018-095/2013 Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve
Številka: 018-95/2013-4Datum sprejema: 6. 5. 2013
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članici mag. Nataši Jeršič, v postopku odločanja o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila "Tehnični pregledi za službena vozila Policijske uprave Ljubljana in vozila v postopkih, ki jih obravnavajo policisti na območju delovanja Policijske uprave Ljubljana " mesto Ljubljana ter policijskih postaj Medvode, Kamnik, Domžale, Vrhnika, Logatec in Grosuplje za obdobje 24 mesecev" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj A1-REMONT KRANJ, d. o. o., Ljubljanska cesta 22, Kranj, ki ga zastopa odvetnik Samo Urbanija, Trg Osvobodilne fronte 13, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 6. 5. 2013
odločila:
1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 5. 3. 2013 se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika, vsebovana v dokumentu "Odločitev o izločitvi vseh ponudb", številka 430-2073/2012/ 14 (3E53-12), z dne 22. 2. 2013.
2. Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 1.346,40 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.
Obrazložitev:
Naročnik izvaja postopek oddaje javnega naročila, katerega obvestilo o naročilu male vrednosti je bilo dne 23. 11. 2012 (pod številko objave NMV2915/2012) objavljeno na Portalu javnih naročil (v nadaljevanju: javno naročilo).
Naročnik je dne 22. 2. 2013 sprejel "Odločitev o izločitvi vseh ponudb", številka 430-2073/2012/ 14 (3E53-12) (v nadaljevanju: odločitev o izločitvi vseh ponudb), iz katere izhaja, da je izločil vse tri prispele ponudbe, obenem pa je odločil, da bo ponovil postopek oddaje naročila male vrednosti.
Odločitev o izločitvi vseh ponudb je vlagatelj prejel dne 26. 2. 2013, dne 28. 2. 2013 pa je naročnika pozval na dodatna pojasnila omenjene odločitve.
Dne 4. 3. 2013 je naročnik sprejel dokument "Odločitev o izločitvi vseh ponudb " dodatna pojasnila", številka 430-2073/2012/ 16 (3E53-12), ki ga je vlagatelj prejel dne 5. 3. 2013 (v nadaljevanju: dodatna pojasnila odločitve o izločitvi vseh ponudb).
Dne 5. 3. 2013 je vlagatelj priporočeno na pošto oddal svoj zahtevek za revizijo z dne 5. 3. 2013 (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo), v katerem predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija zahtevku v celoti ugodi in spremeni odločitev o izločitvi vseh ponudb, tako da sprejme odločitev o oddaji naročila male vrednosti, ki se bo glasila na vlagatelja. V zahtevku za revizijo vlagatelj predlaga tudi, da Državna revizijska komisija naročniku naloži, da mu povrne stroške v zvezi s postopkom revizije.
V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje, da izpolnjuje vse pogoje in zahteve, določene v razpisni dokumentaciji, obenem pa ugotavlja, da je naročnik njegovo ponudbo "nepravilno izločil kot nesprejemljivo", saj bi do zaključka, da je njegova ponudba "tržno neustrezna", smel priti le v primeru, če bi ceno primerjal s cenami, ugotovljenimi v (predhodni) tržni analizi, in ob pogoju, da bi cena, ki jo je ponudil, bistveno odstopala od cen, ugotovljenih v tržni analizi. Po zatrjevanju vlagatelja naročnik tega niti ne more izkazati, saj je njegova ponudba "primerljiva cenovno ugodno" in ne odstopa od drugih ponudb na trgu. Vlagatelj ob tem dodaja, da je naročnikovo ravnanje napačno tudi v delu, kjer je naročnik medsebojno primerjal le dva od prijavljenih ponudnikov, ni pa zajel "širšega spektra ponudnikov", pri čemer opominja, da je cena, ki jo je ponudil v svoji ponudbi, 10 % nižja od cen, določenih v Pravilniku o določitvi cen tiskovin, obrazcev, tablic in določenih storitev v postopkih s področja varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 72/2011 in sprem.; v nadaljevanju: Pravilnik).
Naročnik je dne 18. 3. 2013 sprejel odločitev o zahtevku za revizijo, številka 430-376/2013/3 (15131-04), s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zavrnil pa je tudi zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v zvezi z revizijo (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik navaja, da je pri določitvi ocenjene vrednosti zadevnega javnega naročila preveril tudi tržne cene, nesprejemljivost vlagateljeve ponudbe pa je ugotovil ob primerjavi cen v njegovi ponudbi s cenami na trgu (naročnik svoje ugotovitve in zaključke v zvezi s tem predstavlja v dveh tabelah). Ponovna proučitev tržnih cen je, kot zatrjuje naročnik, temeljila tudi na ponudbah, ki jih je v tem času prejel v drugih postopkih za izvedbo enakih storitev, saj so nekateri ponudniki v omenjenih postopkih ponudili občutno nižje cene od tistih, ki izhajajo iz Pravilnika.
Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj prejel dne 19. 3. 2013.
Naročnik je v prilogi dopisa z dne 21. 3. 2013, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dan kasneje, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka tega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.
Državna revizijska komisija je dne 22. 3. 2013 prejela vlagateljevo vlogo z dne 21. 3. 2013, v kateri se vlagatelj opredeljuje do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, prav tako pa ponovno izpostavlja nekatera dejstva, ki jih je navedel že v zahtevku za revizijo.
Državna revizijska komisija je dne 12. 4. 2013 na podlagi prvega odstavka 37. člena ZPVPJN sprejela obvestilo, da podaljšuje rok za odločitev v zadevi, in ga odpremila naslovnikom.
Po pregledu in proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje tega javnega naročila, proučitvi navedb vlagatelja in naročnika, predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku, pa tudi vse ostale dokumentacije, ki se nahaja v spisu zadeve, je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Državna revizijska komisija uvodoma povzema, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ugotavlja, da je naročnik njegovo ponudbo "nepravilno izločil kot nesprejemljivo", saj bi do zaključka, da je njegova ponudba "tržno neustrezna", smel priti le v primeru, če bi ceno primerjal s cenami, ugotovljenimi v (predhodni) tržni analizi, in ob pogoju, da bi cena, ki jo je ponudil, bistveno odstopala od cen, ugotovljenih v tržni analizi. Po zatrjevanju vlagatelja naročnik tega niti ne more izkazati, saj je njegova ponudba "primerljiva cenovno ugodno" in ne odstopa od drugih ponudb na trgu. Vlagatelj ob tem dodaja, da je naročnikovo ravnanje napačno tudi v delu, kjer je naročnik medsebojno primerjal le dva od prijavljenih ponudnikov, ni pa zajel "širšega spektra ponudnikov", pri čemer opominja, da je cena, ki jo je ponudil v svoji ponudbi, 10 % nižja od cen, določenih v Pravilniku.
V navezavi na predstavljena zatrjevanja vlagatelja je Državna revizijska komisija vpogledala v objavo obvestila o zadevnem javnem naročilu. Ob vpogledu v objavo obvestila o zadevnem javnem naročilu (2. točka prvega odstavka 57. člena Zakona o javnem naročanju " Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2), kot izhaja iz Portala javnih naročil, je Državna revizijska komisija ugotovila, da iz točke I.7) izhaja navedba, da objava ni hkrati razpisna dokumentacija. Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vpogledala tudi v Povabilo k oddaji ponudbe številka 430-2073/2012/ (3E53-06), z dne 21. 11. 2012 (v nadaljevanju: Povabilo k oddaji ponudb), pri tem pa ugotovila, da iz njega izhaja, da mora biti ponudba podana na priloženem obrazcu, pri čemer mora vsebovati (zlasti) "ceno, ki mora biti fiksna najmanj 12 mesecev, DDP lokacija izvedbe storitve, izražena v EUR, s posebej prikazanim DDV in oblikovana za plačilo v roku 30. dan od datuma uradnega prejema računa, ki je izstavljen po opravljeni storitvi" (tretja in četrta alinea 5. točke Povabila k oddaji ponudb, v povezavi z uvodno povedjo omenjene točke). Kot merilo, ki ga bo upošteval pri ocenjevanju ponudb in izbiri ponudnika je naročnik določil "najnižjo ceno ponudbe ob izpolnjevanju vseh zahtevanih pogojev navedenih v Povabilu k oddaji ponudbe" (8. točke Povabila k oddaji ponudb).
Ob vpogledu v odločitev o izločitvi vseh ponudb je Državna revizijska komisija ugotovila, da iz nje izhaja naročnikova odločitev, da vse (tri prispele) ponudbe izloči. Odločitev o izločitvi vseh ponudb je po vsebini razumeti na način, da je naročnik vlagateljevo ponudbo izločil iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila iz razloga njene nesprejemljivosti, saj naj bi cene v njej presegale oziroma naj bi bile višje od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Izpostavljeni zaključek potrjujejo tudi dodatna pojasnila odločitve o izločitvi vseh ponudb, v katerih je naročnik v navezavi na vlagateljevo ponudbo še dodatno zapisal, da je komisija "izvedla primerjavo cen s cenami, navedenimi v ponudbah, ki sta jih predložila ponudnika AVTO-MAT d.o.o. (ponudba št. 1/2013 z dne 4.1.2013) in A1-Remont Kranj d.o.o. (ponudba št. 1/2013 z dne 4.1.2013) na podlagi povabila k oddaji ponudb št. 430-8/2013 z dne 4.1.2013 za izvajanje tehničnih pregledov za službena vozila Policijske uprave Ljubljana za obdobje do podpisa pogodbe oziroma najdlje za obdobje dveh mesecev". Na podlagi primerjave omenjenih cen je naročnik, kot izhaja iz dodatnih pojasnil odločitve o izločitvi vseh ponudb, ugotovil, da so cene vlagatelja v ponudbi, predloženi v postopku oddaje zadevnega javnega naročila male vrednosti, bistveno višje od cen ponudnika AVTO-MAT, d. o. o., prav tako pa za več kot 34 % presegajo cene, ki jih je vlagatelj navedel v "ponudbi št. 1/2013 z dne 4.1.2013", v posledici česar je zaključil, da je vlagateljeva ponudba (kot nesprejemljiva) "izločena iz nadaljnje obravnave".
Vlagateljev zahtevek za revizijo je v konkretnem primeru potrebno obravnavati z vidika prvega odstavka 80. člena ZJN-2, v povezavi s 16. in 21. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2. ZJN-2 v prvem odstavku 80. člena tako določa, da mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb v skladu z 78. členom ZJN-2, upoštevaje drugi in tretji odstavek 41. člena ZJN-2, izločiti vse ponudbe, ki niso popolne. Popolna je tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva, ali ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, je nesprejemljiva (21. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), nesprejemljivo ponudbo pa mora naročnik označiti za nepopolno ter jo izločiti iz postopka oddaje javnega naročila (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Po drugi strani ponudbe, ki ji ni mogoče očitati neizpolnjevanja posameznih zahtev ali pogojev iz razpisne dokumentacije (in tudi ne kakšnih drugih pomanjkljivosti) in iz vsebine katere posledično izhaja usposobljenost ponudnika za izvedbo javnega naročila, naročnik ne sme označiti za nepopolno, pač pa jo mora uvrstiti v ocenjevanje in jo oceniti v skladu z vnaprej določenimi merili.
V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da v predmetnem postopku pravnega varstva ne morejo biti upoštevane ugotovitve naročnika, ki se nanašajo na vprašanje sprejemljivosti vlagateljeve ponudbe in presegajo doslej (predstavljeno) vsebino odločitve o izločitvi vseh ponudb ter dodatnih pojasnil odločitve o izločitvi vseh ponudb, naročnik pa jih je predstavil šele v odločitvi o zahtevku za revizijo (torej v predrevizijskem postopku). Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, je postopek pravnega varstva namenjen preverjanju zakonitosti že izvedenih ravnanj (sprejetih odločitev oziroma ugotovitev) naročnika, zato naročnik v postopku pravnega varstva ne more navajati novih ugotovitev (dejstev) v zvezi z vprašanjem popolnosti ponudb. V posledici navedenega Državna revizijska komisija ugotovitev naročnika, ki se nanašajo na vprašanje sprejemljivosti vlagateljeve ponudbe in presegajo doslej (predstavljeno) vsebino odločitve o izločitvi vseh ponudb ter dodatnih pojasnil odločitve o izločitvi vseh ponudb, naročnik pa jih je predstavil šele v odločitvi o zahtevku za revizijo (torej v predrevizijskem postopku), pri svoji odločitvi ni upoštevala.
Kot naslednje Državna revizijska komisija ugotavlja, da v postopku oddaje zadevnega javnega naročila naročnik vlagateljeve ponudbe ni izločil iz razloga, ker bi ponudbena cena v njej presegala njegova zagotovljena sredstva, pač pa jo je izločil iz razloga, ker naj bi bila cena v njej višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu (v zvezi s tem pogledati 21. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Upoštevaje navedeno dejstvo je Državna revizijska komisija v nadaljevanju vlagateljev zahtevek za revizijo presojala ob upoštevanju omenjenega zaključka.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljevo opozorilo, da "pri prvem ocenjevanju njegova ponudba ni bila izločena kot nesprejemljiva iz navedenega razloga" (drugi odstavek na četrti strani zahtevka za revizijo), v konkretnem primeru ni takšen, da bi narekoval razveljavitev odločitve o izločitvi vseh ponudb. Glede na dejstvo, da je naročnik vlagateljevemu predhodno vloženemu zahtevku za revizijo z dne 17. 12. 2012 ugodil in delno razveljavil postopek oddaje zadevnega javnega naročila, se je postopek oddaje zadevnega javnega naročila namreč vrnil v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (7. točka 70. člena ZJN-2, v povezavi z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN), pri ponovnem pregledu vlagateljeve ponudbe (v zvezi s tem pogledati tudi tretji odstavek na prvi strani dodatnih pojasnil odločitve o izločitvi vseh ponudb) pa je naročnik ugotovil, da je ta nesprejemljiva in "izločena iz nadaljnje obravnave".
Upoštevaje dejstvo, da vlagatelj v zahtevku za revizijo (prvi odstavek na peti strani) zatrjuje, da je odločitev naročnika "o tržni neustreznosti vlagateljeve ponudbe nezakonita", saj naročnik ni opravil predhodne tržne analize, Državna revizijska komisija v navezavi na ostalo vsebino zahtevka za revizijo ugotavlja, da je vlagateljev zahtevek za revizijo razumeti na način, da vlagatelj v njem zatrjuje, da primerjava cen, na podlagi katere je naročnik zaključil, da je njegova ponudba nesprejemljiva, ne predstavlja "predhodne tržne analize". Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo (drugi odstavek na peti strani) ob tem dodaja tudi, da je naročnik, namesto da bi opravil predhodno tržno analizo, le medsebojno primerjal (pa še to šele po tem, ko je prejel ponudbe v obravnavanem in enem od kasnejših javnih razpisov) cene dveh ponudnikov, naročnikovo ravnanje pa je napačno, ker "medsebojno primerja le dva od prijavljenih ponudnikov, ne zajema pa širšega spektra ponudnikov".
Državna revizijska komisija je v svojih odločitvah že doslej zapisala, da naročnik brez analize trga ne more zgolj primerjati dveh ponudb z nižjimi cenami in vlagateljevo ponudbo ter na tej podlagi ugotavljati (bistvenega) odstopanja od cen, ki veljajo za predmet naročila na trgu, prav tako pa je že doslej zapisala, da pri ugotavljanju tega, kakšne so cene, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, ni mogoče upoštevati samo ene, najnižje ponudbene cene, pridobljene v postopku oddaje javnega naročila. To bi namreč pomenilo, da bi lahko naročniki v vsakem postopku oddaje javnega naročila upoštevali le najugodnejšo ponudbo in ceno v njej obravnavali kot edino relevantno ceno, ki velja za predmet javnega naročila na trgu (tržno ceno), ponudbe vseh ostalih ponudnikov pa bi izločili kot nesprejemljive. Že dejstvo, da se besedilo 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 nanaša na cene (v množini) tako kaže na namen zakonodajalca, da naj bi naročnik pri ugotavljanju cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, upošteval več različnih cen (za predmet javnega naročila). Posamezna cena vsekakor ne more biti podlaga za sklepanje o razmerah na trgu, saj lahko vsaka cena (zaradi različnih razlogov) odstopa od povprečnih vrednosti (tako navzgor kakor tudi navzdol). Če je ponudbena cena določenega ponudnika nižja od cen, ki so jih ponudili ostali ponudniki, je takšna cena lahko posledica določenih objektivnih okoliščin oziroma konkurenčnih prednosti ponudnika, kar pa še vedno ne pomeni, da ostale (višje) ponudbene cene ne predstavljajo podlage za ugotavljanje cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu (povprečnih tržnih cen). Pri ugotavljanju cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu (v smislu ugotavljanja nesprejemljivosti ponudb), mora zato naročnik že po naravi stvari in v skladu z 21. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 upoštevati različne cene na različnih območjih za enak predmet naročila in s pomočjo povprečnih izračunov različnih cen ugotoviti dejansko stanje na trgu.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila naročnik v dodatnih pojasnilih odločitve o izločitvi vseh ponudb primerjal zgolj cene na enoto, navedene v vlagateljevi ponudbi številka 9/2012, z dne 3. 12. 2012 (predloženi v postopku oddaje zadevnega javnega naročila), s cenami na enoto, navedenimi v vlagateljevi ponudbi številka 1/2013, z dne 4. 1. 2013 (predloženi v kasnejšem postopku oddaje javnega naročila), s cenami na enoto, navedenimi v (izločeni) ponudbi ponudnika AVTO-MAT, d. o. o., številka 1/2012, z dne 5. 12. 2012 (predloženi v postopku oddaje zadevnega javnega naročila), pa tudi s cenami na enoto, navedenimi v ponudbi ponudnika AVTO-MAT, d. o. o., številka 1/2013, z dne 4. 1. 2013 (predloženi v kasnejšem postopku oddaje javnega naročila). Primerjava cen v (zgolj) izpostavljenem obsegu v konkretnem primeru ne predstavlja analize trga, na podlagi katere bi bilo mogoče (prepričljivo) zaključiti, kakšne so cene, ki veljajo za predmet zadevnega javnega naročila na trgu, v posledici pa ni mogoče (prepričljivo) zaključiti niti, da so v konkretnem primeru cene v vlagateljevi ponudbi, predloženi v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, višje od cen, ki veljajo za predmet zadevnega javnega naročila na trgu. Naročnik je namreč (izhajajoč iz vsebine dodatnih pojasnil odločitve o izločitvi vseh ponudb) v postopku oddaje zadevnega javnega naročila cene na enoto v vlagateljevi ponudbi, predloženi v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, primerjal s cenami v ponudbi ponudnika AVTO-MAT, d. o. o., ki je bila v postopku oddaje zadevnega javnega naročila izločena (kot neprimerna in nepopolna), ni pa jih (kot je razvidno iz vsebine dodatnih pojasnil odločitve o izločitvi vseh ponudb), ko je odločal o (ne)sprejemljivosti vlagateljeve ponudbe, primerjal s cenami na enoto, navedenimi v (izločeni) ponudbi ponudnika AVTO KRKA TP, d. o. o. Vrednost ponudbe slednje omenjenega ponudnika je bila sicer res višja od vrednosti vlagateljeve ponudbe, vendar pa je tudi cene, ki tvorijo vrednost omenjene ponudbe, šteti med cene, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Poleg tega je naročnik med seboj primerjal cene na enoto, predložene v različnih postopkih javnega naročanja, z različnimi obdobji, za katera se podajajo, prav tako pa (četudi bi sledili naročnikovi primerjavi ponudb, predloženih v več postopkih javnega naročanja) ni pojasnil niti razloga, zaradi katerega ob upoštevanju cen na enoto, kot izhajajo iz vlagateljeve ponudbe, predložene v kasnejšem postopku oddaje javnega naročila, kot nesprejemljive ni izločil tudi ponudbe ponudnika AVTO-MAT, d. o. o., predložene v postopku oddaje zadevnega javnega naročila.
Upoštevaje dejstvo, da v predmetnem postopku pravnega varstva ne morejo biti upoštevane ugotovitve naročnika, ki se nanašajo na vprašanje sprejemljivosti vlagateljeve ponudbe in presegajo (predstavljeno) vsebino odločitve o izločitvi vseh ponudb ter dodatnih pojasnil odločitve o izločitvi vseh ponudb, naročnik pa jih je predstavil šele v odločitvi o zahtevku za revizijo (torej v predrevizijskem postopku), tudi ni mogoče slediti naročniku v njegovem zatrjevanju (drugi odstavek na strani 8 odločitve o zahtevku za revizijo), da je bila "primerjava cen izvedena na podlagi cen v ponudbah po štirih različnih postopkih javnega naročanja". Slednje citirano dejstvo namreč ne izhaja ne iz vsebine odločitve o izločitvi vseh ponudb ne iz vsebine dodatnih pojasnil odločitve o izločitvi vseh ponudb.
Ob doslej navedenem ne gre prezreti niti dejstva, da vlagateljeva ponudba, predložena v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, ne dosega in ne presega ocenjene vrednosti javnega naročila, niti dejstva, da naročnik vlagateljeve ponudbe kot nesprejemljive ni izločil iz razloga, ker bi ponudbena cena v njej presegala njegova zagotovljena sredstva (v zvezi s tem pogledati zlasti odločitev o izločitvi vseh ponudb, dodatna pojasnila odločitve o izločitvi vseh ponudb in tretji odstavek na strani 5 odločitve o zahtevku za revizijo).
Državna revizijska komisija sicer pozdravlja prizadevanja naročnika (četrti odstavek na strani 5 in tretji odstavek na strani 7 odločitve o zahtevku za revizijo) slediti načelu gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2), vendar pa omenjeno naročnikovo ravnanje v konkretnem primeru iz razlogov, ki so bili pojasnjeni že doslej, ne spreminja dosedanjih ugotovitev in zaključkov Državne revizijske komisije.
Dosedanjih ugotovitev in zaključkov Državne revizijske komisije ne spreminja niti ugotovitev naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo (četrti odstavek na strani 5), da je ponudnik AVTO-MAT, d. o. o., ponudil "občutno nižje cene". Nižje cene na enoto v omenjeni ponudbi so namreč lahko posledica določenih objektivnih okoliščin oziroma konkurenčnih prednosti ponudnika AVTO-MAT, d. o. o., kar pa še vedno ne pomeni, da ostale (višje) ponudbene cene ne predstavljajo podlage za ugotavljanje cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu (povprečnih tržnih cen). Poleg tega ne gre prezreti niti že omenjenega dejstva, da je bila ta ponudba v postopku oddaje zadevnega javnega naročila (kot neprimerna in nepopolna) izločena, naročnik pa svojega zatrjevanja (četrti odstavek na strani 5 odločitve o zahtevku za revizijo), da "ugotovljeno neizpolnjevanje" ["] "pogoja ni takšne narave, da bi to vplivalo na ceno oziroma, da ponudba ne bi bila primerljiva s ponudbo vlagatelja", ni z ničemer dokazal.
V posledici dosedanjih ugotovitev Državna revizijska komisija zaključuje tudi, da naročnik (v nasprotju s svojim zatrjevanjem, podanim v četrtem odstavku na strani 8 odločitve o zahtevku za revizijo) ni dokazal, da vlagateljeva ponudba "bistveno odstopa od cen na trgu".
Glede na vse doslej navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo uspel dokazati, da je naročnik s tem, ko je na podlagi ugotovitev, kot so predstavljene in izhajajo iz odločitve o izločitvi vseh ponudb ter (zlasti) dodatnih pojasnil odločitve o izločitvi vseh ponudb, njegovo ponudbo označil za nesprejemljivo (in nepopolno), kršil prvi odstavek 80. člena ZJN-2, v povezavi s 16. in 21. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2. V postopku oddaje javnega naročila mora namreč naročnik po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb (v skladu z 78. členom ZJN-2), upoštevaje drugi in tretji odstavek 41. člena ZJN-2, izločiti le vse tiste ponudbe, ki niso sprejemljive (v posledici pa niso popolne), ponudbo, v navezavi na katero naročnik ni uspel izkazati, da je nesprejemljiva (in v posledici nepopolna), pa bi moral uvrstiti v ocenjevanje in jo oceniti v skladu z vnaprej določenimi merili. Upoštevaje navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo na podlagi druge alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o izločitvi vseh ponudb.
V navezavi na pravovarstveni predlog vlagatelja, v katerem predlaga, da se spremeni odločitev o izločitvi vseh ponudb tako, da se "sprejme Odločitev o oddaji naročila male vrednosti št. 430-2073/2012, ki se bo glasila na vlagatelja", Državna revizijska komisija ugotavlja, da je ta (po vsebini) postavljen naročniku, ne pa Državni revizijski komisiji. V posledici navedenega se Državna revizijska komisija do navedenega pravovarstvenega predloga ni opredeljevala. Postopek oddaje zadevnega javnega naročila namreč izvaja in v njem odloča naročnik, kar pomeni, da tudi morebitno spremembo odločitve o izločitvi vseh ponudb tako, da "sprejme Odločitev o oddaji naročila male vrednosti št. 430-2073/2012, ki se bo glasila na vlagatelja", v postopku oddaje javnega naročila, če je to skladno z določbami ZJN-2 in razpisne dokumentacije, sprejme naročnik (v zvezi s tem pogledati zlasti prvi in peti odstavek 79. člena ZJN-2).
Z razveljavitvijo odločitve o izločitvi vseh ponudb se postopek oddaje zadevnega javnega naročila pri naročniku vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2, v povezavi z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen, naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje zadevnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-2, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.
Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).
V zahtevku za revizijo vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija naročniku naloži, da mu v petnajstih dneh od odločitve o zahtevku za revizijo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo "od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila", povrne stroške v zvezi s postopkom revizije (sestava zahtevka za revizijo 1.352,50 EUR, "materialni stroški (tar. št. 6002)" "20,00 EUR", 20 % davek na dodano vrednost in taksa v znesku 362,69 EUR).
Ker je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila, je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN) priznala naslednje potrebne (in opredeljeno navedene) stroške:
" takso (za zahtevek za revizijo) v znesku 362,40 EUR (drugi odstavek 71. člena ZPVPJN),
" nagrado za postopek pravnega varstva (predrevizijski in revizijski postopek) v znesku 800,00 EUR, ki jo je Državna revizijska komisija določila na podlagi 70. člena ZPVPJN, skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009 in sprem.) ter 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in sprem.; v nadaljevanju: Zakon o odvetniški tarifi). Državna revizijska komisija namreč po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti še obsega in težavnosti odvetniške storitve (ki sta povprečna), uporabe tujih pravnih virov (ki v konkretnem primeru ni izkazana), posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij (ki v konkretnem primeru ni izkazano), pravnega specialističnega znanja (ki v konkretnem primeru ni izkazano), uporabe tujega jezika (ki v konkretnem primeru ni izkazana) in pomena zadeve, nagrado za postopek pravnega varstva v znesku 800,00 EUR (v posledici ocene, da gre v konkretnem primeru za povprečen primer) ocenjuje kot primerno,
" izdatke za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v pavšalnem znesku 20,00 EUR, ki jih je Državna revizijska komisija določila na podlagi 70. člena ZPVPJN, skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (tarifna številka 6002),
" 20 % davek na dodano vrednost v znesku 164,00 EUR, izračunan na podlagi tarifne številke 6007 Zakona o odvetniški tarifi glede na nagrado in izdatke za postopek pravnega varstva (na podlagi "Seznam[a] davčnih zavezancev - fizične osebe, ki opravljajo dejavnost" v stisnjeni obliki, dostopnega na spletni strani Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, je namreč mogoče zaključiti, da je pooblaščenec vlagatelja na seznamu davčnih zavezancev vpisan kot davčni zavezanec),
skupaj torej 1.346,40 EUR.
Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 1.346,40 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa (313. člen Zakona o pravdnem postopku " Uradni list RS, št. 73/2007 in sprem. " v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.
Državna revizijska komisija je ob predhodnem preizkusu vlagateljevega zahtevka za revizijo in njegovih obveznih sestavin (druga alinea prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, v povezavi s 15. členom ZPVPJN) ugotovila, da je vlagatelj zahtevku za revizijo priložil tudi (izvršen) "IZPIS NALOGOV ZA RAČUN" o plačilu takse v znesku 362,69 EUR. Ker bi bil v konkretnem postopku pravnega varstva vlagatelj na podlagi drugega odstavka 71. člena ZPVPJN dolžan plačati takso v znesku enega odstotka od ocenjene vrednosti (z davkom na dodano vrednost), torej takso v znesku 362,40 EUR, Državna revizijska komisija pa je ob predhodnem preizkusu vlagateljevega zahtevka za revizijo in njegovih obveznih sestavin ugotovila, da je vlagatelj plačal napačno višino oziroma napačen znesek takse (vlagatelj je takso preplačal za 0,29 EUR), bo ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila vračilo preveč vplačane takse vlagatelju (tretji odstavek 72. člena ZPVPJN).
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.
V Ljubljani, dne 6. 5. 2013
mag. Nataša Jeršič, univ. dipl. ekon.,
članica Državne revizijske komisije
Vročiti:
" Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, 1000 Ljubljana
" odvetnik Samo Urbanija, Trg Osvobodilne fronte 13, 1000 Ljubljana
" Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana
" v arhiv " tu
" finančna služba " tu