018-005/2008 Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Carinska uprava Republike Slovenije, Generalni carinski urad

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99, 110/02, 42/04, 61/05, 78/06 in 53/07; v nadaljevanju: ZRPJN) po članu Jožefu Kocuvanu, ob sodelovanju višje svetovalke Tatjane Falout, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila po postopku zbiranja ponudb za vzdrževanje biro opreme (fotokopirnih strojev, telefaksov in računalniških strojčkov) in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje BIRING d.o.o., Motnica 7a, Trzin ki ga zastopa odvetnik Aleš Avbreht, šestova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Carinska uprava Republike Slovenije, Generalni carinski urad, šmartinska 55, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 24.01.2008

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

3. Vlagatelj mora vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 700 eurov kot nadomestilo za stroške postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 06.11.2007 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Naročnik je istega dne štiri potencialne ponudnike povabil k oddaji ponudb. Naročnik je prejel dve ponudbi. Naročnik je z Obvestilom o oddaji naročila z zbiranjem ponudb, št. 430-105/2007-11, z dne 22.11.2007, oba sodelujoča ponudnika obvestil, da je izvedbo naročila oddal podjetju IT BIRO d.o.o., Ob železnici 18, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Naročnik je navedel, da je izbrani ponudnik ponudil nižjo ceno vzdrževanja in nižjo ceno dela na uro.

Vlagatelj je dne 27.11.2007 naročnika pozval k izdaji dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila, ki mu jo je naročnik posredoval z dopisom, z dne 04.12.2007.

Vlagatelj je dne 17.12.2007 vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj uvodoma zatrjuje, da je ponudbena cena izbranega ponudnika sestavljena v nasprotju s pravili poštene konkurence in posledično nepravilna in da bi jo moral naročnik izločiti kot nepopolno.
Vlagatelj navaja, da je razlika med višino cen, ki sta jih ponudila z izbranim ponudnikom (medtem, ko je izbrani ponudnik ponudil ceno vzdrževanja v višini 11.637,60 EUR ter ceno dela na uro v znesku 4,44 EUR, je vlagatelj ponudil ceno vzdrževanja v znesku 28.540,00 EUR, ceno dela na uro pa v višini 18,00 EUR) že na prvi pogled tako očitno nesorazmerna, da je celo sam naročnik ravnal v skladu z 49. členom Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06; v nadaljevanju: ZJN-2) in izbranega ponudnika pozval k pisni obrazložitvi neobičajno nizke cene. Vlagatelj navaja, da odgovor izbranega ponudnika v zvezi s podano (neobičajno nizko) ceno ne vzdrži. Vlagatelj poudarja, da je ne glede na zatrjevanje izbranega ponudnika, da mu gostota poslovnih strank po Sloveniji omogoča, da mu ni potrebno zaračunavati dodatnih potnih stroškov, ponujena cena ne more zagotoviti izvedbe zahtevanega vzdrževanja. V zvezi s tem vlagatelj še poudarja, da je struktura cene vzdrževanja glede na servisno dokumentacijo proizvajalca Canon sestavljena iz več delov, in sicer iz stroškov dela (33%), stroškov potrošnega materiala (24%), stroškov nujnih nadomestnih delov (33%), stroškov prevoza (5%) in stroškov drobnega materiala (5%). Iz navedenega je razvidno, nadaljuje vlagatelj, da samo na postavki prevoza izbrani ponudnik ne more obrazložiti podane cene za vzdrževanje, saj delež 5% cene, ki jo je ponudil vlagatelj, pomeni le 1.427,00 EUR, razlika med ponudbama pa znaša 16.902,40 EUR.
Vlagatelj nadalje zatrjuje, da pregled urne postavke, ki jo je ponudil izbrani ponudnik (izbrani ponudnik je ponudil ceno 4,44 EUR z DDV vlagatelj pa 18,00 EUR) pokaže, da izbrani ponudnik s takšno ceno ne pokrije niti stroškov dela posameznega delavca. Če ima delovni mesec 170 delovnih ur, zatrjuje vlagatelj, to pomeni, da bi bruto plača znašala 605,2 EUR, minimalna plača v RS v zadnjih štirih mesecih pa je glede na podatke Davčne uprave RS znaša 538,53 EUR. Vlagatelj v zvezi s tem predlaga, naj se s poizvedbo ugotovi plača zaposlenih serviserjev pri izbranem ponudniku, ki so po njegovem mnenju višje od minimalnih plač.
Vlagatelj opozarja, da je v informativnem ceniku storitev elektronikov in mehatronikov, ki ga je 14.03.2006 izdala Obrtna zbornica Slovenije, cena pavšala za pregled aparata določena v višini 10,44 EUR brez DDV. Ob upoštevanju, nadaljuje vlagatelj, da je bil predmetni cenik izdelan že 14.03.2006, pa je še toliko bolj očitno, da je ponujena cena (v višini 4,44 EUR) sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence, kar pomeni, da je ponudba izbranega ponudnika nepravilna.
Vlagatelj še navaja, da ponujene cene niso opredeljene na podlagi lastnosti oziroma značilnosti trga, temveč so določene z namenom izriniti konkurenco. Odstopanje od informativnega cenika potrjuje, da so ponujene cene sestavljene v nasprotju s tržnimi zakonitostmi in posledično s pravili poštene konkurence. Po navedbah izbranega ponudnika, še ugotavlja vlagatelj, podane cene niso posledica morebitnega tehnološkega napredka ali novih tehnologij, temveč zgolj gostote poslovnih strank po Sloveniji, pri čemer je bilo že predstavljeno, da stroški prevoza vplivajo le na 5% cene. Ker s tako nizkimi cenami izbrani ponudnik ne more zagotoviti plač zaposlenih je utemeljeno pričakovati, da bo izbrani ponudnik razliko v ceni kompenziral z visokimi cenami v primeru okvar in servisiranja in tako pokrival negativno ustvarjeno razliko pri vzdrževanju aparatov. Vlagatelj še pojasnjuje, da navedeno potrjuje tako njegovo prepričanje o tem, da izbrani ponudnik ne bo uspel izvajati vzdrževanja po pravilih stroke kot tudi njegove dvome o vgradnji originalnih nadomestnih delov in potrošnega materiala. Ob tem vlagatelj še dodaja, da navedba naročnika, da je izvedba naročila zavarovana z lastno menico za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in odpravo napak, ni v skladu z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Izgovarjanje na uporabo menice predmetnemu načelu ne sledi, v kolikor bi se naročnik že z izbiro ponudnika lahko izognil temu instrumentu. Nenazadnje navedeno izhaja tudi iz komentarja dr. Vesne Kranjc k 49. členu ZJN-2, v katerem pravi, da če je ponudba nizka je takšna lahko tudi zato, ker ponudnik ne spoštuje davčnih, delovnopravnih, sanitarnih in drugih predpisov.
Vlagatelj še navaja, da je izbrani ponudnik s podano obrazložitvijo ponujene cene zavajal naročnika in da bi moral zato naročnik ravnati v skladu z določbo, ki jo je zapisal na 7. strani razpisne dokumentacije (podobno določbo vsebuje tudi ZJN-2 v drugem odstavku 77. člena) in takšno ponudbo izločiti iz nadaljnje obravnave. Vlagatelj zaključuje z ugotovitvijo, da je Državna revizijska komisija pristojna tudi za odločitev o tem, ali je ponudbena cena izbranega ponudnika podana v skladu s pravili poštene konkurence oziroma za ugotovitev o tem ali je podana ponudba pravilna ali ne.
Vlagatelj predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi tako, da se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila. Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka po priloženem stroškovniku.

Naročnik je vlagatelja dne 18.12.2007 pozval k dopolnitvi zahtevka za revizijo s predložitvijo potrdila o vplačilu revizijske takse in s predložitvijo pooblastila o zastopanju vlagatelja s strani odvetnika Aleša Avbrehta.

Vlagatelj je zahtevek za revizijo pravočasno dopolnil, in sicer tako s predložitvijo potrdila o plačilu takse v zahtevani višini kot tudi s pooblastilom (dokument, z dne 21.12.2007).

Naročnik je s sklepom, št. 430-105/2007-23, z dne 04.01.2008, zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik se uvodoma sklicuje na dokument (Delni dokument, z dne 24.12.2007), ki mu ga je v zvezi z zahtevkom za revizijo posredoval izbrani ponudnik, sicer pa naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo zavrača iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.
V zvezi z vlagateljevo predstavitvijo strukture cene vzdrževanja, ki je skladna s servisno dokumentacijo proizvajalca Canon, naročnik poudarja, da ni zahteval, da mora biti izvajalec vzdrževanja pooblaščeni servisni partner Canon.
Naročnik nadalje poudarja, da je oblikovanje cen stvar vsakokratne svobodne poslovne odločitve ponudnikov, zato na relevantnem trgu ni mogoče pričakovati, da bodo ponudniki pri oblikovanju cene sledili strukturi cene vzdrževanja, kot jo predvideva servisna dokumentacija proizvajalca Canon. Enako stališče zavzema naročnik tudi pri očitku, ki se nanaša na ceno ure za opravljeno delo. Iz ponudbene cene za uro dela, ki jo je ponudil izbrani ponudnik, zatrjuje naročnik, ni mogoče izpeljati sklepa, ki se tiče višine plače zaposlenega delavca. Naročnik meni, da ni mogoče, da izbrani ponudnik v vsaki ponudbi ponudi enako nizko ceno, prav tako pa je razumljivo, da naročnik ni edina poslovna stranka izbranega ponudnika.
Naročnik ugotavlja, da izbranemu ponudniku kljub nizki ceni, ki je morda celo nižja od tržne, ni mogoče pripisati namena izrivanja konkurence, saj tega zaključka ni mogoče izpeljati zgolj iz ponujene cene. Ponudbi vlagatelja in izbranega ponudnika, še zatrjuje naročnik, zagotovo ne moreta biti reprezentativni odraz konkurence na relevantnem trgu, ne po cenah, ne po številu konkurenčnih subjektov in prav tako tudi ne po obsegu. Dejstvo je, poudarja naročnik, da na relevantnem trgu ponudnikov, ki opravljajo razpisane storitve, obstajata več kot le dva ponudnika, zato izbranemu ponudniku zgolj na podlagi dveh prejetih ponudb težko pripišemo namen izrivanja konkurence, ki bi sploh lahko imel večji uspeh. Naročnik v zvezi s tem poudarja, da vlagatelj v ta namen ni izpostavil morebitnih dokazil, ki bi kazali na ponavljajoča se ravnanja in na uspešnost izrivanja konkurence.
Naročnik še navaja, da je izbrani ponudnik ob primerljivih cenah in v skladu s pogodbenimi določili strokovno in korektno izpolnjeval svoje obveznosti pri naročniku. Naročnik s tem v zvezi še navaja, da je izbrani ponudnik v obdobju od 01.01.2007 do 31.12.2007 opravil za 4.038,19 EUR storitev brez vključenega davka na dodano vrednost, kar ustreza višini cene, ki jo je izbrani ponudnik ponudil za razpisano javno naročilo in kaže na to, da je izbrani ponudnik sposoben izvesti obravnavano javno naročilo po ponujeni ceni.
V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da je ponujena cena povezana z neizpolnjevanjem davčnih, delovnopravnih in drugih predpisov, naročnik odgovarja, da gre zgolj za domneve, saj vlagatelj v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazil. Naročnik zavrača navedbo vlagatelja, s katero mu očita, da bi bila lahko podana cena plod neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti z ugotovitvijo, da razpolaga s potrdilom pristojnega davčnega urada o tem, da izbrani ponudnik na dan 20.11.2008 nima neporavnanih davčnih obveznosti.
V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da je utemeljeno pričakovati, da izbrani ponudnik ne bo vgrajeval originalnih rezervnih delov in potrošnega materiala naročnik navaja, da vlagatelj v ta namen ni predložil nobenih dokazov in da ni mogoče obravnavati očitkov, ki se nanašajo na morebitno bodoče (ne)izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Naročnik ponovno poudarja, da je izbrani ponudnik po primerljivi ceni zanj že izvajal razpisano storitev in pri tem v stroje ni vgrajeval neoriginalnih rezervnih delov. Naročnik še navaja, da so pogodbene obveznosti izbranega ponudnika zavarovane z lastno menico, zato se ne strinja z vlagateljevimi navedbami, da takšno ravnanje ni v skladu z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Na opisan način, zatrjuje naročnik, nad izbranim ponudnikom visi breme morebitne vnovčitve finančnega instrumenta. Prav tako, ugotavlja naročnik, mu je izbrani ponudnik po pozivu, naj pojasni ponujeno ceno, ponovno zagotovil, da bo za ponujeno ceno opravil vse storitve, ki so predmet javnega naročila.
Naročnik še navaja, da ni mogoče govoriti o zavajajočih pojasnilih izbranega ponudnika, saj je vlagatelj sam zapisal, da izbrani ponudnik lahko pojasni zgolj 5% cene, in sicer tistega dela cene, ki se nanaša na stroške prevoza. Prav tako, nadaljuje naročnik, ponudbe izbranega ponudnika ni mogoče izločiti, saj izbrani ponudnik v ponudbo ni predložil zavajajočih oziroma neresničnih dokazil v smislu drugega odstavka 77. člena ZJN-2.
Naročnik zaključuje z ugotovitvijo, da se glede vlagateljevih navedb o pristojnosti Državne revizijske komisije strinja le pod pogojem, če je določbo 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 mogoče razumeti zgolj kot referenčno merilo in ne v smislu pridobitve pristojnosti na področju presoje t.i. nelojalne konkurence. Nelogično je namreč, meni naročnik, da bi si pristojnost nad presojo kršitve zakonodaje s področja konkurence hkrati delila dva organa (Tržni inšpektorat in Državna revizijska komisija).

Vlagatelj je z dopisom, z dne 11.01.2008, naročnika obvestil, da bo postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila dne 16.11.2007 odstopil Državni revizijski komisiji.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, v skladu z 22. in 23. členom ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa.

V obravnavanem primeru vlagatelj zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika nepravilna (v smislu 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2), ker je ponujena cena neobičajno nizka in ni skladna s pravili poštene konkurence.

Kot pravilno opozarja naročnik v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji naročila (dokument, z dne 04.12.2007), se določilo 49. člena ZJN-2 (Neobičajno nizka ponudba) nanaša (le) na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Določba 49. člena je torej namenjena varstvu ponudnika (in ne naročnika), ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in za katero je naročnik ocenil, da je po njegovi presoji "neobičajno nizka" ter jo zato želi zavrniti. V skladu z ZJN-2 ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, ki je predpisan v 49. členu ZJN-2, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika prepričal, da je njegov sum o "neobičajno nizki" ceni (ponudbi) utemeljen.

Kot izhaja iz dokumentacije iz spisa v obravnavanem primeru ne gre za položaj iz 49. člena ZJN-2, saj naročnik ponudbe izbranega ponudnika ne želi zavrniti, temveč jo želi sprejeti kot (naj)ugodnejšo izmed dveh ponudb, ki ju je prejel v postopku oddaje predmetnega javnega naročila. Iz spisovne dokumentacije je sicer mogoče razbrati, da je naročnik, glede na razliko med ponujenima cenama obeh sodelujočih ponudnikov, sprva res tudi sam podvomil v zmožnost izbranega ponudnika, da bo predmetno javno naročilo lahko izvedel po ponujeni ceni. Iz navedenega razloga je od izbranega ponudnika zahteval naj mu pojasni, ali je pri pripravi ponudbe oziroma v ponujeno ceno zajel vse postavke, ki so predmet obravnavanega javnega naročila, hkrati pa je izbranega ponudnika tudi pozval, naj mu pojasni razloge za ponujeno (nizko) ceno. Kot je namreč zapisal naročnik (dokument št. 430-105/2007-7, z dne 20.11.2007), je pri pregledu ponudbe, ki jo je predložil izbrani ponudnik, ugotovil, da je njegova cena v primerjavi s ponudbo konkurenčnega ponudnika (to je vlagatelja) nizka, zato je izbranega ponudnika zaprosil za pojasnilo o tem, "ali ponudbena cena vsebuje vse stroške v zvezi z izvedbo predmeta javnega naročila (to je ceno vzdrževanja fotokopirnih strojev v življenjski dobi glede na število opravljenih kopij oziroma v primeru okvare, ceno letnega rednega vzdrževanja telefaksov in DDV po ustrezni stopnji)" ter ga hkrati pozval, da naj obrazloži ponudbeno ceno za vzdrževanje biro opreme "v smislu ekonomičnosti ponujene storitve, ugodnih pogojev pri izvedbi storitve ipd.".
Dejstvo, da je naročnik zahtevo za dodatno pojasnilo oprl na 49. člen ZJN-2, v obravnavani situaciji ne more spremeniti nesporne ugotovitve o tem, da naročnik ponudbe izbranega ponudnika nima namena izločiti iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila, saj je na podlagi zagotovila slednjega, da je pri ponujeni ceni upošteval celotno razpisano storitev in da mu takšno ceno omogoča velika gostota strank po Sloveniji (kar mu posledično omogoča, da mu ni potrebno zaračunavati dodatnih potnih in drugih stroškov), ceno izbranega ponudnika ocenil kot sprejemljivo. Navedena ocena pa je vsekakor njegova poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje ter jo Državna revizijska komisija ne more nadomestiti s svojo presojo. Da naročnik ponudbe izbranega ponudnika nima namena izločiti iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila (temveč jo želi akceptirati) pa izhaja tudi iz vseh njegovih nadaljnjih argumentov, ki jih je predstavil tekom obravnavanega revizijskega postopka.

V interesu naročnika je, da dobi ustrezno blago, storitev ali gradnjo po najugodnejših pogojih, predvsem po čim nižji ceni. Prav konkurenčnost ponudb je temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja. Zagotovitev konkurenčnosti omogoča spoštovanje načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2), ki naročnika zavezuje, da z izvedbo javnega naročila zagotovi, da je poraba sredstev za naročnika kar najbolj gospodarna in učinkovita, nizka cena pa je eden od bistvenih elementov konkurenčnosti posamezne ponudbe. Najnižja cena je eno izmed meril za izbiro najugodnejše ponudbe, lahko pa je celo edino merilo za izbiro najugodnejše ponudbe. Celo, če se naročnik odloči, da bo ponudbe ocenjeval na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe, torej z uporabo različnih meril, mora biti cena najpomembnejše merilo oziroma ne sme biti utežena z manj kot 60% od vseh meril skupaj (48. člen ZJN-2 - merila za izbiro ponudbe).

Pravo javnih naročil nizkih cen na splošno ne prepoveduje, ravno tako pa je ne prepoveduje niti konkurenčno pravo. Svobodno določanje cen je torej ena temeljnih značilnosti konkurence na prostem trgu, kjer praviloma velja, da lahko ponudnik ponudi poljubno visoko ceno, če jo trg le sprejme, lahko pa tudi poljubno nizko, če mu takšna cen zagotavlja obstoj na trgu (prinaša dobiček ali pa vsaj zmanjšuje grozečo izgubo). Načelo obligacijskega prava o enakovrednosti dajatev je zato potrebno razumeti v tržnem pomenu: ceno določajo tržne razmere. Načelo o svobodnem oblikovanju cene velja tudi za zniževanje cen. Znižanje cene je lahko različno močno. Cena je lahko znižana pod tisto, ki jih ponujajo tekmeci. Pravni predpisi tudi načeloma ne prepovedujejo, da bi bila prodajna cena nižja kot lastna proizvajalna ali nabavna cena (zaradi načela o svobodnem določanju cen literatura in sodna praksa znižanje cen na splošno ne štejeta za nelojalno oziroma ga kot tako štejeta le v izjemnih okoliščinah). V praksi je veliko okoliščin, zaradi katerih je podjetje prisiljeno prodajati blago pod lastno proizvajalno ali nabavno ceno (zaradi konca sezone ali sploh zmanjšanja povpraševanja grozi izguba, podjetje želi osvojiti nov trg ali pa se želi kot novo podjetje plasirati na obstoječem trgu, želi uvesti nov izdelek ali storitev ali pa uporablja skupni /mešani/ izračun cene z notranjim subvencioniranjem). Načelo svobodnega oblikovanja cen vključuje tudi možnost njihovega diferenciranja (podjetje lahko isti izdelek ali storitev ponudi po različnih cenah glede na vrsto kupcev, čas prodaje, območje, količino in druge tržno pomembne okoliščine) ipd. Vse navedeno pomeni, da je pri vprašanjih oblikovanja ponudbene cene potrebno izhajati iz stališča, da gre za eno od poslovnih odločitev na podjetniški ravni, v katero praviloma ni mogoče posegati oziroma je to mogoče le toliko, kolikor to izrecno dopuščajo zakoni in na njihovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi.
Svobodno oblikovanje cen je lahko tudi omejeno, in sicer z več strani:
- z javnopravnimi predpisi (ti lahko na posameznih področjih zaradi varstva javnega interesa določajo najnižjo, najvišjo ali obvezno trdno ceno);
- v obligacijskem pravu (npr. s prepovedjo oderuštva, zlorabe stiske ipd.);
- v protimonopolnem pravu (kot oblika omejevanja konkurence pri kartelnih sporazumih, posrednih omejitvah in zlorabi obvladujočega položaja);
- v pravu zatiranja nelojalne konkurence (v nasprotju s številnimi drugimi pojavi nelojalne konkurence se v predpisih določanje cene, torej njena višina, redko omenja - tudi Zakon o varstvu konkurence med svojimi primeri v 3. odstavku 13. člena ne omenja zviševanja ali zniževanja cen) ipd.
Vsako od navedenih področij urejajo ustrezni zakonski in podzakonski predpisi, ki določajo tudi organe, pristojne za nadzor nad njihovim izvajanjem.
V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati tudi, da vlagatelj ne zatrjuje, da je izbrani ponudnik z oblikovanjem ponudbene cene prekršil katerega od prisilnih predpisov, ki posegajo v svobodno oblikovanje cen. Vlagatelj se namreč v zvezi s tem oziroma v podkrepitev svojih očitkov, s katerimi zatrjuje, da je ponudbena cena izbranega ponudnika sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence (in posledično nepravilna v smislu 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2), sklicuje zlasti na informativni cenik storitev elektronikov in mehatronikov, ki ga je dne 14.03.2006 izdala Obrtna zbornica Slovenije, ki pa ga v nobenem primeru ni mogoče šteti kot zavezujoč predpis. Pri navedenemu ceniku gre torej zgolj za informacije oziroma kvečjemu za priporočila, ki pa ponudnikov v ničemer ne zavezujejo (kot morda nasprotno meni vlagatelj), kar pomeni, da jih tudi ni mogoče obravnavati kot standard, na podlagi katerega bi moral naročnik presojati ponujene cene v smislu 49. člena ZJN-2 oziroma v smislu 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2.

Sicer pa Državna revizijska komisija sprejema tudi stališče naročnika, da struktura cene, ki jo je predstavil vlagatelj in se nanaša na servisno dokumentacijo proizvajalca Canon v obravnavanem primeru ni relevantna, saj razpisna dokumentacija ni zahtevala od ponudnikov, da mora biti izvajalec predmetnega vzdrževanja pooblaščeni servisni partner podjetja Canon. Ravno tako je potrebno pritrditi naročniku v tem, da ni mogoče obravnavati očitkov, ki se nanašajo na bodoče morebitne kršitve izbranega ponudnika oziroma na njegovo bodoče in morebitno (ne)izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Nenazadnje pa je naročnik v sklepu, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, tudi zapisal, "da je izbrani ponudnik v skladu s pogodbenimi določili, strokovno in korektno opravljal svoje obveznosti v zvezi z razpisanimi storitvami" in posledično, "da izbrani ponudnik v stroje ni vgrajeval neoriginalnih rezervnih delov" ter k sklepu predložil tudi računalniški izpisek, iz katerega izhaja, da je izbrani ponudnik v obdobju od 01.01.2007 do 31.12.2007 predmetno storitev opravil za ceno v višini 4.038,19 EUR brez vključenega DDV. Navedeno pomeni, da je bila razpisana storitev v preteklem letu (strokovno in korektno) opravljena po ceni, ki je popolnoma primerljiva s ponujeno ceno v tem postopku oddaje javnega naročila. V obravnavanem primeru je namreč izbrani ponudnik za dve leti opravljanja razpisanih del ponudil ceno v višini 9.698,00 EUR brez DDV, kar pomeni 4.849,00 EUR letno brez DDV (oziroma celo 20% dvig ponujene cene glede na lansko obdobje). Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom v tem, da opisana pozitivna izkušnja z izbranim ponudnikom vsekakor govori v prid njegovemu stališču, da bo izbrani ponudnik tudi tekom izvedbe obravnavane storitve ravnal v skladu s pogodbenimi določili ter zlasti tudi, da je sposoben izvesti razpisano storitev po ponujeni ceni. Ob vsem zgoraj navedenemu je potrebno potrditi naročniku ravno tako tudi v tem, da izbranemu ponudniku (tudi v okviru, s strani vlagatelja ponujenih dejstev in dokazov) ni mogoče očitati, da je s predloženo ponudbo (oz. s pojasnili le-te) kakorkoli zavajal naročnika.

Ker je Državna revizijska komisija pri presoji vlagateljevega zahtevka za revizijo ugotovila, da naročniku v postopku oddaje javnega naročila ni mogoče očitati kršitev določil ZJN-2 in razpisne dokumentacije, ki jih v zahtevku zatrjuje vlagatelj, je v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa

Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, ki so mu nastali v zvezi z revizijo (in sicer 3000 odvetniških točk za sestavo zahtevka za revizijo, 2% materialnih stroškov, 20% DDV in povrnitev vplačane revizijske takse v višini 700 EUR).
Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija zavrnila tudi zahtevo za povračilo stroškov nastalih z revizijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka pred Državno revizijsko komisijo."

V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljen zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, 24.01.2008



Jožef Kocuvan, univ.dipl.ekon.
Član Državne revizijske komisije











Vročiti:
Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Carinska uprava Republike Slovenije, Generalni carinski urad, šmartinska 55, 1523 Ljubljana
Odvetnik Aleš Avbreht, šestova ulica 2, 1000 Ljubljana
IT BIRO d.o.o., Ob železnici 18, Ljubljana
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana

Natisni stran