Na vsebino
EN

018-233/2017 Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Nova Gorica

Številka: 018-233/2017-6
Datum sprejema: 6. 12. 2017

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011, in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in mag. Mateje Škabar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva glede oddaje javnega naročila »Izvajanje storitev pranja perila ter najema čistih inkontinenčnih podlog za večkratno uporabo« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj PRALNICA PLAT, d. o. o., Koper, Ferrarska ulica 12, Koper (v nadaljevanju: vlagatelj), katerega zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d. o. o., Rozmanova ulica 12, Ljubljana, zoper ravnanje naročnika SPLOŠNA BOLNIŠNICA DR. FRANCA DERGANCA Nova Gorica, Ulica padlih borcev 13A, Šempeter pri Gorici (v nadaljevanju: naročnik), dne 6. 12. 2017

odločila:


1. Vlagateljev zahtevek za revizijo, z dne 11. 10. 2017, se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 1. 6. 2017 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za izvajanje storitev pranja perila ter najema čistih inkontinenčnih podlog za večkratno uporabo (v nadaljevanju: javno naročilo). Obvestilo o javnem naročilu za oddajo tega javnega naročila po odprtem postopku (z namenom sklenitve okvirnega sporazuma) je bilo dne 30. 6. 2017 (s številko objave JN006418/2017-B01) objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 1. 7. 2017 pa (s številko dokumenta 252379) v Dopolnilu k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2017/S 124.

Naročnik je dne 28. 9. 2017 sprejel »ODLOČITEV O IZIDU JAVNEGA NAROČILA«, številka 260-8/2017-31 (v nadaljevanju: odločitev o izidu naročila), iz katere izhaja, da se zadevno javno naročilo odda ponudniku »Salesianer Miettex Periteks d.o.o.«, Trzin, čigar ponudbo je naročnik izbral kot najugodnejšo (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Odločitev o oddaji naročila je bila na Portalu javnih naročil (s številko objave JN006418/2017-ODL01) objavljena dne 2. 10. 2017, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.

Vlagatelj je dne 11. 10. 2017 na pošto priporočeno oddal zahtevek za revizijo, z dne 11. 10. 2017, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). V njem zatrjuje, da naročnikova odločitev »o oddaji predmetnega javnega naročila, ni pravilna in ni zakonita« (IV. naslov na tretji strani zahtevka za revizijo), saj »[n]ejasna razpisna dokumentacija ne more iti v škodo ponudnika, poleg tega« pa »je menica v skladu s sodno prakso vnovčljiva in je torej dosežen namen finančnega zavarovanja«. Vlagatelj nadalje zatrjuje, da »ni bil dolžan priložiti izjave o izobrazbi in strokovni sposobnosti, ker se v tem delu sklicuje na podizvajalca, za katerega je predložil ESPD obrazec«, da odločitev o izidu naročila v tem segmentu »ne ustreza standardu obrazloženosti«, pa tudi, da »[r]eferenčna dokazila v ponudbi vlagatelja izkazujejo naročnikovo zahtevo iz razpisa«. Upoštevaje vse navedeno vlagatelj predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi tako, da razveljavi odločitev o izidu naročila. Vlagatelj obenem zahteva povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Izbrani ponudnik je kopijo vlagateljevega zahtevka za revizijo (primerjaj prvi odstavek 27. člena ZPVPJN) prejel dne 16. 10. 2017, dne 18. 10. 2017 pa je na pošto priporočeno oddal »IZJASNITEV IZBRANEGA PONUDNIKA O NAVEDBAH VLAGATELJA IZ ZAHTEVKA ZA REVIZIJO Z DNE 11. 10. 2017«, z dne 17. 10. 2017 (v nadaljevanju: izjasnitev o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo). V njej izbrani ponudnik zatrjuje, da menična izjava v ponudbi vlagatelja ni skladna z določbami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, da vlagatelj »ni izpolnil jasne zahteve naročnika, saj drugi gospodarski subjekt po 81. členu ZJN-3 ni sam podal svoje relevantne izjave o izpolnjevanju pogojev kot« so bili zahtevani, kakor tudi, da iz referenčnih potrdil vlagatelja ne izhaja izpolnjevanje pogoja za sodelovanje glede referenc.

Naročnik je dne 30 10. 2017 sprejel sklep, številka 260-8/2017-38, s katerim je zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnil, zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z zahtevkom za revizijo, pa ni ugodil (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). Naročnik poudarja, da je v dokumentaciji v zvezi z oddajo naročila jasno zapisal, da ponudniki v vseh zahtevanih obrazcih izpolnijo prazna polja in vsebine, ki so predvidene za vnos podatkov s strani ponudnikov, vlagatelj pa v menični izjavi ni vpisal višine zneska, do katerega se lahko izpolni menica. V navezavi na drugo zatrjevano kršitev naročnik ugotavlja, da je vlagatelj v obrazcu ESPD »v delu, ki se nanaša na zahtevo« […] »Izobrazba in strokovna usposobljenost«, polje »z nazivom "Opišite jih"« […] »pustil prazno, brez opisa, brez navedbe prilog, tudi v ponudbi ni predložil dokumenta oz. izjave, iz katere bi po vsebini izhajalo izpolnjevanje pogoja«. V navezavi na tretje zatrjevano kršitev pa naročnik zatrjuje, da vlagatelj pogoja za sodelovanje glede referenc z referencami, navedenimi v ponudbi, ne izpolnjuje, ker »očitno ne izpolnjuje pogoja,« pa »skuša sedaj pogoj razlagati tako, da bi ga izpolnjeval«.

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj, kot zatrjuje, prejel dne 2. 11. 2017, naročnik pa je z dopisom, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 6. 11. 2017, odstopil dokumentacijo o oddaji in dokumentacijo predrevizijskega postopka v zvezi s postopkom oddaje tega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je dne 8. 11. 2017 prejela vlagateljevo »PRVO PRIPRAVLJALNO VLOGO«, z dne 2. 11. 2017 (v nadaljevanju: prva pripravljalna vloga), v kateri se vlagatelj opredeljuje do naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo, pri čemer navaja, da se iz razlogov, ki so v njej navedeni, z njo ne strinja.

Državna revizijska komisija je dne 16. 11. 2017 prejela naročnikovo »PRVO PRIPRAVLJALNO VLOGO«, številka 260-8/2017-42, z dne 14. 11. 2017, v kateri se naročnik opredeljuje do navedb vlagatelja v prvi pripravljalni vlogi, jih zavrača in v posledici »v celoti vztraja pri sklepu iz odločitve o revizijskem zahtevku«.

Po proučitvi vse odstopljene dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje javnega naročila in predrevizijski postopek, po proučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, pa tudi po proučitvi predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik v postopku oddaje zadevnega javnega naročila prejel dve pravočasni ponudbi, to je ponudbo vlagatelja in ponudbo izbranega ponudnika. Po ocenjevanju ponudb po merilu cena (točka II.2.5 obvestila o javnem naročilu) oziroma »najnižja cena (v EUR z DDV) za razpisano storitev« (točka 8 Navodil za izdelavo ponudbe, v povezavi s točko 2.5. Navodil za izdelavo ponudbe) je bila vlagateljeva ponudba sicer uvrščena na prvo mesto, vendar pa je naročnik po njenem preverjanju ugotovil, da ta ni dopustna, saj ni skladna z zahtevami, določenimi v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (alinea a prvega odstavka 89. člena ZJN-3), pa tudi iz razloga, ker je ponudbo oddal ponudnik, ki ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje (alinea b prvega odstavka 89. člena ZJN-3).

Upoštevaje to uvodno ugotovitev je Državna revizijska komisija po opravljenem predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo v revizijskem postopku, kot izhaja iz 31. člena ZPVPJN, tega sprejela v vsebinsko obravnavo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v odločitvi o izidu naročila kot prvi razlog, zaradi katerega je vlagateljevo ponudbo štel za nedopustno, naročnik zapisal: »na predloženi menični izjavi s pooblastilom za izpolnitev menice ni izpolnjen znesek – višina finančnega zavarovanja«.

V zvezi z navedenim razlogom nedopustnosti ponudbe vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da naročnikova odločitev »o oddaji predmetnega javnega naročila, ni pravilna in ni zakonita« (IV. naslov na tretji strani zahtevka za revizijo), saj »[n]ejasna razpisna dokumentacija ne more iti v škodo ponudnika, poleg tega« pa »je menica v skladu s sodno prakso vnovčljiva in je torej dosežen namen finančnega zavarovanja« (IV.1 naslov na tretji strani zahtevka za revizijo).

Kot izhaja iz prve povedi drugega odstavka 93. člena ZJN-3 naročnik lahko določi pogoje in načine zavarovanja resnosti ponudbe, naročnik pa je v točki 2.7 Navodil za izdelavo ponudbe določil (med drugim): »Ponudnik mora ponudbi priložiti menično izjavo s pooblastilom za unovčenje in 3 bianco menice ali bančno garancijo za resnost ponudbe ali kavcijsko zavarovanje zavarovalnice oz. denarni depozit v višini 3% okvirne ponudbene vrednosti (v EUR brez DDV), za razpisano storitev«. Citirano vsebino točke 2.7 Navodil za izdelavo ponudbe v zahtevku za revizijo (zadnji odstavek na tretji strani in prvi odstavek na četrti strani) upravičeno izpostavlja tudi vlagatelj.

Razpisno dokumentacijo za javno naročilo, številka 260-8/2017-15 (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija), sestavljajo med drugim menična izjava s pooblastilom za resnost ponudbe in menična izjava s pooblastilom za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (5. oziroma 6. alinea točke 3.3. razpisne dokumentacije), dokumentacijo za ponudbo pa sestavlja med drugim tudi »finančno zavarovanje za resnost ponudbe« (6. alinea točke 3.4. razpisne dokumentacije).

Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vpogledala v vlagateljevo ponudbo in ob tem ugotovila, da so v njej (v beli kuverti) kot finančno zavarovanje za resnost ponudbe predložene tri bianko menice s podpisom trasanta, poleg tega pa je predložen tudi dokument »MENIČNA IZJAVA S POOBLASTILOM ZA IZPOLNITEV MENICE«, z dne 20. 7. 2017, podpisan v rubriki »Izdajatelj menice« (v nadaljevanju: menična izjava). Menična izjava je sicer izpolnjena, ni pa izpolnjena v vsebini, ki v kateri vlagatelj pooblašča naročnika, da lahko bianko menico »brez poprejšnjega obvestila izpolni v vseh neizpolnjenih delih za znesek EUR«. Citirano besedilo, kot iz nje jasno izhaja, vsebuje sivo signirano polje, katerega je bilo treba (upoštevaje odstavek pod 10. alineo točke 3.4. razpisne dokumentacije in drugo poved točke 4.1.2. razpisne dokumentacije) izpolniti in vanj vpisati znesek, za katerega lahko naročnik izpolni (in unovči) bianko menice, predložene z namenom zavarovanja za resnost ponudbe. V odstavku pod 10. alineo točke 3.4. razpisne dokumentacije je namreč naročnik jasno zahteval, da »[p]onudniki v vseh zahtevanih obrazcih izpolnijo prazna polja in vsebine, ki so predvidene za vnos podatkov s strani ponudnikov« (na to v prvem odstavku na strani 3 izjasnitve o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo in v prvem odstavku na strani 3 odločitve o zahtevku za revizijo upravičeno opozarjata tudi izbrani ponudnik oziroma naročnik), zahtevo, po kateri mora biti ponudbena dokumentacija izpolnjena, pa je naročnik ponovil v točki 4.1.2. razpisne dokumentacije (druga poved). V posledici je upravičena navedba vlagatelja, da na menični izjavi, ki je v ponudbi predložena kot zavarovanje za resnost ponudbe, ni »vpisa[n] znesek finančnega zavarovanja« (drugi odstavek na peti strani zahtevka za revizijo), ni pa upravičeno zatrjevanje vlagatelja, da »je izpolnil« […] »menično izjavo v skladu z zahtevami iz razpisa« (zadnji odstavek na tretji strani zahtevka za revizijo).

Vlagatelj pri tem v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v predstavljenih vsebinah nejasna. Res je sicer, da naročnik v Navodilih za izdelavo ponudbe »ni izrecno zahteva[l], da bi moral vlagatelj izpolniti menično izjavo na način, da vpiše višino finančnega zavarovanja« (četrta stran zahtevka za revizijo), vendar pa tega niti ni bil dolžan storiti, saj takšna zahteva jasno izhaja že iz vsebine odstavka pod 10. alineo točke 3.4. razpisne dokumentacije in druge povedi točke 4.1.2. razpisne dokumentacije. Že ob upoštevanju omenjenih dveh točk razpisne dokumentacije je upravičeno pričakovati, da bi ju vsak razumno obveščen ter povprečno skrben ponudnik lahko razumel, mogel razumeti in moral razumeti na način, da je v njiju naročnik »zahteva[l], da bi moral« vsak ponudnik »izpolniti menično izjavo na način, da vpiše višino finančnega zavarovanja«. Takšen zaključek le še dodatno potrjuje sivo signirano polje, ki ga je naročnik v menični izjavi (v zapisu »brez poprejšnjega obvestila izpolni v vseh neizpolnjenih delih za znesek EUR«) predvidel prav z namenom, da bi ponudniki vanj vpisali znesek finančnega zavarovanja (za resnost ponudbe). Tako bi razpisno dokumentacijo kot razumno obveščen ter povprečno skrben ponudnik lahko razumel, mogel razumeti in moral razumeti tudi vlagatelj. Dodatna določba, kot jo v zahtevku za revizijo omenja vlagatelj, zato v predstavljenih okoliščinah dejanskega stanja ni bila potrebna, opozarjanje vlagatelja, da »naročnik ni na nobenem mestu razpisne dokumentacije zapisal, da bi moral ponudnik tudi v menični izjavi vpisati znesek finančnega zavarovanja v višini, kot je bil zahtevan v razpisu« (zadnji odstavek na četrti strani zahtevka za revizijo), pa ni upravičeno. Ob tem ne gre prezreti niti zatrjevanja naročnika, da je stališče vlagatelja »absurdno in ne zdrži kritične presoje, saj predpostavlja, da bi moral naročnik natančno navesti prav vsako polje, katerega morajo ponudniki izpolniti« (drugi odstavek na strani 3 odločitve o zahtevku za revizijo), v predstavljenih okoliščinah dejanskega stanja pa tako ni upravičeno zatrjevanje vlagatelja v prvi pripravljalni vlogi, da »bi moral naročnik jasno navesti vsako polje, ki ga je treba izpolniti. Ker tega ni storil, to ne more iti v škodo vlagatelja« (prvi odstavek na tretji strani).

Iz navedenih razlogov in iz razloga, ker je ključno razumevanje določb razpisne dokumentacije v objektivnem smislu, v objektivnem smislu pa je razpisno dokumentacijo v izpostavljenih delih razumeti na predstavljeni način, za odločitev o zahtevku za revizijo ni pravno relevantno zatrjevanje vlagatelja, da »vlagatelj pa ni razumel razpisne dokumentacije na ta način« (četrta stran zahtevka za revizijo). V tem smislu tudi ni »naročnik zahtevi iz razpisa v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb dal drugačen pomen in drugačno vsebino, kot je bilo to mogoče razumeti v fazi, ko se je ponudba oddala« (četrta stran zahtevka za revizijo).

Na dosedanje ugotovitve in zaključke v ničemer ne vpliva zatrjevanje vlagatelja, da »je menica vnovčljiva, saj se je vlagatelj v celoti strinjal z razpisno dokumentacijo, torej tudi z zahtevano višino menice« (četrta stran zahtevka za revizijo). Ker se je »vlagatelj v celoti strinjal z razpisno dokumentacijo«, se je z njo strinjal tudi v tem, da bo ponudbeno dokumentacijo (v vseh praznih poljih in vsebinah, ki »so predvidene za vnos podatkov s strani ponudnikov«) izpolnil. Poleg tega naročnik v razpisni dokumentaciji ni zahteval zgolj tega, da je menica unovčljiva, pač pa je v zvezi z izpolnjevanjem menične izjave postavil tudi omenjene zahteve. Tako razumevanje razpisne dokumentacije (po kateri že unovčljivost menic zadostuje za zaključek, da vlagateljeva ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila) bi pomenilo njeno spreminjanje po izteku roka za prejem ponudb, kar bi bilo v nasprotju s prvo povedjo drugega odstavka 67. člena ZJN-3. Na to, da »naročnik v fazi presoje oz. evalvacije ponudb ne sme širiti svojih zahtev, danih preko razpisne dokumentacije oz. svojih odgovorov, danih na Portalu javnih naročil«, pa v prvem odstavku na peti strani zahtevka za revizijo opozarja že vlagatelj sam. Glede na navedeno je šteti, da ponudba vlagatelja ni dopustna že iz razloga, ker naj bi bila domnevno unovčljiva, pač pa gre poudariti, da ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v razpisni dokumentaciji (v odstavku pod 10. alineo točke 3.4. razpisne dokumentacije in v drugi povedi točke 4.1.2. razpisne dokumentacije, v povezavi s točko 2.7 Navodil za izdelavo ponudbe in obrazcem »MENIČNA IZJAVA S POOBLASTILOM ZA IZPOLNITEV MENICE«; primerjaj 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3). Prepričljivo je zaključiti tudi, da je naročnik zahtevo po vpisu zneska, za katerega lahko naročnik izpolni (in unovči) bianko menice, predložene z namenom zavarovanja za resnost ponudbe, v menični izjavi postavil z namenom, da bi se izognil morebitnim sporom v zvezi s tem zneskom, v posledici pa tveganjem, da bi vlagatelj kasneje morebiti ugovarjal, da je menica izpolnjena v nasprotju s temeljnim poslom. Kot je Sodišče Evropske unije zapisalo že v več odločitvah, mora naročnik ravnati strogo v skladu z merili, ki jih je sam določil (glej v tem smislu na primer sodbo Sodišča Evropske unije, dne 29. 4. 2004 sprejeto v zadevi številka C-496/99 P, Komisija Evropskih skupnosti proti CAS Succhi di Frutta SpA, ECLI:EU:C:2004:236, točka 115, sodbo Sodišča Evropske unije, dne 10. 10. 2013 sprejeto v zadevi številka C-336/12, Ministeriet for Forskning, Innovation og Videregående Uddannelser proti Manova A/S, ECLI:EU:C:2013:647, točka 40, sodbo Sodišča Evropske unije, dne 6. 11. 2014 sprejeto v zadevi številka C-42/13, Cartiera dell’Adda SpA proti CEM Ambiente SpA, ECLI:EU:C:2014:2345, točka 42, pa tudi sodbo Sodišča Evropske unije, dne 11. 5. 2017 sprejeto v zadevi številka C-131/16, Archus sp. z o.o., Gama Jacek Lipik proti Polskie Górnictwo Naftowe i Gazownictwo S.A., ECLI:EU:C:2017:358, točka 33), kar velja tudi za presojo izpolnjevanja konkretne zahteve, ki jo je naročnik določil v doslej izpostavljenih točkah razpisne dokumentacije. Navedena stroga obveznost je del načela enakega obravnavanja ponudnikov in iz njega izhajajoče obveznosti po preglednosti, ki ju morajo naročniki spoštovati. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več odločitvah, je ponudnik tisti, od katerega se pričakuje, da pripravi ponudbo z ustrezno skrbnostjo in odgovornostjo, če ponudba ni pripravljena skladno z zahtevami razpisne dokumentacije, pa posledice nosi ponudnik sam.

Upoštevaje dejansko stanje, ki je v pravno relevantnem delu dokaj primerljivo dejanskemu stanju v tokratni zadevi, velja izpostaviti tudi, da je Državna revizijska komisija zelo podobno odločila v sklepu številka 018-142/2011-3, z dne 22. 6. 2011, ki ga po vsebini v odločitvi o zahtevku za revizijo upravičeno izpostavlja že naročnik. V omenjenem sklepu je tako Državna revizijska komisija zapisala, da »je pooblastilo za izpolnitev bianco menice lahko dano tudi "neizrecno, na konkludenten način, to je zlasti s podpisom in izročitvijo meničnega blanketa upniku"«, vendar pa je pri tem izpostavila, da »je potrebno v postopkih javnega naročanja« […] »v fazi pregledovanja ponudb popolnost teh presojati z vidika izpolnjevanja zahtev razpisne dokumentacije. Ker je naročnik« […] »postavil zahtevo po tem, da mu ponudniki v namen finančnega zavarovanja za resnost njihovih ponudb poleg bianco menic predložijo tudi menično izjavo v določeni vsebini, so morali ponudniki slednjo, da bi bilo njihove ponudbe mogoče obravnavati kot popolne, tudi predložiti. V kolikor je vlagatelj menil, da so takšne zahteve neustrezne, nesorazmerne ali podobno, bi moral s tem v zvezi še pred potekom roka za oddajo ponudb« […] »vložiti revizijski zahtevek, v katerem bi zanj sporne določbe napadal«. Državna revizijska komisija je v takratnem sklepu še dodala: »Naročnikova zmožnost unovčitve bianco menice brez obstoja ustrezne menične izjave (s pooblastilom) je, ob upoštevanju zahtev razpisne dokumentacije, tako najmanj vprašljiva, kar pa je v neskladju z namenom, ki ga imajo v postopkih javnega naročanja instrumenti finančnega zavarovanja za resnost ponudb«. V zvezi z zatrjevanjem vlagatelja v prvi pripravljalni vlogi, da v odločitvi o zahtevku za revizijo naročnik »povzema odločitev Dkom in pravi, da je v zadevi z enakim dejanskim stanjem že sprejela stališče, ki ga citira, vendar ne pove številke zadeve, da bi vlagatelj to lahko preveril« (zadnji odstavek na peti strani), pa zadostuje ugotoviti, da bi z vpisom ključnih besed v katerega izmed brskalnikov, prosto dosegljivih na svetovnem spletu (ali pa z vpisom iskanih podatkov v »Iskalnik po odločitvah DKOM« na spletni strani http://www.dkom.si/), vlagatelj na preprost oziroma enostaven in hiter način lahko ugotovil, da iskano besedilo vsebuje sklep Državne revizijske komisije, številka 018-142/2011-3, z dne 22. 6. 2011. V posledici tako ni upravičen zaključek vlagatelja, da zato »tega ni mogoče upoštevati kok dokaz, saj vlagatelj ne ve, za katero zadevo gre in ali je bilo dejansko stanje res enako ali ne in kdaj je bila ta zadeva sprejeta« (prvi odstavek na šesti strani prve pripravljalne vloge).

Dosedanjih zaključkov tako iz razlogov, navedenih doslej, ne spreminjajo nadaljnja zatrjevanja vlagatelja, ki se nanašajo na vprašanje unovčljivosti predloženih menic, kot tudi ne sklicevanje vlagatelja na »Zako[n] o plačilnih storitvah in sistemih« (četrta stran zahtevka za revizijo). Izpolnjevanje naročnikovih zahtev, kot izhajajo iz razpisne dokumentacije, je namreč potrebno ločiti od pravil o unovčljivosti menic, kot izhajajo iz meničnega prava. Upoštevaje 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 je tako ponudba, ki ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, nedopustna, Državna revizijska komisija pa je že v odločitvi, številka 018-062/2017-6, z dne 18. 4. 2017, zapisala (med drugim) tudi, da »zavarovanje za resnost ponudbe predstavlja tisti element, ki mora biti v vsakem primeru predložen ob sami ponudbi in v taki vsebini, kot je zahteval naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, morebitnih napak, pa ni dopustno naknadno popravljati ali dopolnjevati, temveč predstavljajo podlago za zavrnitev ponudbe kot nedopustne«. Vsebinsko primerljivo je Državna revizijska komisija zapisala tudi v odločitvi številka 018-187/2017-6, z dne 9. 10. 2017, ter v »zadevah št. 018-183/2015, 018-149/2016, 018-196/2016«, na katere se v prvem odstavku na strani 4 odločitve o zahtevku za revizijo sklicuje naročnik. Neodvisno od navedenega tudi sicer ne gre prezreti, da je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi zadeve številka VSL I Cp 2370/2014, z dne 10. 12. 2014, na katero se v zahtevku za revizijo sklicuje vlagatelj (drugi odstavek na peti strani), res zapisalo, da stališče, da tudi za »menično izjavo – pooblastilo za izpolnitev menice velja menična strogost, nima podlage v pravilih meničnega prava. Menični upnik je upravičen izpolniti bianco menico celo v primeru, ko ne bi imel takšnega izrecnega pooblastila, saj se šteje, da je bilo pooblastilo molče dano že s samo izročitvijo takšne menice«. Vendar pa iz omenjene sodbe jasno izhaja, da se v bistvu ne nanaša na vprašanje opustitve vpisa zneska finančnega zavarovanja (za resnost ponudbe) v menični izjavi, temveč se v bistvu nanaša na vprašanje, na kateri (temeljni) posel se nanaša (v omenjenem primeru je bilo tako iz menične izjave jasno razvidno, na kaj se je nanašala sporna menica, kar pa v konkretnem primeru niti ni predmet spora). V navezavi na menični znesek (ki je pravno relevanten pri odločanju o zahtevku za revizijo) pa je sodišče v izpostavljeni sodbi jasno zapisalo, da »se resda glasi na dva zneska (3.945.243,65 SIT oziroma 16.463,21 EUR), ki pa se povsem ujemata (po tečaju ob uvedbi evra 1 EUR = 239,64 SIT), zato ni nobene nejasnosti«. Ob tem gre poudariti tudi, da zaradi opustitve vpisa zneska v menični izjavi, za katerega lahko naročnik izpolni (in unovči) bianko menice, ki so z namenom zavarovanja za resnost ponudbe predložene v ponudbi vlagatelja, obstaja (večje) tveganje, da bi vlagatelj kasneje ugovarjal, da je menica izpolnjena v nasprotju s temeljnim poslom (glej za primerjavo smiselno na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka II Ips 142/2006, z dne 10. 9. 2008, in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka II Ips 118/2008, z dne 5. 5. 2011, točka 8). Konkretna vsebina pooblastila (menične izjave) oziroma meje, znotraj katerih sme upnik prejeti blanket kasneje izpolniti (z vpisom denarnega zneska), so namreč določene z bistvenimi sestavinami posla ali poslov, ki so podlaga za izdajo menice (glej za primerjavo smiselno na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka VSL I Cp 5134/2005, z dne 26. 2. 2009, točka 7). Pri tem pa, kot je bilo to zapisano že doslej – kot ključno – obstaja (večje) tveganje, da bi vlagatelj kasneje ugovarjal, da je menica izpolnjena v nasprotju s temeljnim poslom, kot v primeru, če bi bil znesek, za katerega lahko naročnik izpolni (in unovči) bianko menice, ki so z namenom zavarovanja za resnost ponudbe predložene v vlagateljevi ponudbi, vpisan v menični izjavi. V zvezi s sklicevanjem vlagatelja na »sodbo VSL sodba 2017/2013 z dne 18.09.2013« (drugi odstavek na peti strani zahtevka za revizijo) pa (iz razloga, ker vlagatelj sodbe ni v natisnjeni verziji priložil zahtevku za revizijo) zadostuje ugotoviti, da je Državna revizijska komisija na svetovnem spletu našla le VSL sklep II Cp 2017/2013, ki pa se nanaša na področje »ZAVAROVANJE TERJATEV – STEČAJNO PRAVO« in za predmetno zadevo ni pravno relevanten.

Dosedanjih zaključkov v ničemer ne spreminja niti zatrjevanje vlagatelja, po katerem »v razpisni dokumentaciji nikjer ne piše, da je to razlog, za zavrnitev ponudb« (tretji odstavek na peti strani zahtevka za revizijo). Že iz alinee a prvega odstavka 89. člena ZJN-3 (v povezavi z 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3) namreč jasno izhaja, da naročnik odda javno naročilo le v primeru, če ugotovi, da je izpolnjen tudi pogoj, da je ponudba skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

Dosedanjih zaključkov nadalje ne spreminja zatrjevanje vlagatelja v prvi pripravljalni vlogi (predzadnji odstavek na drugi strani), po katerem je naročnik »šele v odločitvi o zahtevku za revizijo jasno zapisal, na katerih mestih je po njegovem mnenju treba menično izjavo izpolniti«, saj je že iz vsebine zahtevka za revizijo razbrati, da je ob upoštevanju vsebine odločitve o izidu naročila vlagatelj razumel, »na katerih mestih« naj bi bilo »treba menično izjavo izpolniti«. V navezavi na zatrjevanje vlagatelja v prvi pripravljalni vlogi (zadnji odstavek na drugi strani), da je »upravičeno menil, da višino finančnega zavarovanja v primeru, ko pride do situacije, zaradi katerih je finančno zavarovanje treba vnovčiti, višino vpiše naročnik«, pa zadostuje ugotoviti, da je prav v tem primeru pomemben znesek, naveden v menični izjavi, za katerega lahko naročnik izpolni (in unovči) bianko menice.

Dosedanjih zaključkov v ničemer ne spreminja niti sklicevanje vlagatelja v prvi pripravljalni vlogi (četrta in peta stran) na sklep Državne revizijske komisije (v vsebinah, ki so v njej poudarjene in podčrtane), saj je v sklepu številka 018-196/2016-5, z dne 14. 11. 2016, Državna revizijska komisija za razliko od tokratne zadeve (kot bistveno!) ugotovila, da ni bilo »mogoče ugotoviti, da bi bila menična izjava predložena v nasprotju z naročnikovimi zahtevami ali da ta ne bi zavezovala izbranega ponudnika. Izbrani ponudnik je menično izjavo predložil v taki vsebini, kot je to zahteval naročnik, in jo podpisal ter žigosal na enak način kot tudi ostale ponudbene dokumente«.

V posledici vlagatelj tako v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da mu zadevno javno naročilo »ni bilo dodeljeno zaradi nezakonitega in netransparentnega ravnanja naročnika« (prvi odstavek II. naslova na drugi strani), niti ni dokazal, da »je njegova ponudba dopustna in da je naročnik kršil zakon, ker predmetnega javnega naročila ni oddal njemu« (drugi odstavek II. naslova na drugi strani).

Glede na vse doslej navedeno je Državna revizijska komisija na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN vlagateljev zahtevek za revizijo (kot neutemeljenega) zavrnila.

Državna revizijska komisija (tudi ob upoštevanju načela hitrosti in učinkovitosti – 9. člen ZPVPJN) v nadaljevanju ni odločala o tem, ali je naročnik kršil določbe ZJN-3 še iz katerega od ostalih razlogov, ki jih v zahtevku za revizijo (na straneh od pete do dvanajste) zatrjuje vlagatelj, saj vsebinska presoja zahtevka za revizijo v teh delih ne bi več v ničemer vplivala na odločitev Državne revizijske komisije (iz izreka tega sklepa) in na vlagateljev pravni položaj.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo in v prvi pripravljalni vlogi predlaga, da mu naročnik povrne stroške postopka pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del prve povedi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem postopku ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija njegovo zahtevo za povrnitev stroškov na podlagi 70. člena ZPVPJN zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 6. 12. 2017


Predsednica senata
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
– Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Nova Gorica, Ulica padlih borcev 13A, 5290 Šempeter pri Gorici
– Odvetniška družba Marovt in partnerji, d. o. o., Rozmanova ulica 12, 1000 Ljubljana
– Salesianer Miettex Periteks, d. o. o., Blatnica 2, 1236 Trzin
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
– v spis zadeve, tu

Natisni stran