opisom obsega certificiranja iz katere je jasno razvidno, da je akreditirana inštitucija certificirana za obravnavano področje (zgoraj navedene standarde) testiranja tonerjev in kartuš skladno z navedenimi standardi iz razpisne dokumentacije.
Če ponudnik v ponudbi predloži uradno izjavo akreditirane inštitucije za testiranje tonerjev in kartuš, da akreditirana inštitucija ne more v časovnem roku, to je do roka za oddajo ponudb, opraviti testiranja, če ponudnik nima dostopa do potrdil ali poročil o zahtevanih preizkusih ali jih ne more pridobiti v ustreznih rokih, pod pogojem, da ponudnik ni odgovoren za to, da nima dostopa, mora ponudnik v ponudbi prav tako predložiti certifikate navedene v razpisni dokumentaciji, ki se zahtevajo za akreditirane inštitucije (certifikat ISO 17025 in prilogo z opisom obsega certificiranja) od dotične akreditirane inštitucije za certificiranje. Ponudnik mora v ponudbi navesti kontaktne podatke akreditirane inštitucije za potrebe preverjanja verodostojnosti izjav.
Navedeno ne velja za izdelke, ki jih proizvaja sam proizvajalec opreme, v katero se izdelek vgrajuje, saj šteje, da proizvajalec za svoje izdelke navedeno jamči (originalni izdelki so že certificirani s strani proizvajalca, zato naročnik predvideva njihovo skladnost brez dodatnih dokazil). […]«.
2. Testna poročila
Naročnik kot prvi razlog za nedopustnost vlagateljeve ponudbe navaja njegovo neutemeljeno sklicevanje na tretji odstavek 70. člena ZJN-3, saj naj bi bilo vlagateljevo pojasnilo, zakaj nima dostopa oziroma ne more v času od objave predmetnega razpisa do poteka roka za predložitev ponudb predložiti dokumentov, ki jih naročnik zahteva v dokaz izpolnjevanja pogojev in posebnih zahtev, v izrecnem nasprotju z navedbami, ki jih je podal v prejšnjem postopku pravnega varstva – vlagatelj naj bi tako predložil lastna testna poročila zaradi napak, ki se pojavljajo pri organizacijah, ki izvajajo testiranja, in torej ne zato, ker dokazil s strani akreditiranih institucij ne bi mogel pridobiti. V zvezi s predloženimi testnimi poročili naročnik še ugotavlja, da so bila vsa testna poročila, ki naj bi se sicer nanašala na testiranja izvedena v letu 2020, izdelana oziroma dokumenti kreirani šele tekom leta 2024 oziroma kasneje, zato naročnik upravičeno domneva, da gre za testna poročila, ki so bila prirejena izključno za potrebe predmetnega razpisa in niso bila izdelana kot rezultat izvedenega testiranja, temveč gre le za prepis podatkov iz testnih poročil testiranja, ki jih je za vlagatelja izvedlo drugo podjetje v letu 2020. Tudi iz navedenega razloga zadevnih testnih poročil ni mogoče šteti kot dokaz izpolnjevanja pogojev in posebnih zahtev.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo pojasnjuje, da je v ponudbi predložil tehnično dokumentacijo proizvajalca (testna poročila), s katero dokazuje zmogljivost natisnjenih strani. Navaja, da:
- je v ponudbi pojasnil, da nima dostopa do dokumentov, ki jih naročnik zahteva, in jih tudi ne more pridobiti v času od objave predmetnega javnega naročila do poteka roka za predložitev ponudb, pri tem pa razlogi za to niso na njegovi strani;
- se je v prejšnjem postopku pravnega varstva opredeljeval do testnih poročil Laforce & Partner KG zato, ker mu je naročnik tedaj očital številne pomanjkljivosti teh testnih poročil (ki jim vlagatelj ne oporeka), čeprav jih v ponudbi sploh ni predložil, pač pa jih je predložil v enem od prejšnjih postopkov oddaje javnih naročil, v letu 2021;
- je ključen razlog za neuporabo testnih poročil tega subjekta to, da za Laforce & Partner KG ni akreditiran organ, zato testnih poročil te institucije v predmetnem postopku ni mogel uporabiti (tudi sicer pa jih zaradi številnih napak v testnih poročilih ne uporablja več);
- čeprav se v določeni meri napake pojavljajo tudi v testnih poročilih drugih institucij, pa vlagatelj testnih poročil vseh akreditiranih institucij nikakor ni prenehal uporabljati, niti tega ni nikdar zatrjeval;
- je z dokumentacijo, predloženo v ponudbi, izkazal, da je zaprosil za izdelavo testnih poročil vse akreditirane institucije, za katere mu je znano, da izvajajo testiranja po standardih, ki jih je zahteval naročnik, vendar so ti akreditirani organi možnost izdelave takih testnih poročil zavrnili, na to pa ne more vplivati naročnikovo obračanje vlagateljevih besed v drugem revizijskem postopku in umetno pripisovanje njihovega pomena, ki ga te nikdar niso imele;
Kot povsem neutemeljeno označuje domnevo naročnika, da gre za testna poročila, ki so bila prirejena izključno za potrebe predmetnega razpisa – naročnik naj bi s tem priznaval le, da za svoje domneve nima nikakršnega dokaza, tako pa te navedbe ne predstavljajo nič drugega kot subjektivne domneve, ki očitno izhajajo iz naročnikove pristranskosti in preference do nakupa originalnega materiala za tiskanje. Neprimerno naj bi bilo tudi, da mu naročnik očita povsem enako, kot mu je očital že v odločitvi o oddaji javnega naročila z dne 10. 4. 2025 in o čemer se je Državna revizijska komisija že izrekla. Vlagatelj še navaja, da:
- se je z neodvisnim organom (Laforce & Partner KG) izrecno dogovoril, da bosta oba soudeleženca skupaj izvedla testiranje in tiskanje po standardih ISO 19752:2017 in ISO 19798:2017 ter ISO 24711, vendar vsak zase izdelala testna poročila za ponudnikove tonerje in kartuše;
- je na vsakem testiranju po ISO 19752:2017 bil prisoten predstavnik neodvisnega organa Laforce & Partner KG in najmanj trije zaposleni vlagatelja, testiranja pa so se izvajala izključno na sedežu vlagatelja;
- je bil osnovni namen sodelovanja z Laforce & Partner KG, da je le-ta priskrbel potrebne tiskalnike za tiskanje po standardih;
- je tudi naročnik pravilno ugotovil, da se vsa časovna obdobja na testnih poročilih ujemajo, torej je logično, da je bilo takrat izvedeno skupno testiranje;
- je leta 2021 v postopku javnega istega naročnika predložil testna poročila neodvisnega organa Laforce & Partner KG, v dobri veri, da so predložena testna poročila neoporečna. Kasneje je vlagatelj ugotovil, da vsebujejo predložena testna poročila napake in je na te napake neodvisni organ tudi opozoril. Neodvisni organ Laforce & Partner KG je očitke preveril, napake priznal in jih v svoji podpisani izjavi, ki jo vlagatelj prilaga zahtevku za revizijo, tudi navedel.
Prvi in drugi izbrani ponudnik ugotovitve naročnika v izpodbijanem sklepu označujeta za pravilne.
Naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo navedbe vlagatelja v celoti prereka. Poudarja, da je vlagatelj v prejšnjem postopku pravnega varstva govoril o neodvisnih certifikacijskih organih na splošno, kar pomeni, da na splošno ne uporablja več njihovih testnih poročil, ne pa – kot želi prikazati tokrat in s čimer prireja trditev – da ne uporablja več le testnih poročil podjetja Laforce & partner KG. Meni še, da je vlagatelj navidezno zaprosil za izdelavo testnih poročil ustrezno akreditirane organe, vendar bi bilo nemogoče pričakovati, da bi katerikoli (akreditiran ali neakreditiran) organ izdelal ustrezna testna poročila od dneva objave predmetnega razpisa pa do poteka roka za oddajo ponudb, zato je bilo pridobivanje informacij s strani organov, za katere je mogoče že vnaprej predvideti, da testiranj ne bodo mogli izvesti, povsem nesmiselno in očitno izvedeno le za potrebe dokazil v smislu tretjega odstavka 70. člena ZJN-3, medtem ko je imel vlagatelj že od vsega začetka pripravljena lastna testna poročila kot proizvajalec. Naročnik je prepričan, da vlagatelj ni zadostil pogoju v delu, kjer je zahtevano, da se ponudnik ne sme sam spraviti v položaj, da dokazil, ki jih zahteva naročnik, ne more pridobiti; vlagatelj ni novinec na trgu in že dolgo časovno obdobje oddaja ponudbe v okviru postopkov oddaje javnih naročil, zato so mu poznana tako dokazila, ki jih naročniki zahtevajo, kot tudi časovnica objave takšnih javnih naročil. Predvideti je namreč mogoče, kdaj se bodo iztekle pogodbe, sklenjene na podlagi postopka oddaje javnega naročila, in kdaj bo objavljeno novo javno naročilo za isti predmet, saj je vse transparentno objavljeno, zato je mogoče pravočasno pristopiti k pridobivanju dokazil, ne pa čakati na vsakokratno objavo in šele takrat naslavljati zaprosila institucijam za izdelavo testnih poročil.
Vlagatelj v vlogi z dne 17. 9. 2025 vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo. Kot neutemeljene in prepozne označuje navedbe naročnika, da naj bi zgolj navidezno zaprosil za izdelavo testnih poročil; meni, da če ima morda naročnik že vnaprejšnje informacije, kako se bodo odzvali subjekti na trgu glede povpraševanja za izdelavo testnih poročil, je to za vlagatelja nova informacija, saj ob pošiljanju povpraševanj ni imel nikakršnih takih informacij, niti ni vedel in ni mogel vedeti, kako mu bodo ti gospodarski subjekti odgovorili. Vlagatelj je svoja povpraševanja organom poslal dobroverno, naročnik pa v ničemer ne dokaže drugače. Pojasnjuje še, da za izdelavo testnih poročil neodvisnih organov tudi ni mogel zaprositi prej, saj ni vedel in ni mogel vedeti, kakšne bodo zahteve naročnika v postopku javnega naročanja glede testnih poročil, niti ni mogel vedeti, katere toner kartuše bo naročnik naročal, in ne nazadnje tudi ni mogel vedeti, ali bo naročnik sploh objavil javno naročilo (naročnik naj bi namreč že izkazal veliko preferenco, da predmetnega javnega naročila ne bi oddal v pogojih poštene tržne konkurence). Vlagatelj torej ne more vnaprej ugibati, kdaj bo katero javno naročilo objavljeno, za katere tonerje in s kakšnimi zahtevami. Tako potrebe naročnikov po tonerjih, kot tudi njihove vsebinske zahteve glede testnih poročil se namreč konstantno spreminjajo – slednje po mnenju vlagatelja ravno zato, da bi bili ponudniki kompatibilnih tonerjev vedno korak zadaj in na slabšem, saj se testna poročila za originalne tonerje nikdar ne zahtevajo.
Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da se naročnik v prid zatrjevani nedopustnosti vlagateljevega sklicevanja na tretji odstavek 70. člena ZJN-3 pri predložitvi lastnih testnih poročil za ponujene kompatibilne tonerje sklicuje na navedbe vlagatelja v prejšnjem postopku pravnega varstva. Poudariti je treba, da pri presoji dopustnosti vlagateljeve ponudbe niso relevantna pojasnila, podana v prejšnjem postopku pravnega varstva, temveč je ključna njegova ponudbena dokumentacija. Ne glede na navedeno tudi po presoji Državne revizijske komisije iz navedb vlagatelja v prejšnjem postopku pravnega varstva, na katere se sklicuje naročnik, izhaja (le) pojasnilo o splošni poslovni politiki glede uporabe testnih poročil oziroma pojasnilo, zakaj je prenehal uporabljati testna poročila z napakami (v posledici česar takih – neustreznih – testnih poročil ni predložil), ne pa tudi tega, da ustreznih testnih poročil akreditiranih organov nikakor ne bi predložil, če bi jih lahko pridobil v ustreznih rokih.
Del vlagateljeve ponudbe je tudi dokument »POJASNILO« z dne 21. 3. 2025, v katerem je vlagatelj naročnika obvestil, da:
- kot ponudnik nima dostopa do dokumentov, ki jih naročnik zahteva (tj. dokazil akreditiranih inštitucij) in jih tudi ne more pridobiti v času od objave tega razpisa do poteka roka za predložitev ponudb, pri čemer naj razlogi oziroma odgovornost za to ne bi bili na njegovi strani, vsled česar za nekatere od ponujenih tonerjev prilaga lastna testna poročila;
- v preteklosti narejena testna poročila, pridobljena od neodvisnih institucij, v celoti ne izpolnjujejo vseh naročnikovih zahtev (npr. zaradi uporabljene verzije standarda);
- vsak postopek oddaje javnega naročila predstavlja samostojno celoto;
- je za izpolnitev zahteve glede enakovrednosti s tonerji in kartušami takoj pričel z navezovanjem stika z neodvisnimi ustanovami oziroma ponudniki testnih poročil, certificiranih po standardu IS017025 za področje tiskanja oziroma za standarde ISO/IEC 19752:2017, ISO/IEC 19798:2017 in ISO/IEC 24711:2021 (prilaga tudi kopije elektronskih sporočil), pri čemer je v trenutku objave predmetnega javnega naročila poznal samo eno ustanovo, ki izpolnjuje predmetne zahteve naročnika glede certificiranosti, namreč Keypoint Intelligence;
- bi (kot izhaja iz predložene komunikacije s Keypoint Intelligence) izdelava ustreznih testnih poročil trajala mesece dolgo, take so pa tudi predhodne izkušnje vlagatelja (navaja številne primere).
Iz pojasnil v ponudbi je tako razvidno, da vlagatelj z (ustreznimi) testnimi poročili akreditiranih inštitucij ne razpolaga. Iz navedb naročnika ni mogoče razbrati, s katerimi ustreznimi testnimi poročili akreditiranih inštitucij naj bi vlagatelj razpolagal, pa jih ni predložil – testna poročila Laforce & Partner KG nesporno niso ustrezna že iz razloga, ker ne gre za akreditiran organ. Iz vlagateljevih pojasnil v ponudbi, kot zgoraj predstavljeno, ter navedb v tem postopku pravnega varstva ni mogoče razbrati niti tega, da naj bi vlagatelj sam izvajal testiranja oziroma predložil lastna testna poročila iz razloga pojavnosti napak v testnih poročilih vseh (akreditiranih in neakreditiranih) certifikacijskih organov, pač pa zato, ker obstoječa testna poročila (s katerimi vlagatelj že razpolaga) ne ustrezajo zahtevam naročnika, v času do poteka roka za predložitev ponudb pa ni uspel pridobiti ustreznih testnih poročil, torej takih, ki bi bila skladna z zahtevami naročnika. Iz pojasnil v ponudbi izhaja, da je vlagatelj poizkušal pridobiti ustrezna testna poročila, pri čemer ni razumljivo naročnikovo stališče o tem, da naj bi vlagatelj zgolj navidezno zaprosil za izdelavo testnih poročil ustrezno akreditirane organe. Vlagatelj je s pojasnilom in priloženo korespondenco tudi izkazal, da ustreznih testnih poročil ni pridobil in jih v roku, ki bi mu omogočal njihovo predložitev v tem postopku oddaje javnega naročila niti ni mogel pridobiti – Državna revizijska komisija pri tem pristavlja, da tudi naročnik sam meni, da bi bilo za katerikoli organ (akreditiran ali ne) nemogoče izdelati ustrezna testna poročila v času od dneva objave obvestila o predmetnem javnem naročilu do roka za oddajo ponudb.
V zvezi z naročnikovim zatrjevanjem, da naj bi se vlagatelj sam spravil v položaj nezmožnosti pridobitve zahtevanih dokazil in bi moral dokazila o ustreznosti ponujenih tonerjev pridobiti že prej, Državna revizijska komisija pojasnjuje, da vsak postopek oddaje javnega naročila predstavlja samostojno celoto, pri čemer je izključno na naročniku, da vsakokrat znova pripravi dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, vključno s tehničnimi specifikacijami. Poznavanje predmeta naročila iz morebitnih podobnih predhodnih postopkov oddaje javnih naročil ne more biti osnova za zaključek, da vlagatelj ni pravočasno pristopil k pridobitvi dokazil oziroma da s pridobivanjem dokazil ni začel še preden je naročnik predmetno javno naročilo objavil na Portalu javnih naročil. Ali in, če ja, kakšna dokazila o skladnosti bo naročnik zahteval na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 70. člena ZJN-3, je stvar njegove odločitve; iz teh določil ne izhaja obveznost ponudnika, da to anticipira in dokazila pridobiva vnaprej, še zlasti upoštevaje veliko število različnih možnosti potrošnega materiala in naprav ter glede na različne možnosti ugotavljanja ustreznosti.
Naročnik v izpodbijani odločitvi kot razlog, zakaj naj ne bi bilo mogoče vlagateljevih lastnih testnih poročil šteti kot dokaz izpolnjevanja pogojev in posebnih zahtev, navaja »upravičeno domnev[o], da gre za testna poročila, ki so bila prirejena izključno za potrebe predmetnega razpisa in niso bila izdelana kot rezultat izvedenega testiranja, temveč gre le za prepis podatkov iz testnih poročil testiranja, ki jih je za vlagatelja izvedlo drugo podjetje v letu 2020«. Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik svoje trditve (domneve), ki jo utemeljuje le z navedbo o datumu kreiranja dokumentov, ni z ničemer izkazal. Tudi sicer vlagatelj po oceni Državne revizijske komisije prepričljivo pojasnjuje dejanja ter okoliščine, ki so rezultirala v izdaji teh testnih poročil, tako pa na podlagi domneve naročnika ni mogoče predloženih testnih poročil označiti za neustrezne.
Ker je ob vsem navedenem Državna revizijska komisija ugotovila, da je vlagatelj s ponudbo uspel izkazati obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 70. člena ZJN-3 oziroma dokazati, da testnih poročil, zahtevanih pod razdelkom »Posebne zahteve za sklop 3, 4 in 5 […]« razpisne dokumentacije ni mogel pridobiti do poteka roka za oddajo ponudb in da je zato v ta namen upravičeno priložil lastna testna poročila, naročnik ni imel podlage za zavrnitev vlagateljeve ponudbe iz razloga zatrjevane nedopustnosti vlagateljevega sklicevanja na tretji odstavek 70. člena ZJN-3.
3. Vzorci
Naročnik kot drugi razlog za nedopustnost vlagateljeve ponudbe navaja, da so se nekateri testirani vzorci ponujenih tonerjev izkazali za neustrezne iz razloga, ker gre za rabljene oziroma obnovljene tonerje, za en vzorec pa zatrjuje, da ga zaradi oblike ni mogoče šteti za enakovrednega originalnemu tonerju.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo najprej ugotavlja, da naj bi naročnik testiranje vzorcev izvedel že neposredno po njihovem prejetju 1. 4. 2025, in je bil tako z dejanskim stanjem seznanjen že v času odločitve o oddaji javnega naročila z dne 10. 4. 2025, pa kljub temu tedaj ni navajal nikakršnih domnevnih neustreznosti. Vlagatelj posledično meni, da je naročnik sedaj z navajanjem novih razlogov, ki so mu bili znani že ob sprejemu prvotne odločitve, prekludiran. Državni revizijski komisiji predlaga, naj vpogleda v naročnikovo dokumentacijo in se prepriča, da je naročnik vzorce testiral – če jih je testiral – že pred sprejemom prve odločitve o oddaji javnega naročila. Glede naročnikovih navedb, da naj bi bili tonerji že predhodno rabljeni, pa vlagatelj pojasnjuje, da je mogoče navedeno z gotovostjo preizkusiti edino s testom zmogljivosti oziroma s preverjanjem dejanske količine preostalega tonerja oziroma s preverjanjem dejanske količine odpadnega tonerja. Podrobneje se opredeljuje tudi do vsakega od razlogov, ki jih je v izpodbijani odločitvi pri pregledu posameznega tonerja zapisal naročnik. Meni, da ga je naročnik v sklopih 3 in 5 neenakopravno obravnaval, saj ne obstaja nikakršen objektivno utemeljen razlog za to, da je naročnik njegove tonerje testiral, ni pa testiral enakovrednih artiklov izbranega ponudnika (ki je poleg originalnih ponudil tudi enakovredne artikle). Naročniku še očita, da pri testiranju ni uporabil objektivne testne metodologije po standardu ISO 19752:2017, niti svojih navedb ni podkrepil z nikakršnimi dokazi (npr. s sestavo komisije in podpisi njenih članov, ki bi pregledala vzorce, z zapisnikom, s fotografijami oziroma z video posnetki svojih navedb in trditev, s posnetki zvočnih zapisov itd.), zato odločitev nima verodostojne tehnične podlage, naročnik pa ob odsotnosti vsakršnih dokazov tudi nikakor ne izpolnjuje svojega dokaznega bremena. Naročnik naj tako ne bi dokazal, da je izvedel testiranje na način, da bi bili rezultati objektivno primerljivi in preverljivi. Celo več, naročnik sploh ni navedel, kakšno metodologijo testiranja je uporabil. Vlagatelj sicer razume, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni določil protokola testiranja in ne izpodbija določil razpisne dokumentacije, vendarle pa naj to ne bi spremenilo dejstva, da mora biti naročnik sposoben svoje navedbe v izpodbijani odločitvi dokazati, kar pomeni, da bi moral dejansko stanje ustrezno dokumentirati oziroma ga biti sposoben reproducirati. Tudi če bi bile eventualno ugotovljene manjše praske, odstopanja v obliki ali podobno, bi moral naročnik presojati, ali to dejansko vpliva na funkcionalnost in varnost uporabe. Takšna odstopanja so namreč v proizvodnji toner kartuš običajna in se pojavljajo tudi pri originalnih toner kartušah, kar lahko v primeru dvoma potrdi tudi strokovnjak oziroma izvedenec tiskarske stroke. Vlagatelj še poudarja, da mu je bilo po prejemu poziva k dostavi vzorcev v testiranje jasno, da je namen celotnega testiranja v orkestriranju razlogov, na podlagi katerih želi naročnik zavrniti njegovo ponudbo. Posledično je zato vsak toner, ki ga je predložil v testiranje, še posebej skrbno pregledal, da se je prepričal, da ne vsebuje absolutno nikakršnih napak, saj je vedel, da je izključni namen naročnika ravno v iskanju napak pri vlagateljevih tonerjih. Vlagatelj absolutno nikdar ne bi naročniku predložil v testiranje tonerjev v takšnem stanju, kot ga zdaj zatrjuje naročnik, nenazadnje vlagatelj takšnih tonerjev sploh ne proizvaja – če bi proizvajal takšne tonerje, bi njegov posel že zdavnaj propadel, saj takih izdelkov ne bi želela kupiti nobena stranka. Vlagatelj proizvaja kakovostne, prvovrstne enakovredne kompatibilne toner kartuše, in prav take toner kartuše je tudi predložil naročniku v testiranje, zato naročnikove navedbe glede stanja vlagateljevih tonerjev označuje ne le neresnične, temveč tudi žaljive. Jasno naj bi bilo, da želi naročnik v čim večji meri nabaviti originalne toner kartuše, pri doseganju tega cilja pa mu je očitno vseeno, da celo spodkopava ugled in dobro ime vlagatelja.
Prvi in drugi izbrani ponudnik zaključke naročnika glede testiranja vlagateljevih tonerjev označujeta za pravilne.
Naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo domneve vlagatelja o času testiranja vzorcev označuje za napačne, pri čemer pojasnjuje, da je testiranje vzorcev izvedel 8. 8. 2025; pregled vzorcev po tem, ko je zaključil, da je ponudba vlagatelja nedopustna iz drugih razlogov (tj. v aprilu 2025), za potrebe priprave (prve) odločitve o oddaji javnega naročila ne bi bil smiseln. Meni, da s kasnejšim pregledom vzorcev ni ravnal v nasprotju z ZJN-3. Pregled in testiranje vzorcev je tudi dokumentiral, kar je razvidno iz priloženih zapisnikov in dokazil o pregledu vzorcev (fotografije in videoposnetki). Kot neutemeljene označuje navedbe vlagatelja o tem, na izključno kakšen način naj bi bilo mogoče preveriti dejstvo, da je šlo za nove ali za rabljene tonerje – kot izhaja iz prakse Državne revizijske komisije je to mogoče presoditi tudi na podlagi vizualnih ugotovitev. Iz navedb vlagatelja o skrbnem pregledu predloženih vzorcev naj ne bi bilo mogoče sklepati drugače kot to, da niso nujno vsi vlagateljevi tonerji ustrezni, če mora vlagatelj posebej iz svojega nabora artiklov izbirati ustrezne. Kot napačno označuje vlagateljevo mnenje o kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov, pri čemer pojasnjuje, da izbranega ponudnika v sklopu 3 in 5 ni pozival k predložitvi vzorcev iz utemeljenega razloga, ker s predmetnim dobaviteljem sodeluje že večletno obdobje in je z dobavljenimi artikli zadovoljen; gre za že preizkušene oziroma preverjene artikle, zoper katere naročnik v preteklosti ni imel nikakršnih reklamacij s strani uporabnikov. Posledično ni imel razloga za pregledovanje vzorcev artiklov, ki jih že pozna in uporablja, pozivanje na predložitev pa si je pridržal kot možnost in ne dolžnost. Ker je ocenil, da pozivanje in pregled vzorcev za izbranega ponudnika v sklopu 3 in 5 ni potrebno, tega ni storil, tudi z vidika zasledovanja gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe postopka.
Vlagatelj v vlogi z dne 17. 9. 2025 vztraja pri tem, da bi moral naročnik vse relevantne razloge za zavrnitev njegove ponudbe navesti že v prvotni odločitvi. Kot neutemeljene in slaboverne označuje tudi naročnikove navedbe, da niso nujno vsi vlagateljevi tonerji ustrezni, če mora vlagatelj posebej iz svojega nabora artiklov izbirati ustrezne tonerje; poudarja, da je že v zahtevku za revizijo navedel, da je vsak toner, ki ga je predložil naročniku v testiranje, še posebej skrbno pregledal, da se je prepričal, da ne vsebuje absolutno nikakršnih napak, iz razloga, ker je vedel, da je izključni namen naročnika ravno v iskanju napak pri vlagateljevih tonerjih. Naročnikove navedbe glede stanja tonerjev označuje za povsem neresnične. Vlagatelj tudi v celoti vztraja pri navedbi, da ga je naročnik neenakopravno obravnaval, ko je testiral njegove toner kartuše, ne pa tudi izdelkov, ki jih je ponudil izbrani ponudnik v sklopih 3 in 5. Z navedbo, da z izbranim ponudnikom v sklopih 3 in 5 že dolgo časa sodeluje, naj bi naročnik očitno izražal preferenco do dosedanjega »hišnega dobavitelja«, ki mu želi očitno neutemeljeno olajšati pot do izbire v predmetnem postopku (in vlagatelju na drugi strani to izbiro onemogočiti). Upoštevaje, da naročnik izvaja naročnik postopek oddaje javnega naročila za veliko število zdravstvenih zavodov v Sloveniji, se vlagatelj sprašuje, kako lahko naročnik utemeljeno zatrjuje, da z izdelki izbranega ponudnika v sklopih 3 in 5 ni težav, saj – kolikor je znano vlagatelju – med pooblaščenim naročnikom in posameznimi naročniki, vključenimi v vsakokraten tovrstni postopek javnega naročanja, ni vzpostavljen mehanizem poročanja o napakah tonerjev in nezadovoljstvu posameznih naročnikov pooblaščenemu naročniku, naročnik pa tudi ne zatrjuje drugače. Vlagatelj še zatrjuje in dokazuje, da naj naročnik testiranja tonerjev niti ne bi izdelal 8. 8. 2025 (kot trdi), pač pa med 5. 9. 2025 in 8. 9. 2025, torej po sprejemu izpodbijane odločitve o oddaji javnega naročila.
Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah zapisala (prim. npr. odločitve v zadevah št. 018-234/2013, 018-210/2014, 018-012/2016, 018-160/2017), da je naročnik v postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb upravičen preizkusiti prejete vzorce ponujenih artiklov in pri tem preveriti izpolnjevanje tistih lastnosti, ki jih je določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Čeprav morajo biti zahtevane tehnične lastnosti blaga vnaprej opredeljene v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, pa je potrebno upoštevati, da so nekatere lastnosti blaga, glede na njegovo običajno rabo, pričakovane in jih mora ponujeno blago izpolnjevati ne glede na to, ali jih je naročnik izrecno navedel v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Gre za lastnosti, ki so v povezavi s predmetom javnega naročila in namenom, ki ga naročnik zasleduje z izvedbo javnega naročila, same po sebi umevne in posledično pričakovane, naročnik pa je pri preizkušanju vzorcev, glede na namen uporabe blaga, upravičen preveriti tudi te lastnosti. Ali gre pri določeni stvari za lastnost, ki jo naročnik upravičeno pričakuje, pa je odvisno od konkretnih okoliščin posameznega javnega naročila.
Kot je razvidno iz citiranih sklepov Državne revizijske komisije, je ta v podobnih primerih zavzela stališče, da mora naročnik postopek ocenjevanja in vrednotenja ponudb izvesti po določenih kriterijih, da mora pri tem ravnati v skladu z načelom transparentnosti in načelom enakopravne obravnave vseh ponudnikov ter da mora zagotoviti možnost naknadne preverljivosti postopka ocenjevanja. Naročnik mora tako postopek ocenjevanja in vrednotenja ponudb ustrezno dokumentirati, seveda tudi v primeru, če v okviru tega postopka izvede preizkušanje prejetih vzorcev. Iz dokumentacije mora biti razvidno, na kakšen način je izvedel postopek preizkušanja vzorcev, katere lastnosti je ugotavljal, katera dejstva je pri tem ugotovil itd. Ugotovitev naročnika mora biti objektivno preverljiva, saj mora naročnik ponudnike v skladu z drugim in tretjim odstavkom 90. člena ZJN-3 obvestiti o svoji odločitvi ter navesti ugotovitve in razloge zanjo, ponudniki pa morajo imeti možnost (tudi v postopku pravnega varstva) preveriti, ali je naročnik odločitev sprejel v skladu z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in pravili javnega naročanja. Z drugimi besedami to pomeni, da mora naročnik v postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb vse prejete ponudbe oceniti na enak način in jih razvrstiti na podlagi enakih kriterijev.
V predmetnem postopku pravnega varstva gre za vprašanje pravilnosti postopka pregledovanja predloženih vzorcev in ugotovitev, do katerih je na tej podlagi prišel naročnik, kar je del postopka pregledovanja in ocenjevanja ponudb oziroma del presoje dopustnosti ponudb. Vzorci, ki so predloženi v postopku oddaje javnega naročila, so reprezentativne narave – ponudnik se z njimi predstavi naročniku in dokazuje, da ponujeno blago izpolnjuje tehnične zahteve naročnika ter da ima tudi vse tiste lastnosti, ki so pričakovane glede na običajno rabo stvari. Če se vzorci, ki so predloženi, v postopku pregledovanja izkažejo za neustrezne oziroma če se ugotovi, da že ob običajni uporabi nimajo zahtevanih in pričakovanih lastnosti, je treba ugotoviti, da takšna ponudba ni dopustna. Glede na navedeno je treba v predmetnem postopku oddaje javnega naročila odgovoriti na dve vprašanji, in sicer 1) ali je bil postopek testiranja vzorcev ponujenih artiklov ustrezno izveden in dokumentiran ter 2) ali so napake, ki jih je naročnik odkril ob testiranju vlagateljevih vzorcev ponujenih artiklov take narave, da je bil upravičen zavrniti vlagateljevo ponudbo kot nedopustno.
Državna revizijska komisija je najprej obravnavala vprašanje ustreznosti izvedbe postopka testiranja vzorcev ponujenih artiklov. Pri tem sicer ni mogoče pritrditi očitku vlagatelja, da naj bi bil naročnik prekludiran z navajanjem zaključkov v izpodbijani odločitvi glede na izvedena testiranja oziroma da bi lahko take zaključke podal le v prejšnji odločitvi o oddaji javnega naročila z dne 10. 4. 2025 – iz odstopljene dokumentacije namreč ne izhaja, da bi naročnik vlagateljeve vzorce testiral kadarkoli pred izdajo prve odločitve o oddaji javnega naročila oziroma kadarkoli pred (ponovljeno) fazo pregleda in ocenjevanja ponudb po razveljavitvi prvotne odločitve o oddaji javnega naročila.
3.1 Vzorci v sklopih 3 in 5
Vlagatelj v zahtevku za revizijo med drugim izpostavlja, da ga je naročnik pri izvedbi testiranja v sklopu 3 in 5 v razmerju do prvega izbranega ponudnika obravnaval neenakopravno, saj enakovrednih artiklov izbranega ponudnika ni testiral. Državna revizijska komisija pri tem najprej ugotavlja, da med strankama niti ni sporno, da prvi izbrani ponudnik v sklopih 3 in 5 poleg originalnega ponuja tudi enakovreden oziroma kompatibilen potrošni material, torej vrsto potrošnega materiala, kakršnega ponuja tudi vlagatelj – to potrjuje tudi vpogled v ponudbo prvega izbranega ponudnika, iz katere sicer niso razvidna morebitna dokazila v smislu zahtev iz poglavja »Posebne zahteve za sklop 3, 4 in 5: Tonerji in kartuše za naprave za tiskanje« razpisne dokumentacije, zahtevana v primeru ponudbe kompatibilnih artiklov, je pa v obrazcu št. 5a »Predračun« za sklope 3 in 5 v za to predvidenem stolpcu pri posameznih artiklih označeno, da gre za kompatibilen potrošni material. Prav tako med strankama ni sporno dejstvo, da je naročnik vzorce ponujenega blaga zahteval le od vlagatelja in pregledal le te vzorce, ne pa morebiti tudi vzorcev drugih ponudnikov. Enako izhaja iz pregleda odstopljene dokumentacije, iz katere je razvidno, da je bil postopek testiranja vzorcev ponujenih artiklov dokumentiran s tremi dokumenti oziroma preglednicami, ki vsebujejo (zgolj) ugotovitve naročnika v zvezi s pregledom in/ali testiranjem ponujenih artiklov vlagatelja. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni zahteval in testiral vzorcev ponujenega kompatibilnega potrošnega materiala prvega izbranega ponudnika (za sklopa 3 in 5) oziroma je pridobil in testiral zgolj vzorce ponujenih kompatibilnih tonerjev vlagatelja.
V zvezi s temi revizijskimi navedbami Državna revizijska komisija pojasnjuje, da mora naročnik v skladu s 7. členom ZJN-3 zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. V skladu z načelom enakopravne obravnave mora naročnik zagotoviti, da ponudnike obravnava na enak način in da tudi v postopku ocenjevanja in vrednotenja pri vseh ponudnikih enako upošteva vse zahteve, ki jih je določil v razpisni dokumentaciji.
V zvezi z zatrjevanjem naročnika o tem, da »izbranega ponudnika v sklopu 3 in 5 ni pozival k predložitvi vzorcev iz utemeljenega razloga, ker s predmetnim dobaviteljem sodeluje že večletno obdobje in je z dobavljenimi artikli zadovoljen« ter da »gre za že preizkušene oziroma preverjene artikle, zoper katere naročnik v preteklosti ni imel nikakršnih reklamacij s strani uporabnikov« Državna revizijska komisija pojasnjuje, da naročnik z vzorci vlagatelja ni preverjal sposobnosti ponudnika [prim. s točko k) osmega odstavka 77. člena ZJN-3 v povezavi s prvim, drugim in desetim odstavkom 76. člena ZJN-3], ter ugotavlja, da iz naročnikovih pojasnil ne izhaja, da je ponujene kompatibilni potrošni material prvega izbranega ponudnika (kadarkoli) že pregledal in testiral na enak način oziroma pod enakimi pogoji kot vlagateljeve artikle, oziroma da bi uporabil enake kriterije ocenjevanja (teh sicer ni določil v razpisni dokumentaciji), na podlagi česar bi bilo sploh mogoče presojati ustreznost in primerljivost rezultatov testiranj. Kot pravilno opozarja vlagatelj, naročnik tudi ni ničesar glede tega, kakšen naj bi bil – ob upoštevanju, da naročnik izvaja naročnik postopek oddaje javnega naročila za veliko število zdravstvenih zavodov v Sloveniji – mehanizem poročanja o napakah tonerjev in nezadovoljstvu posameznih naročnikov pooblaščenemu naročniku.
Takšno ravnanje naročnika je v nasprotju z načelom transparentnosti (6. člen ZJN-3), v skladu s katerim mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, kot tudi v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3), v skladu s katerim mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja.
Ker je Državna revizijska komisija že na podlagi zgoraj navedenega ugotovila, da je vlagatelj uspel izkazati naročnikovo kršitev v postopku oddaje javnega naročila (nezakonita zavrnitev njegove ponudbe kot nedopustne v sklopih 3 in 5 zaradi neustrezne izvedbe postopka testiranja), preostalih navedb vlagatelja, vezanih na ugotovitve naročnika o neustreznosti ponujenih proizvodov v sklopih 3 in 5 ni obravnavala, niti ni izvedla s temi navedbami povezanih predlaganih dokazov. Usmerjene so namreč v zatrjevanje skladnosti vlagateljeve ponudbe z zahtevami naročnika iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in v zatrjevanje iste kršitve naročnika, tj. nezakonite zavrnitve njegove ponudbe kot nedopustne, njihova obravnava pa ne bi mogla v ničemer vplivati na presojo že ugotovljene kršitve in na položaj vlagatelja v predmetnem postopku.
3.2 Vzorci v sklopu 4
Vlagatelj oporeka ugotovitvam naročnika glede vzorcev tonerjev, predloženih v sklopu 4, na podlagi katerih naročnik predložene tonerje označuje za predhodno uporabljene oziroma ponovno napolnjene.
3.2.1
V zvezi z ugotovitvijo naročnika za artikla pod zap. št. 135 in 147, da »prisotnost oznak, narejenih z alkoholnim flomastrom modre barve na zunanjem ohišju tonerja ni skladna z lastnostmi novega izdelka, kar nakazuje na predhodno uporabo«, tako vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da prisotnost tovrstnih oznak nikakor ni dokaz predhodne uporabe, saj veliko proizvajalcev, distributerjev in logističnih centrov (tudi originalnih proizvajalcev) označuje sestavne dele, serije, kontrolne šifre, datume ali kontrolne točke na tonerjih z ročnimi oznakami, take oznake pa v ničemer ne vplivajo na kakovost, funkcionalnost ali varnost izdelka, naročnik pa jih z razpisno dokumentacijo ni prepovedal.
Naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo prereka navedbe vlagatelja, da gre pri prisotnosti spornih oznak za običajno prakso, ki se jo poslužujejo proizvajalci, saj takšna praksa ni skladna s standardi avtomatizirane proizvodnje, kot jo uporablja proizvajalec originalov. Če gre za označevanje zaradi sledljivosti, zakonodaja in standardi zahtevajo uporabo certificiranih metod. Dejstvo, da so bili tonerji označeni ročno s flomastrom, zato po mnenju naročnika kaže na to, da tonerji niso novi in izdelani iz novih sestavnih delov. Naročnik tako ne more narediti zaključka, da je takšen toner enakovreden originalu in hkrati nov izdelek, kot je bilo zahtevano.
V vlogi z dne 17. 9. 2025 vlagatelj vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo.
Državna revizijska komisija soglaša z vlagateljem v tem, da prisotnost spornih oznak na vzorcih ponujenih tonerjev še v ničemer ne dokazuje, da so bili ti tonerji že predhodno uporabljeni ali celo ponovno polnjeni. Naročnik v ničemer ne pojasni, zakaj naj bi ravno prisotnost teh oznak utemeljevala njegov zaključek o neizpolnjevanju zahteve po novih oziroma neobnovljenih tonerjih. V zavrnitvi zahtevka za revizijo naročnik poleg neizpolnjevanje te zahteve zatrjuje in utemeljuje še neenakovrednost ponujenega kompatibilnega tonerja originalnemu (zaradi domnevne neskladnosti s standardi avtomatizirane proizvodnje), s čimer pa je prepozen. Tako kot vlagatelj v vlogah, s katerimi se opredeljuje do naročnikovih navedb iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov (razen če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti v predrevizijskem postopku; prim. peti odstavek 29. člena ZPVPJN), tudi naročnik v sklepu, s katerim odloči o zahtevku za revizijo, ne sme navajati novih razlogov za nedopustnost posameznih ponudb, kot jih je navedel v odločitvi o oddaji naročila, saj bi bil v takšnem primeru vlagatelj onemogočen v možnosti uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija izpostavljenega očitka naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo o neenakovrednosti zadevnega tonerja ni upoštevala.
3.2.2
V zvezi z ugotovitvijo naročnika za artikel pod zap. št. 135 kot, da »je tiskalnik po 200 narejenih kopijah začel ropotati in sporočil napako na tonerju«, vlagatelj kot problematično izpostavlja, da naročnik niti ni navedel, kakšna je bila pokritost natisnjenih strani, niti ni zapisal, kakšna naj bi bila napaka, ki jo sporoča tiskalnik. Pojasnjuje, kakšne napake lahko javi tiskalnik, če je kaj narobe s tonerjem, pri čemer te napake tiskalnik (lahko) sporoča le ob namestitvi tonerja v tiskalnik (če toner ne deluje ali ga tiskalnik ne zazna), ne pa kasneje – takrat lahko javi le napaka oziroma opozorilo o zamenjavi tiskalne kartuše, če je tonerja malo ali je prazen; drugih napak, vezanih na toner, pa tiskalnik ne javlja. Vlagatelj tako trdi, da je tiskalnik pokazal napako (če jo sploh je pokazal), ki ni povezana s tonerjem, pač pa s tiskalnikom. Prepričan je, da je v primeru, če je dejansko prišlo do ropotanja tiskalnika, bila to posledica napake tiskalnika ali razvijalne enote (v kateri se nahaja valjček, ločeno od tonerja), ki ni imela nikakršne zveze z vlagateljevo toner kartušo – vsled tega zatrjuje neustrezno obrazloženost izpodbijane odločitve.
Naročnik se v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo sklicuje na posnetek testiranja tonerja, iz katerega naj bi tudi izhajalo, da je po odstranitvi vlagateljevega tonerja in ponovni uporabi originalnega/ustreznega tonerja tiskalnik znova deloval brez težav – nepravilno delovanje naj bi bilo torej posledica napake v vlagateljevem tonerju, ne v tiskalniku. Dodaja še, da ni zatrjeval, da je tiskalnik javil katero od napak, ki jih je navajal vlagatelj, ampak je sama napaka že ropot tonerja, saj ob originalnih tonerjih do teh napak v delovanju naprave ne prihaja. Vse to naj bi dokazovalo, da ne gre za enakovreden artikel originalu. Pojasnjuje, da je tiskalnik v resnici kot napako javil, da se je papir zagozdil (napaka »200.01« oziroma »Paper jam«), ki jo javi tiskalnik tudi v primeru, ko gre za napako mehanizma za dostavo tonerja v razvijalno enoto, ki je posledica napake v tonerju (npr. napačnega ali neustrezno oblikovanega tonerja, če toner ovira delovanje razvijalne enote ali senzorjev za zaznavanje papirja), in se pojavi tudi, kadar v napravi ni zataknjenega papirja, kot je bilo to v konkretnem primeru. Zavrača še navedbe vlagatelja glede razvijalne enote in pripominja, da je bila ta testirana na uradnem servisu Lexmark in pred menjavo tonerja ni povzročala nikakršnih težav; to je bil tudi razlog, da je bil test opravljen v certificiranem servisu, kjer so potrdili, da je bil tiskalnih brezhiben.
V vlogi z dne 17. 9. 2025 vlagatelj navaja in zatrjuje, da:
- iz priloženega videoposnetka ni mogoče v ničemer preveriti, katera toner kartuša je bila vstavljena v tiskalnik ob katerem tiskanju, je pa iz posnetka jasno razvidno, da je tiskalnik pred koncem posnetka nehal ropotati in verjetno je naročnik ravno zato takrat prekinil snemanje;
- je popolnoma nesprejemljivo in predstavlja očiten konflikt interesov, da je pri testiranju vlagateljevih vzorcev sodeloval uradni tehnik Lexmark, s čimer je bila resno okrnjena nepristranskost in objektivnost postopka, saj je Lexmark neposredno zainteresiran za to, da naročnik ne izbere vlagatelja in njegovih tonerjev;
- naročnik spreminja svoje navedbe v smislu, da je sama napaka že ropot pri uporabi tonerja, in da torej tiskalnik ni javil napake, po drugi strani pa v nadaljevanju navaja, da naj bi tiskalnik javil napako o zastoju papirja – meni, da so naročnikove navedbe v tem delu nekonsistentne, protislovne, konfuzne in nerazumljive;
- je naročnik sprva zatrjeval, da naj bi tiskalnik začel ropotati po 200 natisnjenih straneh, v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo pa navaja, da »se je ropotanje pojavilo brez napake na zaslonu, ob vstavitvi tonerja v tiskalnik […]«, iz česar vlagatelj ne razume (več), kdaj naj bi se začelo ropotanje;
- prereka vse vse naročnikove navedbe v smeri, da je tiskalnik javil napako zaradi napake mehanizma za dostavo tonerja v razvijalno enoto, ker naj bi bil toner prekomerno napolnjen, in navaja, da je do te napake prišlo izključno iz razloga, ker se je v tiskalniku zataknil papir, kar pa je napaka tiskalnika, in ne napaka tonerja;
- če bi to bilo res, kar navaja naročnik, da »blokado transportnega mehanizma za dovod tonerja« povzroči preveč poln oziroma »prekomerno napolnjen« toner, ki zabaše oziroma zamaši razvijalno enoto, in jo s tem pokvari, bi tiskalnik najprej potreboval popravilo in temeljito čiščenje in zamenjavo razvijalne enote, šele potem bi bilo možno tiskanje z drugim, čeprav originalnim tonerjem. Naročnik pa nič ne omenja, da je bilo potrebno popravilo ali temeljito čiščenje tiskalnika ali pa vsaj zamenjava pokvarjene razvijalne enote. Tudi kakršnega koli očitka o »prekomerno napolnjenem« tonerju naročnik v odločitvi o oddaji naročila naročnik ne podaja. Naročnik pa celo s Prilogo 6 in z zapisom »da je po odstranitvi tonerja in ponovni uporabi originalnega/ustreznega tonerja tiskalnik znova deloval brez težav« navaja in dokazuje, da je nemoteno in brez težav tiskal naprej z originalnim tonerjem, brez potrebnega posega;
- je trditev naročnika, da je napaka »paper jam« nastala zaradi tonerja, tehnično neutemeljena, saj toner sam po sebi nima nobenih mehanskih delov, ki bi lahko povzročili fizično zagozditev papirja – toner je zgolj vsebnik s prahom in ne posega v mehanizem podajanja papirja;
- je napaka »paper jam« povezana izključno z mehanskimi deli tiskalnika, kot so razvijalna enota, vodila za papir, valji v razvijalni enoti in senzorji, in ne z delovanjem tonerja;
- je predmetni toner HQPLMS410 samo tulec s prahom, medtem ko so v pripadajoči ločeni razvijalni enoti 50F0Z00 ali 50F0ZA0 zobniki, magnetni valj, rezilo, elektrostatični valj itd., ki lahko povzročajo ropotanje;
- je tehnično nemogoče, da bi toner povzročil kakršnokoli »ropotanje« tiskalnika.
Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da navedbe naročnika v izpodbijani odločitvi in v zavrnitvi zahtevka za revizijo niso konsistentne. Medtem ko naročnik v izpodbijani odločitvi zatrjuje, da je tiskalnik po 200 narejenih kopijah »[…] sporočil napako na tonerju«, namreč v zavrnitvi zahtevka za revizijo navedbo spreminja in trdi (ter s fotografijo dokazuje), da je tiskalnik javil napako, da se je zagozdil papir. Prav tako je naročnik v izpodbijani odločitvi navajal, da je tiskalnik pričel ropotati po 200 narejenih kopijah, iz zavrnitve zahtevka za revizijo pa je mogoče razbrati (»[l]ahko pa se zgodi, da se je ropotanje pojavilo brez napake na zaslonu, ob vstavitvi tonerja v tiskalnik, kot se je zgodilo v konkretnem primeru […]«), da naj bi tiskalnik začel ropotati že takoj po vstavitvi vlagateljevega tonerja v tiskalnik.
Glede zvoka oziroma ropota – kot to opredeljuje naročnik – pri tiskanju iz navedb naročnika in iz priloženega posnetka sicer ni mogoče razbrati, da tiskalnik ob tem ne bi deloval ustrezno, tako pa je v smislu ugotovitev iz odločitve o oddaji javnega naročila glede (ne)izpolnjevanja zahteve po novih in ne rabljenih/obnovljenih tonerjih relevantna (le še) ugotovitev naročnika, da je tiskalnik po 200 narejenih kopijah nehal delovati in javil napako »Paper jam« (zastoj papirja).
Ob tem, da – upoštevajoč pojasnilo naročnika v zavrnitvi zahtevka za revizijo – ni mogoče ugotoviti, da je tiskalnik javil napako na tonerju, pa je po drugi strani mogoče kot prepričljiva sprejeti vlagateljeva pojasnila o načinu delovanja zadevnega tiskalnika z ločeno razvijalno enoto in tonerjem ter o tem, zakaj (lahko) pride do zadevne napake (zastoja papirja). Naročnik po drugi strani po presoji Državne revizijske komisije ni z ničemer izkazal trditve, da je bila javljena napaka »Paper jam« (zastoj papirja) izključno posledica vgrajenega neoriginalnega tonerja, »ki je bil prekomerno napolnjen«, tako pa tudi ne, da je bila ta napaka posledica uporabe vlagateljevega tonerja oziroma uporabe že rabljenega ali obnovljenega tonerja. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ne more zaključiti, da obravnavana naročnikova ugotovitev dokazuje, da je bil zadevni vzorec tonerja predhodno uporabljen ali celo obnovljen, kar je bil razlog za zavrnitev ponudbe kot nedopustne.
Naročnik v zavrnitvi zahtevka za revizijo zatrjuje še, da vlagateljev kompatibilni toner ni enakovreden originalnemu zaradi napačne ali neustrezne oblike ter zaradi zvoka (ropota) pri delovanju, s čimer pa je (kot že pojasnjeno pod prejšnjo točko obrazložitve) prepozen – v izpodbijani odločitvi je namreč kot razlog za zavrnitev ponudbe kot nedopustne zatrjeval zgolj to, da gre za rabljen oziroma obnovljen toner (s čimer ne bi bila izpolnjena zahteva, da morajo biti vsi ponujeni artikli novi in nerabljeni oziroma neobnovljeni), ne pa morda tega, da toner ni enakovreden originalnemu (pri čemer naročnik enakovrednosti v razpisni dokumentaciji ni niti podrobneje opredelil). Državna revizijska komisija zato izpostavljenega očitka naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo o neenakovrednosti zadevnega tonerja ni upoštevala.
3.3.3
V zvezi z ugotovitvijo naročnika za artikla pod zap. št. 135 in 147, da je »je čip na tonerju zaznal, da je bil predmetni toner že uporabljen […] 2020, iz česar je mogoče nedoumno sklepati, da je bil toner predhodno že uporabljen in da je ponovno polnjen«, vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je na toner kartuše pritrdil nov čip, zato so naročnikove navedbe absolutno neresnične. Pojasnjuje in (z izjavo proizvajalca čipov) dokazuje, da se datum in čas na čipu tonerja sploh ne shranjujeta – ta datum in čas se na vedno shranjujeta izključno v tiskalniku, pri čemer je ključno, da je notranji datum tiskalnika pravilno nastavljen, kot tudi, da je ustrezno posodobljena vgrajena programska oprema (firmware). Vlagatelj s štirimi primeri utemeljuje nezanesljivost (statističnih) podatkov pri zadevnih tiskalnikih.
Naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo v celoti prereka navedbe vlagatelja. Kot neresnično označuje navedbo vlagatelja, da čipi podatka o datumu zadnjega tiskanja ne shranjujejo. Če čip na vlagateljevih tonerjih ne omogoča shranjevanja in prenosa podatkov (datum prve vstavitve, serijska številka, nivo tonerja), potem artikel objektivno ne more biti enakovreden originalu. Ugotavlja, da primeri, ki jih predstavlja vlagatelj, ne morejo predstavljati verodostojnega dokaza (ker ni znano, v kakšnem stanju – če sploh – si je vlagatelj zadevne tiskalnike izposodil, ker iz preverbe serijskih številk izhaja, da oba izposojena tiskalnika nikoli nista bila prodana v Slovenijo, pač pa na Češko). Dodaja, da v primeru vstavitve originalnih tonerjev do teh napak ne prihaja, ter da Lexmark Device Statistics predstavlja uradni diagnostični sistem proizvajalca, ki se uporablja kot standardni dokazni mehanizem v garancijskih in servisnih postopkih po vsem svetu.
V vlogi z dne 17. 9. 2025 vlagatelj vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo in dodaja, da:
- naročnik napačno enači podatek o datumu zadnjega tiska in podatek o datumu prve namestitve;
- je naročnikov tiskalnik kazal datum zadnjega naročnikovega tiskanja s predhodno kartušo, pri čemer je vlagatelj prepričan, da sta bila tudi datum in ura v tiskalniku napačno nastavljena in neposodobljen firmware (tj. programska oprema, vgrajena v tiskalniku), česar naročnik ne naslovi in ne zanika;
- naročnik ni dokazal navedbe, da se podatki o datumu in času zadnjega tiskanja shranjujejo tudi na čipih (nekaterih proizvajalcev), vlagatelj pa jo prereka kot neresnično.
Prilaga tudi fotografiji zadevnih tiskalnikov, imetništvo katerih mu oporeka naročnik.
Naročnik argumentirano ne oporeka trditvi (in temu ustrezajočemu dokazu) vlagatelja, da čip na vlagateljevih tonerjih ne omogoča shranjevanja in prenosa določenih podatkov, med drugim tudi datuma prve vstavitve tonerja v tiskalnik. Smiselna in prepričljiva je tudi opazka vlagatelja o pomembnosti pravilne nastavitve časa na tiskalniku. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ne more zaključiti, da obravnavana naročnikova ugotovitev dokazuje, da je bil zadevni vzorec tonerja predhodno uporabljen ali celo obnovljen, kar je bil razlog za zavrnitev ponudbe kot nedopustne.
Izhajajoč iz pojasnila vlagatelja naročnik v zavrnitvi zahtevka za revizijo zatrjuje še, da vlagateljev kompatibilni toner ni enakovreden originalnemu zaradi nezadostnih funkcionalnosti čipa na tonerju, s čimer pa je (kot že pojasnjeno pod prejšnjima točkama obrazložitve) prepozen – v izpodbijani odločitvi je namreč kot razlog za zavrnitev ponudbe kot nedopustne zatrjeval zgolj to, da gre za rabljen oziroma obnovljen toner (s čimer ne bi bila izpolnjena zahteva, da morajo biti vsi ponujeni artikli novi in nerabljeni oziroma neobnovljeni), ne pa morda tega, da toner ni enakovreden originalnemu (pri čemer naročnik enakovrednosti v razpisni dokumentaciji ni niti podrobneje opredelil). Državna revizijska komisija zato izpostavljenega očitka naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo o neenakovrednosti zadevnega tonerja ni upoštevala.
3.3.4
V zvezi z ugotovitvama naročnika za artikel pod zap. št. 154, da »stanje zobnika tonerja (mehanske poškodbe) ni skladno z lastnostmi novega tonerja« in da se je »pri testiranju vzorca […] izkazalo, da toner zaradi mehanskih poškodb ne deluje«, vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da zatrjevano stanje predstavlja subjektivno oceno naročnika, ki ni podkrepljena z nikakršnimi dokazili in je povsem pavšalna ter nesubstancirana. Vlagatelj ne razume, kaj pomenijo v tem primeru mehanske poškodbe, torej kakšne naj bi te poškodbe bile, tudi v kakšnem smislu toner ne deluje, in tudi ne ve, kako se zagovarjati podrobneje, kot da navede, da nobena toner kartuša, ki jo je dostavil naročniku, ni imela na zobniku tonerja nikakršnih mehanskih poškodb. Vlagatelj zato navaja, da je naročnikova odločitev v tem delu nezadostno obrazložena, naročnikove navedbe, ki jih vlagatelj v celoti prereka kot neresnične, pa označuje za nedokazane.
Naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo poudarja, da mora biti vlagatelju stanje njegovih artiklov znano, sploh ob dejstvu, da je vsakega skrbno pregledal, preden ga je predložil naročniku. Posledično naj ne bi bilo nikakršne potrebe, da bi naročnik že v odločitvi prilagal fotografije vlagateljevih lastnih vzorcev, ki jih očitno dobro pozna, saj jih je sam izdelal. Sklicujoč se na priloženo fotografijo naročnik zatrjuje, da je zobnik poškodovan do te mere, da tonerja ni mogoče vstaviti v tiskalnik brez potencialnega ogrožanja delovanja tiskalnika. Takšna poškodba naj bi nedvoumno kazala na predhodno uporabo ali nepravilno sestavljanje artikla, ki zmanjšuje zanesljivost delovanja in povzroča napake pri tisku oziroma celo okvaro tiskalnika. Naročnik meni, da posebna definicija mehanske poškodbe ni potrebna, saj gre v primeru govora o mehanskih poškodbah zobnika očitno za fizične poškodbe, kot so prikazane na fotografiji, ki onemogočajo pravilno delovanje tonerja. Že iz samega vizualnega pregleda artikla, za kar ni treba biti strokovnjak, naj bi bilo tako razvidno, da gre za takšne poškodbe, ki so posledica predhodne uporabe ali pa nepravilnega rokovanja pri proizvodnji, zato takšen toner ni uporaben, posledično pa tudi ne skladen za zahtevami naročnika iz razpisne dokumentacije.
V vlogi z dne 17. 9. 2025 vlagatelj navaja, da je zadevni toner, ko je prešel iz sfere vlagatelja v sfero naročnika, bil nov, nerabljen, brezhiben in nepoškodovan – vključno z odsotnostjo poškodb na zobniku tonerja. Ne more dokazati, kaj je naročnik počel z zadevno toner kartušo po tem, ko mu jo je vlagatelj izročil v testiranje, prav tako ne more dokazati, v kakšnih pogojih je naročnik več mesecev hranil to toner kartušo, kdo je imel do nje dostop, kako je naročnik s toner kartušo rokoval, ter kdaj je bila posneta fotografija, ki jo prilaga naročnik. Zatrjuje pa, da toner kartuše z zobnikom v takem stanju naročniku ni nikdar izročil v testiranje, naročnikova fotografija pa tudi ne izkazuje drugače. Vsakršna morebitna poškodba na toner kartuši je tako izključno posledica neustreznega naročnikovega ravnanja s to kartušo, saj je slednji toner kartušo očitno mehansko poškodoval po tem, ko mu jo je vlagatelj izročil. Iz fotografije naj bi bilo razvidno, da naročnik z zobnikom očitno nekaj počne s kemičnim svinčnikom (ki ima kovinsko špičasto konico), pri čemer že navedeno predstavlja neustrezno rokovanje s toner kartušo. Na naročnikovi sliki je sicer slabo vidna specifična mehanska poškodba zobnika. Vlagatelj posebej izpostavlja, da na predloženi sliki ni videti, da bi bili vsi zobje zobnika enakomerno obrabljeni. Namesto tega sta očitno poškodovana le dva zoba zobnika, kar kaže na nenaravno, selektivno poškodbo. Pri običajnem delovanju v tiskalniku bi bile obrabe, če do njih pride, enakomerne na vseh zobeh. Vlagatelj torej poudarja, da takšna selektivna poškodba dveh zob jasno nakazuje, da ne gre za sled uporabe tonerja v tiskalniku, temveč za mehanski poseg, ki je bil opravljen z nekakšnim orodjem oziroma drugim zunanjim vplivom.
Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da navedbe naročnika v izpodbijani odločitvi in v zavrnitvi zahtevka za revizijo niso konsistentne. Medtem ko naročnik v izpodbijani odločitvi zatrjuje, da se je »pri testiranju vzorca […] izkazalo, da toner zaradi mehanskih poškodb ne deluje«, namreč v zavrnitvi zahtevka za revizijo navedbo spreminja in trdi, da tonerja sploh ni testiral, saj naj tonerja sploh ne bi bilo mogoče vstaviti v tiskalnik brez potencialnega ogrožanja delovanja tiskalnika.
Ne glede na vprašanje, kdaj naj bi do spornih poškodb zobnika prišlo, pa tudi po presoji Državne revizijske komisije v obravnavanem primeru poškodba dveh zob zobnika ob hkratni odsotnosti ugotovitev naročnika glede obrabe preostalih zob še ne dokazuje, da je bil toner že rabljen ali celo obnovljen; tudi naročnik v zavrnitvi zahtevka za revizijo očitno dopušča možnost, da je do te napake prišlo zaradi nepravilnega sestavljanja izdelka ali nepravilnega rokovanja pri proizvodnji, torej zaradi napake v proizvodnji oziroma zaradi neustrezne kontrole kvalitete, ne pa nujno zato, ker bi bil izdelek že rabljen ali celo ponovno napolnjen, kar je bil razlog za zavrnitev ponudbe kot nedopustne.
4. Sklepno
Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija zato zaključuje, da je naročnik kršil 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 v povezavi s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 ter določila razpisne dokumentacije, ko je vlagateljevo ponudbo zavrnil kot nedopustno. Državna revizijska komisija je zato, v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila v sklopih 3, 4 in 5, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« z dne 18. 8. 2025.
Državna revizijska komisija naročnika z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen, na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje tega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3. Če se bo naročnik odločil, da bo nadaljeval postopek javnega naročanja s sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila, mora ponovno presojo ponudb opraviti skladno z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in določili ZJN-3 ter ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Če bo naročnik ponovil postopek ocenjevanja in vrednotenja ponudb, naj upošteva ugotovitev, da ima pravico oceniti in testirati vzorce ponujenih artiklov, vendar mora to storiti tako, da bo postopek in svoje ugotovitve ustrezno dokumentiral ter pri tem zagotovil objektivno preverljivost ocenjevanja, ob spoštovanju načela transparentnosti in načela enakopravne obravnave ponudnikov. Če pa bo naročnik ugotovil, da tehnične specifikacije, kot so določene, ne odražajo njegovih pričakovanj glede predmeta naročila, bo moral postopek oddaje javnega naročila ponoviti in pri tem pripraviti dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila tako, da bo ponudnike jasno, natančno in nedvoumno seznanil z vsemi zahtevami, na podlagi katerih bo presojal dopustnost ponudb.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva. Državna revizijska komisija je skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list 2/2015 s spremembami; v nadaljevanju: OT) vlagatelju kot potrebne priznala naslednje stroške:
- strošek plačane takse v višini 6.000,00 EUR,
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 9.000 točk (prva točka tar. št. 44 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (tj. 0,60 EUR) in 22% DDV znaša 6.588,00 EUR,
- izdatke v pavšalnem znesku po tretjem odstavku 11. člena OT (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk) v višini 100 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke (tj. 0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 73,20 EUR.
Državna revizijska komisija pa vlagatelju ni priznala priglašenih stroškov za sestavo vloge z dne 17. 9. 2025, s katero se je opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za, saj ti v konkretnem primeru niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe v vlogi z dne 17. 9. 2025 namreč niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.
Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 12.661,20 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti naročnik v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.
Pravni pouk: Zoper odločitev o zahtevku za revizijo je dovoljen upravni spor. Tožba se vloži neposredno pisno pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, ali pa se mu pošlje po pošti. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve odločitve Državne revizijske komisije.
Predsednik senata:
Samo Červek, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije
Vročiti:
- vlagatelj – po pooblaščencu,
- prvi izbrani ponudnik,
- drugi izbrani ponudnik,
- naročnik,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo.
Vložiti:
- v spis zadeve, tu.