018-209/2017 Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata ter Nine Velkavrh in mag. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »JN: Storitve stacionarne (IP) telefonije (člen 46/I-č ZJN-3)«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj A1 Slovenija d.d., Šmartinska cesta 134b, 1000 Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Neffat o.p., d.o.o., Miklošičeva cesta 18, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, Dunajska cesta 160, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 24. 10. 2017

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila »JN: Storitve stacionarne (IP) telefonije (člen 46/I-č ZJN-3)«, ki ga je naročnik začel s sklepom št. 4300-7/2017/4 z dne 30. 8. 2017.

2. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške pravnega varstva v znesku 4.071,18 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

3. Naročnik je dolžan Državni revizijski komisiji v roku treh mesecev od prejema tega sklepa predložiti odzivno poročilo o izvedbi postopka oddaje javnega naročila.

Obrazložitev:

Naročnik je na podlagi Sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila z oznako »JN: Storitve stacionarne (IP) telefonije (člen 46/I-č ZJN-3)« z dne 30. 8. 2017 in Povabila k oddaji ponudbe, št. 4300/7/2017-6, z istega dne, izvedel postopek s pogajanji brez predhodne objave. Z Odločitvijo o oddaji naročila, št. 4300-7/2017/12, z dne 4. 9. 2017 je javno naročilo oddal ponudniku Telekom Slovenije, d.d., Cigaletova ulica 15, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). 5. 9. 2017 je naročnik na Portalu javnih naročil objavil Prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost (EU 15 – SL), št. objave JN007947/2017-L01 (v nadaljevanju: prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost). Naročnik skladno z 92. členom Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15, v nadaljevanju: ZJN-3) obdobja mirovanja ni upošteval in z izbranim ponudnikom 8. 9. 2017 sklenil pogodbo za zagotavljanje storitev stacionarne (IP) telefonije. Pogodba je bila na Portalu javnih naročil objavljena 5. 10. 2017, št. objave JN007947/2017-Pog01, 6. 10. 2017 pa je bilo objavljeno še Obvestilo o oddaji naročila (EU 3 – SL), št. objave JN007947/2017-C01.

Vlagatelj je pravočasno, 15. 9. 2017, vložil Zahtevek za revizijo zoper Odločitev o izbiri, ki je bila objavljena pod JN007947/2017-L01 v obliki prostovoljnega obvestila za predhodno transparentnost z dne 5. 9. 2017 javnega naročila »JN: Storitve stacionarne (IP) telefonije (člen 46/I-č ZJN-3)«, referenčna številka dokumenta: 4300-7/2017 (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo), v katerem predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi in izpodbijani postopek v celoti razveljavi; da naročnik prejme napotke, kako naj ravna v nadaljevanju; da se od naročnika zahteva predložitev odzivnega poročila; da se preveri morebitno storitev prekrška in povrnitev stroškov postopka.

Vlagatelj najprej zatrjuje, da bi bilo potrebno predmetno javno naročilo v celoti razveljaviti (odpraviti) saj naročnik ne sme hkrati izvajati dveh postopkov istovrstnega javnega naročanja za obdobja, ki se prekrivajo (predmetno javno naročilo in skupno javno naročilo). Meni, da bi v skrajnem primeru naročnik moral izpodbijani postopek izvesti izključno za čas do izvedbe novega transparentnega postopka.

Vlagatelj dalje zatrjuje, da naročnikova utemeljitev izbire postopka pravno ni vzdržna, saj pogoji za izvedbo postopka po č) točki prvega odstavka 46. člena ZJN-3 niso izpolnjeni, naročniku pa očita tudi kršitev nekaterih temeljnih načel javnega naročanja. Navaja, da naročnikova utemeljitev iz prostovoljnega obvestila za predhodno transparentnost, to je, da z izbiro postopka zagotavlja zakonitost postopka oddaje predmeta javnega naročila, ne drži – razlog skrajne nujnosti je posledica dogodkov, ki bi jih naročnik od leta 2014 do danes lahko predvidel in tako spoštoval roke za odprti postopek, omejeni postopek ali konkurenčni postopek s pogajanji. Nadaljuje, da ni izpolnjena niti zahteva pogoja, da okoliščine, s katerimi se utemelji skrajna nujnost, nikakor ne smejo biti take, da bi jih lahko pripisali naročniku – naročnik je za izvedbo skupnega javnega naročila pooblastil skupni nabavni organ, zato je za izbiro pooblaščenca v celoti odgovoren. Vlagatelj kot temeljno izpostavlja vprašanje, ali se je naročnik s tem, ko je dal pooblastilo za izvedbo postopka tretji osebi, ekskulpiral in s trenutkom pooblastitve vzpostavil »okoliščine«, s katerimi je, v objavi izpodbijanega postopka, utemeljil skrajno nujnost in ali so le-te take, da jih ne moremo pripisati naročniku.

Vlagatelj naročniku očita tudi kršitev določbe 57. člena ZJN-3, saj je objavil postopek na način, da mu manjkajo bistvene informacije (trajanje pogodbe, skupna pogodbena vrednost oddanega naročila), kar ne zagotavlja transparentnosti postopka, hkrati pa je bilo vlagatelju posledično onemogočeno plačilo takse v odstotku od vrednosti izbrane ponudbe.

Dodatno vlagatelj navaja še, da bi kazalo preučiti, ali je naročnik s preklicom postopka oddaje naročila male vrednosti in izvedbo izpodbijanega postopka, pod pretvezo razlogov nujnosti, storil kaznivo dejanje oziroma ali je naročnik celo namerno preklical postopek oddaje naročila male vrednosti in izbral predmetni postopek vedoč, da bo tekom postopka pravnega varstva storitev še naprej naročal pri obstoječem, to je, izbranem ponudniku. Ravnanja naročnika je po vlagateljevem mnenju mogoče razumeti kot bojazen, da bo dobil konkurenčnejšo ponudbo in s tem izgubil prefereiranega ponudnika.

Izbrani ponudnik je bil o vloženem zahtevku za revizijo obveščen 21. 9. 2017, a svoje izjasnitve ni podal.

Naročnik je 28. 9. 2017 sprejel Sklep, št. 4300-7/2017/21, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil, zavrnil pa tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov predrevizijskega postopka.

Naročnik je naprej obrazložil svoje pomisleke v zvezi z aktivno legitimacijo vlagatelja, nato pa opisal kronologijo izvajanja postopkov javnega naročanja od leta 2011 dalje. Pojasnjuje, da je kot zavezanec za skupno javno naročanje pristopil k postopku izvedbe skupnega javnega naročila z oznako KDSTAC-1/2014, za katerega je 10. 2. 2014 potrebe in pooblastilo posredoval, takrat pristojnemu, osrednjemu nabavnemu organu. Ker se navedeni postopek do avgusta 2016 ni zaključil, je naročnik po pridobitvi informacije o predvidenem zaključku omenjenega postopka pri osrednjem nabavnem organu – Direktoratu za javno naročanje pri Ministrstvu za javno upravo (v nadaljevanju: DJN), izvedel evidenčno naročilo, ki se je zaključilo z izdano naročilnico za storitve iz predmeta skupnega javnega naročanja, do porabe sredstev oziroma sklenitve nove krovne pogodbe na podlagi skupnega javnega naročila.

Naročnik dalje pojasnjuje, da je, kot dober gospodar, ves čas izvajanja predmeta pogodbe občasno pri DJN preverjal kakšna so njihova predvidevanja glede zaključka postopka oddaje skupnega javnega naročila, a so bile ocene vedno postavljene v »srednjeročno« obdobje: pred oziroma po dopustih, v jeseni, spomladi, do konca leta, oktobra, maja… Glede na odgovore, ki jih je pridobil, je upal, da bo skupno javno naročilo zaključeno še pravočasno glede na obstoječi evidenčni postopek. V juliju 2017 je naročnik ponovno preverjal, kdaj je predviden zaključek postopka oddaje skupnega javnega naročila in pridobil informacijo, da se ob »idealnem« poteku postopka, brez uveljavljanja pravnega varstva, le-ta pričakuje do konca leta 2017. Naročnik je zato takoj pričel z izvedbo postopka oddaje naročila male vrednosti, a ga je, glede na ugotovljene napake, pomanjkljivosti dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, očitke o diskriminatornem roku za izvedbo ter zavedanje, da roka za izvedbo ne more podaljšati, na podlagi prvega odstavka 90. člena ZJN-3, ustavil.

Naročnik, kot organ državne uprave, za svoje poslovanje nujno potrebuje kontinuirano zagotavljanje storitev stacionarne (IP) telefonije, zato je, iz razloga skrajne nujnosti, ki je nastala kot posledica nepravočasne izvedbe postopka oddaje skupnega javnega naročila s strani DJN in s ciljem preprečiti okoliščine, ki bi zaradi neizvedbe javnega naročila pripeljale do nesorazmernih posledic za delovanje naročnika, na podlagi č) točke prvega odstavka 46. člena ZJN-3 izvedel postopek s pogajanji brez predhodne objave in z dosedanjim izvajalcem sklenil pogodbo, z veljavnostjo do sklenitve krovne pogodbe na podlagi skupnega javnega naročila, ki je v teku oziroma najdlje za obdobje dveh let.

Naročnik je obrazložil svoje pomisleke v zvezi s podano aktivno legitimacijo vlagatelja, predstavil svoje videnje zadeve, utemeljil svoje prepričanje o zakonitosti izvedbe izpodbijanega postopka oddaje javnega naročila in o zahtevku za revizijo meritorno odločil.

Očitek o nedopustnosti hkratnega vodenja dveh različnih postopkov javnega naročanja z istim predmetom naročnik zavrača z utemeljitvijo, da iz pojasnjene kronologije izhaja, da se je postopek skupnega javnega naročanja začel že leta 2014, da je v obdobju izvajanja skupnega javnega naročila potekla veljavnost pravnih podlag, ki jih je imel za zagotavljanje istovrstnih storitev in da Uredba o skupnem javnem naročanju Vlade Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 27/16, v nadaljevanju: Uredba) določa, da lahko zavezanec za skupno javno naročanja samostojno izvede postopke oddaje javnega naročila, če za zagotovitev nemotenega delovanja nujno potrebuje konkretne storitve, v pogodbo pa vključi razvezni pogoj, da se pogodba sklepa za obdobje do sklenitve pogodbe na podlagi izvedenega postopka oddaje skupnega javnega naročila. Naročnik je tako tudi ravnal, iz preventivnih razlogov pa, zaradi resnično dolgega poteka postopka skupnega javnega naročanja in praktično nezmožne pridobitve uporabne vrednosti ocene, kdaj bi se postopek lahko zaključil, rok veljavnosti pogodbe vezal še največ za obdobje dveh let od nastopa veljavnosti. Po mnenju naročnika tako ni ključna prepoved vodenja dveh postopkov za isti predmet javnega naročanja, temveč prepoved obstoja dveh veljavnih pravnih podlag za isti predmet javnega naročanja – to prepoved pa je naročnik dosledno spoštoval. V zvezi z očitkom dalje ugotavlja, da vlagatelj na določenih mestih zahtevka za revizijo prihaja v nasprotje s samim seboj in navaja tisto, kar mu »pride prav«, saj na eni strani utemeljuje nezakonitost hkratnega vodenja dveh (ali več) postopkov javnega naročanja za isti predmet, na drugi strani pa dopušča izvedbo novega transparentnega postopka oziroma izvedbo izpodbijanega postopka za čas, dokler ne bo izvedel novega transparentnega postopka.

Naročnik zavrača tudi očitek o »preklicu« transparentnega postopka oddaje naročila male vrednosti iz bojazni, da bo dobil konkurenčnejšo ponudbo, kar bi mu onemogočalo naročanje storitev predmeta konkretnega javnega naročila pri dosedanjem izvajalcu po cenah izpred več let. Poleg že navedene kronologije, katere poznavanje je po njegovem mnenju potrebno za razumevanje celotne zadeve, naročnik izpostavlja, da je edini razlog ustavitve (»preklica«) postopka oddaje naročila male vrednosti in naknadna izvedba postopka s pogajanji brez predhodne objave, pomanjkljivo in neustrezno pripravljen javni razpis, ki je konkretno vseboval tudi diskriminatorni pogoj (rok za pričetek izvajanja predmeta javnega naročila), ki ga, iz razloga nujnosti, naročnik ni mogel spremeniti (podaljšati). Naročnik namreč do prejema vprašanj zainteresiranih ponudnikov ni vedel, da bi bil rok za začetek izvajanja del lahko problematičen do te mere, da bi bil celo diskriminatoren in tako nezakonit. V dobri veri je začel izvajati transparenten postopek oddaje naročila male vrednosti, saj je predvideval njegov pravočasen zaključek. Ko je spoznal, da je njegov rok za pričetek izvajanja del diskriminatoren, njegovo podaljšanje pa, iz razloga skrajne nujnosti, nemogoče, je postopek ustavil. Za konkretni predmet je tako izpeljal postopek s pogajanji brez predhodne objave in preko pogajanj znižal prvotno ponudbeno ceno za cca 8%, s čemer naročnik zavrača očitek vlagatelja, da ravna negospodarno, saj je njegov namen naročati storitve pri dotedanjem izvajalcu po cenah izpred več let.

Naročnik očitek neupravičenega sklicevanja na razlog skrajne nujnosti odločno zavrača in navaja, da je razlog skrajne nujnosti v preprečevanju okoliščin, ki bi zaradi neizvedbe javnega naročila (vztrajanje pri ustavljenem postopku oddaje naročila male vrednosti bi gotovo pomenilo nezakonito izvedbo postopka zaradi postavitve diskriminatornega roka za pričetek izvajanja predmeta pogodbe) pripeljale do nesorazmernih posledic za delovanje naročnika, saj je bilo nujno zagotoviti predmet javnega naročila (storitve stacionarne telefonije) najkasneje v začetku septembra, ko bi, glede na izkušnje s preteklimi mesečnim izdatki (njihovo višino), zmanjkajo sredstev po takrat veljavni podlagi (naročilnici). Da gre za nepredvidljivost dogodka naročnik utemeljuje s tem, da je zavezanec za skupno javno naročanje, da za predmete, ki jih opredeli Vlada Republike Slovenije z vsakoletnim sklepom ne more sam (z izjemami, ki v konkretnem primeru ne pridejo v poštev) voditi postopka javnega naročanja in da je za izvajanje takih postopkov pristojen osrednji nabavni organ – sedaj DJN. Posledično naročnik ne more biti odgovoren za izbiro izvajalca skupnega javnega naročanja (pooblaščenca, kot navaja vlagatelj), zato gre gotovo za okoliščino, ki izvira izven sfere naročnika, posebej zato, ker je ves čas kazal dolžno skrbnost in pri DJN skušal dobiti uporaben odgovor glede predvidenega zaključka postopka oddaje skupnega javnega naročila. Izvedba postopka skupnega javnega naročanja je tako izven pristojnosti naročnika in ne more, kot to zmotno navaja vlagatelj, prosto podeljevati in odvzemati pooblastila DJN, saj mu pooblastilo daje že sama Uredba. Naročnik je prepričan tudi, da ni namen zakonodajalca, da nalaga zavezancu za javno naročanje, ki se znajde v situaciji, v kakršni je sam, da predvideva potek postopka oddaje javnega naročila, katerega izvedba ni v njegovi pristojnosti in posledično vnaprej (»na rezervo«) oddaja javna naročila za primer situacije, ko DJN ne bo uspel pravilno predvideti zaključka svojega postopka. Taki dogodki (zapleti pri izvedbi) so objektivni in realno gotovo nepredvidljivi za naročnika. Iz istega razloga po navajanju naročnika ne vzdrži niti argument vlagatelja, da ZJN-3 določa, da je naročnik pooblastitelj odgovoren za izbiro naročnika pooblaščenca in da iz tega skledi, da je kršitev postopka skupnega javnega naročanja, ki ga izvaja DJN tudi kršitev naročnika, s čemer skuša vlagatelj dokazati dolžnost naročnika, da predvidi dogodke v postopku, ki jih vodi DJN.

Naročnik zavrača tudi očitek kršitve določbe 57. člena ZJN-3 o objavi postopka na način, da mu manjkajo bistvene informacije (trajanje pogodbe, skupna pogodbena vrednost) ter da takšna objava ne pomeni transparentnosti postopka. Navaja, da je postopek s pogajanji brez predhodne objave zasnovan kot »najmanj transparenten« postopek, pri katerem se obvestilo o objavi ne objavi, kar ve, po mnenju naročnika, tudi vlagatelj, a se zgolj spreneveda. Obrazci obvestil na Portalu javnih naročil so formalizirani (tudi prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost), kar pomeni, da lahko naročnik, z manjšimi odstopanji, vpisuje le podatke, za katere je to potrebno oziroma dopustno, na morebitne pomanjkljivo vpisane podatke pa bi sistem naročnika opozoril in onemogočil zaključek in oddajo obrazca. Naročnik je obrazec uspešno objavil, zato je očitek vlagatelja o prikrivanju relevantnih podatkov pri izpolnjevanju obrazca neutemeljen.

Naročnik je Državni revizijski komisiji 2. 10. 2017, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN, odstopil dokumentacijo v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka, 12. 10. 2017 pa še preostalo manjkajočo dokumentacijo.

Vlagatelj se je do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo pravočasno opredelil z Opredelitvijo do navedb naročnika, odposlano 4. 10. 2017, iz katere izhaja, da vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo in dodaja, da iz navedb naročnika izhaja, da ne obstajajo naknadne objektivne okoliščine, pri katerih bi lahko samo en ponudnik izvedel javno naročilo, glede na to, da sta bila k oddaji ponudbe v postopku z naročilnico pozvana dva ponudnika. Dodaja tudi, da je naročnik tisti, ki je z izvedbo novega javnega naročila (naročila male vrednosti) glede na naročilnico v znesku 19.999,99 EUR brez DDV začel prepozno, s čemer je sam ustvaril okoliščine (izvirajo iz njegove sfere), zaradi katerih ni mogel izvesti drugega postopka, kot postopka s pogajanji brez prehodne objave, saj bi s postopkom oddaje naročila male vrednosti lahko začel že pred septembrom 2017. Vztraja, da je naročnik v prvi vrsti odgovoren za izbiro pooblaščenca za izvedbo javnega naročila in da je dejstvo, da ga k temu zavezuje podzakonski predpis, nerelevantno, saj je primarno sam zavezan k spoštovanju veljavne zakonodaje.

Vlagatelj zaključuje, da je »objektivnost« okoliščin, ki je razlog za izvedbo postopka in ki v konkretnem primeru ni bila podana, vzpostavil naročnik sam, s svojo pasivnostjo, s svojim ravnanjem in ravnanjem pooblaščenca za izvedbo skupnega javnega naročila.

Po pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je, skladno z 31. členom ZPVPJN, zahtevek za revizijo pred meritorno obravnavo predhodno preizkusila in po uradni dolžnosti preverila obstoj procesnih predpostavk.

Uvodoma Državna revizijska komisija odgovarja na pomisleke naročnika v zvezi z aktivno legitimacijo vlagatelja. Naročnik namreč meni, da vlagatelj ne more izkazati interesa za dodelitev javnega naročila na način kot ga zahteva drugi odstavek 14. člena ZPVPJN in da zakonodajalec ni uredil niti ni imel namena urediti situacij, ko bi se aktivna legitimacija za vložitev zahtevka za revizijo priznala tudi vsakemu potencialnemu ponudniku, ki ima registrirano ustrezno dejavnost in bi želel izpodbijati zakonitost oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave iz razloga skrajne nujnosti, sicer bi to storil. Naročnik meni, da ni podana niti verjetnost nastanka škode, saj je vlagatelj objektivno ne more izkazati zaradi zakonsko dopustne nezmožnosti pridobitve konkretnega posla v konkretnem postopku oddaje javnega naročila – tudi, če bi vlagatelj z zahtevkom za revizijo slučajno uspel, po mnenju naročnika, nima možnosti, da bi v izpodbijanem postopku posel pridobil, zato tudi verjetnost nastanka škode ne obstoji.

V zvezi s tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da se aktivna legitimacija v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali sistem ugotavljanja sposobnosti in ji je ali da bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda. Iz navedenega določila ZPVPJN je razvidno, da morata biti za priznanje procesnega upravičenja za vodenje postopka pravnega varstva hkrati izpolnjena dva pogoja, in sicer interes za dodelitev naročila ter obstoj realne stopnje verjetnosti, da bi vlagatelju zaradi zatrjevanih nepravilnosti naročnika v postopku lahko nastala škoda. Dalje ZPVPJN v drugem odstavku istega člena določa, da se šteje, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo, če rok za oddajo ponudb še ni potekel, pa vsaka oseba, ki lahko opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo predmeta javnega naročanja. V primeru postopka s pogajanji po predhodni objavi ali brez predhodne objave, ki ga naročnik izvaja zaradi predhodno neuspešno izvedenega postopka, se interes prizna tudi ponudniku, ki je v prejšnjem neuspešnem postopku pravočasno oddal ponudbo in ni bil povabljen k oddaji ponudbe, pa bi, v skladu z zakonom, ki ureja javno naročanje, moral biti.

Ker vlagatelj zaradi narave postopka s pogajanji brez predhodne objave, v katerem ni prejel povabila za predložitev ponudbe, te seveda ni mogel predložiti, Državna revizijska komisija ugotavlja, da aktivne legitimacije ni mogoče presojati z vidika vprašanja predložitve ponudbe, pač pa je treba upoštevati, da lahko interes za dodelitev naročila izkaže vsaka oseba, ki lahko opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo predmeta javnega naročila. Državna revizijska komisija ugotavlja, da o tem, ali vlagatelj lahko opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo predmeta javnega naročila, med strankama ni spora. Dalje ugotavlja tudi, da je potrebno ugotoviti, da ima vlagatelj v primeru, ko izpodbija izvedbo samega postopka, interes za dodelitev javnega naročila že s tem, da bi lahko sam ali skupaj z drugimi gospodarskimi subjekti, konkuriral na predmetnem javnem naročilu, če bi vedel za njegovo vsebino. S tem je izkazana tudi (vsaj) določena stopnja verjetnosti nastanka škode, ki bi vlagatelju nastala v primeru, da bi naročnik oddal javno naročilo na podlagi izvedenega postopka, vlagateljeve trditve o izvedbi neustreznega postopka pa bi se med revizijskim postopkom izkazale za utemeljene.

Državna revizijska komisija posledično ugotavlja, da vlagatelju ni mogoče odreči aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo, da je bil zahtevek za revizijo vložen pravočasno, in da izpolnjuje tudi pogoj iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN (obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN), zato ga je Državna revizijska komisija sprejela v obravnavo.

Vlagatelj najprej zatrjuje, da bi bilo potrebno postopek predmetnega javnega naročanja razveljaviti iz razloga, da se »v zvezi z istim predmetom javnega naročanja, v istem času, za enako obdobje, razpisujejo istovrstne storitve za istega naročnika«. Dodaja, da četudi ZJN-3 tega izrecno ne prepoveduje, prepoved hkratnega izvajanja »dveh postopkov istovrstnega javnega naročila za obdobja, ki se prekrivajo«, implicitno izhaja že iz temeljnih načel javnega naročanja.

Kot je pojasnil naročnik, je 10. 2. 2014, kot zavezanec za skupno javno naročanje, pristopil k postopku izvedbe skupnega javnega naročila z oznako KDSTAC-1/2014, za katerega je potrebe in pooblastilo posredoval takrat pristojnemu osrednjemu nabavnemu organu. Ker se skupno javno naročilo do avgusta 2016 ni zaključilo, sklepanje aneksov k (takratni) pogodbi, sklenjeni 21. 5. 2012 (na podlagi javnega naročila »Uvedba IP telefonije« iz leta 2011) pa ni bilo mogoče, je naročnik leta 2016 izvedel evidenčno javno naročilo, pridobil dve ponudbi in najugodnejšemu ponudniku (izbranemu ponudniku) izdal naročilnico za čas do porabe sredstev v okviru evidenčnega postopka oziroma do sklenitve krovne pogodbe na podlagi skupnega javnega naročila. Ker tudi do julija 2017 postopek oddaje skupnega javnega naročila ni bil zaključen, je naročnik pričel s postopkom oddaje naročila male vrednosti, ki ga je zaradi določenega prekratkega roka za izvedbo (kar je ugotovil v fazi, ko so zainteresirani ponudniki na Portalu javnih naročil postavljali vprašanja), ustavil, konec avgusta 2017 pa izvedel postopek s pogajanji brez predhodne objave iz razloga skrajne nujnosti, 5. 9. 2017 na Portalu javnih naročil objavil prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost in ob upoštevanju možnosti, ki mu jo daje prva alineja prvega odstavka 92. člena ZJN-3, z izbranim ponudnikom še pred pravnomočnostjo odločitve o oddaji naročila, sklenil pogodbo za zagotavljanje storitev stacionarne (IP) telefonije.

ZJN-3 v 32. členu opredeljuje skupno javno naročanje vlade in centralizirane nabavne dejavnosti in v osmem odstavku istega člena določa, da Vlada Republike Slovenije z uredbo določi predmete, za katere se praviloma izvaja skupno javno naročanje, osrednji nabavni organ, ki izvaja skupno javno naročanje, podrobneje določi postopek izvedbe skupnega javnega naročanja in podrobneje uredi izjeme od skupnega javnega naročanja ter druga pravila v zvezi s skupnim javnim naročanjem. Tako Uredba v 2. členu določa, da v skladu z njo ravnajo naročniki iz šestega odstavka 32. člena ZJN-3, to so ministrstva, organi v sestavi ministrstev - v konkretnem primeru naročnik, vladne službe in upravne enote, če skupno javno naročanje povečuje gospodarnost in učinkovitost porabe proračunskih sredstev in ne zmanjšuje konkurence na trgu, v 3. členu pa so primeroma navedeni predmeti skupnega javnega naročanja, med katerimi so tudi storitve stacionarne telefonije – predmet predmetnega postopka oddaje javnega naročila. Upoštevaje določbo 2. člena Uredbe Državna revizijska komisija na tem mestu ugotavlja, da so zgoraj navedeni naročniki zavezani k izvedbi skupnega javnega naročanja, zato gre pritrditi naročniku, da pooblastila za izvedbo skupnega javnega naročanja skupnemu nabavnemu organu »ne more prosto podeljevati in odvzemati« in za izvedbo pa pooblaščati »kogarkoli«, vlagateljeve navedbe, da bi naročnik »moral preklicati pooblastilo (pooblastilo je mogoče preklicati z navadno izjavo)«, pa neutemeljene.

Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da sicer držijo navedbe vlagatelja, da je naročnik v postopku s pogajanji brez predhodne objave razpisal istovrstne storitve kot so zajete tudi v postopku skupnega javnega naročanja (storitve stacionarne (IP) telefonije), da se storitve razpisujejo za istega naročnika in da so razpisane v istem času (postopek skupnega javnega naročanja iz leta 2014 je še v teku, hkrati pa je avgusta 2017 naročnik pričel z izvedbo postopka s pogajanji brez predhodne objave), a gre pri tem kot bistveno ugotoviti, da storitve niso razpisane za isto obdobje in da je naročnik, kljub navedenemu, samostojen postopek lahko izvedel. Uredba namreč v drugi alineji prvega odstavka 13. člena v zvezi s skupnim javnim naročanjem določa izjemo, to je, da lahko naročnik (zavezanec za skupno javno naročanje) samostojno izvede postopek oddaje javnega naročila in sklene pogodbo, če za zagotovitev nemotenega delovanja nujno potrebuje blago ali storitev, ki je predmet skupnega javnega naročanja, če za skupno javno naročilo, ki je predvideno za izvedbo v tekočem letu, še ni sklenjena pogodba, pri tem pa upošteva določbo drugega odstavka istega člena in v pogodbo vključi razvezni pogoj, da se pogodba sklepa za obdobje do začetka veljavnosti oziroma uporabe pogodbe na podlagi izvedenega postopka oddaje skupnega javnega naročila.

Upoštevaje navedeno zakonsko izjemo, ki dopušča sočasen obstoj dveh postopkov javnega naročanja za isti predmet in istega naročnika (ne pa tudi za isto obdobje), okoliščino, da skupno javno naročilo v tekočem letu še ni bilo zaključeno in dejstvo, da pogodba, objavljena na Portalu javnih naročil, št. objave JN007947/2017-Pog01, z dne 5. 10. 2017 v 20. členu vsebuje predpisan razvezni pogoj (»se sklepa za določen čas, in sicer za obdobje veljavnosti od 14. 9. 2017 do sklenitve krovne pogodbe na podlagi skupnega javnega naročila, ki je v teku oz. najdlje za obdobje dveh (2) let.«), Državna revizijska komisija ugotavlja, da so navedbe vlagatelja, da se v zvezi z istim predmetom javnega naročanja, v istem času, za enako obdobje, razpisuje istovrstne storitve za istega naročnika in posledično navedbe o hkratnem izvajanju dveh postopkov istovrstnega javnega naročanja, za obdobja, ki se prekrivajo, neutemeljene.

Med vlagateljem in naročnikom je dalje spor glede vprašanja, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka s pogajanji brez predhodne objave iz razloga skrajne nujnosti.

Kot je razvidno iz predložene dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in navedb strank v postopku pravnega varstva, naročnik izvaja postopek s pogajanji brez predhodne objave iz razloga skrajne nujnosti, na podlagi č) točke prvega odstavka 46. člena ZJN-3.

ZJN-3 v č) točki prvega odstavka 46. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik uporabi postopek s pogajanji brez predhodne objave za javno naročilo gradenj, blaga ali storitev, če zaradi skrajne nujnosti, nastale kot posledica dogodkov, ki jih naročnik ni mogel predvideti, rokov za odprti ali omejeni postopek ali konkurenčni postopek s pogajanji ni mogoče upoštevati, pri tem pa okoliščine, s katerimi se utemelji skrajna nujnost, nikakor ne smejo biti take, da bi jih lahko pripisali naročniku.

Postopek s pogajanji brez predhodne objave predstavlja odmik od splošnih pravil o javnem naročanju, saj poteka v konkurenčno zelo omejenem okolju, največkrat le z enim samim ponudnikom in ne vključuje javne objave javnega naročila, zato ga naročnik ne more izbrati kadarkoli, temveč le v posebnih primerih in razmerah, izrecno navedenih v 46. členu ZJN-3. Te so takšne narave, da utemeljujejo izvedbo posebnega postopka oddaje javnega naročila, v katerem naročniku ni treba upoštevati vseh formalnih zahtev, ki so sicer značilne za ostale postopke javnega naročanja.

Uporaba postopka s pogajanji brez predhodne objave je torej izjema (in ne pravilo), kar izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije. V zadevah C-385/02 (Komisija proti Italiji) in C-394/02 (Komisija proti Grčiji) je Sodišče Evropske unije poudarilo, da je treba določbe direktive o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave, kot izjeme od pravil v zvezi s postopki oddaje javnih naročil, razlagati strogo in restriktivno, dokazno breme o tem, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo uporabo postopka s pogajanji brez predhodne objave, pa nosi stranka, ki se na izjeme sklicuje, torej naročnik.

V konkretnem postopku je naročnik v Prilogi D1 – Splošna javna naročila prostovoljnega obvestila za predhodno transparentnost, kot utemeljitev izbire postopka navedel: »Postopek skupnega javnega naročanja za storitve stacionarne (IP) telefonije se je začel leta 2014 in se do danes še ni zaključil. Naročnik je pri izvajalcu skupnega javnega naročila preverjal, kdaj bi bilo naročilo predvidoma lahko oddano, vendar več kot grobe ocene izvajalec skupnega javnega naročila žal ni mogel dati. Posledično je naročnik v juliju poskusil z izvedbo postopka oddaje naročila male vrednosti, vendar je preko postavljenih vprašanj interesentov na portalu JN ugotovil, da izvedba postavitve sistema s strani morebitnega novega ponudnika pravočasno (do začetka septembra, ko naročniku zmanjka sredstev po veljavni pravni podlagi - morebitni novi izvajalec bi imel zgolj nekaj dni časa) ne bi bila mogoča, vztrajanje naročnika pri takem postopku pa bi predstavljalo kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov in s tem nezakonitost njegovega postopanja. Posledično je naročnik postopek oddaje naročila male vrednosti ustavil in iz razloga nujnosti (čl. 46/I-č ZJN-3) izvedel postopek s pogajanji brez predhodne objave, s čimer zagotavlja zakonitost oddaje konkretnega predmeta javnega naročila.«

Vlagatelj naročnikovo utemeljitev izbire postopka označuje za pravno nevzdržno in navaja, da za uporabo izjeme niso izpolnjeni pogoji, saj »[...] naročnik z izbiro postopka ne zagotavlja zakonitosti postopka oddaje konkretnega predmeta javnega naročila, saj je razlog skrajne nujnosti posledica dogodkov, ki bi jih naročnik od leta 2014 do danes lahko predvidel [...]«, dodatno pa zatrjuje še, da ni izpolnjena zahteva, da okoliščin, s katerimi se utemelji skrajna nujnost, nikakor ni mogoče pripisati naročniku. Ker je naročnik za izvedbo odprtega postopka za isti predmet javnega naročanja pooblastil skupni nabavni organ, meni, da je »[...] v celoti odgovoren za izbiro pooblaščenca [...]« in »[...] ne gre za okoliščino, ki bi izvirala izven njegove sfere [...]«. Vlagatelj se sprašuje, ali je pooblastilo tretji osebi za izvedbo postopka ekskulpirajoči razlog, na katerega se naročnik lahko sklicuje kot na »zunanjo okoliščino«, ki mu je v nobenem primeru ni mogoče pripisati.

Naročnik vlagateljev očitek neupravičenega sklicevanja na razlog skrajne nujnosti odločno zavrača in navaja, da »je razlog skrajne nujnosti v preprečevanju okoliščin, ki bi zaradi neizvedbe javnega naročila [...] pripeljale do nesorazmernih posledic za delovanje naročnika«. Naročnik pojasnjuje, da bi, glede na izkušnje s preteklimi mesečnimi stroški, najkasneje v začetku septembra 2017 izčrpal sredstva po obstoječi naročilnici, če bi ostal brez veljavne pravne podlage, ki bi mu omogočala zagotavljanje predmeta pogodbe, pa bi bilo poslovanje naročnika kot organa državne uprave in edine plačilne agencije v Republiki Sloveniji, akreditirane za izvajanje ukrepov skupne kmetijske politike EU, praktično onemogočeno. Nepredvidljivost dogodka naročnik utemeljuje s tem, da je zavezanec za skupno javno naročanje in za predmete, ki jih s sklepom opredeli Vlada Republike Slovenije z vsakoletnim sklepom, ne more sam voditi postopka javnega naročanja. Posledično meni, da za izbiro izvajalca postopka skupnega javnega naročanja ne more biti odgovoren in gre gotovo za okoliščino, ki izvira izven njegove sfere. Navaja, da je ves čas kazal dolžno skrbnost in pri skupnem nabavnem organu skušal dobiti uporaben odgovor glede predvidenega zaključka postopka skupnega javnega naročanja, da je zelo omejen z informacijami o poteku postopka skupnega javnega naročanja, hkrati pa tudi skupni nabavni organ ne more enostavno predvideti scenarija zaključka postopka ob vseh postopkovnih možnostih, ki se lahko pripetijo mimo njegove volje. Naročnik je prepričan, da ni namen zakonodajalca, »da nalaga zavezancu za javno naročanje, ki se znajde v situaciji, v kakršni je naročnik, da predvideva potek postopka oddaje javnega naročila, katerega izvedba ni v njegovi pristojnosti in da posledično vnaprej (»na rezervo«) oddaja javna naročila za primer situacije, ko DJN ne bo uspel pravilno predvideti zaključka svojega postopka«. Zaključuje, da so »takšni dogodki (zapleti pri izvedbi postopka oddaje skupnega javnega naročila, ki ga vodi DJN) objektivno in realno gotovo nepredvidljivi za naročnika«.

Okoliščine, v katerih je mogoče uporabiti izjemo č) točke prvega odstavka 46. člena ZJN-3, morajo biti, kot že navedeno, izven dosega naročnikovih razumnih pričakovanj, zaradi česar gre kot razloge skrajne nujnosti šteti le takšne dogodke, ki so izjemni v vsakdanjem življenju ob siceršnjem normalnem teku stvari (potresi, požari, poplave ipd.) in od naročnika terjajo takojšnje ukrepanje, s ciljem zaščititi prizadeti javni interes. V ostalih primerih, to je, ko je dogodek sicer predvidljiv, a ga naročnik ni pravočasno zaznal (slaba organizacija, zamuda pri načrtovanju ipd.) pa uporaba navedene izjeme ni dopustna. Navedeno pomeni, da morata biti za zakonito uporabo izjeme po č) točki prvega odstavka 46. člena ZJN-3 skrajna nujnost izvedbe postopka javnega naročanja in nepredvidljivost dogodkov kumulativno izpolnjeni in vzročno povezani, ne smeta pa nastopiti zaradi opustitve določenih dejanj naročnika, ki bi jih moral izvajati. Naročnik tako navaja, da je, kot dober gospodar, ves čas izvajanja predmeta pogodbe občasno pri DJN preverjal, kakšno so njihova predvidevanja glede zaključka oddaje skupnega javnega naročila, a so bile ocene zaključka postopka (predvidevanja DJN) »vse prej kot konkretne, vedno pa so bile postavljene v neko »srednjeročno« obdobje (npr. pred oz. po dopustih, v jeseni, spomladi, do konca leta, [...], oktobra, maja ipd.« Kljub temu, da gre razumeti naročnika v navedbi, da so mu takšni odgovori »vendarle dali upanje (posebej, ker postopek skupnega javnega naročanja poteka že od leta 2014), da bo naročilo v nekem krajšem časovnem obdobju vendarle oddano«, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je treba »skrajno nujnost« interpretirati restriktivno. Posledično gre ugotoviti, da naročnik ni uspel izkazati, da je skrajna nujnost nastala kot posledica dogodkov, ki jih ni mogel predvideti in da okoliščine, s katerimi utemeljuje skrajno nujnost ne izvirajo iz njegove sfere. V konkretnem primeru namreč okoliščin, to so, da skupno javno naročilo izvaja osrednji nabavni organ in ne naročnik sam, potreba naročnika, da zagotovi izvajanje storitve od začetka septembra 2017 dalje, da postopek skupnega javnega naročanja traja že od leta 2014 in da je naročnik že ob pričetku evidenčnega postopka vedel, koliko časa ga bo, glede na predvideno mesečno porabo, lahko izvajal, po mnenju Državne revizijske komisije, ni mogoče subsumirati pod pojem skrajne nujnosti, posledično pa sklicevanje naročnika na č) točko prvega odstavka 46. člena ZJN-3 v konkretnem primeru ni upravičeno. Naročnik bi namreč lahko, ob upoštevanju prej opisane izjeme, ki jo ureja Uredba v 13. členu ter upoštevanju navedenih okoliščin, s planiranjem in pravočasnim izvajanjem aktivnosti izvedel transparenten postopek skladno z ZJN-3.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija šteje vlagateljeve navedbe, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme po č) točki prvega odstavka 46. člena ZJN-3, za utemeljene.

Vsak postopek oddaje javnega naročila je celota zase, ki se zaključi z naročnikovim sprejemom ene izmed odločitev v skladu z 90. členom ZJN-3. Postopek oddaje naročila male vrednosti št. objave JN007084/2017-W01 z dne 26. 7. 2017, na katerega se, v svojih pisanjih, sklicujeta tako naročnik kot tudi vlagatelj, se je zaključil, ko je naročnik sprejel Sklep o ustavitvi postopka oddaje javnega naročila z dne 1. 8. 2017 in 9. 8. 2017 objavil odločitev o ne-oddaji javnega naročila, zato ni mogoče šteti, da ima kakršnokoli vpliv na predmetni postopek oddaje javnega naročila (ne glede na enak predmet javnega naročila). Do navedb vlagatelja in naročnika, v zvezi z zgoraj opredeljenim postopkom oddaje naročila male vrednosti, se Državna revizijska komisija zato ni opredelila.

Naročnik je z izvedbo postopka s pogajanji brez predhodne objave, za katerega niso bili izpolnjeni pogoji, kršil č) točko prvega odstavka 46. člena ZJN-3. Navedena kršitev je zaradi odsotnosti transparentnega postopka ena od najhujših kršitev pravil javnega naročanja in v skladu s 3. točko prvega odstavka 44. člena ZPVPJN predstavlja tudi razlog za ničnost pogodbe. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, ugodila zahtevku za revizijo in, v skladu z vlagateljevim predlogom, razveljavila predmetni postopek oddaje javnega naročila »JN: Storitve stacionarne (IP) telefonije (člen 46/I-č ZJN-3)«.

V posledici predstavljene ugotovitve Državna revizijska komisija preostalih očitanih kršitev (kršitev 57. člena ZJN-3 in nekaterih temeljnih načel ZJN-3) ni obravnavala, saj ob upoštevanju že navedenega, njihova morebitna utemeljenost ne bi več mogla vplivati na (drugačno) odločitev Državne revizijske komisije.

Vlagateljeve navedbe, naj se preveri morebitno storitev prekrška naročnika in po potrebi sproži ustrezen postopek ugotavljanj prekrška, predvsem po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZJN-3, bo Državna revizijska komisija obravnavala v okviru pristojnosti, ki jih ima kot prekrškovni organ po 108. členu ZJN-2.

Državna revizijska komisija naročniku na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN nalaga, da izvede postopek oddaje javnega naročila na transparenten način, ob upoštevanju vseh določb ZJN-3.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska je vlagatelju skladno s 70. členom ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 3.500,00 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini priložil zahtevku za revizijo),
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.000 točk (prva točka Tarifne številke 40 po OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 559,98 EUR,
- izdatke po 11. členu OT (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk) v višini 20 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 11,20 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 4.071,18 EUR. Razliko do priglašenih stroškov za sestavo zahtevka za revizijo, nagrado za posvet, nagrado za pregled spisa, listin in druge dokumentacije je Državna revizijska komisija zavrnila, saj za njihovo priznanje ni pravne podlage. Državna revizijska komisija vlagatelju ne priznava tudi priglašenega stroška za sestavo vloge, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, nagrade za posvet, pavšalnega zneska za poštne in telefonske storitve, fotokopiranje listin in dokumentacije ter 22 % DDV, saj v konkretnem primeru niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife) oziroma za njihovo priznanje ni pravne podlage. Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika, niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške pravnega varstva v višini 4.071,18 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Državna revizijska komisija naročniku, na podlagi prvega odstavka 41. člena ZPVPJN, nalaga, da ji v roku treh mesecev od prejema tega sklepa predloži odzivno poročilo o izvedbi postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Poročilo mora, skladno s tretjim odstavkom 41. člena ZPVPJN, vsebovati: navedbo javnega naročila, za katero je bil izveden revizijski postopek, navedbo odločitve Državne revizijske komisije, opis nepravilnosti, ki jih je ugotovila Državna revizijska komisija, opis napotkov, ki jih je Državna revizijska komisija dala in opis načina odprave nepravilnosti.

Če bo Državna revizijska komisija ugotovila, da v odzivnem poročilu ne bo izkazana odprava nepravilnosti ali upoštevanje napotkov Državne revizijske komisije, ali naročnik odzivnega poročila Državni revizijski komisiji ne bo predložil, bo Državna revizijska komisija začela postopek za ugotavljanje prekrška po uradni dolžnosti (četrti odstavek 41. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 24. 10. 2017



predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, Dunajska cesta 160, 1000 Ljubljana
- Odvetniška družba Neffat o.p., d.o.o., Miklošičeva cesta 18, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana
- Telekom Slovenije d.d., Cigaletova ulica 15, 1000 Ljubljana


Vložiti:
- v spis zadeve, tu

Natisni stran