Na vsebino
EN

018-156/2021 Univerzitetni klinični center Maribor

Številka: 018-156/2021-5
Datum sprejema: 5. 11. 2021

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 19., 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Andraža Žvana, kot predsednika senata, ter Sama Červeka in dr. Mateje Škabar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nabava RTG aparatov«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja GH Holding, d.o.o., Letališka cesta 27, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Cukrov, o.p., d.o.o., Linhartova cesta 3, Ljubljana, (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 5. 11. 2021

odločila:


1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

3. Predlog vlagatelja za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje javnega naročila se zavrže.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po odprtem postopku, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 24. 8. 2021, pod št. objave JN005783/2021-B01, in v Uradnem listu EU dne 25. 8. 2021, pod št. objave 2021/S 164-430646.

Zoper določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila je vlagatelj pred potekom roka za predložitev ponudb z vlogo z dne 17. 9. 2021 vložil zahtevek za revizijo, v katerem naročniku očita kršitev načela zagotavljanja konkurence med ponudniki, načela enakopravne obravnave ponudnikov, načela sorazmernosti in četrtega ter šestega odstavka 68. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3). Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik določil tehnične specifikacije, ki brez strokovne, funkcionalne ali pravne podlage oz. brez objektivno opravičljivih razlogov favorizirajo točno določenega proizvajalca RTG aparatov, tj. proizvajalca Siemens, saj le aparat tega proizvajalca izpolnjuje naročnikove zahteve, s čimer je naročnik v nasprotju s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 de facto zahteval proizvod določenega gospodarskega subjekta oz. določene blagovne znamke. Vlagatelj zatrjuje, da mu diskriminatorna dokumentacija onemogoča oddajo dopustne ponudbe, čeprav je RTG aparat, ki ga lahko ponudi vlagatelj, po svojih lastnosti konkurenčen aparatu proizvajalca Siemens. Avtonomija naročnika pri oblikovanju tehničnih specifikacij ni neomejena, saj ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in določenemu ponudniku dajejo neupravičeno prednost, drugim pa onemogočajo udeležbo v postopku. Vlagatelj navaja, da je naročnik ugodil le enemu izmed več predlogov za spremembo tehničnih zahtev, pri čemer je bila tudi ta sprememba podana z namenom prilagoditve tehničnih zahtev ponudnikom, ki ponujajo RTG aparat proizvajalca Siemens, medtem ko je ostalim ponudnikom in vlagatelju še vedno onemogočena oddaja dopustne in konkurenčne ponudbe. Naročnik je dolžan podati objektivno opravičljiv razlog, zakaj je dovolil odstopanje le pri zahtevi glede nastavitve višine mize, ne pa tudi pri ostalih zahtevah. Objektivne opravičljivosti naročnik ne more dokazati, saj je že na prvi pogled očitno, da omenjena sprememba sledi cilju prilagoditve javnega naročila ponudnikom RTG aparatov proizvajalca Siemens. Vlagatelj v zahtevku izpostavlja 11 tehničnih zahtev; v zvezi z naročnikovo zahtevo glede treh digitalnih slikovnih sprejemnikov vlagatelj navaja, da v celoti zadoščata dva digitalna slikovna sprejemnika, tehnično zastavljena na način, kot to nudi vlagatelj. Naročnikova zahteva, da mora aparat pri slikanju na mobilni brezžični detektor omogočati enostavno zagotavljanje pravokotne projekcije žarka na detektor, ne zagotavlja dodatne prednosti, ki bi jo bilo mogoče definirati kot izključitveni pogoj. Vsak proizvajalec ima nekatere specifike proizvoda, ki pa generalno služijo predvsem razločevanju med aparati, ne predstavljajo pa te specifike objektivno opravičljivih okoliščin, ki bi lahko pomenile izključitveni pogoj. V zvezi z ostalimi 9-imi tehničnimi zahtevami vlagatelj zatrjuje, da ne obstojijo objektivno opravičljivi razlogi za njihovo določitev. Vlagatelj navaja, da naročnik nima objektivno opravičljivih razlogov za določitev točno takšnih tehničnih zahtev – zahteve bi lahko oblikoval drugače, cilj naročnika pa bi bil brez nedopustne omejitve konkurence enako kakovostno dosežen. Vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v tehnično specifikacijo aparata Ysio Max proizvajalca Siemens, priloženo zahtevku za revizijo, in primerjave z zahtevami naročnika ugotovi, da so tehnične zahteve dejansko in brez objektivno opravičljivih razlogov prilagojene v korist omenjenega proizvajalca, tj. da je naročnik sporne tehnične zahteve oblikoval tako, da je specifikacijo izdelka omenjenega proizvajalca zgolj prevedel in povzel v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Vlagatelj tudi predlaga postavitev sodnega izvedenca tehnično medicinske stroke, ki bo ocenil, ali so izpodbijane tehnične zahteve objektivno opravičljive oz. ali na trgu obstajajo tudi drugi proizvodi, ki bi lahko zadostili potrebam naročnika. Vlagatelj zatrjuje, da iz prakse Državne revizijske komisije izhaja, da je naročnik tisti, ki mora izkazati objektivno opravičljivost omejevanja konkurence, kar pomeni, da je dokazno breme na naročniku, in da je Državna revizijska komisija že zgolj zaradi presoje, ali so bila pri oblikovanju dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila kršena temeljna načela, pristojna presoditi, ali je naročnik dokazal objektivno opravičljivost zahtev ali pa je nasprotno zahteve postavil z namenom privilegiranja posamičnega ponudnika in z namenom izločitve konkurence. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje javnega naročila in da se naročniku naloži priprava nove dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki bo skladna z ZJN-3, ali poprava izpodbijanih tehničnih specifikacij. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov pravnega varstva.

Naročnik je s sklepom z dne 29. 9. 2021 zavrnil zahtevek za revizijo in zahtevo za povračilo stroškov pravnega varstva. Naročnik zavrača očitke, da je prepisal tehnične specifikacije in pojasnjuje, da aparata proizvajalca Siemens, model Ysio Max, ne pozna. Naročnik, sklicujoč se na prakso Državne revizijske komisije, zatrjuje, da je naročnik tisti, ki najbolje pozna svoje potrebe, zato je, ob upoštevanju pravil javnega naročanja, oblikovanje tehničnih specifikacij v njegovi domeni. Naročnik lahko določi tudi takšne tehnične specifikacije, ki jih lahko izpolni samo en ponudnik ali omejeno število ponudnikov, vendar pa mora biti razlikovanje med ponudniki neposredno povezano s predmetom javnega naročila in objektivno opravičljivo. Naročnik pojasnjuje, da opcija z dvema slikovnima sprejemnikoma zanj ni sprejemljiva. Nenehno prelaganje slikovnega sprejemnika vpliva na njegovo življenjsko dobo, saj je pri naročniku, kljub pazljivemu prenosu detektorja, že prišlo do poškodbe slikovnega sprejemnika, ki se ne popravljajo, ampak zamenjujejo. Glede zagotavljanja pravokotne projekcije žarka na mobilni detektor naročnik pojasnjuje, da gre za strokovno zahtevo pogojeno z zahtevami dobre radiološke prakse in metodiko rentgenskega slikanja. Zaradi geometrijskih lastnosti kateregakoli slikanja je pravokotna usmerjenost centralnega snopa pogoj za geometrijsko pravilno sliko. Naročnik nadalje navaja, da so (tudi) vlagateljeve navedbe, povezane z ostalimi spornimi tehničnimi specifikacijami, pavšalne in vsebinsko nepojasnjene, saj vlagatelj navedb ne konkretizira in ne obrazloži, zakaj naj bi bile diskriminatorne. V nadaljevanju naročnik za vsako od spornih tehničnih specifikacij navede razloge za njihovo določitev.

Naročnik je Državni revizijski komisiji 30. 9. 2021 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj v vlogi z dne 4. 10. 2021, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb, vztraja pri revizijskih navedbah in dodaja, da bo naročnik, upoštevaje prispele ponudbe in upoštevaje neupravičeno omejen razpis le na enega ponudnika, javna sredstva odškodoval za vsaj 305.375,80 EUR z DDV. Vlagatelj vztraja, da zadoščata dva detektorja, ki sta snemljiva oz. fleksibilna in dovoljujeta nemoteno delo v preiskovalni sobi. Naročnikova zahteva po dveh fiksnih in enem prenosnem detektorju ni dejanska optimalna opcija. Naročnik se obnaša negospodarno, nezakonito omejuje konkurenco in krši načelo enakopravne obravnave ponudnikov, ko naroča tri detektorje namesto optimalnih dveh. Prenosni detektorji so konstruirani za različne premike, kar pomeni, da je njihova življenjska doba enaka kot pri fiksnem tipu detektorja. Zahteva, povezana z enostavnim zagotavljanjem pravokotne projekcije žarka na detektor, je zgolj navidezno nujna – dobra radiološka praksa takšne zahteve ne upošteva kot nujne. Aparat, ki ga želi ponuditi vlagatelj, je prijavljen kot medicinski pripomoček za medicinsko diagnostiko, in ga je mogoče ob enostavnem rokovanju postaviti v želeno pozicijo. V nadaljevanju vlagatelj navaja, zakaj niso utemeljeni razlogi, ki jih v utemeljitev preostalih spornih zahtev navaja naročnik, in vztraja, da naročnik ni uspel izkazati objektivno opravičljivih razlogov za določitev spornih zahtev in objektivne opravičljivosti diskriminacije vlagatelja. Vlagatelj tudi predlaga, da Državna revizijska komisija sprejme sklep o zadržanju postopka oddaje javnega naročila.

Naročnik se je z vlogo z dne 14. 10. 2021 (ki jo je naročnik preko portala e-Revizija posredoval tako Državni revizijski komisiji kot vlagatelju) opredelil do navedb vlagatelja v vlogi z dne 4. 10. 2021.

Po pregledu odstopljene dokumentacije je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Predmet zadevnega javnega naročila je dobava, montaža in 7-letno vzdrževanje dveh RTG aparatov za slikanje skeleta in pljuč ter demontaža in odvoz obstoječe opreme. Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik tehnične specifikacije za zahtevana RTG aparata določil v skladu z ZJN-3. Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik tehnične specifikacije za zahtevana aparata oblikoval v nasprotju z 68. členom ZJN-3, načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3), načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) in načelom sorazmernosti (8. člen ZJN-3), čemur naročnik nasprotuje.

V skladu z b) alinejo 23. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 pomenijo tehnične specifikacije v primeru javnih naročil blaga ali storitev specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti.

S tehničnimi specifikacijami, ki jih mora naročnik skladno s prvim odstavkom 68. členom ZJN-3 navesti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, naročnik opredeli zahtevane značilnosti (lastnosti) predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale njegova pričakovanja glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Tehnične specifikacije tako določajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga. Te značilnosti se lahko nanašajo tudi na točno določen postopek ali način proizvodnje ali zagotavljanja zahtevanih gradenj, blaga ali storitev ali na točno določen postopek za kakšno drugo stopnjo v njihovi življenjski dobi, tudi če takšni dejavniki fizično niso del njih, a pod pogojem, da so značilnosti povezane s predmetom javnega naročila ter sorazmerne z vrednostjo in cilji naročila (prvi odstavek 68. člena ZJN-3).

Naročnik določi tehnične specifikacije ob upoštevanju 68. člena ZJN-3, ki v četrtem odstavku določa, da morajo slednje vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci. Če tega ne upravičuje predmet javnega naročila, v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 v tehničnih specifikacijah ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če sicer ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila, vsebovati pa morajo tudi besedi »ali enakovredni«. Naročnik je pri opisovanju predmeta javnega naročila omejen tudi s temeljnimi načeli javnega naročanja, pri čemer mora tehnične specifikacije določiti na način, ki zagotavlja konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo (5. in 7. člen ZJN-3), hkrati pa mora zahteve določiti v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom predmeta naročila (8. člen ZJN-3).

Iz navedenih določb izhaja, da pravila javnega naročanja določajo, kako naj naročnik nabavi blago oz. naroči storitve, ne določajo pa, katero blago sme nabaviti oz. katere storitve sme naročiti, kakor tudi ne, katere konkretne lastnosti morajo imeti blago oz. storitve, ki jih naroča naročnik. Na podlagi navedenega gre tako pritrditi smiselnim navedbam naročnika, da je naročnik pri ugotavljanju svojih potreb in oblikovanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen oziroma avtonomen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb ter pričakovanj glede na predmet javnega naročila. Vendar pa, kot to pravilno opozarja tudi vlagatelj, avtonomija naročnika pri oblikovanju tehničnih specifikacij ni neomejena – naročnik tako ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko določenim ponudnikom bodisi dajale neupravičeno prednost bodisi bi jim onemogočale udeležbo v postopku javnega naročanja.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da nekatere tehnične specifikacije izpolnjuje le RTG aparat proizvajalca Siemens, model Ysio Max, s čimer je naročnik de facto zahteval točno določen proizvod. Državna revizijska komisija, ne da bi se spuščala v presojo, ali tehnične specifikacije oziroma njihovo kombinacijo izpolnjuje (le) RTG aparat proizvajalca Siemens, model Ysio Max, pojasnjuje, da dejstvo, da je posamezno tehnično specifikacijo ali njihovo kombinacijo mogoče izpolniti le z enim točno določenim proizvodom, še ne daje zadostne podlage za zaključek, da je naročnik oblikoval tehnične specifikacije v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelom enakopravne obravnave ponudnikov in načelom sorazmernosti, kot to zatrjuje vlagatelj.

Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila (npr. odločitve št. 018-111/2021-20, 018-043/2021-10, 018-127/2020-6, 018-020/2019-10), da načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ni mogoče interpretirati v smislu zahteve po vzpostavljanju konkurenčnosti tudi na tistih področjih oziroma v tistih primerih, ko te iz upravičenih razlogov ni mogoče doseči. Prav tako tudi načela enakopravnosti v pravu javnih naročil ni mogoče razumeti kot absolutne kategorije. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti enak položaj v postopku oddaje javnega naročila. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročali ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da je takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot dopustno (takšno, ki ustreza potrebam in zahtevam naročnika), ter na tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in posledično ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Naročniki so zato v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati zahteve, ki imajo za posledico razlikovanje ponudnikov, vendar le iz razlogov, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila in so objektivno opravičljivi. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen gospodarski subjekt bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi (v tej zvezi smiselno prim. tudi sodbo Sodišča EU v zadevi C-513/99, Concordia Bus Finland Oy Ab).

Vsaka tehnična specifikacija, ki jo določi naročnik, vpliva na krog gospodarskih subjektov, ki lahko pridobijo javno naročilo, saj že po naravi stvari razlikuje med gospodarskimi subjekti, ki jo lahko (s ponujenim predmetom) izpolnijo, in gospodarskimi subjekti, ki je ne morejo. Vendar ni namen ZJN-3, da bi preprečil vsakršno razlikovanje med gospodarskimi subjekti, temveč le tisto, ki ni skladno z njim (npr. arbitrarno razlikovanje). ZJN-3 naročniku tako ne prepoveduje določitve tehničnih zahtev, s katerimi se omejuje konkurenca, temveč mu prepoveduje zgolj določitev takšnih tehničnih zahtev, s katerimi se neupravičeno omejuje konkurenca. Naročnik torej v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila lahko določi tudi tehnične zahteve, ki jih lahko izpolni samo en ponudnik ali omejeno število ponudnikov, vendar pa mora biti razlikovanje med ponudniki (v obravnavanem primeru razlikovanje med ponudniki, ki lahko ponudijo aparat z zahtevanimi tehničnimi specifikacijami, in ponudniki, ki takšnega aparata ne morejo ponuditi) neposredno povezano s predmetom javnega naročila in objektivno opravičljivo. Za presojo naročnikovega ravnanja pri oblikovanju tehničnih specifikacij zato niso pravno odločilna vlagateljeva zatrjevanja, da je na trgu prisotnih več proizvajalcev fiksnih RTG aparatov in da sporne tehnične specifikacije izpolnjuje le RTG aparat proizvajalca Siemens, model Ysio Max, saj (morebitno) dejstvo, da sporne tehnične zahteve izpolnjuje le en izdelek enega proizvajalca, ne omogoča tudi že zaključka o naročnikovi kršitvi določb ZJN-3, saj je naročnik upravičen določiti tudi takšne tehnične specifikacije, ki jih izpolnjuje zgolj aparat enega proizvajalca, če za določitev takšnih zahtev obstajajo objektivno opravičljivi razlogi, povezani s predmetom javnega naročila. Državna revizijska komisija je zato kot nepotreben zavrnila vlagateljev dokazni predlog z vpogledom v strokovni članek (katerega je vlagatelj priložil vlogi z dne 4. 10. 2021), s katerim želi vlagatelj dokazati trditev, da na trgu RTG aparatov obstaja več proizvajalcev, saj vlagatelj predlaga izvedbo dokaza, ki bi služil dokazovanju trditev o dejstvih, ki niso pravno odločilna oziroma pravno relevantna za rešitev predmetnega spora. Iz istega razloga je Državna revizijska komisija kot nepotreben zavrnila vlagateljev dokazni predlog z vpogledom v katalog proizvajalca Siemens (model Ysio Max), s katerim želi vlagatelj dokazati trditev, da omenjeni aparat izpolnjuje naročnikove zahteve. V zvezi z vlagateljevim predlogom, da Državna revizijska komisija na podlagi primerjave tehničnih specifikacij RTG aparata proizvajalca Siemens (model Ysio Max) in naročnikovih tehničnih specifikacij »ugotovi, da so razpisni pogoji dejansko in brez objektivno opravičljivih razlogov prilagojeni v korist proizvajalca Siemens«, gre pojasniti, da bi omenjena primerjava lahko kvečjemu služila le ugotovitvi, da je omenjeni aparat proizvajalca skladen s spornimi tehničnimi specifikacijami, kar pa, kot že pojasnjeno, ni pravno relevantno dejstvo. Na podlagi omenjene primerjave pa ne bi bilo mogoče sklepati oz. dokazati, da naročnik za določitev spornih tehničnih specifikacij nima objektivno opravičljivih razlogov, povezanih s predmetom javnega naročila, pri čemer gre že na tem mestu poudariti, da je slednje pravni zaključek, dokazi pa so namenjeni dokazovanju (zatrjevanih) pravno odločilnih dejstev, torej dejstev, ki tvorijo dejansko stanje, ki omogoča pravni zaključek o (ne)obstoju objektivno opravičljivih razlogov za določitev spornih tehničnih specifikacij.

Vlagatelj z navedbami v vlogi z dne 4. 10. 2021, da bo naročnik, ker je predmetno javno naročilo omejil zgolj na en aparat (ponudniki tega aparata lahko brez pritiska konkurence določijo ceno blaga), oškodoval javna sredstva, po vsebini zatrjuje kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Ne glede na vprašanje pravočasnosti omenjenih navedb gre pojasniti, da izpostavljeno načelo prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa (prim. npr. odločitve št. 018-126/2015-6, 018-90/2016-5 in 018-10/2017-4), ki se odraža zlasti v racionalni porabi javnofinančnih sredstev. Že po sami naravi stvari se zato ponudnik praviloma ne more uspešno sklicevati na kršitev omenjenega načela, saj se z njim varuje javni interes in ne interes posameznega ponudnika, kar velja tudi za vlagatelja v obravnavanem postopku oddaje javnega naročila. Posledično Državna revizijska komisija ni presojala navedb vlagatelja, povezanih z (domnevnim) naročnikovim oškodovanjem javnih sredstev.

Vlagatelj tudi ne more uspeti z navedbami, da dejstvo, da je naročnik ugodil le enemu izmed več predlogov potencialnih ponudnikov za spremembo tehničnih specifikacij, kaže na to, da je javno naročilo prilagojeno ponudnikom RTG aparata proizvajalca Siemens. Naprej gre pojasniti, da je namen, ki ga naročnik zasleduje pri odgovarjanju na zahteve ter vprašanja, postavljena preko portala javnih naročil, v zagotavljanju dodatnih informacij, potrebnih za pripravo ponudb, in v podajanju pojasnil, ki naj odpravijo morebitne nejasnosti ter s tem zagotovijo, da bodo predložene ponudbe tudi medsebojno primerljive (prim. npr. odločitve Državne revizijske komisije v zadevah, št. 018-133/2017, 018-20/2019, 018-60/2019, 018-006/2020). Čeprav lahko zainteresirani gospodarski subjekti preko portala javnih naročil naročniku predlagajo tudi spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (v obravnavanem primeru spremembo tehničnih specifikacij), pa iz določb ZJN-3 ne izhaja naročnikova obveznost, da sprejeme predloge potencialnih ponudnikov in »uskladi« tehnične specifikacije s prejetimi predlogi potencialnih ponudnikov – zavzeti stališče, da obstaja takšna obveznost naročnika, bi pomenilo, da dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, vključno s tehničnimi specifikacijami, ne pripravi naročnik ob upoštevanju svojih potreb, pač pa jo (so)oblikujejo ponudniki. Zato dejstvo, da je naročnik preko Portala javnih naročil zavrnil kakšne druge možnosti, kot jih je določil v tehničnih specifikacijah (oz. predloge potencialnih ponudnikov), ne predstavlja naročnikove kršitve določb ZJN-3. Naročniku pa tudi ni mogoče očitati kršitev, ker je sprejel (le) en predlog za spremembo tehničnih specifikacij, in sicer predlog povezan z zahtevo glede višine mize. Ker ZJN-3 ne določa, da bi bila sprememba dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pred potekom roka za predložitev ponudb dopustna le v primeru obstaja objektivno opravičljivih razlogov, naročnik ni niti preko portala javnih naročil niti v postopku pravnega varstva dolžan utemeljevati razlogov za spremembo omenjene tehnične specifikacije. Če naročnik spremeni dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ni relevantno, zakaj je naročnik odstopil od prvotno določene tehnične specifikacije (in tako ni relevantno, ali obstajajo objektivno opravičljivi razlogi za spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila), pač pa se lahko odpira vprašanje, ali je spremenjena tehnična specifikacija oblikovana skladno z določbami ZJN-3 oz. ali ima naročnik objektivno opravičljive razloge za določitev takšne spremenjene tehnične specifikacije.

Vlagatelj v zahtevku izpostavlja 11 tehničnih specifikacij, ki jih je naročnik določil v poglavju »Specifikacija zahtev naročnika« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, in zatrjuje, da naročnik za njihovo določitev nima objektivno opravičljivih razlogov, povezanih s predmetom javnega naročila. Pred vsebinsko obravnavno tega dela zahtevka za revizijo gre izpostaviti, da je Državna revizijska komisija že v več svojih odločitvah (npr. št. 018-10/2021, 018-62/2020, 018/212/2019, 018-110/2018) pojasnila, da je zahtevek za revizijo namenjen zatrjevanju kršitev, ki naj bi jih v postopku oddaje javnega naročila domnevno storil naročnik, v ta namen pa ZPVPJN od vlagatelja zahteva aktivno vlogo pri navajanju (pravno relevantnih) dejstev in predlaganju (pravno relevantnih) dokazov. Iz drugega odstavka 15. člena ZPVPJN (obvezne sestavine zahtevka za revizijo) izhaja dolžnost vlagatelja, da v zahtevku za revizijo navede očitane kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo. Zahteve v zvezi z zatrjevanjem kršitev in dejstev ter njihovega dokazovanja je treba poiskati v Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku uporabljajo glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja. Razpravno načelo, določeno v 7. členu ZPP, od strank zahteva, da navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagajo dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Dolžnost navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijajo navedbe ter dokaze nasprotnika, je strankam naložena tudi v 212. členu ZPP. Iz navedenih določb ZPP izhaja t.i. trditveno-dokazno breme, ki pomeni prvenstveno dolžnost tožnika, da jasno, določno in konkretno navede dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek (trditveno breme) in zanje predlaga dokaze, ki naj resničnost zatrjevanih dejstev potrdijo (dokazno breme).

V izhodišču je torej na vlagatelju trditveno in dokazno breme, ki pa ga lahko vlagatelj prevali na naročnika (še)le, ko in če v zahtevku za revizijo navede (in dokaže) dejstva, ki kažejo na nezakonitost naročnikovega ravnanja. V obravnavanem primeru, ko vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da naročnik za določitev spornih tehničnih specifikacij nima objektivno opravičljivih razlogov, povezanih s predmetom javnega naročila, to pomeni, da mora vlagatelj v zahtevku za revizijo navesti in dokazati takšno dejstveno podlago, ki bi omogočala ta (pravni) zaključek. Povedano drugače: vlagatelj mora v zahtevku za revizijo navesti (in dokazati) nekaj, kar bi lahko kazalo na to, da je naročnik s spornimi zahtevami omejil konkurenco med ponudniki ter vzpostavil razlikovanje med njimi, ne da bi za to obstajali objektivno opravičljivi razlogi. Če in ko vlagatelj zmore svoje trditveno-dokazno breme, je naročnik dolžan utemeljiti in upravičiti sporne zahteve oz. zatrjevati in izkazati obstoj objektivnih in strokovno utemeljenih razlogov, povezanih s predmetom javnega naročila, ki upravičujejo določitev tehničnih zahtev, s katerimi se omejuje konkurenca.

Vlagatelj je zahtevek za revizijo pripravil na način, da citira sporno tehnično specifikacijo in na Portalu javnih naročil objavljen predlog zainteresiranega gospodarskega subjekta, povezan s sporno tehnično specifikacijo. Iz primerjave citiranih tehničnih specifikacij in citiranih predlogov za spremembo te tehnične specifikacije je razvidno, da vlagatelj kot sporne izpostavlja naslednje naročnikove zahteve:

1. sistem mora biti opremljen s tremi neposrednimi digitalnimi slikovnimi sprejemniki; enim trajno nameščenim v stoječi stativ, enim trajno nameščenim v pregledovalno mizo in enim prenosnim, brezvrvičnim, prosto uporabnim v celotnem diagnostičnem prostoru, slednji mora biti uporaben tudi na sosednjih, sorodnih rentgenskih aparatih (točka 1.8 Specifikacija zahtev naročnika) – vlagatelj se zavzema, da bi naročnik sprejel tudi sistem opremljen z dvema digitalnima, brezžičnima sprejemnikoma, ki bi bila snemljiva iz mize za pacienta in iz stenskega stativa;
2. aparat mora pri slikanju na mobilni brezžični detektor omogočati enostavno zagotavljanje pravokotne projekcije žarka na detektor (npr. z izpisom kota nagiba mobilnega detektorja in kota nagiba RTG cevi) (točka 2.8 Specifikacija zahtev naročnika) – vlagatelj se zavzema za črtanje te zahteve;
3. sistem se mora premikati v vsaj 6-ih oseh sočasno (točka 2.10 Specifikacija zahtev naročnika) – vlagatelj predlaga premik v vsaj 5-ih oseh sočasno, medtem ko se 6-ti premik vrši v dveh zaporednih fazah;
4. hitrost premikanja stropnega nosilca v smereh x-y-z je 0,6 m/s, z odstopanjem +/- 10 % (točka 2.14 Specifikacija zahtev naročnika) – vlagatelj predlaga hitrost premikanja stropnega nosilca longitudinalno do 30 cm/s, lateralno do 25 cm/s, vertikalno do 25 cm/s, hitrost rotacije cevi do 25 °/s in hitrost rotacije stožca do 25 °/s;
5. maksimalna velikost večjega fokusa (od dveh zahtevanih) je 1,0 mm (točka 2.15 Specifikacija zahtev naročnika) – vlagatelj se zavzema za maksimalno velikost večjega fokusa 1,3 mm;
6. moč fokusov je vsaj 40 kW in 80 kW (točka 2.16 Specifikacija zahtev naročnika) - vlagatelj predlaga moč vsaj 32 kW in 96 kW;
7. toplotna kapaciteta anode je vsaj 800 kHU, z odstopanjem +/- 10 % (točka 2.18 Specifikacija zahtev naročnika) – vlagatelj se zavzema za toplotno kapaciteto anode vsaj 350 kHU;
8. obseg nastavitve višine mize je v območju 51 – 95 cm, z dopustnim odstopanjem +/- 5 % (točka 3.2 Specifikacija zahtev naročnika) – vlagatelj za zavzema za obseg nastavitve višine mize v območju vsaj 51-85 cm;
9. vzdolžni premik plošče mora biti vsaj ± 45 cm (točka 3.3 Specifikacija zahtev naročnika) – vlagatelj se zavzema za vzdolžni premik plošče ± 34 cm;
10. najkrajši čas ekspozicije ne sme biti večji kot 1 ms (točka 5.3 Specifikacija zahtev naročnika) – vlagatelj se zavzema najkrajši dopustni čas ekspozicije 2 ms;
11. sistem zajema 3 D kamera oz. sistem za nadzor pacienta med preiskavo, ki omogoča kolimacijo slikovnega polja tudi iz komandnega prostora ter avtomatsko kolimacijo za slikanje prsnih organov (točka 1.4 Specifikacija zahtev naročnika) – vlagatelj se zavzema, da bi sistem zajemal 3 D kamero oz. sistem za nadzor pacienta med preiskavo, ne da bi ta omogočal kolimacijo slikovnega polja tudi iz komandnega prostora ter avtomatsko kolimacijo za slikanje prsnih organov.

V zvezi z izpostavljenimi naročnikovimi tehničnimi zahtevami vlagatelj najprej zatrjuje (in dokazuje), da jih izpolnjuje aparat Ysio Max, proizvajalca Siemens, kar, kot že pojasnjeno, ni pravno relevantno dejstvo. Vlagatelj nadalje zatrjuje in dokazuje, da aparat, ki ga sam lahko ponudi, izpolnjuje specifikacije, za katere se zavzema vlagatelj, kar prav tako ni pravno relevantno dejstvo, saj ni ključno, kakšne lastnosti ima aparat, ki bi ga želel ponuditi vlagatelj, temveč je ključno, ali ima naročnik za določitev spornih tehničnih specifikacij objektivno opravičljive razloge, povezane s predmetom javnega naročila, oz. ali ima naročnik objektivno opravičljive razloge, da ne sprejeme tudi RTG aparatov z lastnostmi, za katere se zavzema vlagatelj. Državna revizijska komisija je zato vlagateljev dokazni predlog z vpogledom v tehnične specifikacije aparata, ki bi ga lahko ponudil vlagatelj, zavrnila kot nepotrebnega. V zvezi z navedbami vlagatelja, da je RTG aparat, ki ga želi ponuditi vlagatelj, »po svojih lastnostih povsem konkurenčen aparatu proizvajalca Siemens« (kar naj bi po zatrjevanju vlagatelja izhajalo iz tehnične specifikacije RTG aparata proizvajalca Siemens in tehnične specifikacije RTG aparata, ki ga želi ponuditi vlagatelj), gre pojasniti, da je predmet postopka pravnega varstva lahko zgolj naročnikovo ravnanje v postopku oddaje javnega naročila, ne more pa biti predmet postopka pravnega varstva vprašanje, ali je en aparat po svojih lastnostih in funkcionalnostih primerljiv z drugim aparatom. Izpostavljene revizijske navedbe gre zato razumeti na način, da vlagatelj zatrjuje, da bi lahko naročnik cilj oz. namen, ki ga zasleduje z določitvijo posamezne tehnične zahteve, dosegal tudi na drugačen način oz. z oblikovanjem takšnih tehničnih specifikacij, kot jih predlaga vlagatelj.

Vendar pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljeva trditvena podlaga v tem delu zahtevka za revizijo pomanjkljiva. Vlagatelj v zvezi z naročnikovo zahtevo glede treh digitalnih sprejemnikov (od katerih je en trajno nameščen v stoječi stativ, drugi trajno nameščen v pregledovalno mizo, tretji pa prenosen), navaja (zgolj), da »v celoti zadoščata 2 digitalna slikovna sprejemnika, tehnično zastavljena na način kot to nudi vlagatelj«, vendar pa vlagatelj navedenega z ničemer ne utemelji in ne pojasni, zakaj bi bil sistem s tremi digitalnimi sprejemniki, tj. dvema fiksnima in enim mobilnim, enakovreden sistemu z dvema (prenosnima) sprejemnikoma. Iz vlagateljevih navedb in dokazov tako ne izhaja dejansko stanje, ki bi utemeljevalo zaključek, da je sistem z dvema digitalnima detektorjema, snemljivima iz mize za pacienta in iz stenskega stativa, enakovreden sistemu z dvema fiksnima detektorjema in enim mobilnim. Upoštevaje (pomanjkljivo) vlagateljevo trditveno podlago se trditveno in dokazno breme tudi ni prevalilo na naročnika, zato ni mogoče šteti, da bi moral naročnik upravičiti razloge, ki izključujejo rešitev, za katero se zavzema vlagatelj. Ne glede na navedeno gre še dodati, da iz naročnikovega sklepa, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, izhaja, da naročnik poleg prenosnega (mobilnega) detektorja želi dva fiksna detektorja (nameščena v stativu in v pregledovalni mizi), ker (po mnenju naročnika) prelaganje digitalnega sprejemnika (iz predala v mizi) vpliva na življenjsko dobo sprejemnika, saj lahko pri prenosu med predalom za sprejemnik in bolniško posteljo, kjer je treba opraviti slikanje, pride do poškodbe slikovnega sprejemnika. Naročnik tako zahteva dva fiksna detektorja, ker želi zmanjšati možnost poškodb detektorjev, ki sta nameščena v stativu in v preiskovalni mizi, poleg tega pa želi še mobilni (prenosni) detektor, ki bi mu omogočal slikanje na bolnišnični postelji. Omenjeni razlogi naročnika so razumni, zato četudi bi Državna revizijska komisija še lahko sledila navedbam vlagatelja v vlogi z dne 4. 10. 2021, da so prenosni detektorji konstruirani za različne premike, posledično pa je njihova življenjska doba enaka kot življenjska doba fiksnih detektorjev, so življenjsko prepričljive navedbe naročnika, da lahko kljub pazljivemu ravnanju in premikanju detektorja pride do (mehanskih) poškodb detektorja (npr. pade po tleh). Vlagatelj tako v zahtevku za revizijo ni podal ustrezne trditvene podlage, naročnik pa je na drugi strani navedel razloge za določitev sporne zahteve, ki jim ni mogoče odrekati razumnosti. Zato Državna revizijska komisija ne more zaključiti, da naročnik nima objektivno opravičljivega razloga za določitev sporne zahteve.

Prav tako so povsem pavšalne vlagateljeve navedbe v zvezi z naročnikovo zahtevo, da mora aparat pri slikanju na mobilni brezžični detektor omogočati enostavno zagotavljanje pravokotne projekcije žarka na detektor (npr. z izpisom kota nagiba mobilnega detektorja in kota nagiba RTG cevi), saj vlagatelj zatrjuje zgolj, da ta funkcija ne zagotavlja dodatne prednosti, ker služi le razlikovanju med RTG aparati. Pri tem vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ne zatrjuje, da pravokotna projekcija žarka na detektor ni pomembna za izvedbo (rentgenskega) slikanja in da je posledično naročnikova zahteva po enostavnem zagotavljanju te funkcionalnosti nepotrebna. Upoštevaje (pomanjkljivo) vlagateljevo trditveno podlago se trditveno in dokazno breme tudi ni prevalilo na naročnika, zato ni mogoče šteti, da bi moral naročnik upravičiti razloge, ki izključujejo rešitev, za katero se zavzema vlagatelj. Ne glede na navedeno gre še dodati, da vlagatelj v vlogi z dne 4. 10. 2021 ne nasprotuje naročnikovim navedbam, da je pravokotna usmerjenost centralnega snopa pogoj za geometrijsko pravilno sliko, pač pa zatrjuje, da radiološka praksa »tovrstne zahteve« ne upošteva kot nujne in da je mogoče aparat, ki bi ga želel ponuditi vlagatelj, »ob enostavnem rokovanju« postaviti v želeno pozicijo. V zvezi z vlagateljevimi navedbami (in dokazovanjem), da je aparat, ki bi ga želel ponuditi vlagatelj, prijavljen kot pripomoček za medicinsko diagnostiko, gre še pojasniti, da četudi neka lastnost aparata (v obravnavanem primeru enostavno zagotavljanje pravokotne projekcije žarka na mobilni detektor) ni ključna za opredelitev aparata kot medicinskega pripomočka za medicinsko diagnostiko, to še ne pomeni, da naročnik takšne lastnosti ne bi smel zahtevati. Pravil javnega naročanja namreč ni mogoče razumeti na način, da bi naročniku dovoljevala določitev le minimalnih tehničnih zahtev (v obravnavanem primeru tehničnih lastnosti, v posledici katerih je posamezen aparat mogoče šteti za pripomoček za medicinsko diagnostiko), saj je naročnik upravičen določiti tudi zahteve, ki presegajo minimalne tehnične zahteve, če ima za takšne zahteve objektivno opravičljive razloge. Upoštevaje, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni zatrjeval, da pravokotna projekcija žarka na detektor ni pomembna za izvedbo (rentgenskega) slikanja, v vlogi z dne 4. 10. 2021 pa ni prerekal navedbe naročnika, da je za izvedbo (rentgenskega) slikanja pravokotna usmerjenost centralnega snopa pogoj za geometrijsko pravilno sliko, in upoštevaje, da je namen aparata, ki je predmet konkretnega javnega naročila, ravno izvedba (rentgenskega) slikanje in (posledično) pridobivanje rentgenskih slik, katere morajo biti že po naravi stvari čim bolj kakovostne, Državna revizijska komisija ne more zaključiti, da naročnik nima objektivno opravičljivega razloga za določitev sporne zahteve.

Vlagatelj v zvezi z ostalimi spornimi tehničnimi specifikacijami (navedene zgoraj od točke 3 do točke 11) navaja zgolj, da »ni objektivno opravičljivih podlag za točno takšno zahtevo« in v zahtevku za revizijo večkrat izrazi stališče, da naročnik nima objektivno opravičljivih razlogov oz. strokovnih, funkcionalnih ali pravnih razlogov za določitev (vseh) spornih tehničnih specifikacij, česar pa ni mogoče šteti za ustrezno trditveno podlago. Poudariti gre, da je ugotovitev o (ne)obstoju objektivno opravičljivih razlogov za določitev tehničnih specifikacij pravna kvalifikacija ugotovljenega dejanskega stanja, kar pomeni, da vlagatelj zatrjuje zgolj pravno kvalifikacijo oz. pravni zaključek, medtem ko dejstev oz. dejanskega stanja, ki bi omogočali takšen pravni zaključek, ne navede. Očitek, da naročnik nima objektivno opravičljivih razlogov za določitev tehničnimi specifikacijami, navedenih od točke 3 do točke 11), tako ni z ničemer utemeljen in kot takšen ni sposoben vsebinske obravnave.

Vlagatelj pomanjkljivosti pri navedbi dejstev za utemeljevanje v zahtevku za revizijo očitane kršitve ne more odpraviti s predlaganim dokaznim predlogom za postavitev sodnega izvedenca tehnično medicinske stroke, »ki bo ocenil ali so izpodbijani pogoji, ki jih je postavil naročnik, objektivno opravičljivi oziroma ali na trgu obstajajo tudi drugi proizvodi, ki bi zadostili potrebam naročnika«. Čeprav sta trditveno in dokazno breme medsebojno povezana, sta ločena, vlagatelj pa mora zadostiti obema. Izvedba dokaza s strokovnjakom (tako kot tudi druga dokazna sredstva) ni namenjena temu, da stranka šele s tem procesnim dejanjem priskrbi ustrezno trditveno podlago, pač pa je namenjena zgolj ugotavljanju resničnosti dejstev, ki jih je stranka zatrjevala že prej. Povedano drugače, manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov, saj ta služi dokazovanju zatrjevanih (konkretnih in določnih) pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage (v tem smislu prim. sodbi VR RS VIII Ips 226/2010 in II Ips 4/2014). Ker je konkretizirano zatrjevanje dejstev predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da se dokazovanje sploh izvede, česar pa vlagatelj ni zmogel, je Državna revizijska komisija omenjeni dokazni predlog že iz tega razloga zavrnila kot nepotrebnega. V zvezi z omenjenim dokaznim predlogom vlagatelja pa tudi ni gre spregledati, da se vlagatelj zavzema, da bi se s strokovnjakom rešila pravna vprašanja (tj. ali so sporne tehnične zahteve objektivno opravičljive), katerih pa strokovnjak ne more razreševati, saj jih razrešuje organ, ki odloča v zadevi, torej Državna revizijska komisija.

Da naročnik za določitev spornih tehničnih specifikacij nima objektivno opravičljivih razlogov, povezanih s predmetom javnega naročila, vlagatelj zatrjuje tudi v vlogi z dne 4. 10. 2021, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Vendar pa razlogi, ki jih v tej vlogi navaja vlagatelj, skladno s šestim odstavkom 29. člena ZPVPJN, v tem postopku pravnega varstva ne morejo biti upoštevni, saj bi vlagatelj že v zahtevku za revizijo moral podati trditveno podlago, ki bi omogočala zaključek, da naročnik za določitev spornih zahtev nima objektivno opravičljivih razlogov, povezanih s predmetom javnega naročila oz. da so predlagane spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila enakovredne naročnikovim zahtevam.

Zaradi pomanjkljive vlagateljeve trditvene podlage Državna revizijska komisija ni presojala, ali je razloge, ki jih je odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo navedel naročnik, mogoče šteti za objektivno opravičljive razloge, povezane s predmetom javnega naročila. Ker vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel dejanskega stanja, ki bi kazalo na to, da naročnik nima objektivno opravičljivih razlogov za določitev spornih zahtev, se na naročnika v predmetnem postopku pravnega varstva posledično tudi ni prevalilo trditveno in dokazno breme glede obstaja objektivno opravičljivih razlogov za določitev spornih zahtev.

Upoštevaje vlagateljevo trditveno podlago Državna revizijska komisija ni imela dejstvene podlage, da bi lahko zaključila, da je naročnik pri oblikovanju spornih tehničnih specifikacij, določenih v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, ravnal v nasprotju s 68. členom ZJN-3 in temeljnimi načeli javnega naročanja. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, je Državna revizijska komisija, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V zvezi z vlagateljevim predlogom za zadržanje postopka oddaje javnega naročila, podanim v vlogi z dne 4. 10. 2021, gre najprej pojasniti, da je vlagatelj identičen predlog podal že v zahtevku za revizijo, o katerem je Državna revizijska komisija odločila s sklepom št. 018-149/2021-3, z dne 22. 9. 2021, s katerim vlagateljevemu predlogu ni ugodila.

Vlagatelj lahko ob vložitvi zahtevka za revizijo naročniku posreduje predlog za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje javnega naročila (prva poved 19. člena ZPVPJN). S sklepom o zadržanju postopka oddaje javnega naročila se zadržijo nadaljnje aktivnosti v postopku oddaje javnega naročila do pravnomočne odločitve naročnika ali Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo (prvo poved petega odstavka 19. člena ZPVPJN). Sklep o zadržanju postopka tako zadrži aktivnosti v postopku oddaje javnega naročila za čas trajanja postopka pravnega varstva. Ker se je s predmetnim sklepom Državne revizijske komisije končal postopek pravnega varstva, začet na podlagi vlagateljevega zahtevka za revizijo, gre ugotoviti, da je s tem odpadel pravni interes vlagatelja za izdajo sklepa o zadržanju postopka. Upoštevaje navedeno je Državna revizijska komisija (ne da bi ugotavljala, ali v obravnavanem primeru obstojijo še druge okoliščine procesne narave, ki bi preprečevale vsebinsko presojo omenjenega predloga) vlagateljev predlog za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje javnega naročila zaradi odpadle pravne podlage oziroma pravnega interesa za odločanje zavrgla.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


Pravni pouk: Upravni spor zoper to odločitev ni dovoljen.

V Ljubljani, 5. 11. 2021

Predsednik senata:
Andraž Žvan, univ. dipl. prav.
član Državne revizijske komisije



Vročiti (po e-Reviziji):
– naročnik,
– vlagatelj,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.

Natisni stran