Embassy Limousines & Services proti European Parliament

T-203/96

Sodišče je naložilo Evropskemu parlamentu, da mora tožniku plačati BEF 5.000.000, z 8% letnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in da nosi svoje stroške postopka in stroške tožnika.
Sodišče je zavrnilo uporabo pogodbene odškodninske odgovornosti z argumentom, da pogodba med naročnikom in tožnikom ni bila sklenjena (točke 38-44). Sodišče se je tudi postavilo na stališče, da Direktiva 92/50/EEC od naročnika ne zahteva, da v postopku oddaje javnega naročila naročilo obvezno odda (ni dolžnosti sklenitve pogodbe oziroma t.i. kontrahirne dolžnosti v razmerju do najugodnejšega ponudnika; točke 45-63). Sodišče je na podlagi tega in na podlagi neobstoja pogodbenega razmerja zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku za povračilo neposlovne škode (tedanji drugi odstavek 215. člena, zdaj 288. člen PES), ki je temeljil na tožnikovem utemeljenem (legitimnem) pričakovanju (angl. legitimate expectation), da bo naročilo pridobil (točke 64-110). Naročnik je bil namreč, kot že zapisano, obveščen o bodoči pridobitvi naročila 4. decembra 1995, 1. januar 1996 pa je bil določen kot datum pričetka izvedbe naročila. Na podlagi "obvestila" je ponudnik pristopil k pripravi izvedbe, pri čemer je sodišče naročniku posebej očitalo, da pomembnega preobrata v postopku (dodelitev - razveljavitev) ni nemudoma sporočil tožniku. Sodišče je na tej podlagi tožniku priznalo stroške priprav na izvedbo naročila, zavrnilo pa zahtevek v delu, ki se je nanašal na stroške sodelovanja v samem postopku oddaje naročila (priprava ponudbeâ??), z argumentom, da sodijo ti stroški (praviloma) v redni "ekonomski rizik" ponudnika (zlasti točka 97), v nasprotju s tem pa v tak rizik ne sodijo oziroma le-tega presegajo stroški potrebni za pripravo izvedbe naročila, ki jih je sodišče zato priznalo. V manjšem delu je sodišče ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na povračilo nepremoženjske škode (točki 108 - 109).

Polno besedilo sodbe v angleškem jeziku