Na vsebino
EN

018-039/2012 Univerzitetni Klinični center Ljubljana

Številka: 018-039/2012-3
Datum sprejema: 14. 2. 2012

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članici Sonji Drozdek šinko, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Nakup delovnih oblek in obutve za Reševalno postajo", v zvezi s pritožbo ponudnika ASTEKO, d.o.o., Vojkova cesta 58, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper odločitev naročnika UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik) dne 14. 2. 2012

odločila:

Pritožba vlagatelja se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 17. 10. 2011, pod št. 82/11, sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila "Nakup delovnih oblek in obutve za Reševalno postajo". Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, dne 27. 10. 2011, pod št. JN12379/2011 in v Uradnem listu Evropske Unije, dne 2. 11. 2011, pod št. 2011/S 210-342321.

Naročnik je dne 9. 1. 2012, pod št. 84508-K070-11/5, izdal Odločitev o oddaji naročila ponudniku Prevent & Deloza, d.o.o., Kosovelova ulica 14, Celje (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je z vlogo z dne 19. 1. 2012 vložil zahtevek za revizijo, katerega je naročnik s sklepom, izdanim dne 21. 1. 2012, pod št. 84508-K070-11/9, zavrgel, posledično pa zavrnil tudi zahtevek vlagatelja za povračilo stroškov plačane takse. V obrazložitvi sklepa je naročnik navedel, da je ob predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo ugotovil, da je bila vplačana taksa v višini 1.500,00 EUR, kar ni v skladu z 71. členom ZPVPJN in da zahtevka za revizijo ni vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN. Naročnik pojasni, da je bila ponudbena cena izbranega ponudnika v višini 228.000,00 EUR z DDV (189.998,00 EUR brez DDV) in bi vlagatelj moral vplačati takso v višini 1 % od navedene vrednosti, torej v znesku 2.280,00 EUR. Ker določba tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN določa, da naročnik v primeru, ko ugotovi, da ni bila plačana ustrezna taksa, vlogo zavrže, je naročnik zahtevek za revizijo zavrgel. Poleg tega je naročnik ugotovil, da je ponudbo vlagatelja izločil iz postopka kot nesprejemljivo, ker presega ocenjeno vrednost oziroma razpoložljiva sredstva javnega naročila, zato vlagatelj ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo, saj mu ne bi mogla nastati škoda, ker zaradi izločitve svoje ponudbe v nobenem primeru ne bi mogel konkurirati z ostalimi pravilnimi ponudbami ponudnikov, prejetih v postopku javnega naročanja.

Vlagatelj je z vlogo z dne 27. 1. 2012 vložil pritožbo zoper odločitev naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo. Pod 1. točko pritožbe vlagatelj navaja, da je naročnik v svoji odločitvi kršil 79. člen ZJN-2C, saj je v odločitvi navajal napačen zakon glede pravnega varstva, in sicer ZRPJN, po katerem bi moral naročnik vlagatelja pozvati k dopolnitvi zahtevka za revizijo. Naročnik pa je dejansko uporabil določbe ZPVPJN. Vlagatelj poudarja, da njegov namen ni izogibanje plačilu takse ali drugim obveznostim, kar je jasno razvidno iz dejstva, da je poskušal zadostiti vsem zahtevam revizijskega postopka. Žal pa ga je naročnik z napačnim pravnim poukom zavedel in vlagatelju onemogočil uveljavitev pravic, s čimer kot oškodovani ponudnik ni dobil ustreznih informacij, na podlagi katerih bi vložil ustrezen revizijski zahtevek. Pritožba je bila dana na postopek oddaje javnega naročila, s čimer vlagatelj vseeno meni, da bi morala biti plačana taksa pravilna, kljub temu pa je vlagatelj poravnal tudi razliko v taksi in prilaga potrdilo o tem plačilu. Vlagatelj dalje v 2. in 3. točki pritožbe opozori na kršitve naročnika v zvezi z vpogledom v ponudbi ostalih dveh ponudnikov.

Naročnik je z vlogo z dne 31. 1. 2012 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Državna revizijska komisija je po proučitvi pritožbe in po pregledu spisovne dokumentacije odločila, da pritožba vlagatelja ni utemeljena.

Iz naročnikove odločitve o zavrženju zahtevka za revizijo izhaja, da je naročnik zahtevek za revizijo zavrgel na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN, in sicer iz dveh razlogov: 1. ker vlagatelj ni plačal ustrezne takse za predrevizijski postopek in 2. ker vlagatelj ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo.

Vlagatelj v pritožbi (pod 1. točko) izpodbija odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo iz razloga neplačila ustrezne takse. Zatrjuje, da je naročnik v odločitvi o oddaji javnega naročila navedel napačen pravni pouk, s čimer je vlagatelja zavedel in mu onemogočil varstvo pravic.

ZPVPJN v 15. členu določa, katere (obvezne) sestavine mora vsebovati zahtevek za revizijo, hkrati pa določa, da mora vlagatelj zahtevku za revizijo priložiti potrdilo o vplačilu takse iz prvega in drugega odstavka 71. člena ZPVPJN. Če naročnik ugotovi, da vlagatelj v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPVPJN ni predložil potrdila o plačilu takse iz prve alineje prvega odstavka 70. člena ZPVPJN ali da ni bila plačana ustrezna taksa, zahtevek za revizijo, najpozneje v treh delovnih dneh od prejema, s sklepom zavrže (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN).

Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2) v prvem odstavku 79. člena ZJN-2 določa, da naročnik po pregledu in ocenjevanju ponudb v določenem roku sprejme odločitev o oddaji naročila, ki jo mora obrazložiti in navesti ugotovitve ter razloge zanjo. Naročnik mora v odločitvi opozoriti ponudnike o možnem pravnem varstvu ter navesti kje in v kakšnem roku se vloži zahteva za uveljavitev pravnega varstva v postopku javnega naročanja, in višino takse za postopek pravnega varstva v postopku javnega naročanja, transakcijski račun, na katerega se le-ta vplača in sklic, ki se pri tem navede.

Med strankama ni spora v tem, da je vlagatelj plačal takso v prenizki višini 1.500,00 EUR. Navedeno ugotavlja tudi Državna revizijska komisija, pri čemer še izpostavlja, da naročnik v odločitvi o zavrženju zahtevka za revizijo izhaja iz napačne višine ponudbene vrednosti izbranega ponudnika, saj navaja ocenjeno vrednost javnega naročila v višini 228.000,00 EUR z DDV, namesto ponudbene cene izbranega ponudnika, ki je znašala v višini 196.699,20 EUR z DDV. Ob upoštevanju tretje alineje prvega odstavka 71. člena ZPVPJN bi torej pravilna taksa znašala v višini en odstotek od vrednosti (z DDV) izbrane ponudbe, v znesku 1.966,99 EUR.

Državna revizijska komisija pa po vpogledu v odločitev o oddaji javnega naročila z dne 9. 1. 2012 ugotavlja, da je treba pritrditi vlagatelju v tem, da je naročnik navedel napačni in pomanjkljivi pravni pouk o možnem pravnem varstvu ponudnikov, in sicer je navedel, da od prejema odločitve teče 10-dnevni rok za vložitev zahtevka za revizijo v skladu z ZRPJN-UPB5, da se zahtevek za revizijo vloži pri naročniku na njegov naslov in da se taksa plača na transakcijski račun (naročnik navede številko in sklic, ne pa zneska). Naročnik je torej, kljub uveljavitvi ZPVPJN (že od julija 2011), še vedno navajal pravni pouk po prej veljavnem Zakonu o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s sprem., v nadaljevanju: ZRPJN), pri tem pa višine takse ni navedel. Z navedenim je naročnik ravnal v nasprotju z določili ZJN-2, katerih namen je zagotoviti učinkovito pravno varstvo ponudnikov, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da ZPVPJN določa strogo sankcijo (zavrženje zahtevka za revizijo) v primeru, da ustrezna taksa ni plačana ob vložitvi zahtevka za revizijo oziroma zahtevku za revizijo ni priloženo potrdilo o plačilu ustrezne takse.

Ob upoštevanju ugotovljenega je treba pritožbene očitke vlagatelja, da je naročnik vlagatelja z napačnim in pomanjkljivim pravnim poukom vlagatelja zavedel, kar je posledično povzročilo, da je vlagatelj plačal takso, za katero je menil, da je ustrezna, oceniti kot utemeljene. Državna revizijska komisija je namreč že v več svojih odločitvah zapisala, da napačen pravni pouk oziroma opustitev dolžnosti naročnika, da vlagatelja pouči o pravilnem pravnem varstvu, ne more iti v škodo stranki, ki se ravna po njem. Stališče oziroma pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi v postopku oddaje javnega naročila, saj je le na takšen način možno zagotoviti ponudnikom učinkovito pravno varstvo. Če stališče, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ne bi veljalo tudi v postopku oddaje javnega naročila, bi naročniki lahko zlorabili pravice ter preko napačnega pravnega pouka izigrali pravice ponudnikov do uveljavljanja pravnega varstva in s tem do vsebinskih preizkusov svojih odločitev. Naročnik bi torej moral odpraviti škodljive posledice, ki jih je vlagatelj utrpel zaradi napačnega in pomanjkljivega pravnega pouka v odločitvi o oddaji javnega naročila, ne pa zahtevek za revizijo iz tega razloga zavreči.

Državna revizijska komisija pa dalje ugotavlja, da vlagatelj v pritožbi ni izpodbijal naročnikove odločitve o zavrženju zahtevka za revizijo tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev naročnika, da vlagatelj ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo skladno s 14. členom ZPVPJN (kar je bil drugi razlog za zavrženje zahtevka za revizijo na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN). Zato vlagatelj s pritožbo ne more doseči razveljavitve odločitve naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo, saj ni izpodbijal vseh razlogov za sprejem te odločitve naročnika.

Ne glede na navedeno, Državna revizijska komisija tudi v tem delu odločitve naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo ni ugotovila kršitev ZPVPJN.

Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN se aktivna legitimacija v predrevizijskem in revizijskem postopku prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda. Drugi odstavek 14. člena ZPVPJN določa, da se šteje, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo, če rok za oddajo ponudb še ni potekel, pa vsaka oseba, ki lahko opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo predmeta javnega naročanja.

Vlagatelj je v postopku oddaje predmetnega javnega naročila predložil ponudbo, s čimer je izkazal interes za dodelitev naročila. Ni pa vlagatelj, tudi po oceni Državne revizijske komisije, izkazal, da mu je, oziroma da bi mu lahko z zatrjevanimi kršitvami naročnika nastala škoda. Iz odločitve o oddaji naročila (ki je bila predmet izpodbijanja v zahtevku za revizijo) izhaja, da je naročnik ponudbo vlagatelja izločil kot nesprejemljivo (in posledično kot nepopolno). Vlagatelj pa v zahtevku za revizijo navedenega ravnanja naročnika sploh ni izpodbijal, ampak je izpodbijal zgolj ravnanje naročnika, ko vlagatelju ni dovolil vpogleda v del preostalih dveh prejetih ponudb in ki se nanaša na tehnične specifikacije ponujenega predmeta javnega naročila in ugotovitev naročnika o popolnosti ponudb v navedenih delih (vlagatelj zaradi onemogočenega vpogleda ni mogel preveriti, ali ponudnika razpolaga z ustreznimi certifikati in tehničnimi listi za ponujene izdelke ter zato potrditi ali ovreči suma o popolnosti ponudb v navedenih delih).

Vlagatelj tako ni zatrjeval niti kršitev naročnika v zvezi z izločitvijo njegove ponudbe niti enakih oziroma istovrstnih kršitev naročnika pri ocenjevanju popolnosti preostalih ponudb, kar bi eventualno še lahko vplivalo na njegov položaj v tem postopku oddaje javnega naročila. Posledično vlagatelj ni izkazal, da bi z ugoditvijo zahtevku za revizijo lahko dosegel spremembo oziroma izboljšanje svojega položaja v postopku javnega naročanja, saj ponudba vlagatelja zaradi izločitve ne bi mogla več konkurirati v izboru najugodnejšega ponudnika za oddajo konkretnega javnega naročila. Državna revizijska komisija zato ne ugotavlja naročnikovih kršitev v tem delu odločitve o zavrženju zahtevka za revizijo, saj je naročnik utemeljeno ocenil, da vlagatelj ni izkazal možnosti nastanka škode zaradi zatrjevanih kršitev naročnika in posledično aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija je na podlagi ugotovljenega pritožbo vlagatelja, na podlagi prvega odstavka 55.člena ZPVPJN, kot neutemeljeno zavrnila, saj ni najti podlage za razveljavitev odločitve naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija še ugotavlja, da je vlagatelj zaradi naročnikovega sklicevanja na napačno višino ponudbene vrednosti izbranega ponudnika v odločitvi o zavrženju zahtevka za revizijo s pritožbo (do)plačal previsok znesek takse (in je bil torej glede tega ponovno zaveden). Vlagatelj je plačal takso v skupnem znesku 2.280,00 EUR (ob vložitvi zahtevka za revizijo v znesku 1.500,00 EUR, ob vložitvi pritožbe v znesku 780,00 EUR), namesto zneska 1.966,99 EUR. Zato bo Državna revizijska komisija za preveč plačani znesek takse (v višini 313,01 EUR) ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila vračilo, skladno s tretjim odstavkom 72. člena ZPVPJN.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 14. 2. 2012
Sonja Drozdek šinko, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije








Vročiti:
- UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, Ljubljana
- ASTEKO, d.o.o., Vojkova cesta 58, Ljubljana
- Prevent & Deloza, d.o.o., Kosovelova ulica 14, Celje
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

Natisni stran