018-323/2012 Dom starejših občanov Tezno

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) po članici Sonji Drozdek Šinko v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za "rekonstrukcijo in adaptacijo mansarde III. etaže DSO Tezno" in v zvezi s pritožbo, ki jo je vložil vlagatelj Nival invest, d. o. o., Pobrežje 6A, Videm pri Ptuju, ki ga zastopa Janez Verk, odvetnik v Celju (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Dom starejših občanov Tezno, Panonska cesta 41, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), 9. 10. 2012

odločila:

Pritožbi se delno ugodi. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti še stroške v višini 960 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. V preostalem delu se pritožba zavrne.

Obrazložitev:

Vlagatelj je v postopku oddaje javnega naročila (objava 7. 8. 2012 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN8559/2012, in 11. 8. 2012 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2012/S 256-256982) še pred potekom roka za predložitev ponudb vložil zahtevek za revizijo z dne 15. 9. 2012 in predlagal, da se "reviziji iz vseh zapisanih argumentov v celoti ugodi in razveljavi ter korigira razpisno dokumentacijo v izpodbijanih delih", zahteval pa je tudi povrnitev stroškov (taksa v višini 1.500 eurov in odvetniški stroški v višini 1.400 eurov, povečani za DDV). Vlagatelj je zatrjeval, da je določitev referenčnega pogoja, po katerem naročnik ne bo upošteval referenc iz leta 2012, neupravičeno diskriminatorna ter pretirana in nesorazmerna.

Naročnik je s sklepom št. JN-3/2012-3 z dne 26. 9. 2012 zahtevku za revizijo ugodil tako, da "se razveljavi pogoj v razpisni dokumentaciji, da se kot ref[e]renca ne upoštevajo objekti, ki so bili zaključeni v letu 2012". Naročnik je vlagatelju priznal povrnitev 1.500 eurov.

Vlagatelj je zoper ta sklep vložil pritožbo z dne 2. 10. 2012 in predlagal, da "se pritožbi ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev v 2. Točki sklepa JN-3/2012-3 z dne 23.6.2012 ter naročniku naloži, da o stroških revizijskega postopka odloči ponovno, pri tem pa vlagatelju povrne tako stroške takse v višini 1.5000,00 EUR in prijavljene stroške odvetniškega zastopanja v višini 1.400,00 EUR povečanih za DDV, ki vključujejo opravo vseh dejanj v predrevizijskem postopku v skladu z 19 čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o odvetništvu (ZOdv-C)-Uradni list RS, št. 35/2009 z dne 08.05.2009 in z 13.Členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Kjer se je upoštevala tako strokovna zahtevnost, specialistična znanja in tudi vrednost javnega naročila, ki znaša okoli 600.000,00 EUR. Poleg tega vlagatelj priglaša tudi stroške pritožbenega postopka in Državni revizijski komisiji predlaga, da v skladu z osmim odstavkom 70. Člena ZPVPJN odloči tudi o povrnitvi teh stroškov." Vlagatelj je v stroškovniku priglasil nadaljnjih 1.400 eurov, povečanih za DDV.

Državna revizijska komisija je 9. 10. 2012 od naročnika prejela pritožbo in dokumentacijo, in sicer kot prilogo k dopisu z dne 6. 10. 2012, prejela pa je tudi drug naročnikov dopis z dne 6. 2012, poimenovan "revizijski postopek v skladu z 2. točko 29. člena ZPVPJN", v katerem naročnik med drugim navaja, da "pri svojem delu upošteva načela skrbnega gospodarjenja, zato je mnenja, da bi se lahko neutemeljenim odvetniškim stroškom izognili s pravočasno objavo vprašanja na portalu. Kljub temu je naročnik priznal stroške sodne takse, nagrade odvetnika pa ne." in da "zoper sklep naročnika je Nival Invest d.o.o. ponovno vložil pritožbo, v kateri zahteva povračilo odvetniških stroškov in jih celo zvišuje od 1.400,00 EUR na 2.800,00 EUR. Naročniku v normativih ni priznan pravnik, niti zato niso določeni stroški v ceni, zato ta dela opravlja z drugimi zaposlenimi in teh stroškov ne more prevzeti. Naročnik ugotavlja zlorabo pravnega sistema, saj omogoča vlagatelju neutemeljen zaslužek."

Po pregledu dokumentacije iz postopka oddaje javnega naročila ter predrevizijskega in pritožbenega postopka ter preučitvi navedb naročnika in vlagatelja je Državna revizijska komisija o pritožbi odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V zadevi ni sporno, da je naročnik zahtevku za revizijo ugodil in razveljavil del referenčnega pogoja, sporna pa ostaja odmera stroškov predrevizijskega postopka, ki jih je naročnik dolžan povrniti vlagatelju. Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v dopisu z dne 6. 2012, poimenovanem "revizijski postopek v skladu z 2. točko 29. člena ZPVPJN", sicer navaja, da ji pošilja vso dokumentacijo v nadaljnjo obravnavo v skladu z "2. točko" (pravilno: drugim odstavkom; opomba Državne revizijske komisije) 29. člena ZPVPJN, vendar je glede na še odprta vprašanja med vlagateljem in naročnikom štela, da ji naročnik odstopa dokumentacijo na podlagi prvega odstavka 53. člena ZPVPJN, ker je treba odločiti o pritožbi zoper naročnikovo odločitev o stroških v predrevizijskem postopku (50. člen ZPVPJN).

Skladno s prvim odstavkom 70. člena ZPVPJN so stroški predrevizijskega in revizijskega postopka taksa za predrevizijski in revizijski postopek ter drugi izdatki, ki nastanejo med predrevizijskim, revizijskim in pritožbenim postopkom ali zaradi teh postopkov. Med slednje stroške sodijo tudi odvetniški stroški v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku (drugi odstavek 70. člena ZPVPJN).

Upoštevajoč 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009; v nadaljevanju: ZOdv-C) znaša nagrada odvetnika za revizijski postopek po določbah zakona, ki ureja postopek revizije postopkov oddaje javnih naročil, od 200 do 1.400 eurov in obsega nagrado za revizijski postopek pred naročnikom in Državno revizijsko komisijo. Nagrada vključuje opravo vseh dejanj v revizijskem postopku, zlasti pripravo vseh vlog v revizijskem postopku in udeležbo na sestankih.

Pri nagradah v razponu se nagrada v posameznem primeru skladno s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; v nadaljevanju: ZOdvT) določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu.

Vlagatelj je glede na peti odstavek 70. člena ZPVPJN pravočasno priglasil stroške, in sicer v zahtevku za revizijo: 1.500 eurov za takso in 1.400 eurov, povečanih za 20 % DDV, za odvetniško nagrado.

Naročnik je v sklepu št. JN-3/2012-3 z dne 26. 9. 2012 vlagatelju priznal povrnitev 1.500 eurov (kar sovpada z višino vplačane takse). Iz tega je razvidno, da naročnik vlagatelju ni priznal povrnitve stroškov v celotni višini, ki jo je vlagatelj navedel v zahtevku za revizijo. Čeprav vlagatelj v pritožbi navaja, da naročnik "v obrazložitvi sklepa razlogov za zavrnitev odvetniških stroškov sploh ni obrazložil" in je zato "ravnal v nasprotju z ZPVPJN" (str. 2), pa je Državna revizijska komisija upoštevala, da je naročnik, tako kot ugotavlja že vlagatelj v pritožbi (gl. str. 2), navedel, da vlagatelj v zvezi s priznanjem referenc za leto 2012 "tega vprašanja ni postavil preko portala in je naročniku tako povzročil nepotrebne stroške, saj bi ga v nasprotnem primeru lahko pravočasno opozoril". Iz tega je mogoče razbrati naročnikovo stališče, da presežek stroškov nad priznanimi stroški ni potreben. Zato je Državna revizijska komisija štela, da je naročnik v sklepu JN-3/2012-3 z dne 26. 9. 2012 predstavil razloge za svojo odločitev o stroških, morebitna napačnost naročnikovega stališča pa ne spremeni tega, da je treba šteti, da je naročnik odločil o vseh stroških, ki jih je vlagatelj priglasil v zahtevku za revizijo. Državna revizijska komisija ni upoštevala vlagateljevega predloga, da naročniku naloži ponovno odločanje o stroških, temveč je o stroških in njihovi povrnitvi odločila sama (prvi odstavek 55. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija pojasnjuje, da naročnikova argumentacija za zavrnitev povrnitve stroškov za odvetniško nagrado ni utemeljena, saj ZPVPJN ne zahteva, da bi moral vlagatelj pred vložitvijo zahtevka za revizijo naročniku postaviti vprašanje prek portala javnih naročil.

V zvezi z naročnikovimi argumenti iz dopisa z dne 6. 2012, poimenovanega "revizijski postopek v skladu z 2. točko 29. člena ZPVPJN", pa Državna revizijska komisija navaja, da ZPVPJN za nobeno fazo postopka pravnega varstva ne določa omejitve ali prepovedi zastopanja vlagatelja po odvetniku. Nasprotno. Vsaj iz drugega odstavka 70. člena ZPVPJN izhaja, da vlagatelja v vsaki fazi postopka pravnega varstva lahko zastopa odvetnik. Vendar je treba upoštevati, da iz tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN izhaja, da je vlagatelj upravičen le do povrnitve potrebnih (odvetniških) stroškov, ne pa vsakršnih (odvetniških) stroškov.

Ker je vlagatelj že delno uspel v stroškovnem delu (glede povračila takse), Državna revizijska komisija ocenjuje, da s pritožbo z dne 2. 10. 2012 izkazuje le še pravni interes doseči višje priznanje stroškov. Državna revizijska komisija zato ni odločala o povračilu takse in o tem, da "se razveljavi naročnikova odločitev v 2. Točki sklepa JN-3/2012-3 z dne 23.6.2012" (tj. odločitev o povrnitvi 1.500 eurov), ampak je ugotavljala, ali bi moral naročnik v konkretnem primeru vlagatelju priznati še povrnitev 1.400 eurov, povečanih za DDV, ki jih je vlagatelj priglasil v zahtevku za revizijo in se nanašajo na odvetniško zastopanje.

Vlagatelj je v pritožbi glede na peti odstavek 70. člena ZPVPJN pravočasno priglasil nadaljnje stroške, in sicer 1.400 eurov, povečanih za 20 % DDV, za zastopanje v pritožbenem postopku.

Glede na to, da je v obravnavanem primeru vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel, mu je treba pritrditi, da mu glede na tretji odstavek 70. člena ZPVPJN pripada povrnitev potrebnih stroškov. Ta namreč med drugim določa, da če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso. Ker je vlagatelja v obravnavanem primeru zastopal odvetnik, mu poleg povrnitve takse pripadajo tudi potrebni stroški, ki jih je imel za odvetniške storitve (drugi odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je pritožba utemeljena, mora naročnik glede na tretji odstavek 70. člena ZPVPJN iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti tudi potrebne stroške, nastale v pritožbenem postopku. Stroški pritožbenega postopka ne bi bili potrebni, če bi se vlagatelj neutemeljeno pritoževal zoper odmerjene stroške v predrevizijskem postopku.

Ker je vlagatelj uspel takó z zahtevkom za revizijo kot s pritožbo, mu Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi, drugi, tretji in osmi odstavek 70. člena ZPVPJN ter skladno z 19. členom ZOdv-C in s 13. členom ZOdvT, ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava stroške za nagrado za postopek pravnega varstva (kar pomeni, da sta vanj vključena nagrada za predrevizijski postopek in nagrada za pritožbeni postopek) v skupni višini 800 eurov, povečane za 20 % DDV (tj. 160 eurov; tarifna številka 6007 po ZOdvT), kar znaša 960 eurov. Državna revizijska komisija je vlagatelju priznala DDV, saj je konkretni odvetnik davčni zavezanec (gl. http://www.gov.si/aplikacije/durs/DURS_zavezanci_DEJ.txt).

Naročnik je torej dolžan vlagatelju povrniti še stroške v višini 960 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa (drugi in tretji odstavek 313. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija ni priznala povrnitve priglašenih stroškov za odvetniško nagrado nad priznanimi stroški, ker jih glede na okoliščine primera ne ocenjuje za potrebne stroške (tretji odstavek 70. člena ZRPJN). Vlagateljevi argumenti za priznanje višje nagrade niso utemeljeni, saj je mogoče obravnavani primer šteti največ za povprečen v smislu 13. člena ZOdvT. Vlagatelj je priglasil dva zneska po 1.400 eurov, povečana za DDV, čeprav je najvišja nagrada po 19. členu ZOdv-C 1.400 eurov. Državna revizijska komisija ugotavlja, da za pripravo zahtevka za revizijo ni bilo potrebno posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij in niti pravno specialistično znanje, vrednost javnega naročila pa ni pravno relevantna. Pritožba je obravnavala enostavna dejanska in pravna vprašanja.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 9. 10. 2012

Sonja Drozdek Šinko, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije





Vročiti:
" Dom starejših občanov Tezno, Panonska cesta 41, 2000 Maribor,
" odvetnik Janez Verk, Hrašovčeva ulica 3, 3000 Celje,
" Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana,
" v arhiv, tu.

Natisni stran