018-175/2013 Univerza v Ljubljani
Številka: 018-175/2013-9Datum sprejema: 5. 8. 2013
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Vide Kostanjevec kot predsednice senata ter Sonje Drozdek Šinko in mag. Maje Bilbija kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Novogradnja objekta UL FKKT in UL FRI - Dobava in montaža tehnološke in laboratorijske pohištvene opreme za objekt Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani", na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja ULTRA-LAB, d.o.o., Milana Rešetara 10, Zagreb, ki ga zastopa Odvetniška družba Fašun, Melihen, Milač, Strojan, o.p., d.o.o., Slovenska cesta 56, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper odločitev naročnika Univerza v Ljubljani, Kongresni trg 12, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 5. 8. 2013
odločila:
1. Vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 22. 3. 2013 se v primarnem in podrejenem delu zavrne kot neutemeljen.
2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.
Obrazložitev:
Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 28. 12. 2012 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN13988/2012, dne 2. 1. 2013 pa še v dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod številko objave 2013/S 001-000691.
Vlagatelj je z vlogo z dne 22. 3. 2013 vložil zahtevek za revizijo, v katerem naročniku očita naslednje kršitve:
- Predmet javnega naročila obsega laboratorijsko in pohištveno opremo, gradbeno-obrtniška dela, strojne instalacije in strojno opremo ter električne instalacije in električno opremo. Vlagatelj kot ponudnik laboratorijske opreme ocenjuje, da mu je naročnik s tem, ko predmet naročila oddaja kot celoto in ne po sklopih, onemogočil oddajo ponudbe. Vlagatelj pojasnjuje, da je dobava in montaža laboratorijske opreme zadnja faza in ni v povezavi s strojnimi in gradbeno obrtniškimi deli, zato predmet dopušča delitev na sklope. Vsa dela so med seboj neodvisna, nepovezana in časovno sosledna ter zahtevajo specialna znanja in izkušnje. Ločenost izhaja že iz razpisne dokumentacije, v kateri je naročnik oblikoval posamezne zaokrožene celote. Naročnik s tem preferira ponudnike, ki so registrirani za vse dejavnosti. Vlagatelj bi se moral povezati z drugimi ponudniki v partnersko ponudbo, vendar jih glede na zahteve naročnika ni mogel najti oz. so bili že dogovorjeni z drugimi ponudniki, ali pa so bili cenovno neugodni. Vlagatelj še opozarja, da so cene v skupnih ponudbah praviloma višje kot v ponudbi, kjer ponudnik nastopa sam.
- Vlagatelj naročniku tudi očita, da je referenčni pogoj nesorazmeren, saj je nominalni znesek (2 x 1,5 mio EUR v petih letih oz. 1 x 3 mio EUR, obakrat pa vsaj 30 digestorijev) previsok. Po mnenju vlagatelja je naročnik referenčne vrednosti vezal na najdražjega ponudnika in s tem postavil previsoke reference. Gre za ponavljajoče se montaže in dobave tehnološke in laboratorijske opreme, pri čemer je tehnično zahtevna predvsem montaža digestorijev, medtem ko montaža laboratorijskega pohištva ni tako specifična in kompleksna, da bi lahko usposobljenosti izkazali le tisti ponudniki, ki so montirali pohištvo v tako visokem znesku. Usposobljenost lahko po mnenju vlagatelja izkaže tudi tisti ponudnik, ki sicer ni izvedel več poslov v zahtevani višini, je pa izvedel več primerljivih poslov po posameznih etažah in dal naročniku tudi garancijo za dobro izvedbo posla ter odpravo napak v garancijskem roku. Naročnik bi po mnenju vlagatelja moral dopustiti tudi količinsko seštevanje referenc partnerjev.
- Po mnenju vlagatelja je merilo v delu, ki se nanaša na klimatske naprave, nezakonito. Naročnik je kot edino merilo določil najnižjo ceno, ki vlagatelja postavlja v slabši položaj, saj lahko ponudi energetsko učinkovitejšo klimatsko napravo, naročnik pa bi moral v tem delu upoštevati zavezujoče okoljske kriterije.
- Razpisna dokumentacija je določena preveč ohlapno, da bi lahko ponudniki prevzeli breme, da ponudbena cena zajame vse stroške izvedbe in montaže elementov in tudi nepredvidena dela. Nejasnost dokumentacije in nepoznavanje zahtev bosta po mnenju vlagatelja povzročila neprimerljivost ponudb, neenakopravno obravnavo ponudnikov in negospodarnost postopka. Vlagatelj navaja, da bi bilo treba navesti več podatkov o potrebnih elementih za montažo digestorija na ventilacijski sistem. Naročnik je projektno dokumentacijo določil nezadostno, hkrati pa je od ponudnikov zahteval, da se odrečejo ugovoru in da se zavežejo izvesti tudi druga spremljajoča dela, ki so potrebna za izvedbo naročila, ne glede na to, ali so navedena v pogodbi ali ne. Vlagatelj ugovarja tudi temu, da se na izvajalca prenaša breme morebitnih zapletov zaradi pomanjkljivih podatkov in slabo pripravljenega ventilacijskega sistema.
- Naročnik je po mnenju vlagatelja tehnične zahteve za delovne laboratorijske in pisarniške stole določil neustrezno. Referenčni model se dviguje do 670 mm in presega zahtevano višino po standardu DIN 68877, zato bi naročnik moral določiti, kolikšno odstopanje od danih mer še dopušča.
Vlagatelj na podlagi navedenega predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje predmetnega javnega naročila oz. razveljavitev tistih določb razpisne dokumentacije, ki jih izpodbija v zahtevku za revizijo, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.
Naročnik je vlagateljev zahtevek za revizijo s sklepom z dne 28. 3. 2013 zavrgel. Zoper sklep o zavrženju zahtevka za revizijo je vlagatelj z vlogo z dne 2. 4. 2013 vložil pritožbo, ki ji je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-125/2013-3 z dne 23. 4. 2013 ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, kot izhaja iz njegovega sklepa št. 4000-19/2012-20 z dne 28. 3. 2013.
Dne 10. 5. 2013 je naročnik izdal nov sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa naročnik odgovarja na posamezne vlagateljeve očitke:
- Vsa dela, zajeta v popisu del, so nujna za funkcioniranje laboratorijev, navaja naročnik, in dodaja, da vgradnja oken in vrat ni neposredno povezana s samo vgradnjo in montažo laboratorijske opreme. V okviru predmetnega naročila bo treba dobaviti in montirati laboratorijsko in tehnološko opremo za 175 prostorov, zato je za naročnika najbolj gospodarno, da ponudnik montira blago sam ali s partnerjem oz. podizvajalcem in ob tem izvede prilagoditve vseh vrst instalacijskih priključkov na izbrano opremo ter po potrebi izdela razne dodatne izreze in odprtine v notranjo opremo, prilagodi odprtine, krajša ali daljša elemente itd. Naročnik želi z enovitim javnim naročilom, ki obsega tudi gradbeno-obrtniška in strojno-inženirska dela v skupni višini 2 % celotnega predmetnega naročila, zagotoviti, da bo oprema montirana kakovostno, pravočasno in funkcionalno. Izvajalec, ki bo sam montiral dobavljeno blago, bo to storil bolj kakovostno in hitreje, saj pozna značilnosti blaga, ki jih je treba upoštevati pri montaži. S tem se naročnik izogne dodatnim stroškom in zamudam, pa tudi težavam pri prevzemanju odgovornosti za napake, težavam pri sodelovanju različnih izvajalcev in njihovi koordinaciji itd. Navedbe vlagatelja o višjih cenah v primeru enovitega naročila so po mnenju naročnika pavšalne, poleg tega pa iz prevoda izpiska iz sodnega registra izhaja, da je vlagatelj registriran tudi za dejavnost gradnje, projektiranja in nadzora, kar pomeni, da lahko sam izvede celotno naročilo. Naročnik poudarja, da je zanj pomembno, da ponudnik laboratorijskega in tehnološkega blaga tega tudi montira in poskrbi za povezavo vgrajene opreme z instalacijskimi priključki v prostoru.
- V zvezi z navedbami o referencah naročnik odgovarja, da glede na velikost predmeta javnega naročila utemeljeno zahteva, da ima potencialni ponudnik izkušnje z dobavo večjih količin tehnološke in laboratorijske pohištvene opreme ne glede na ceno. Pri določitvi vrednosti referenčnih dobav se naročnik ni orientiral po cenah enega izmed ponudnikov, temveč po projektantski oceni in trgu. Pri tem ni preferiral nobenega ponudnika, saj sta zahtevani vrednosti obsega posamezne dobave in montaže digestorijev ter tehnološke in laboratorijske opreme neodvisni od cene posameznega digestorija. Pogoji pri referencah so vezani na vrednost obsega celotne dobave in montaže, ne pa na cene posameznih artiklov. Naročnik pojasnjuje, da gre pri predmetu javnega naročila, ki je enovit in vsebuje tudi gradbeno " obrtniška in instalacijska dela, če so potrebna za prilagoditev okolja pri sami montaži blaga, za velike količine laboratorijske in tehnološke opreme, s katero se bo opremilo 175 prostorov, celotna površina pa znaša 5.150 m2. Naročnik zato meni, da vrednostni prag referenc ni postavljen previsoko, saj je zanj pomembno, da je ponudnik sposoben kakovostno in v roku 12 mesecev izdelati zahtevano blago, ga dobaviti in montirati v objekt. Tehnično zahtevna nista samo dobava in montaža, temveč tudi logistika in izdelava blaga, saj je objekt v fazi izgradnje, zato se naročnik ne strinja z vlagateljem, da gre zgolj za sukcesivno dobavo predmeta javnega naročila. Gre za veliko količino tehnološkega in laboratorijskega blaga, ki v naravi predstavlja količino za 40 tovornjakov s prikolicami, zato mora ponudnik pripraviti tudi delavniški načrt. Pri tem ne gre za sukcesivne dobave, ki bi jih lahko postopoma izvajala manjša skupina ljudi, temveč za obsežen projekt, ki zahteva udeležbo večjega števila ljudi, od proizvajalcev, dobaviteljev, prevoznikov in izvajalcev gradbeno-obrtniških del. Dodatni pogoj dobave in montaže vsaj 30 digestorijev na eno referenco je naročnik določil zato, ker je predmet javnega naročila tudi dobava in montaža 137 digestorijev. Naročnik ni dopustil seštevanja referenc, saj zgolj več manjših referenc lahko pomeni, da izvajalec ne uspe pridobiti količinsko večjega in vrednostno višjega naročila zaradi nezadostne usposobljenosti.
- Glede meril naročnik navaja, da naroča klimatske naprave, ki spadajo v višji razred energetske učinkovitosti. Zahteve za njih je določil v tehničnih specifikacijah. Ker je temeljne okoljske zahteve naročnik vključil med tehnične specifikacije, mu jih ni bilo treba vključiti med merila.
- Na očitke o nedoločni razpisni dokumentaciji naročnik odgovarja, da je vlagatelju že na portalu javnih naročil pojasnil, da morajo ponudniki v cene zajeti vse povezave z vsemi potrebnimi elementi od končnega elementa opreme do ustreznega instalacijskega priključka. Vsi potrebni priključki bodo pripeljani v prostor v skladu s projektom instalacij, vse potrebne elemente za montažo in priključitev digestorijev in druge opreme na tehnološke medije in ostale instalacijske sisteme pa mora določiti ponudnik sam. Ker mora naročnik dopustiti opremo različnih proizvajalcev, v projektni dokumentaciji ni mogel pripraviti natančnega popisa vseh elementov instalacijskih povezav do izvedenih hišnih priključkov. Naročnik poudarja, da zaradi omogočanja konkurenčnosti ne more pripraviti natančnejšega popisa, glede na obsežnost naročila pa od ponudnikov zahteva, da poznajo blago, ki ga dobavljajo, in da vedo, kaj je potrebno za pravilno montažo. Naročnik ne more natančneje popisati elementov, potrebnih za izvedbo priključka opreme, saj ne more predvidevati, kakšno opremo bo izbral. Naročnik je opredelil vse njemu znane elemente tehnične dokumentacije, ponudnike pa je tudi seznanil s projektno dokumentacijo, ki omogoča določitev pogojev montaže. V zvezi z vzorcem pogodbe, v katerem je določeno, da bo izvajalec izvedel tudi druga spremljajoča dela, ki so potrebna za izvedbo predmeta pogodbe, ne glede na to, ali so bila izrecno navedena v razpisni dokumentaciji in pogodbenih določilih, je naročnik že pojasnil, da tega določila ne bo spreminjal. Kot spremljajoča dela naročnik razume tista, ki so potrebna za samo vgradnjo oz. montažo dobavljene opreme, določilo pa je v pogodbo vključil zato, da prepreči neutemeljene zahteve po dodatnih plačilih.
- Naročnik se glede vprašanja stolov strinja z vlagateljem, da s spremembo naroča zgolj nizke stole. Pri tem poudarja, da je avtonomen pri odločitvi, katere stole potrebuje. Prav tako meni, da je dovolj natančno določil zahteve za stole.
Vlagatelj se je z vlogo z dne 15. 5. 2013 opredelil do navedb naročnika. V vlogi navaja, da vztraja pri revizijskih navedbah in dodaja, da se naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo sploh ni opredelil do posameznih elementov predmeta, ki jih izpostavlja vlagatelj, temveč je le pavšalno navedel, da so dela potrebna zaradi zagotovitve funkcionalnosti celotnega objekta. Gradbena in strojna dela na objektu so bila že izvedena, navedena dela pa po vsebini spadajo med gradbeno-strojna dela, kot je naročnik navedel tudi v popisu del. Izdelovanje kristalizirnice, betoniranje in izdelava odtočnega jaška ni v povezavi z montažo laboratorijske opreme. Vlagatelj se strinja z naročnikom, da je ponudnik tisti, ki pozna značilnosti opreme in mora voditi tudi njeno implementacijo, vendar to velja le za opremo. Ne velja pa to za vsa gradbena in strojno " instalacijska dela, saj betoniranje, žaganje betona, izdelava vodnega zbiralnika, izdelava dvigala, polaganje in brušenje ploščic ni v povezavi z montažo laboratorijske opreme. V zvezi z referencami vlagatelj navaja, da je vrednost reference odvisna od cene laboratorijske opreme in da je v praksi malo projektov, ki bi bili vredni 1,5 milijona EUR. Vlagatelj se sklicuje tudi na druga podobna naročila, kjer so bile vrednosti referenčnih dobav določene bistveno nižje, in vztraja pri trditvi, da so usposobljeni tudi ponudniki, ki sicer niso izvajali projektov v višini 1,5 oz. 3 milijone EUR, so pa izvedli veliko projektov v primerljivih objektih in visokih zneskih, ki pa ne dosegajo določenih vrednosti. Vlagatelj je izvedel projekt, v katerem je dobavil mnogo več digestorijev kot je zahtevano, a zaradi konkurenčnih cen vrednost projekta ne zahteva v razpisni dokumentaciji navedenih zneskov. Tudi glede meril vlagatelj vztraja, da bi moral naročnik pri klimatskih napravah med merila vključiti okoljske vidike, glede nedoločnosti razpisne dokumentacije pa ponavlja revizijske navedbe.
Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 23. 5. 2013 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka. Istočasno je naročnik Državni revizijski komisiji posredoval vlogo, v kateri navaja, da vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, v nadaljevanju pa se opredeljuje do posameznih vlagateljevih navedb in dodatno pojasnjuje svoja stališča.
Po pregledu prejete dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.
Med vlagateljem in naročnikom je najprej spor glede vprašanja, ali bi moral naročnik predmetno naročilo razdeliti na več sklopov. Sklop je v skladu z 31. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-2) del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto in ga je mogoče oddati ločeno. Kako bo naročnik oblikoval predmet javnega naročila, je primarno njegova poslovna odločitev, pri kateri mora, upoštevajoč lastne potrebe in specifične značilnosti predmeta naročila, izbrati tako rešitev, ki bo zagotovila gospodarno, učinkovito in uspešno porabo javnih sredstev. ZJN-2 ne posega v objektivno opravičljive poslovne odločitve naročnika, pri katerih je le-ta, seveda v okviru določil ZJN-2 in drugih pravil, ki urejajo področje porabe javnih sredstev, avtonomen. Vendar pa je treba po drugi strani zakon interpretirati tudi v smislu omejitev in zahtev, ki izhajajo iz temeljnih načel javnega naročanja, to je načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2), načela enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) in načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2). ZJN-2 v drugem odstavku 6. člena, v katerem je opredeljeno načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja, določa, da mora naročnik v primeru, če predmet javnega naročila to dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, razpisno dokumentacijo oblikovati tako, da je mogoče ponudbo oddati po sklopih.
Odločitev o tem, ali bo posamezno javno naročilo oddal po sklopih ali ne, torej ni v celoti stvar proste presoje naročnika. Naročnik mora, zlasti z vidika upoštevanja načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja ter konkretnih okoliščin posameznega primera, javno naročilo izvesti tako, da bo s čim manjšimi izdatki dosegel čim boljšo realizacijo. Odločitev o delitvi na sklope pa mora naročnik sprejeti tudi na podlagi presoje vprašanja, ali (ne)oddaja po sklopih onemogoča oddajo ponudbe določenim gospodarskim subjektom, ne da bi za to obstajali objektivno opravičljivi razlogi, povezani z racionalno in kvalitetno izvedbo javnega naročila. Pri tem je treba upoštevati (v primeru javnega naročila, ki se nanaša na dobavo in montažo opreme) tako vrsto in količino razpisanega blaga, vsebinsko povezanost posameznih delov javnega naročila, konkurenco na trgu in običajno poslovno prakso pri naročanju razpisanega predmeta oziroma razpisu posameznih enot. Objektivno opravičljiva okoliščina, zaradi katere naročnik naročila ne razdeli na posamezne sklope, je vsekakor ta, da bi razdelitev na sklope vplivala na kvaliteto izvedbe oz. da bi naročniku povzročila nesorazmerne stroške. Kadar je naročilo kompleksno in sestavljeno iz različnih opravil, npr. gradnja objekta, dobava opreme in montaža, je treba ugotoviti, ali so posamezna dela tako povezana, da bi bilo negospodarno in neracionalno, da bi jih naročnik razdelil na več sklopov. Gre torej za vprašanje, ali ima naročnik utemeljene razloge, da izvedbo posameznih elementov naročila pričakuje kot enovit posel (ki ga sicer lahko izpolni tudi več subjektov, ki nastopajo v okviru ene ponudbe), ali pa je možno posamezne elemente znotraj naročila razdružiti v samostojne celote in jih oddajati ločeno, ne da bi to negativno vplivalo na gospodarnost in racionalnost izvedbe naročila. V konkretnem primeru je tako treba ugotoviti, ali so gradbeno obrtniška in strojno instalacijska dela povezana z dobavo in montažo opreme, da jih naročnik utemeljeno obravnava kot celoto in od ponudnikov pričakuje, da jih bodo tako tudi izvedli.
Naročnik je predmet tega javnega naročila definiral v 2. poglavju razpisne dokumentacije, kjer je zapisal, da je predmet:
"Novogradnja UL FKKT in UL FRI - Dobava in montaža tehnološke in laboratorijske pohištvene opreme za objekt Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, v obsegu, kvaliteti in rokih definiranih s to razpisno dokumentacijo in v skladu z zakoni, pravilniki in predpisi veljavnimi na področju RS."
Natančneje je predmet definiran v popisih del, ki so razdeljena na naslednje enote:
- Popis za gradbeno-obrtniška dela kot del tehnološke opreme
- Popis za laboratorijsko pohištveno in tehnološko opremo
- Popis za strojne instalacije in strojno opremo kot del tehnološke opreme
- Zbirnik Pohištvene Opreme
- Zbirnik Pultov
- Digestoriji
Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da sta dobava in montaža laboratorijske opreme, ki obsega omare, viseče omare, podpultne omare, stenske obešalnike, stole in digestorije, zadnji v fazi opremljanja objekta in nista v nikakršni povezavi s strojnimi in gradbeno-obrtniškimi deli. Kot taki po mnenju vlagatelja predstavljata zaključeno celoto, ki ni v povezavi z ostalimi deli, zato bi ju bilo mogoče oddati kot samostojen sklop. Vlagateljevim navedbam ni mogoče slediti. Glede na pojasnila naročnika Državna revizijska komisija ocenjuje, da ostajajo objektivno utemeljeni razlogi, da naročnik predmetnega javnega naročila ne razdeli na posamezne sklope. Kot navaja naročnik, je izvedba strojno-inštalacijskih in gradbeno-obrtniških del neposredno povezana z montažo opreme in nujna za zagotovitev funkcionalnosti laboratorijev. Državna revizijska komisija po vpogledu v popise gradbeno " obrtniških ter strojno-inštalacijskih del ugotavlja, da so ta dela povezana z dobavo in montažo laboratorijske opreme, saj je treba laboratorijsko opremo ne le dobaviti in postaviti v prostor, temveč jo je treba tudi na predpisan način vgraditi ter jo priključiti na različne priključke. Ti so odvisni od tipa posamezne opreme in se lahko razlikujejo od proizvajalca do proizvajalca, dobavitelj pa je tisti, ki mora lastno opremo najbolje poznati in kot dober strokovnjak vedeti, kako morajo biti izvedena strojno-inštalacijska dela, da bo oprema priključena pravilno in da bo funkcionirala v skladu z zahtevami. Če so predhodno izvedena strojno-inštalacijska in gradbeno-obrtniška dela izvedena neustrezno oz. terminsko neusklajeno ali če izvajalci ne upoštevajo, kakšna konkretna oprema bo montirana, obstaja nevarnost, da laboratorijske opreme ni mogoče pravilno namestiti oz. da je treba za pravilno namestitev ponovno izvesti nekatere prilagoditve, ki bi jih bilo treba izvesti že v prejšnjih fazah, kar povzroča nepotrebne stroške. Naročnika je mogoče razumeti, da pričakuje medsebojno koordinacijo pri izvajanju strojno-inštalacijskih in gradbeno-obrtniških del ter montažo laboratorijskega pohištva in digestorijev znotraj skupine subjektov, ki nastopajo kot enota. V primeru, če bi se, tako kot to predlaga vlagatelj, naročnik odločil za delitev na sklope, pa bi moral koordinacijo prevzeti naročnik in s tem tudi odgovornost morebitnih neskladij ter zamud pri izvajanju posameznih del. Pri tem je mogoče sicer sprejeti argument vlagatelja, da vsa dela, ki jih izpostavlja v zahtevku za revizijo, niso neposredno povezana z montažo laboratorijske opreme in digestorijev. Vendar je treba ugotoviti, da naročnik z izvedbo predmetnega javnega naročila pričakuje izvedbo vseh del, ki so nujno potrebna za celotno opremo posameznih prostorov in s tem za vzpostavitev njihove polne funkcionalnosti (s čimer se strinja tudi vlagatelj), kar je mogoče obravnavati kot celoto in pri čemer naročnik upravičeno pričakuje koordinacijo znotraj skupine subjektov. Ob tem ni mogoče spregledati, da strojno-inštalacijska in gradbeno-obrtniška dela obsegajo približno 2 % celotnega predmeta naročila. Vlagatelj sicer v zahtevku za revizijo navaja, da je ta naročnikova ocena povsem nerealna, vendar, kot navaja naročnik, se je v predmetnem postopku dejansko izkazalo, da ta dela obsegajo le 3,5 %, torej le manjši del celotnega naročila.
Ob tem je treba poudariti, da naročnik ne preprečuje nastopa subjektom, ki se ukvarjajo le z laboratorijskim pohištvom, ne pa tudi z gradbenimi oz. strojnimi inštalacijami, saj je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila možna tako partnerska ponudba kot tudi ponudba s podizvajalci. Tudi sicer pravo javnih naročil omogoča, da ponudbo predložijo tudi skupine gospodarskih subjektov (tretji odstavek 4. člena ZJN-2). V tem delu vlagatelj navaja le to, da se kot tuj ponudnik ne more povezati s slovenskimi subjekti, ki bi bili sposobni kvalitetno izvesti del naročila in prevzeti tudi odgovornost za to, saj naj bi bili bodisi že dogovorjeni z drugimi ponudniki bodisi so se izkazali za cenovno neugodne. Vlagatelj za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, poleg tega pa je treba upoštevati, da lahko zahtevana dela izvajajo ne le subjekti s sedežem v Republiki Sloveniji, temveč v okviru skupnega evropskega trga in ob izpolnjevanju enakih pogojev tudi ponudniki s sedežem v drugih državah. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, načelo enakopravne obravnave ponudnikov ne pomeni, da mora naročnik zahteve oblikovati tako, da sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila omogoči prav vsem ponudnikom na relevantnem trgu. Naročnik namreč prav z določanjem posameznih zahtev, tudi z določitvijo predmeta naročila, ponudnike razvrsti na tiste, ki zahteve izpolnjujejo in zato lahko sodelujejo v postopku, ter tiste, ki predmeta v takšni kvaliteti ne morejo izvesti. Omejevanje potencialnih ponudnikov in njihova diferenciacija pa je dopustna le iz razlogov, ki so za javno naročilo bistveni, oziroma le na podlagi okoliščin, ki so objektivno opravičljive. Naročniku je treba priznati pravico, da celotno opremo novozgrajenih prostorov, vključno s tistimi strojno-inštalacijskimi in gradbeno-obrtniškimi deli, ki so še potrebna za vzpostavitev polne funkcionalnosti, zaupa subjektu oz. skupini subjektov, ne da bi pri tem moral prevzeti koordinacijo med posameznimi deli in s tem tveganja, da razpisana dela ne bi bila izvedena strokovno, sosledno in upoštevajoč specifike posameznih delov opreme. Ker se lahko v takšno skupino subjektov poveže tudi vlagatelj in za strojno-inštalacijska in gradbeno-obrtniška dela, ki predstavljajo le manjši del predmetnega naročila, angažira partnerje ali podizvajalce, upoštevajoč pri tem relevantni trg, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni izkazal, zakaj kot ponudnik laboratorijske opreme ne more sodelovati pri predmetnem naročilu.
Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni uspel izkazati, da bi naročnik ravnal v nasprotju pravili ZJN-2, ko predmetnega javnega naročila ni razdelil na ločene sklope.
Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala revizijske navedbe, ki se nanašajo na vprašanje zakonitosti določitve referenčnega pogoja. Te navedbe je treba obravnavati z vidika 45. člena ZJN-2, ki v drugem odstavku določa, da lahko gospodarski subjekti izkažejo izpolnjevanje tehnične sposobnosti glede na naravo, količino ali pomembnost in uporabo gradnje, storitve ali blaga (med drugim) s predložitvijo seznama najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih, skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov (2. alineja točke a) drugega odstavka 45. člena ZJN-2).
ZJN-2 v tem členu določa le posamezna možna dokazila za izkazovanje tehnične sposobnosti, medtem ko mora vsebino pogojev in zahtevano raven usposobljenosti določiti naročnik, upoštevaje pri tem kompleksnost predmeta javnega naročila in njegove značilnosti. Naročnik pri tem ni povsem avtonomen, saj ga omejujejo pravila javnega naročanja, primarno izražena skozi temeljna načela. Naročnik v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZJN-2 (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki) ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence. Prvi in drugi odstavek 9. člena ZJN-2 (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) določata, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. V skladu z 10. členom ZJN-2 (načelo sorazmernosti) mora naročnik javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila. Iz citiranih določil izhaja, da morajo biti pogoji tehnične usposobljenosti oblikovani na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavo vseh ponudnikov in pošteno konkurenco v postopku pridobivanja naročila, zlasti pa morajo biti oblikovani v skladu z načelom sorazmernosti " naročnik mora glede na naravo, količino ali pomembnost predmeta naročila določiti take zahteve, ki so z njim povezane in katerih izpolnjevanje izkazuje takšno stopnjo ponudnikove usposobljenosti za izvedbo naročila, ki je sorazmerna s kompleksnostjo predmeta.
Naročnik je referenčni pogoj določil v III. poglavju razpisne dokumentacije, in sicer v točki e.3), kjer je zapisal, da mora ponudnik za izkazovanje tehnične sposobnosti predložiti:
"Seznam opravljenih dobav in montaž tehnološke in laboratorijske pohištvene opreme (Razpisni obrazec št. 7).
Pogoj: Ponudnik oz. ponudniki v skupnem nastopu je/so v zadnjih 5 letih pred datumom odpiranja opravili vsaj 2 dobavi in montaži tehnološke in laboratorijske pohištvene opreme v vrednosti vsaj 1,5 mio EUR brez DDV, pri čemer je vsaj ena dobava in montaža vključevala najmanj 30 digestorijev ali 1 dobavo in montažo tehnološke in laboratorijske pohištvene opreme v vrednosti vsaj 3 mio EUR brez DDV, ki je vključevala najmanj 30 digestorijev.
Obrazcu morajo biti priložena potrdila naročnikov in sicer za vsako dobavo in montažo, ki jo ponudnik v obrazcu navaja (Razpisni obrazec št. 7a)."
Iz citiranega določila je razvidno, da je naročnik v referenčnem pogoju določil naslednje kriterije:
- referenčni posel se mora nanašati na dobavo in montažo tehnološke in laboratorijske pohištvene opreme,
- izveden mora biti v obdobju zadnjih petih let pred datumom odpiranja ponudb,
- vrednost referenčnega posla mora biti vsaj 1,5 milijona EUR brez DDV (v tem primeru mora ponudnik izkazati vsaj dve toliko vredni dobavi) oz. vsaj 3 milijone EUR brez DDV (v tem primeru zadostuje ena dobava),
- vsaj en posel mora vključevati najmanj 30 digestorijev.
Navedene kriterije, za katere vlagatelj zatrjuje, da so določeni nesorazmerno, je treba seveda primarno primerjati s predmetom naročila. Predmet naročila je, kot je bilo že zapisano, dobava in montaža tehnološke in laboratorijske pohištvene opreme za objekt Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Kot je razvidno iz sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila, je naročnik predmetno naročilo ocenil na 7.653.545,00 EUR brez DDV. Zadnji kriterij, in sicer da mora vsaj en referenčni posel vključevati najmanj 30 digestorijev, je treba primerjati s številom digestorijev, ki bodo montirani v okviru predmetnega naročila: kot pojasnjuje naročnik, predmet naročila obsega dobavo in montažo 137 digestorijev.
Državna revizijska komisija na podlagi navedenega ugotavlja, da naročnik referenčnega pogoja ni določil nesorazmerno glede na predmet naročila. Ob primerjavi predmeta naročila in predmeta referenčnih poslov je vsekakor treba ugotoviti, da je podana istovrstnost dobav " v obeh primerih gre za dobavo in montažo tehnološke in laboratorijske pohištvene opreme. V zvezi z vrednostnim kriterijem (dva posla v vrednosti 1,5 milijona EUR ali en posel v vrednosti 3 milijone EUR) Državna revizijska komisija ugotavlja, da so zahtevane vrednosti referenčnih poslov nižje od ocenjene vrednosti naročila oz. pričakovanih ponudbenih cen. 3 milijone EUR tako predstavlja 39,2 % ocenjene vrednosti, 1,5 milijona EUR pa manj kot 20 % ocenjene vrednosti. Naročnik torej ni zahteval le vrednosti, ki bi bile približno enake vrednosti predmetnega naročila, temveč je dopustil precej nižje vrednosti. Enako je treba ugotoviti tudi za zahtevano število dobavljenih in montiranih digestorijev " čeprav naroča 137 digestorijev, je naročnik referenčni kriterij določil bistveno nižje.
Na te ugotovitve ne morejo vplivati vlagateljeve navedbe, da naj bi naročnik referenčne vrednosti določil ob upoštevanju cen najdražjih ponudnikov in da vrednost posla ni povezana z obsegom naročila. Kot je bilo že zapisano, je naročnik glede na ocenjeno vrednost dopustil bistveno nižje referenčne vrednosti, ki tudi ponudnikom s cenejšo opremo omogočajo enakopravno udeležbo. Res pa je, da naročnik (kljub nižje postavljenim pragovom glede na predmetno naročilo) še vedno zahteva izkazovanje ustrezno velikih referenčnih poslov. Kot pojasnjuje naročnik, je predmetno naročilo zelo obsežno, saj od izvajalca zahteva dobavo in vgradnjo večje količine tehnološke in laboratorijske pohištvene opreme, s katero bo opremljenih 175 prostorov v površini 5.150 m2. Z naročnikom se je mogoče strinjati, da tehnično zahtevna ni le dobava in vgradnja opreme, temveč tudi sama izdelava blaga in logistika, ki mora potekati tekoče in ob upoštevanju izvajanja drugih gradbenih del na objektu. Kot navaja že vlagatelj, je referenca dokazilo, da je ponudnik v preteklosti že izvajal (po obsegu in zahtevnosti) primerljive posle, s čimer izkaže usposobljenost tudi za izvedbo predmeta javnega naročila. Če ponudnik ni še nikoli izvajal primerljivega posla, kot ga naročnik opredeli v razpisni dokumentaciji, o njegovi usposobljenosti na tej podlagi ni mogoče govoriti, tudi če lahko sicer izkaže, da je izvedel več (po obsegu) bistveno manjših poslov. Primerljivi posli ne morejo biti tisti, ki obsegajo bistveno manjši del predmeta naročila. Večkratna dobava manjših količin blaga ne kaže na usposobljenost izvesti dobavo v bistveno večjem obsegu, saj večje dobave, kot je npr. predmetno naročilo, zahtevajo drugačne proizvodne, transportne in logistične zmogljivosti. Zato tudi ni mogoče slediti vlagatelju, ki v zahtevku za revizijo navaja, da lahko ustrezno usposobljenost izkaže tudi ponudnik, ki izkazuje več manj obsežnih poslov na nivoju opreme za posamezno etažo. Ob tem je treba opozoriti, da naročnik dopušča tudi izkazovanje referenčnih poslov, ki dosegajo približno 20 % vrednosti predmetnega javnega naročila, kar pomeni, da kot referenčne dopušča tudi več (po obsegu oz. vrednosti) manjših dobav. Ni pa mogoče sprejeti vlagateljevega argumenta, da bi moral naročnik upoštevati tudi referenčne posle na nivoju posamezne etaže " kot je bilo že zapisano, manjše dobave po zahtevnosti niso primerljive z večjimi oz. tako obsežnimi naročili, kot je predmetno. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da pri določitvi referenčnega pogoja iz točke e.3) III. poglavja razpisne dokumentacije naročniku ni mogoče očitati kršitve določil ZJN-2.
Vlagatelj v nadaljevanju navaja, da je naročnik merila določil v nasprotju s pravili javnega naročanja, saj so predmet naročila tudi klimatske naprave, za katere bi moral v skladu z Uredbo o zelenem javnem naročanju (Uradni list RS, št. 102/2011 in spremembe; V nadaljevanju: Uredba) določiti merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe. Kot je mogoče razumeti vlagatelja, ta naročniku očita, da je kršil predpise javnega naročanja s tem, ko za klimatske naprave ni določil posebnih (t. i. zelenih) meril. Naročnik nasprotno navaja, da je okoljske zahteve upošteval v okviru tehničnih zahtev, zato mu temeljnih okoljskih zahtev ni bilo treba vključiti med merila. Med vlagateljem in naročnikom je torej spor glede vprašanja, ali mora naročnik temeljne okoljske zahteve v vsakem primeru vključiti v vse elemente naročila (definicijo predmeta, tehnične specifikacije, pogoje za ugotavljanje sposobnosti, merila za izbor najugodnejše ponudbe ter določila pogodbe o izvajanju naročila), ali pa mu v primeru, če temeljne okoljske zahteve upošteva že pri določitvi tehničnih zahtev, te ni več treba opredeliti kot merila.
Temeljne in dodatne okoljske zahteve ter natančnejša opredelitev predmetov javnega naročanja so določene v prilogah Uredbe. Temeljne okoljske zahteve so minimalne zahteve, ki jih mora naročnik v postopku javnega naročanja upoštevati pri opredelitvi predmeta javnega naročila, tehničnih specifikacij, pogojev za ugotavljanje sposobnosti ponudnika, pogodbenih določil in meril za izbor najugodnejše ponudbe, dodatne okoljske zahteve pa so tiste, ki jih naročnik na podlagi lastne presoje vključi v postopek javnega naročanja, kadar želi uveljavljati dodatne ali višje standarde varstva okolja, kot so določeni v temeljnih okoljskih zahtevah (1. in 2. točka 3. člena Uredbe). Uredba v prvem odstavku 4. člena določa, da naročnik v postopek javnega naročanja vključi okoljske zahteve tako, da jih opredeli na enega ali več naslednjih načinov:
- kot predmet javnega naročila,
- v tehničnih specifikacijah kot tehnični standard, učinkovitost, funkcionalnost ali drugo lastnost predmeta javnega naročanja, znak za okolje oziroma oceno življenjske dobe,
- kot pogoj za ugotavljanje sposobnosti ponudnika,
- kot merilo za izbor najugodnejše ponudbe,
- kot dodatna določila v pogodbi, ki jo sklene z izbranim ponudnikom ali, v primeru okvirnih sporazumov, z izbranimi ponudniki.
Kadar Uredba za posamezen predmet javnega naročanja določa več tehničnih specifikacij, pogojev za ugotavljanje sposobnosti ponudnika, meril za izbor najugodnejše ponudbe ali dodatnih določil, ki se vključijo v pogodbo o izvedbi javnega naročila ali okvirni sporazum, mora naročnik v postopek javnega naročanja vključiti vse temeljne okoljske zahteve, opredeljene v Uredbi in njenih prilogah (tretji odstavek 4. člena Uredbe). Kadar naročnik upošteva strožje okoljske zahteve od temeljnih okoljskih zahtev iz prilog ali kadar temeljne okoljske zahteve, za katere Uredba določa, da se vključijo med merila za izbor najugodnejše ponudbe, vključi med tehnične specifikacije, pogoje za ugotavljanje sposobnosti ali kot določila pogodbe o izvedbi javnega naročila ali okvirnega sporazuma, se šteje, da je ravnal v skladu s to uredbo (četrti odstavek 6. člena Uredbe).
Iz citiranih določil Uredbe je razvidno, da mora naročnik temeljne okoljske zahteve vključiti v posamezne elemente javnega naročila, in sicer tako v opis predmeta naročila in tehnične specifikacije kot tudi med pogoje in merila za izbiro najugodnejšega ponudnika. Vendar pa Uredba določa minimalne okoljske zahteve in naročniku omogoča, da lahko določi tudi strožje zahteve, če meni, da je to upravičeno glede na predmet naročila. Strožje zahteve lahko naročnik določi bodisi tako, da postavi strožje oz. zahtevnejše specifikacije, bodisi tako, da kriterije, za katere Uredba določa, da jih naročnik opredeli kot merila, vnese med pogoje oz. tehnične specifikacije. Če naročnik okoljske zahteve, ki se morajo vključiti med merila, vključi med tehnične specifikacije, torej ne krši Uredbe, kar je razumljivo, saj merila kažejo na večje ali manjše izpolnjevanje kriterijev, medtem ko so pogoji in tehnične specifikacije izključne narave. Revizijske navedbe, da bi moral naročnik v vsakem primeru za klimatske naprave določiti merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe in vanj vključiti tudi okoljske zahteve iz Uredbe, torej glede na pojasnila naročnika, da je pri tehničnih specifikacijah upošteval vse temeljne okoljske zahteve iz priloge 6 Uredbe, niso utemeljene.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je razpisna dokumentacija preveč nedoločna oz. da vsebuje premalo podatkov za pripravo primerljivih ponudb.
Naročnik mora v objavi javnega naročila in razpisni dokumentaciji natančno določiti in opisati predmet javnega naročila. Na podlagi takega opisa se potencialni ponudniki seznanijo s potrebami naročnika in ocenijo, ali lahko sami ponudijo izvedbo ustreznega predmeta v ustrezni kvaliteti. Način in obseg opisa predmeta javnega naročila je odvisen od lastnosti in kompleksnosti samega predmeta. Naročnik s tehničnimi specifikacijami točno opredeli lastnosti predmeta javnega naročila oz. specificira zahtevane značilnosti predmeta, kot npr. dimenzije, stopnjo kakovosti, uporabljene materiale, način namestitve, proizvodne postopke, okoljske lastnosti, stopnjo varnosti itd. Gre za zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Tehnične specifikacije so nujne informacije, ki jih ponudniki potrebujejo za pripravo popolnih, medsebojno primerljivih in konkurenčnih ponudb, ter predstavljajo izhodišče za presojo, ali je posamezen ponudnik ponudil takšen predmet javnega naročila, ki je v skladu z naročnikovimi potrebami in pričakovanji.
Kot je bilo že zapisano, mora naročnik tudi pri opisu predmeta naročila in pričakovanih tehničnih lastnostih izhajati iz temeljnih načel javnega naročanja, zlasti načela zagotavljanja konkurence med ponudniki, načela enakopravne obravnave in načela sorazmernosti. Natančneje so pravila za določanje tehničnih specifikacij določena v 37. členu ZJN-2. V skladu s prvim odstavkom 37. člena ZJN-2 se tehnične specifikacije navedejo v dokumentaciji javnega naročila, kot npr. v obvestilu o javnem naročilu, razpisni dokumentaciji ali dodatnih dokumentih. Drugi odstavek 37. člena ZJN-2 določa, da morajo tehnične specifikacije omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki.
Naročnik je razpisno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila razdelil na več delov, in sicer na tekstualni del, popise ter sheme. V tekstualni del je naročnik vključil razpisno dokumentacijo, ki vsebuje temeljno definicijo predmeta ter pogoje in pravila za izvedbo postopka oddaje javnega naročila, opise pohištvene laboratorijske opreme, ki vsebujejo natančne opise in skice posameznih kosov laboratorijskega pohištva, ter tehnično poročilo, ki vsebuje opise opreme in tehnične zahteve, vključno z zahtevanimi standardi. V popisih za gradbeno-obrtniška dela, laboratorijsko pohištveno in tehnološko opremo ter strojne instalacije in strojno opremo je naročnik natančno popisal posamezne elemente predmetnega javnega naročila, navedel dimenzije, zahtevane namestitve, količine itd., vsakega izmed 137 digestorijev pa je predstavil v posebnih mapah. V posebnem delu razpisne dokumentacije je naročnik predstavil tudi sheme posameznih etaž. Kot del razpisne dokumentacije je bila ponudnikom na voljo tudi projektna dokumentacija.
Po pregledu navedene razpisne dokumentacije Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik predmet javnega naročila obsežno in natančno predstavil in opisal. Ponudnikom je dal na voljo podrobne podatke o posameznih kosih opreme, njihovih dimenzijah, zahtevah glede namestitve, tehničnih standardih itd. Na ta način je jasno določil predmet naročila ter zahteve, ki jih morajo ponudniki, ob upoštevanju značilnosti obstoječih prostorov, ki jih je treba opremiti, upoštevati. Po oceni Državne revizijske komisije imajo zato ponudniki na voljo dovolj informacij, da lahko pripravijo medsebojno primerljive ponudbe, ki bodo izpolnjevale tehnične zahteve naročnika in ki bodo zagotavljale izvedbo naročila v zahtevanem obsegu in kvaliteti. Glede na obseg oz. kompleksnost predmetnega naročila in glede na dejstvo, da posamezni proizvajalci laboratorijskega pohištva in opreme proizvajajo različne proizvode s specifičnimi lastnostmi, od naročnika ni mogoče pričakovati, da bo v razpisni dokumentaciji zajel popolnoma vse podrobnosti v zvezi z namestitvijo dobavljene opreme. Zato se je mogoče strinjati z naročnikom, ki navaja, da mora vse potrebne elemente za montažo in priključitev digestorijev in druge tehnološke opreme določiti ponudnik sam, ki mora kot strokovnjak poznati opremo, ki jo ponuja, in predvideti, na kakšen način jo bo namestil v prostore. Kot je bilo že zapisano, je po mnenju Državne revizijske komisije v razpisni dokumentaciji dovolj natančnih tehničnih podatkov, skic opreme, skic prostorov in podatkov o izvedenih inštalacijah, da lahko ponudniki na tej podlagi pripravijo popolno ponudbo, v okviru katere morajo kot strokovnjaki in poznavalci opreme predvideti tudi namestitev, ki je specifična glede na tip opreme, česar naročnik ne more vnaprej predvidevati. S tega vidika je zato tudi razumljiva določba vzorca pogodbe, ki izvajalca zavezuje, da bo v okviru ponudbene cene izvedel vsa spremljajoče dela, ki so potrebna za izvedbo predmeta pogodbe. Kot je pojasnil naročnik, gre le za tista dela, ki so potreba izključno za vgradnjo in montažo dobavljene opreme, kar je tudi predmet naročila. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljeve navedbe v tem delu niso utemeljene.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi navaja, da je naročnik s spremembo razpisne dokumentacije določil drugačne specifikacije za nastavitve sedalnega dela pri laboratorijskem stolu pod pozicijo 12.9.2, in sicer "od/do cca 457-650 mm", pri čemer vlagatelj ponuja nizke stole od 460 do 550 mm, visoke pa od 540 do 730 mm. Vlagatelj navaja, da ponuja tako nizke kot visoke stole, a zaradi spremembe, ki določa zelo visok zgornji nivo dviga sedalnega dela, ne more ponuditi ustreznega proizvoda, naročnik pa bi moral po njegovem mnenju jasno določiti, kakšne stole sploh zahteva.
Kot je razvidno iz razpisne dokumentacije (Popisi za laboratorijsko pohištveno in tehnološko opremo), je naročnik v poziciji 12.9.2 določil specifikacije za delovni laboratorijski stol z naslonjalom " visoki, in sicer na naslednji način:
"Sedalo iz polne poliuretanske pene v RAL 9005 (črna) z nosilnostjo cca 120 kg. Po višini nastavljiva kovinska opora za noge iz nerjavečega jekla. 5 krako prašno barvano podnožje s koleščki. Nastavitev višine sedalnega dala od/do cca 675-885 mm; nastavitev hrbtišča po višini cca 60mm; nastavitev kota hrbtišča cca 10° naprej in cca 20° nazaj; nastavitev sedalnega dela cca 5° naprej in cca 4° nazaj. Širina sedalnega dela cca 440mm, globina sedalnega dela cca 420mm. Hrbtišče višine cca 300mm in širine 420mm."
Na opozorilo enega izmed ponudnikov, da so zaradi zahtev standarda DIN 68877 visoki stoli nad 650 mm brez koles, je naročnik razpisno dokumentacijo v tem delu spremenil in na portalu javnih naročil dne 13. 3. 2013 objavil naslednjo spremembo:
"Pri poz. 12.9.2 se spremeni opis, in sicer je opis enak kot pri poz. 12.9.3:
"Sedalo iz polne poliuretanske pene v RAL 9005 (črna) z nosilnostjo cca 120 kg. 5 krako prašno barvano podnožje s koleščki. Nastavitev višine sedalnega dala od/do cca 475-650 mm; nastavitev hrbtišča po višini cca 60mm; nastavitev kota hrbtišča cca 10° naprej in cca 20° nazaj; nastavitev sedalnega dela cca 5° naprej in cca 4° nazaj. Širina sedalnega dela cca 440mm, globina sedalnega dela cca 420mm. Hrbtišče višine cca 300mm in širine 420mm.
Stoli v kvaliteti kot npr. Werksitz tip WS 2220 ali enakovredno.""
Kot je razvidno iz navedenega, je naročnik spremenil tehnične specifikacije za delovni laboratorijski stol zato, ker standard DIN 68877 določa nižjo dovoljeno zgornjo višino sedalnega dela laboratorijskega stola s koleščki, kot je bila sprva določena v poziciji 12.9.2. S tem je, kot ugotavljata tako vlagatelj kot tudi naročnik, spremenil razpisno dokumentacijo na način, da naroča le nizke stole, ne pa tudi visokih. Kot je mogoče razumeti vlagatelja, njegovi stoli ne ustrezajo naročnikovim zahtevam, saj je mogoče sedalni del pri nizkem stolu nastavljati od 460 do 550 mm, pri visokem pa od 540 do 730 mm. Glede na dejstvo, da vlagatelj v tem delu zahtevka za revizijo v ničemer ne zatrjuje, da bi bile spremenjene tehnične specifikacije neupravičeno diskriminatorne, temveč naročnika poziva le, naj zahteve spremeni na način, da jih bodo izpolnjevali tudi njegovi laboratorijski stoli, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni razvidno, v čem naj bi bila kršitev pravil javnega naročanja. Kot je bilo že zapisano, naročnik z določitvijo predmeta naročila in tehničnimi specifikacijami določi zahteve, ki jih določeni subjekti lahko izpolnijo, določeni pa ne. Naročnik ni dolžan tehničnih zahtev določiti tako, da jih lahko izpolnijo prav vsi proizvajalci, pri čemer mora seveda za omejevanje imeti utemeljene razloge. Kot je razvidno iz spremembe razpisne dokumentacije, je naročnik tehnično zahtevo za laboratorijski stol v poziciji 12.9.2 spremenil zaradi upoštevanja standarda DIN 68877, ki, kot navaja tudi vlagatelj, kot najvišjo dovoljeno višino sedalnega dela stola s koleščki določa 650 mm. Zahteva naročnika je torej v tem delu jasna. Na to ugotovitev ne morejo vplivati vlagateljeve navedbe, da tip stola, ki ga naročnik primeroma navaja v razpisni dokumentaciji (Werksitz tip WS 2220 ali enakovredno), presega višino 650 mm " kot je bilo že zapisano, je naročnik glede na zahtevan standard DIN 68877 prilagodil višino sedalnega dela v tehničnem opisu pozicije 12.9.2, zato sklicevanje na referenčni stol, ki je naveden le primeroma, brez dimenzij in z dostavkom "ali enakovredno" ne more povzročiti nejasnosti razpisne dokumentacije. Strinjati se je mogoče z naročnikom, ki navaja, da pri določanju tehničnih zahtev ne more slediti željam potencialnim ponudnikom " zahteve mora določiti na način, ki je objektivno opravičljiv in nediskriminatoren. Glede na dejstvo, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ne navaja, da naročnik za določitev spremenjenih tehničnih zahtev za laboratorijski stol ne bi imel objektivno opravičljivih razlogov oz. da so zahteve neutemeljeno diskriminatorne, Državna revizijska komisija ugotavlja, da zahtevek za revizijo v tem delu ni utemeljen.
Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku pri oblikovanju določb razpisne dokumentacije ni mogoče očitati kršitev določb ZJN-2, zato je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.
Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov, ki so mu nastali v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, vlagatelju ni priznala povrnitve v stroškovniku navedenih stroškov.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.
V Ljubljani, dne 5. 8. 2013
predsednica senata
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije
Vročiti:
- Univerza v Ljubljani, Kongresni trg 12, 1000 Ljubljana
- Odvetniška družba Fašun, Melihen, Milač, Strojan, o.p., d.o.o., Slovenska cesta 56, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
Vložiti:
- v spis zadeve