018-144/2021 Mestna občina Novo mesto

Številka: 018-144/2021-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Marka Medveda, kot predsednika senata, ter Tadeje Pušnar, kot članice senata, in mag. Gregorja Šebenika, kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Bazenska školjka in oprema ter bazenska tehnika filtracija za Bazenski kompleks Češča vas« v sklopu 2 »Bazenska tehnika filtracija za bazenski kompleks v Češči vasi«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja IMP TEHNOLOGIJA VODE, izdelava, montaža in projektiranje vodnih objektov d.o.o, Goričica pri Ihanu 15, Domžale, ki ga zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova ulica 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Novo Mesto, Seidlova cesta 1, Novo Mesto (v nadaljevanju: naročnik), dne 4. 10. 2021

ODLOČILA


1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev v sklopu 2, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. 431-0015/2021-22 (409) z dne 3. 8. 2021.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 2.781,69 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu po odprtem postopku je bilo na portalu javnih naročil objavljeno dne 21. 5. 2021 pod št. objave JN003333/2021-B01, s popravkom, 25. 5. 2021 pa v Dopolnilu k Uradnem listu Evropske unije, pod št. objave 2021/S 099-260299.

Naročnik je dne 3. 8. 2021 sprejel »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 431-0015/2021-22 (409) (v nadaljevanju tudi: Odločitev), ki je bila objavljena na portalu javnih naročil dne 11. 8. 2021 pod št. objave JN003333/2021-ODL01, iz katere izhaja, da se predmetno naročilo za sklop 2 ne odda, saj je naročnik vse pravočasno prejete ponudbe zavrnil kot nedopustne iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev. Naročnik je v Odločitvi še navedel, da bo vse ponudnike povabil na sodelovanje v konkurenčnem postopku s pogajanji po 44. členu Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3).

Zoper Odločitev je vlagatelj 19. 8. 2021 pravočasno vložil (nedatiran) zahtevek za revizijo, v katerem predlaga, naj se zahtevku za revizijo ugodi in Odločitev v sklopu 2 razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pravnega varstva.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je njegova ponudba dopustna in po merilih najugodnejša, Odločitev, v kateri naročnik ni utemeljil višine zagotovljenih sredstev oziroma preseganja le-te s strani vlagatelja, pa da ne ustreza standardu obrazloženosti in onemogoča uresničitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Vlagatelj navaja, da zgolj pravica naročnika do izvedbe konkurenčnega postopka s pogajanji, ki je nov postopek, še ne pomeni, da naročnik podatka o višini zagotovljenih sredstev ne razkrije. Vlagatelj navaja še, da je eden od ponudnikov projektant, ki je za naročnika izdelal načrt tehnologije in ki bo v novem postopku javnega naročila, če naročnik ne bo razkril višine zagotovljenih sredstev, v izrazito boljšem položaju kot vlagatelj.

Naročnik je zahtevek za revizijo s sklepom št. 431-0015/2021-26 (409) z dne 7. 9. 2021 zavrnil, zavrnil pa je tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Vlagateljev očitek, da Odločitev ne ustreza standardu obrazložene odločitve, zavrača in navaja, da je jasno navedel razlog za zavrnitev vseh ponudb – preseganje zagotovljenih sredstev. Naročnik navaja, da je že z izraženo namero, da bo vse ponudnike v skladu s 44. členom ZJN-3 povabil v konkurenčni postopek s pogajanji, konkretiziral razlog, zaradi katerega je štel, da bi bilo razkritje višine zagotovljenih sredstev v danem trenutku v nasprotju z javnim interesom, ki se kaže v načelu gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3), oziroma da bi škodilo njegovemu poslovnemu interesu. Očitek, da je omejil vlagateljevo pravico do uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva, v celoti zavrača z utemeljitvijo, da je vlagatelj imel možnost in je tudi vložil zahtevek za revizijo. V zvezi z očitkom glede domnevnega omejevanja sodelovanja ponudnika, ki je predmet izvedbe projektiral kot projektant, pa pojasnjuje, da navedeno velja zgolj v primeru, ko se naročnik odloči, da bo izvajalca gradbenih del izbral po postopku s pogajanji brez predhodne objave po 46. členu ZJN-3, v posledici česar ni imel pravne podlage za izključitev navedenega ponudnika iz postopka izbire izvajalca predmetnega javnega naročila.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 7. 9. 2021, skladno s prvim in četrtim odstavkom 29. člena ZPVPJN, odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj je dne 10. 9. 2021 prek portala eRevizija vložil (nedatirano) pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri navedbah v zahtevku za revizijo in jih še dodatno pojasnjuje.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Sporno med strankama je, ali je naročnik v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb kot nedopustnih zaradi preseganja zagotovljenih sredstev, s katero je brez izbire najugodnejšega ponudnika zaključil obravnavani postopek javnega naročanja ob izraženi nameri, da bo vse ponudnike za sklop 2 povabil k oddaji ponudbe v konkurenčnem postopku s pogajanji po 44. členu ZJN-3, razloge za zavrnitev vlagateljeve ponudbe navedel jasno in konkretno do te mere, da je bila vlagatelju zagotovljena možnost učinkovitega uveljavljanja pravnega varstva.

Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (glej odločitve v zadevah št. 018-163/2016, 018-135/2017, 018-186/2018, 018-226/2018 itd.) se načelo učinkovitosti kot eno temeljnih načel pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil (prim. 9. člen ZPVPJN v povezavi s 7. členom ZPVPJN) uresničuje tudi skozi določbo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3. V skladu s to je naročnik dolžan v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila (med drugim) navesti razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran. Navedena določba, ki (med drugim) odraža načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), skladno s katerim mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, je ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti pravnega varstva. Šele izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom učinkovito uveljavljanje pravnega varstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi razumnosti sprejete odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Da pa bi mogli ponudniki sprejeti odločitev o (ne)uveljavljanju pravnega varstva, morajo biti v zadostni meri seznanjeni s konkretnimi ter jasnimi (in ne le z abstraktnimi ter pavšalnimi) razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve.

Četudi zakon ne določa kriterijev za ugotavljanje zadostnosti oziroma ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o (ne)oddaji javnega naročila, je slednje skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu z ustaljeno prakso (prim. odločitve v zadevah št. 018-234/2015, 018-096/2016, 018-163/2016, 018-135/2017 itd.) mora odločitev naročnika vsebovati jasne ter nedvoumne razloge do te mere, da se lahko ponudniki seznanijo z utemeljitvijo odločitve, preverijo njeno pravilnost oziroma zakonitost ter po potrebi zaščitijo svoje pravice. Čeravno ni nujno, da bi bila obrazložitev odločitve vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, na podlagi katerih je naročnik sprejel odločitev o (ne)oddaji naročila, pa mora obsegati jasno ter konkretno navedbo odločilnih (pravnih in dejanskih) dejstev, ki tvorijo pravno ter dejansko podstat naročnikove odločitve.

Naročnik je v obrazložitvi izpodbijane Odločitve navedel:

»Ob pregledu ponudb za SKLOP 2 je bilo ugotovljeno, da vse ponudbe presegajo naročnikova zagotovljena sredstva za ta sklop, zato se vse zavrnejo kot nedopustne. Naročnik se je odločil, da vse ponudbe za SKLOP 2 preveri z vidika izpolnjevanja pogojev za priznanje sposobnosti, obstoja morebitnih izključitvenih razlogov in izpolnjevanja preostalih zahtev razpisne dokumentacije in ugotovil, da vsi ponudniki izpolnjujejo vse postavljene pogoje, prav tako ne obstajajo razlogi za njihovo izključitev, ker bo po pravnomočnosti te odločitve, vse ponudnike za SKLOP 2 povabil na oddajo ponudbe v konkurenčnem postopku s pogajanji po 44. členu ZJN-3.«

Zagotovljena sredstva predstavljajo znesek, ki ga ima naročnik zagotovljenega (oziroma predvidenega) za poplačilo obveznosti, ki bodo nastale na podlagi sklenjene pogodbe o izvedbi javnega naročila. Državna revizijska komisija sicer pritrjuje naročniku, da mu določbe ZJN-3 objave oziroma razkritja podatka o višini zagotovljenih sredstev (kot tudi ne ocenjene vrednosti) v okviru postopka oddaje javnega naročila ne nalagajo (v zvezi s tem je Državna revizijska komisija že večkrat odločila, npr. v zadevi št. 018-139/2017, 018-226/2018 in 018-042/2019). In čeprav je naročnik v Odločitvi navedel, da ima zagotovljena sredstva v skladu z Odlokoma o proračunu Mestne občine Novo mesto za leti 2021 in 2022 v višini ocenjene vrednosti, kot izhaja iz Sklepa o začetku postopka predmetnega javnega naročila št. 431-0015/2021-1 z dne 19. 5. 2021, pa vendarle ne gre prezreti, da mora naročnik zaradi uresničitve načel učinkovitega pravnega varstva ter transparentnosti postopka javnega naročanja zagotoviti, da je ponudnik izbran (ali je, nasprotno, njegova ponudba zavrnjena) na pregleden način in po predpisanem postopku ter da obenem v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila navede tudi razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran. To pa naročnika zavezuje, da svojo oceno o preseganju zagotovljenih sredstev ustrezno obrazloži ter s tem omogoči preizkus njene razumnosti in pravilnosti. Naročnik mora pri obrazložitvi odločitve o zavrnitvi določene ponudbe kot nedopustne zaradi preseganja zagotovljenih sredstev slediti temeljnemu izhodišču in z navedbo jasnih ter konkretnih poglavitnih razlogov za takšno odločitev ponudniku zagotoviti možnost uresničitve učinkovitega uveljavljanja pravnega varstva (prim. npr. odločitve v zadevah št. 018-163/2016, 018-135/2017, 018-196/2017, 018-089/2018, 018-171/2018).

Državna revizijska komisija je v več svojih odločitvah opozorila tudi na možnost, da naročnik nekaterih informacij o oddaji naročila iz drugega in tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 ne objavi, ker bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakona ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, ker bi škodilo upravičenim poslovnim interesom javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta ali ker bi lahko vplivalo na pošteno konkurenco med gospodarskimi subjekti (četrti odstavek 90. člena ZJN-3) (prim. npr. odločitve v zadevah št. 018-038/2017, št. 018-039/2017, št. 018-217/2017 in 018-075/2020).

Določba četrtega odstavka 90. člena ZJN-3 je jasna. Iz nje izhaja več izjem oz. razlogov, zaradi katerih naročnik določenih informacij navkljub določbi drugega in tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 ne objavi – dva izmed njih, med seboj ločena razloga, sta tudi »če bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakona ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom« in »če bi škodilo upravičenim poslovnim interesom posameznega javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta«.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik s tem, ko je v Odločitvi navedel, da je ponudba vlagatelja (kot tudi vse ostale ponudbe v sklopu 2) nedopustna, ker presega njegova zagotovljena sredstva, podal zgolj zaključek svojih ugotovitev, katerega pravna posledica se je odrazila v oceni o nedopustnosti ter posledični zavrnitvi vlagateljeve ponudbe. Ni pa naročnik navedel konkretnih dejstev oziroma konkretnih okoliščin primera, ki so ga vodili k sprejemu omenjenega zaključka. Pri tem se naročnik, kot utemeljeno opozarja vlagatelj, v Odločitvi tudi ni skliceval na izjemo po četrtem odstavku 90. člena ZJN-3, ki naročniku omogoča, da (pod določenimi pogoji) nekaterih informacij o oddaji naročila iz tretjega odstavka tega člena ne objavi.

Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljeva trditev o neobrazloženosti naročnikove odločitve glede zavrnitve vlagateljeve ponudbe kot nedopustne utemeljena. Naročnik namreč v Odločitvi ni navedel konkretnih dejstev, ki bi omogočili ugotavljanje, ali vlagateljeva ponudba dejansko presega njegova zagotovljena sredstva, prav tako pa ni navedel razlogov, na temelju katerih teh dejstev ne bi bil dolžan razkriti.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnik s tem, ko v izpodbijani Odločitvi glede zavrnitve vlagateljeve ponudbe kot nedopustne ni zadostil standardu obrazloženosti, kršil tretji odstavek 90. člena ZJN-3 v povezavi s 6. členom ZJN-3 ter 9. členom ZPVPJN.

Naročnik je sicer v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, navedel, da višine zagotovljenih sredstev v Odločitvi ni razkril iz razloga, ker bo vse ponudnike povabil na pogajanja v okviru konkurenčnega postopka s pogajanji in bi bilo razkritje v danem trenutku v nasprotju z javnim interesom, ki se kaže v načelu gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3) oziroma bi škodilo njegovemu poslovnemu interesu. Tako kot vlagatelj v postopku pravnega varstva po tem, ko naročnik že odloči o njegovem zahtevku za revizijo, praviloma ne sme navajati novih kršitev (šesti odstavek 29. člena ZPVPJN), tudi naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo, ne sme navajati novih razlogov za sprejeto odločitev, ki jih ni navedel že v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila, saj bi bil vlagatelj s tem onemogočen v možnosti uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva. To pa pomeni, da predstavljenih trditev, ki jih je naročnik prvič navedel šele v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, pri odločanju ni mogoče upoštevati.

Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljeva trditev o nezadostni obrazloženosti naročnikove odločitve glede zavrnitve vlagateljeve ponudbe kot nedopustne utemeljena. Naročnik namreč v dokumentu »Odločitev o neoddaji naročila«, št. 430-748/2017-180, z dne 17. 4. 2018, ni navedel konkretnih dejstev, ki bi omogočala ugotavljanje, ali vlagateljeva ponudba dejansko presega njegova zagotovljena sredstva, niti ni navedel razlogov, na temelju katerih teh dejstev ne bi bil dolžan razkriti. Posledično gre pritrditi vlagatelju, da zaradi ugotovljene opustitve naročnika vlagatelju ni dana možnost uveljavljanja pravnega varstva na učinkovit način (9. člen ZPVPJN).

Državna revizijska komisija pojasnjuje, da pri odločanju ni upoštevala vlagateljevih pavšalnih navedb o tem, da je eden izmed ponudnikov (projektant) v izrazito boljšem položaju od vlagatelja, saj da razpolaga z več informacijami o višini naročnikovih zagotovljenih sredstev. Ker je bila v predmetni zadevi ugotovljena utemeljenost vlagateljevih navedb o neobrazloženosti izpodbijane odločitve in je Državna revizijska komisija že na tej podlagi ugodila zahtevku za revizijo, obravnava izpostavljenih navedb na položaj vlagatelja v postopku namreč ne bi mogla v ničemer več vplivati in jih zato niti ni vsebinsko obravnavala.

V posledici vsega navedenega je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev v sklopu 2, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. 431-0015/2021-22 (409) z dne 3. 8. 2021.

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka v razveljavljenem delu naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje konkretnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Naročnik mora pri svojem ravnanju upoštevati, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku (prvi odstavek 6. člena ZJN-3), v primeru neoddaje javnega naročila pa mora upoštevati zlasti obveznosti, ki mu jih nalagajo določila 90. člena ZJN-3. Državna revizijska komisija izpostavlja, da mora naročnik tako odločitev o oddaji naročila kot tudi odločitev o neoddaji naročila ustrezno obrazložiti, pri čemer še posebej poudarja, da mora naročnik v morebitnem ponovljenem postopku pravnega varstva v primeru spora glede zavrnitve ponudb(e) zaradi preseganja zagotovljenih sredstev takšen svoj zaključek utemeljiti s konkretnimi, ne le s splošnimi dejstvi.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s prvim in tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015, s sprem.; v nadaljevanju: OT), kot potrebne priznala naslednje priglašene stroške:
- strošek dolžne vplačane takse za revizijski zahtevek v višini 1.000,00 EUR,
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 2.400 točk (prva točka tar. št. 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (tj. 0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 1756,80 EUR,
- izdatke v pavšalnem znesku po tretjem odstavku 11. člena OT (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, tj. 1.400 točk) v višini 34 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke (tj. 0,60 EUR) in 22% DDV znaša 24,89 EUR.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala priglašenega presežka nad priznanimi stroški za sestavo prve pripravljalne vloge (nedatirane), vložene prek portala eRevizija dne 10. 9. 2021, saj navedeni očitki v tej vlogi, v ničemer niso pripomogli k rešitvi zadeve, zato jih je Državna revizijska komisija zavrnila kot nepotrebne.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju priznala stroške v višini 2.781,69 EUR, ki mu jih je naročnik dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Upravni spor: Zoper to odločitev je dovoljen upravni spor. Tožba se vloži neposredno pisno pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, ali pa se mu pošlje po pošti. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve odločitve Državne revizijske komisije.

V Ljubljani, dne 4. 10. 2021

Predsednik senata:
Marko Medved, univ. dipl. prav.,
član Državne revizijske komisije




Vročiti (prek portala eRevizija):
- naročnik,
- pooblaščenec vlagatelja,
- RS MJU

Vložiti: v spis zadeve, tu.