018-105/2014 Kmetijsko gozdarski zavod Ptuj

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Sonje Drozdek Šinko, kot predsednice senata ter Vide Kostanjevec in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nadgradnja opreme za analizo surovega mleka« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba Indihar co d.o.o., Cvetkova 31, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnica Carmen Dobnik, Likozarjeva 6, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Kmetijsko gozdarski zavod Ptuj, Ormoška cesta 28, Ptuj (v nadaljevanju: naročnik), dne 28.05.2014

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila »Nadgradnja opreme za analizo surovega mleka«, ki je bil objavljen na Portalu javnih naročil dne 11.04.2014, pod št. objave JN 4345/2014.

2. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške pravnega varstva v znesku 2.500,40 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je javno naročilo objavil na Portalu javnih naročil dne 11.04.2014, pod št. objave JN 4345/2014.

Vlagatelj je dne 22.04.2014 (na dan poteka roka za oddajo ponudb) zoper razpisno dokumentacijo vložil zahtevek za revizijo. Predlaga, da se postopek oddaje predmetnega javnega naročila v celoti razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pravnega varstva. Navaja, da naročnik z razpisno dokumentacijo krši temeljna načela Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami.; v nadaljevanju: ZJN-2), še zlasti načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelo enakopravne obravnave ponudnikov in načelo sorazmernosti. Kot zatrjuje vlagatelj, naročnik z razpisno dokumentacijo privilegira družbo Labena d.o.o., Ljubljana. Navaja, da prvi del javnega naročila (to je opremo za avtomatizirano štetje skupnega števila bakterij v mleku), lahko zagotovita vlagatelj in družba Labena d.o.o., Ljubljana. Drugi del (nadgradnja obstoječega analizatorja mleka s kalibracijo za analizo zmrzišča) pa je pripravljen v korist družbe Labena d.o.o., Ljubljana. Vlagatelj zatrjuje, da drugi del ne bi smel biti vključen v predmetno javno naročilo. Navaja, da je naročnik na njegovo vprašanje, z dne 15.04.2014, odgovoril, da želi nadgraditi aparat Mikloscan FT 6000, tip 76110, ser. št. 2809-2001-02, letnik 2001. Ta aparat, ugotavlja vlagatelj, proizvaja družba Foss. Nadgradnja je 99 % programske narave, kar pomeni, da se v računalnik vstavi dodaten software, to pa lahko izvede le proizvajalec oziroma pooblaščeni prodajalec te opreme (torej podjetje Foss ali družba Labena d.o.o.). Iz navedenega razloga, poudarja vlagatelj, bi moral naročnik pripraviti razpisno dokumentacijo le za prvi del javnega naročila in še to pod drugačnimi pogoji. Zaradi nadgradnje obstoječega analizatorja, ki ga proizvaja družba Foss je naročnik privilegiral družbo Labena d.o.o., ki ima ekskluzivno pogodbo za trženje te znamke. Vlagatelj zato ne more oddati popolne ponudbe. Navaja, da bi moral biti predmet javnega naročila le oprema iz prvega dela, za drugi del pa bi lahko naročnik z družbo Labena d.o.o. sklenil neposredno pogodbo. Poleg tega znaša vrednost te nadgradnje približno 10.000,00 EUR. Oprema za avtomatizirano štetje števila bakterij v mleku je samostojen analizator, ki je lahko v ločenem prostoru in opravlja ločeno funkcijo od opreme iz drugega dela predmetnega javnega naročila. Vsak aparat meri svoje parametre, kar pomeni, da se medsebojno izključujeta in nista povezana. Vlagatelj še navaja, da je naročnik zahteval kapaciteto štetja skupnega števila bakterij v mleku minimalno 60 vzorcev na uro. Navedeno pomeni, da bo naročnik lahko dnevno (v osmih urah) opravil 480 različnih štetij skupnega števila bakterij v mleku. Vlagatelj zatrjuje, da naročnik tako dovršene opreme ne potrebuje, saj nima 480 različnih dobaviteljev mleka, oziroma ne pridobi toliko vzorcev mleka dnevno. V odgovoru na postavljeno vprašanje naročnik namreč tudi sam priznava, da takšnih potreb nima. Vlagatelj je prepričan, da naročniku zadošča že 30-50 vzorcev na uro. Vlagatelj v zvezi s tem še pripominja, da ravno podjetje Foss lahko zagotovi opremo s kapaciteto štetja skupnega števila bakterij v mleku v višini 65 vzorcev na uro, vsa druga podjetja pa lahko zagotovijo nekoliko manj ali pa precej več (50 ali 100 vzorcev na uro). Navedeno pa pomeni, da bo kot edini ponudnik ponudbo oddala le družba Labena d.o.o. Vlagatelj še zatrjuje, da je naročnik zahteval dve referenci, in sicer vsaj dva predhodno prodana in inštalirana analizatorja za kontrolo mikrobioloških parametrov v surovem mleku v Sloveniji. Vlagatelj zatrjuje, da je le favoriziran ponudnik v Sloveniji prodal dva analizatorja proizvajalca Foss. Naročnik je s sporno referenčno zahtevo avtomatično izločil vse ostale ponudnike, tudi vlagatelja, ki ponuja opremo proizvajalca Bentley, ki je tehnološko na primerljivem ali celo višjem nivoju kot oprema proizvajalca Foss, poleg tega pa je tudi cenovno ugodnejša. Zanimivo je tudi, da ima proizvajalec Bentley veliko pozitivnih referenc za takšno opremo iz Danske, torej iz države od koder izvira podjetje Foss. Glede na navedeno je nesmiseln odgovor naročnika, da zahteva dve referenci iz razloga, ker želi sodelovati s preizkušenim ponudnikom. Kvalitetno izvedbo si naročnik zagotavlja že z zahtevanimi menicami in garancijskimi pogoji. Vlagatelj prilaga reference proizvajalca Bentley in še dodaja, da tudi družba Labena d.o.o. dobavi opremo zaradi svojega proizvajalca in ne zaradi sebe. Glede na to, zatrjuje vlagatelj, bi moral naročnik zahtevati vsaj dva s strani proizvajalcev ali ponudnikov prodana in instalirana analizatorja za kontrolo mikrobioloških parametrov v surovem mleku v Evropski uniji. Razpisanih analizatorjev se v Sloveniji ne proda veliko - v povprečju eden na dve leti, saj v Sloveniji ni veliko mlečnih laboratorijev. S takšno zahtevo naročnik izloča ponudnike in dolgoročno bo ostal le en ponudnik - to je družba Labena d.o.o. Vlagatelj pojasnjuje, da je referenca po svoji naravi dokazilo, da je ponudnik sposoben izvesti javno naročilo v zahtevanem obsegu in kvaliteti. V konkretnem primeru je referenca nepravilno pogojena z dobaviteljem in ne s proizvajalcem Vlagatelj še navaja, da je naročnik določil prekratek rok za oddajo ponudb - to je le 11 dni. Navedeno ni skladno z ZJN-2, ki v 52. členu določa, da je najkrajši rok za oddajo ponudb 29 dni. Vlagatelj navaja, da je na prekratek rok naročnika predhodno že opozoril in ga zaprosil za podaljšanje roka, pa mu naročnik ni ugodil. Vlagatelj na koncu predlaga, da naj se po potrebi postavi ustreznega izvedenca, ki bo pojasnil, da nadgradnjo lahko opravi le podjetje Labena d.o.o.

Naročnik je dne 06.05.2014 zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik uvodoma ugotavlja, da vlagatelj ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo. Navaja, da je sicer postavil več vprašanj, s katerimi je opozoril tudi na domnevne nepravilnost, vendar to ni dovolj, saj je naročnik na vsa vprašanja pravočasno in utemeljeno odgovoril. Vlagatelj očitno nima resnega namena, da pridobi predmetno javno naročilo, saj ponudbe ni oddal, predlagal je sicer izvedbo nekaterih dokazov, vendar pa s tem ni navedel, kaj konkretno bi rad dokazal. Z ničemer pa vlagatelj ni izkazal verjetnosti, da mu je bila ali bi mu lahko bila povzročena škoda, saj ponudbe sploh ni oddal, sklicuje se le na domnevne nepravilnosti v dosedanjem postopku. Naročnik je kljub temu zahtevek za revizijo obravnaval tudi po vsebini. Navaja, da delo v mlekarskem laboratoriju poteka kot nedeljiva celota, zato je objavil enoten razpis za nadgradnjo opreme za analizo surovega mleka. Le na ta način je zagotovljeno, da cena ponudbe vključuje vse spremljajoče stroške in zaključeno izvedbo. Naročnik predpostavlja, da so potencialni ponudniki usposobljeni za celovito izvedbo nadgradnje. Naročnik se ne strinja z vlagateljem v tem, da oba dela nista medsebojno povezana in da se izključujeta. Navaja, da gre za enotno delovanje v mlekarskem laboratoriju, saj se pri istih vzorcih mleka analizirajo tako vsebnost bakterijskih celic, kakor tudi točka zmrzišča in drugi parametri na obstoječi opremi. Ob vhodu v laboratorij se indentifikacija mleka izvede enotno, za vse navedene analize se izvrši s kodnim čitalcem. Poleg tega se rezultati analiz hranijo v enotnem informacijskemu sistemu. Zahteve po medsebojni kompatibilnosti in enotni/celoviti nadgradnji, ter s tem preprečenemu deljenju odgovornosti med različnimi izvajalci so pogoji, ki jih je naročnik postavil zgolj in predvsem zaradi gospodarnosti naročila. Le tako naročnik lahko pričakuje količinski popust, ter se izogne stroškom, ki bi nastali v primeru nabave posameznih medsebojno nekompatibilnih kosov opreme. V zvezi z nadgradnjo je z odgovorom posebej poudaril, da ne zahteva kalibracije točno določenega proizvajalca. Na trgu so prisotna podjetja, ki se specializirajo za izdelavo kalibracij, kompatibilnih za infrardeče analizatorje različnih proizvajalcev. Prav tako je naročnik v odgovorih predlagal, naj se ponudniki obrnejo na ustrezne proizvajalce, kar vlagatelj očitno ni storil. Navedeno je naročnik preveril tudi pri proizvajalcu Foss. V zvezi s hitrostjo delovanja naročnik pojasnjuje, da se je postavljeno vprašanje nanašalo na bolj zmogljivo opremo, naročnik pa je odgovoril, da takšna oprema ni potrebna. Kljub temu naročnik poudarja, da so vlagateljeve predpostavke napačne, saj iz njegovih navedb sledi, da kapacitete 60 vzorcev ne ponuja noben izmed omenjenih proizvajalcev, vlagateljeva zahteva, da naj bi kapaciteta znašala 50 vzorcev na uro pa je sporna, saj predlaga kapaciteto točno določenega proizvajalca - to je firme Bentley, ki jo zastopa. Naročnik še navaja, da je ob upoštevanju vlagateljevih navedb izračunal, da je bilo v Sloveniji inštaliranih vsaj 8 tovrstnih instrumentov, od tega 4 s strani Bentley. Zahteva po vsaj 2 referencah torej ni pretirana. Naročnik še zatrjuje, da vlagatelj v zvezi z referencami ni postavil nobenih vsebinskih vprašanj, temveč je zgolj navedel, da je takšna zahteva pretirana in naj jo naročnik umakne. Naročnik še navaja, da je ravnal odgovorno, saj na trgu ni kakovostne, lokalno vzdrževalne in servisne podpore. Zato je njegova zahteva po referencah, ki potrjujejo ustrezno vzdrževalno in servisno podporo v Sloveniji, edino logična. Naročnik zavrača tudi očitek, ki se nanaša na domnevno prekratek rok za oddajo ponudb. Poudarja, da je rok dovolj dolg in primerljiv rokom pri podobnih javnih razpisih. Za samo instalacijo je čas ustrezno daljši in znaša dva meseca. Pravno zmotno pa je tudi vlagateljevo sklicevanje na določbo 52. člena ZJN-2, v skladu s katero naj bi rok trajal vsaj 29 dni. V obravnavanem primeru namreč ne gre za javno naročilo, ki bi ga bilo potrebno objaviti v Uradnem listu Evropske unije. ZJN-2 torej za tovrstna javna naročila ne določa minimalnih rokov, določa pa, da je potrebno ustreznost dolžine presojati v vsakem postopku posebej. Ker vlagatelj razlogov v tej smeri ne navaja, njegov očitek ni utemeljen.

Naročnik je z vlogo, z dne 08.05.2014, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo, z dne 09.05.2014 (ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 12.05.2014), opredelil do naročnikovih navedb. Navaja, da drugi odstavek 14. člena ZPVPJN določa, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo, če rok za oddajo ponudb še ni potekel pa vsaka oseba, ki lahko opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo predmeta javnega naročanja. Vlagatelj zatrjuje, da je v zahtevku za revizijo izkazal, da se ukvarja z dejavnostjo, ki je potrebna za izvedbo predmeta javnega naročanja. Izkazal je tudi interes, saj je na naročnika naslovil več vprašanj ter ga hkrati opozoril tudi na nepravilnosti. Vlagatelj še pripominja, da je izkazal tudi nastanek ali možnost nastanka škode, saj naročnik privilegira točno določenega ponudnika. S tem izloča vse ostale ponudnike, predvsem vlagatelja. Vlagatelj in ostali ponudniki tako ne morejo priti do referenc in oddati popolne ponudbe. Vlagatelj navaja, da prihaja naročnik pri vprašanju, ki se nanaša na nadgradnjo v nasprotje sam s seboj. Tako navaja, da ne zahteva kalibracije točno določenega proizvajalca, medtem ko istočasno zatrjuje, da se le s sporno zahtevo lahko izogne stroškom, ki bi nastali v primeru nabave posameznih medsebojno nekompatibilnih kosov opreme. Nekompatibilni kosi opreme pa so tisti, ki se nanašajo na drugo blagovno znamko. Neresne so navedbe naročnika, ki se nanašajo na količinski popust in preprečevanje dodatnih stroškov, saj ima naročnik najverjetneje le eno ponudbo. Vlagatelj še navaja, da se ne more obrniti na kakšnega drugega proizvajalca ali celo na proizvajalca Foss, saj ima družba Labena d.o.o z njim za Slovenijo sklenjeno ekskluzivno pogodbo. Pojasnjuje, da je kalibracija le del nadgradnje, in sicer gre za nadgradnjo programa aparata. Navedeno pa lahko naredi le proizvajalec oziroma njegov zastopnik za Slovenijo. Ker je proizvajalec obstoječega aparata podjetje Foss, to pomeni, da lahko software proda le družba Labena d.o.o.. Pri tem javnem razpisu pa poleg vlagatelja ne morejo sodelovati niti družbe iz Evropske unije, ki imajo sklenjene ekskluzivne pogodbe z družbo Foss. Reference so namreč omejene le na Slovenijo. Naročnik tako z navedbo, da ni zahteval kalibracije točno določenega proizvajalca le zamegljuje dejansko predstavo o predmetu javnega naročila. Navedeno v poenostavljenem jeziku pomeni kot da bi se npr. od Appla zahtevala nadgradnja Windows sistema, kar je neizvedljivo. Vlagatelj še navaja, da bi za nadgradnjo potreboval vsaj podatke o že opravljenih nadgradnjah, ki pa jih naročnik ni hotel posredovati. Z vsemi temi podatki pa razpolaga družba Labena d.o.o, saj je opravila nadgradnje že na obstoječem analizatorju. Šele v kolikor bi bili znani podatki o nadgradnji, bi lahko vsaj teoretično začel pripravljati ponudbo. Vlagatelj opozarja, da je analizator samostojen instrument. Pojasnjuje, da je analizator oprema za avtomatizirano štetje skupnega števila bakterij v mleku. Drugi analizator, ki je predmet nadgradnje, pa opravlja drugačne analize mleka - meri tolščo, beljakovine in laktozo. Nadgradnja obstoječega analizatorja za analizo zmrziščne točke pomeni le to, da se s tem ugotavlja temperatura pri kateri mleko zmrzne. Če se mleku doda voda se zmanjšuje koncentracija laktoze, soli, beljakovin in ostalih snovi. Zmrziščna točka pa se viša in približuje zmrzišču vode. Nadgradnja tako ne predstavlja povezanosti z analizatorjem, ki lahko meri le mikroorganizme v mleku, ampak gre za dodaten parameter, na podlagi katerega se ugotavlja kvaliteta mleka. Če bo naročnik meril komponente istega vzorca tudi na drugem analizatorju, pa ni potrebno, da sta oba dobavljena od istega dobavitelja. Združevanje podatkov o analizi istega vzorca mleka, opravljenih na različnih instrumentih, poteka avtomatsko v vseh primerih, ne glede na dobavitelja analizatorja. Iz navedenega razloga je nadgradnja (obstoječega analizatorja) vključena v razpis zgolj z namenom izločitve konkurence. Naročnik pa tudi sam navaja, da se želi izogniti različnim izvajalcem. Navedbe naročnika o tem, zakaj mora biti oprema povezana pa je nesmiselna in nejasna. Naročnik ne razlikuje med delom v laboratoriju in med nadaljnjo obdelavo podatkov, pri čemer se do očitkov, ki se nanašajo na nadgradnjo oziroma na povezanost med obema deloma javnega naročila, ni opredelil. Najverjetneje iz razloga, ker oba dela javnega naročila nista in ne moreta biti povezana. Vlagatelj še navaja, da ima podjetje Foss edini v svoji ponudbi instrument z zmogljivostjo 65 vzorcev na uro. Bentley in ostali proizvajalci ponujajo dve zmogljivosti - 50 vzorcev na uro in 100 vzorcev na uro. Slednji pa so dvakrat dražji in s tem nezanimivi, pri čemer je naročnik pri pripravi razpisa vse to vedel. Vlagatelj še pripominja, da se naročnik tudi ni opredelil do njegovih očitkov o številu opravljenih dosedanjih meritev, zato je njegova trditev, da mu zadošča že 30-50 vzorcev na uro, utemeljena. Vlagatelj navaja, da v Sloveniji ni prodal še nobenega analizatorja za kontrolo mikrobioloških parametrov v surovem mleku, te naprave pa je že prodal v Evropski uniji. Vlagatelj zatrjuje, da zahtevanih referenc nima prav zaradi takšnih razpisov kot je ta. Vsi so namreč prirejeni v korist ponudnika Labena d.o.o., zato se je tokrat odločil, da vloži revizijski zahtevek. Vlagatelj še navaja, da je rok za oddajo ponudb prekratek saj znaša le 11 dni oziroma le 5 delovnih dni. Rok je prekratek tudi iz razloga, ker naročnik na vprašanja ni odgovarjal ažurno. Ko je naročnik na vprašanja le odgovoril, pa je za postavljanje dodatnih vprašanj zmanjkalo časa.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Iz sklepa, s katerim je naročnik odločil o vlagateljevemu revizijskemu zahtevku, je razvidno, da naročnik vlagatelju ne priznava aktivne legitimacije iz razloga, »ker ni oddal ponudbe in ker se sklicuje le na domnevne nepravilnosti v dosedanjem postopku«. Čeprav naročnik vlagatelju odreka aktivno legitimacijo, pa je zahtevek za revizijo obravnaval tudi po vsebini.

Roki za vložitev zahtevka za revizijo so določeni v 25. členu ZPVPJN. Zahtevek za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudbe ali razpisno dokumentacijo se lahko vloži v roku osmih delovnih dni, ki začne teči bodisi z objavo obvestila o javnem naročilu, ali s sprejemom povabila k oddaji ponudb, ali pa z objavo obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku, če se s tem obvestilom spreminjajo ali dopolnjujejo zahteve ali merila za izbor najugodnejšega ponudnika iz razpisne dokumentacije ali iz predhodno objavljenega obvestila o naročilu (prvi odstavek 25. člena ZPVPJN). Zakon določa tudi skrajni rok, do katerega je v postopku oddaje javnega naročila mogoče vložiti revizijski zahtevek zoper objavo, povabilo k oddaji ponudbe ali razpisno dokumentacijo - takšnega zahtevka (praviloma) ni več mogoče vložiti po poteku roka za oddajo ponudb. ZPVPJN pri tem določa tri izjeme. Zahtevek za revizijo se tako lahko pri oddaji naročil male vrednosti, pri oddaji storitev iz Seznama storitev B ter v vseh postopkih, v katerih je naročnik določil rok za sprejem ponudb, ki je krajši od desetih delovnih dni, vloži najpozneje pet delovnih dni po poteku roka za predložitev ponudb (drugi in tretji odstavek 25. člena ZPVPJN).

Naročnik je v konkretnem postopku določil rok za oddajo ponudb, ki je krajši od desetih delovnih dni. Iz odstopljene dokumentacije je razvidno, da je bil zahtevek za revizijo vložen pravočasno, oziroma pred potekom petdnevnega roka iz drugega odstavka 25. člena ZPVPJN (rok za oddajo ponudb je bil določen dne 22.04.2014 ob 12.00 uri, vlagatelj pa je zahtevek za revizijo vložil istega dne). Navedeno med strankama v tem postopku ni sporno in ni predmet revizijskega zahtevka.

Ker je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo zoper razpisno dokumentacijo še pred potekom roka iz drugega odstavka 25. člena ZPVPJN, se od njega ne more zahtevati, da (za izkazovanje aktivne legitimacije) predloži ponudbo. Vlagatelj je v zahtevku za revizijo izkazal, da opravlja dejavnost, ki je potrebna za izvedbo predmetnega posla, poleg tega vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da popolne ponudbe ne more oddati, ker naj bi mu navedeno preprečevala diskriminatorna razpisna dokumentacija. Vlagatelju za obravnavo takšnih kršitev zato ni mogoče odrekati aktivne legitimacije, kot jo določa prva alineja prvega odstavka 14. člena ZPVPJN. Če bi se namreč pri vsebinski (meritorni) obravnavi zahtevka za revizijo ugotovilo, da naročnik vlagatelju neupravičeno onemogoča ali omejuje sodelovanje v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, bi moral naročnik izvesti vse ukrepe, potrebne za odpravo teh kršitev. S tem bi se vlagatelju omogočilo sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila in možnost pridobitve javnega naročila. Sicer pa je, kot že izhaja iz te obrazložitve, naročnik zahtevek za revizijo obravnaval tudi po vsebini, kar pomeni, da se z navedenim (vsaj posredno) tudi strinja.

V obravnavanem primeru vlagatelj očita naročniku, da bi moral predmetno javno naročilo razdeliti v dva ločena sklopa. Kot zatrjuje vlagatelj, lahko drugi del predmeta javnega naročila (to je nadgradnjo obstoječega analizatorja s kalibracijo za analizo zmrzišča) ponudi le en točno določen ponudnik, za prvi del predmeta (to je za opremo za avtomatizirano štetje skupnega števila bakterij v mleku) pa je na trgu, vključno z vlagateljem, prisotnih več ponudnikov. Vlagatelj oporeka tudi referenčnemu pogoju in naročnikovi zahtevi, ki se nanaša na kapaciteto štetja skupnega števila bakterij v mleku. Vlagatelj prav tako zatrjuje, da je rok za oddajo ponudb prekratek.

ZJN-2 posebnih pravil o tem, kdaj bi moral naročnik javno naročilo oddati kot celoto oziroma po sklopih ne vsebuje. Res je namen zakona usmerjati naročnike, da predmet javnega naročanja oblikujejo v sklope v smislu 31. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 (ki pojasnjuje, da je sklop del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto in ga je mogoče oddati ločeno), vendar pa je naročnik tisti, ki glede na svoje potrebe oblikuje predmet naročila in je zato praviloma avtonomen pri odločitvi, ali bo javno naročilo oddal kot enovito naročilo ali pa ga bo razdelil v sklope. Namen pravil javnega naročanja ni poseganje v objektivno opravičljive poslovne potrebe in odločitve naročnika, vendar je potrebno po drugi strani zakon razlagati tudi v smislu omejitev in zahtev, ki izhajajo iz temeljnih načel javnega naročanja. Iz drugega odstavka 6. člena ZJN-2 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti) tako izhaja, da mora naročnik javno naročilo oblikovati v sklope v primeru, če to dopušča narava predmeta javnega naročila in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti njegove izvedbe. Odločitev o tem, ali se bo posamezno javno naročilo oddalo po sklopih, je zato treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera, zlasti pa ob upoštevanju narave predmeta naročila. Pri tem je potrebno upoštevati npr. količino razpisanega blaga/storitev, vsebinsko povezanost posameznih delov javnega naročila, konkurenco na trgu in običajno poslovno prakso pri naročanju razpisanega blaga/storitev oziroma razpisu posameznih enot. Čeprav lahko naročniki praviloma ravno iz razloga, ker predmet javnega naročila razdelijo na več zaokroženih enot na ta način pridobijo več ponudb (ki so posledično tudi cenovno ugodnejše), pa je potrebno po drugi strani tudi upoštevati, da lahko prav nabava večje količine različnega blaga od istega ponudnika privede do ugodnejših nabavnih cen blaga. Pri tem je pomembno tudi, ali obstaja za nabavo večje količine različnega blaga na relevantnem trgu dovolj ponudnikov, pri čemer relevanten trg ne pomeni zgolj domačega (nacionalnega) trga.

Pregled razpisne dokumentacije v obravnavanem primeru pokaže, da naročnik z javnim naročilom naroča 1. opremo za avtomatizirano štetje skupnega števila bakterij v mleku in 2. nadgradnjo obstoječega analizatorja mleka s kalibracijo za analizo točke zmrzišča. Naročnik je zahteve, ki se nanašajo na obe napravi navedel v II. točki razpisne dokumentacije (Opis predmeta naročila). Pri obeh napravah je zahteval, da morata biti ponujeni programski opremi kompatibilni z obstoječo programsko opremo v laboratoriju. Z odgovori, ki jih je naročnik podal tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije (odgovori so bili objavljeni na Portalu javnih naročil dne 16.04.2014 in 17.04.2014), je naročnik še pojasnil, da se lahko razpisana oprema nabavi pri enem ali več proizvajalcih in da ne zahteva kalibracije točno določenega proizvajalca ter navedel tudi znamko aparata, za katerega je razpisal nadgradnjo.

Državna revizijska komisija se strinja z vlagateljem v tem, da so naročnikove navedbe v zvezi z vlagateljevim očitkom nejasne in v nasprotju same s seboj. Čeprav se je naročnik nekompatibilni opremi izognil že s samo razpisno dokumentacijo in kljub temu, da je izrecno dovolil, da lahko ponudniki ponudijo opremo različnih proizvajalcev (ter tudi ni zahteval kalibracije točno določenega proizvajalca), pa po drugi strani navaja, da je predmet združil v enovito javno naročilo zgolj iz razloga, da se bo izognil stroškom, ki bi mu nastali v primeru nabave posameznih medsebojno nekompatibilnih kosov opreme. Naročnik je v sklepu, s katerim je zavrnil vlagateljev revizijski zahtevek tudi navedel, da z združitvijo obeh delov javnega naročila ravna gospodarno, saj le na ta način lahko pričakuje količinski popust. Tudi naveden naročnikov argument Državne revizijske komisije ni prepričal. V obravnavanem primeru je predmet javnega naročila nakup enega aparata in nadgradnja drugega aparata in torej ne dobava večjih količin različnega blaga, pri kateri bi bil lahko naročnik deležen večjih količinskih popustov. Po drugi strani bi naročnik (ob obstoječi razpisni dokumentaciji) z razdelitvijo predmeta javnega naročila na dva samostojna sklopa, še vedno pridobil opremo, ki je kompatibilna njegovi obstoječi opremi, poleg tega bi na ta način omogočil sodelovanje več ponudnikom, kar bi prav tako lahko vplivalo na (znižanje) ponujenih cen. Navedeno velja še toliko bolj v obravnavanem primeru, v katerem vlagatelj zatrjuje, da je na trgu prisoten le en, vnaprej izbran in točno določen ponudnik, ki lahko ponudi oba dela razpisanega javnega naročila, oziroma le en ponudnik, ki lahko ponudi tudi drugi del javnega naročila - to je nadgradnjo obstoječega analizatorja s kalibracijo za analizo zmrzišča. Naročnik je v obravnavanem primeru že izvedel javno odpiranje ponudb, iz zapisnika o odpiranju pa je razvidno, da je prejel le eno ponudbo - ponudbo tistega ponudnika, za katerega vlagatelj trdi, da je edini, ki lahko participira pri obeh delih predmeta obravnavanega javnega naročila. Poleg tega je vlagatelj (za razliko od naročnika) v obravnavanem primeru prepričljivo pojasnil, da gre pri obeh delih javnega naročila za dva samostojna aparata, ki merita različne parametre (prvi meri število bakterij v mleku, drugi analizator, ki je predmet sporne nadgradnje, pa opravlja drugačne analize - meri tolščo, beljakovine in laktozo, z nadgradnjo slednjega se bo ugotavljala tudi temperatura, pri kateri mleko zmrzne) in tudi navedel, da poteka združevanje podatkov o analizi istega vzorca mleka, opravljenih na različnih instrumentih, avtomatično, ne glede na dobavitelja (proizvajalca) analizatorja. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je Državna revizijska komisija vlagateljevemu očitku v tem delu revizijskega zahtevka sledila.

Vlagatelj nadalje zatrjuje, da ga referenčna zahteva nezakonito onemogoča pri oddaji popolne ponudbe iz razloga, ker je naročnik zahteval, da morata referenci izvirati iz Slovenije (kar izpolnjuje le favoriziran ponudnik) in poudarja, da bi moral naročnik referenčno zahtevo vezati na proizvajalca razpisanega analizatorja in ne na dobavitelja.

Naročnik je v točki L IV. poglavja razpisne dokumentacije (Pogoji za ugotavljanje sposobnosti in navodila o načinu dokazovanja sposobnosti ponudnika) zahteval od ponudnikov »Seznam prodanih in nameščenih avtomatskih analizatorjev za kontrolo mikrobioloških parametrov v surovem mleku«. V ta namen je v razpisno dokumentacijo priložil dva obrazca - Razpisni obrazec št. 8 (Seznam prodanih in nameščenih avtomatskih analizatorjev za kontrolo mikrobioloških parametrov v surovem mleku) in Razpisni obrazec št. 8 a (Potrdilo naročnika - priloga k Razpisnemu obrazcu št. 8). V prvega so morali ponudniki vpisati podatke o referenčnemu naročniku, vrsto opreme in leto dobave, drugega pa naj bi potrdil referenčni naročnik dobavljene opreme). Iz Razpisnega obrazca št. 8 izhaja, da mora ponudnik izkazati »vsaj 2 (dva) s ponudnikove strani instalirana, vzdrževana in delujoča avtomatska analizatorja za kontrolo mikrobioloških parametrov v surovem mleku v Sloveniji, primerljivih tehničnih zmogljivosti«.

Osmi odstavek 41. člena ZJN-2 med drugim določa, da naročnik lahko od ponudnikov zahteva, da izpolnjujejo minimalno stopnjo sposobnosti glede ekonomskega in finančnega statusa (44. člen ZJN-2) ter tehnične (45. člen ZJN-2) in poklicne sposobnosti (43. člen ZJN-2), količina informacij za ugotavljanje minimalne stopnje sposobnosti ponudnika za posamezno naročilo pa mora biti povezana in sorazmerna s predmetom naročila.

Pri izvajanju javnega naročanja mora naročnik upoštevati tudi temeljna načela, med drugim načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) in načelo sorazmernosti (10. člen ZJN-2). Naročnik mora zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila (prvi odstavek 9. člena ZJN-2), zagotoviti pa mora tudi, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo (drugi odstavek 9. člena ZJN-2). Javno naročanje se mora izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila (10. člen ZJN-2). Uveljavitev načela sorazmernosti pomeni, da naročnik oblikuje pogoje na način, da nabor postavljenih pogojev pomeni pričakovano raven, ki jo mora doseči vsak ponudnik, pri čemer pogoji niso postavljeni prezahtevno, izključujoče ali omejevalno glede na potencialno konkurenco. Zlasti pa morajo biti pogoji vezani na sam predmet javnega naročila (torej jih je potrebno oblikovati glede na konkretne naročnikove potrebe in ob upoštevanju informacij o relevantnem trgu ponudnikov), ne pa na posameznega ponudnika.

Državna revizijska komisija se strinja z vlagateljem v tem, da je naročnik nezakonito omejil reference zgolj na dobave in montaže analizatorjev, ki so bile opravljene v Sloveniji. To velja v opisanem primeru še toliko bolj, saj v Sloveniji ni veliko tovrstnih laboratorijev, oziroma so potrebe po razpisanih aparatih majhne (o čemer med naročnikom in vlagateljem sicer ni spora). Državna revizijska komisija ne vidi prednosti tistih ponudnikov, ki so izkazali uspešno dobavo in montažo analizatorjev mleka v Sloveniji, pred ponudniki, ki so to (prav tako uspešno) storili v drugih državah. Nenazadnje je naročnik v dokaz, da so bili aparati uspešno dobavljeni in inštalirani, zahteval potrdila referenčnih naročnikov. Glede vlagateljevih očitkov, da bi moral naročnik dopustiti izkazovanje referenc tudi preko proizvajalcev dobavljenih aparatov, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da razpisna dokumentacija tega niti ne prepoveduje. Kot ponudnik bi namreč nastopil lahko tudi proizvajalec, vlagatelj pa tudi sicer ne navaja, da tega ni mogoče storiti. V primeru, če v vlogi ponudnika nastopi (pooblaščeni) prodajalec, pa je naročnik upravičeno zahteval, da mora izkazati svoje lastne reference. Predmet obravnavanega javnega naročila predstavlja dobavo in montažo razpisane opreme, zato je naročnik upravičeno zahteval takšni referenci, ki poleg uspešne dobave izkazujeta tudi uspešno instalacijo, oziroma referenci, ki ju je dejansko izvedel udeleženi ponudnik.

Vlagatelj se tudi ne strinja z naročnikovo (tehnično) zahtevo, v skladu s katero morajo ponudniki pri opremi za avtomatizirano štetje skupnega števila bakterij v mleku ponuditi minimalno 60 vzorcev na uro. Navaja, da naročnik takšne kapacitete ne potrebuje in da mu zadošča že 30 do 50 vzorcev na uro. Zatrjuje, da je tudi navedena zahteva pisana v korist preferiranega ponudnika, saj zgolj proizvajalec Foss (za čigar prodajo proizvodov ima družba Labena d.o.o. sklenjeno ekskluzivno pogodbo) lahko zagotovi opremo s kapaciteto mleka štetja skupnega števila bakterij v mleku v višini 65 vzorcev na uro, vsa druga podjetja pa lahko zagotovijo nekoliko manj ali pa precej več (50 ali 100 vzorcev). Možnost s 100 vzorci pa je dvakrat dražja in zato v konkretnem primeru (edino merilo je zgolj najnižja cena) nezanimiva.

ZJN-2 v drugem odstavku 37. člena ZJN-2 naročnike napotuje, da oblikujejo takšne tehnične specifikacije, ki omogočajo enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Skladno s 7. členom ZJN-2 (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki) naročnik v postopku javnega naročanja ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence. Po določbi 9. člena ZJN-2 (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Iz navedenih določb gre razumeti, da je naročnik pri postavljanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen, pri čemer ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom ali bi jim neupravičeno onemogočale udeležbo v postopku oddaje javnega naročila.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah zapisala, da zgolj dejstvo, da eden od ponudnikov določene zahteve ne izpolnjuje, oziroma jo izpolnjuje le določen krog ponudnikov, še ne daje zadostne podlage za zaključek, da je naročnikova zahteva neupravičeno diskriminatorna. Namreč, kolikor naročnik, ne glede na dejstvo, da določeno zahtevo morebiti lahko izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov oziroma posamezni ponudnik, uspe izkazati, da so zahteve objektivno opravičljive, mu kršitve ni mogoče očitati. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil sicer varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju predmeta javnega naročila, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot primerno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo, saj ni dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.
Državna revizijska komisija se sicer strinja z naročnikom, da z odgovorom, ki ga je podal v fazi pojasnjevanja razpisne dokumentacije, ni priznal (kot to napačno zatrjuje vlagatelj), da ne potrebuje zahtevane hitrosti delovanja. Naročnik je namreč na vprašanje, kako bo vrednotil zmogljivejšo opremo (torej opremo z zmogljivostjo nad zahtevanimi 60 vzorci na uro), odgovoril, da zmogljivejše opreme ne potrebuje, in da (posledično) ne bo potreboval niti nadgradnje postavljene hitrosti (vprašanje ponudnika in odgovor nanj sta bila objavljena na Portalu javnih naročil dne 16.04.2014). Naročnik je tudi pojasnil, da zato ostaja pri edinem merilu za ocenjevanje ponudb - to je pri merilu najnižja cena in da bo izbran tisti ponudnik, ki bo ponudil popolno ponudbo z najnižjo ceno. Vlagatelj je sicer navedel, da oprema, ki jo ponuja (preko proizvajalca Bentley), izpolnjuje tudi navedeno zahtevo, vendar obenem opozarja, da imajo tako proizvodi proizvajalca Bentley, kot tudi analizatorji drugih proizvajalcev (razen podjetja Foss) tozadevno le dve opciji - pri prvi, ki omogoča 50 vzorcev na uro, zahteve ne izpolnjuje(jo), druga, ki jo presega in omogoča 100 vzorcev na uro, pa v konkretnem primeru, v katerem je edino merilo zgolj najnižja cena, ni konkurenčna.

Kot pravilno opozarja vlagatelj, se naročnik v sklepu, s katerim je odločil o vlagateljevem zahtevku za revizijo, ni opredelil do predmetnega vlagateljevega očitka, oziroma sporne tehnične zahteve ni z ničemer utemeljil. Naročnik se je namreč vlagateljevemu očitku izognil z navedbo o tem, da bi bila s strani vlagatelja predlagana hitrost (torej hitrost, ki bi omogočala pregled 50 vzorcev na uro) pisana na kožo proizvajalcu Bentley, torej podjetju, ki ga zastopa vlagatelj. Ker pa je morala Državna revizijska komisija razveljaviti predmetni postopek že iz predhodno navedenih razlogov, zahtevka za revizijo v tem delu ni vrnila naročniku v ponovno odločanje. Naročnik naj zato v primeru, če bo ponovno pričel s postopkom oddaje predmetnega javnega naročila, v izogib morebitnim nadaljnjim zapletom, ponovno pretehta sporno tehnično zahtevo in naj jo tudi ustrezno (objektivno) utemelji.

Državna revizijska komisija je sledila tudi (zadnjemu) očitku vlagatelja, ki se nanaša na (pre)kratek rok za oddajo ponudb. Med naročnikom in vlagateljem ni spora o tem, da znaša rok za oddajo ponudb v konkretnem primeru 11 dni, od tega le pet delovnih dni (javno naročilo je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 11.04.2014, rok za oddajo ponudb pa je bil določen dne 22.04.2014) Naročnik je tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije v zvezi s (prekratkim) rokom prejel dve pripombi, obakrat je bil tudi pozvan, naj rok ustrezno podaljša. Naročnik je poziv za podaljšanje roka obakrat zavrnil (obe vprašanji v zvezi z rokom in odgovora nanju sta bila objavljena na Portalu javnih naročil dne 17.04.2014).

Pravila glede določanja rokov so urejena v ZJN-2 (50. - 56. člen ZJN-2), ki v 50. členu določa, da mora naročnik pri določanju rokov za prejem prijav in ponudb upoštevati predvsem zapletenost naročila in čas, potreben za pripravo ponudb, upoštevaje pri tem minimalne roke, določene s tem zakonom. Osnovna naročnikova dolžnost v zvezi z določitvijo dolžine roka za prejem ponudb je torej v tem, da ponudnikom omogoči dovolj časa, da se seznanijo z vsemi potrebnimi informacijami, ter da zberejo vso zahtevano dokumentacijo in pripravijo popolno ponudbo. V obravnavanem primeru je naročnik uporabil postopek zbiranja ponudb po predhodni objavi, ravno tako gre za postopek oddaje javnega naročila, ki ga naročniku ni bilo potrebno objaviti v Uradnem glasilu Evropske unije. Ker minimalni rok za prejem ponudb v ZJN-2 v primeru uporabljenega postopka ni določen, je potrebno ustreznost njegove dolžine presojati glede na okoliščine obravnavanega primera. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bilo v (zgolj) petdnevnem roku postavljenih preko 10 vprašanj, od katerih se je večina nanašala na domnevne prestroge zahteve v zvezi z oblikovanjem sklopov, predmetom in referencami. Naročnik na postavljena vprašanja ni odgovarjal sproti/ažurno, pač pa je to storil (le) v dveh dneh (16. in 17.04.2014), po objavi teh odgovorov pa ponudniki dodatnih vprašanj niso več mogli postavljati (iz objave javnega naročila namreč izhaja, da so lahko postavljali vprašanja le do 17.04.2014). Poleg tega naročnik na enega izmed njih, ki se je nanašalo na predmet, oziroma na informacijo o njegovih predhodno opravljenih nadgradnjah (kot pravilno opozarja tudi vlagatelj), ni odgovoril. V obravnavanem primeru gre ob vsem opisanem očitno za sorazmerno zahteven predmet, zato vlagatelj upravičeno opozarja, da mu je ob (pre)kratkem roku zmanjkalo časa za postavljanje dodatnih vprašanj, oziroma da (niti) v zvezi s predmetom ni bil seznanjen z vsemi potrebnimi informacijami.

Ob vsem navedenem se je Državna revizijska komisija odločila, da bo sledila vlagateljevemu predlogu in v celoti razveljavila postopek oddaje predmetnega javnega naročila. K takšni odločitvi so Državno revizijsko komisijo vodile v obrazložitvi tega sklepa opisane nepravilnosti, ki se nanašajo na razpisno dokumentacijo, katerih ni mogoče odpraviti drugače kot le z razveljavitvijo celotnega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval tudi povračilo stroškov (1.400,00 EUR za zastopanje, 20,00 EUR za materialne stroške, 22 % DDV ter stroške vplačane takse v višini 1.500,00 EUR). Državna revizijska komisija je na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN in skladno z določili 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) ter 13. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami; v nadaljevanju: ZOdvT) po pravičnem poudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera vlagatelju priznala 800 EUR za odvetniško nagrado, 22 % DDV na odvetniško nagrado ter izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT - to je pavšalni znesek v višini 20,00 EUR in 22 % DDV ter 1.500,00 EUR za plačilo takse (kar skupaj znaša 2.500,40 EUR). Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 28.05.2014



predsednica senata:
Sonja Drozdek Šinko, univ.dipl.prav.
članica Državne revizijske komisije







Vročiti:

- Kmetijsko gozdarski zavod Ptuj, Ormoška cesta 28, Ptuj
- Carmen Dobnik, Likozarjeva 6, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Zupančičeva 3, Ljubljana



Vložiti:

- v spis zadeve, tu

Natisni stran