018-137/2021 Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo

Številka: 018-137/2021-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter Sama Červeka in Marka Medveda, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »NAKUP VILIČARJEV, DELOVNIH STROJEV IN DVIGAL«, na podlagi pritožbe vlagatelja RIKO RIBNICA d.o.o., Lepovče 23, 1310 Ribnica (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika MINISTRSTVO ZA OBRAMBO, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 6. 9. 2021

ODLOČILA


Pritožba z dne 17. 8. 2021 se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obvestilo o naročilu po odprtem postopku je bilo dne 1. 4. 2021 objavljeno na Portalu javnih naročil pod št. objave JN002016/2021-B01, v Uradnem listu EU pa dne 2. 4. 2021 pod št. objave 2021/S 065-163887.

Naročnik je dne 20. 7. 2021 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila MORS 66/2021 – ODP, s katero je (med drugim) v sklopu 3 izbral ponudbo ponudnika AGROREMONT, podjetje za trgovino, proizvodnjo in storitve d.o.o., Radgonska cesta 5, 2235 Sv. Trojica v Slov. goricah.

Vlagatelj je dne 28. 7. 2021 vložil Zahtevek za revizijo. Naročniku oz. Državni revizijski komisiji je predlagal, da zahtevku za revizijo ugodi in v celoti razveljavi odločitev o oddaji naročila v sklopu 3.

Naročnik je izbranega ponudnika dne 2. 8. 2021 obvestil o prejetem zahtevku za revizijo in o možnosti izjasnitve o navedbah vlagatelja skladno z ZPVPJN. Istega dne je naročnik izdal sklep o zadržanju postopka oddaje predmetnega javnega naročila.

Izbrani ponudnik se je o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo izjasnil v vlogi z dne 5. 8. 2021.
Naročnik je dne 13. 8. 2021 sprejel Odločitev o zahtevku za revizijo, s katero je zahtevku za revizijo ugodil in odločitev o oddaji javnega naročila v sklopu 3 razveljavil. V obrazložitvi odločitve je naročnik še zapisal, da ni odločal o povrnitvi stroškov postopka, saj je vlagatelj le priložil potrdilo o plačilu takse, ni pa v skladu s petim odstavkom 70. člena ZPVPJN opredeljeno navedel, da zahteva povrnitev kakršnih koli stroškov, niti takse.

Vlagatelj je dne 18. 8. 2021 zoper naročnikovo odločitev o zahtevku za revizijo v delu, ki se nanaša na (ne)odločitev naročnika o stroških postopka, nastalih v predrevizijskem postopku, vložil Pritožbo. Navaja, da je zahtevku za revizijo priložil potrdilo o plačilu takse, s čimer je jasno in opredeljeno navedel stroške, ki jih je imel z vložitvijo revizijskega zahtevka. Naročnik je bil s stroškom seznanjen in bi o vračilu le-tega moral odločiti. Vlagatelj dalje navaja, da ZPVPJN na več mestih razmejuje strošek takse od drugih stroškov, ki strankam nastanejo tekom (pred)revizijskega postopka, kar pomeni, da je strošek takse primaren strošek in ga mora naročnik nedvomno povrniti vlagatelju v primeru uspeha v (pred)revizijskem postopku. Prav gotovo ni bil namen zakonodajalca, da bi morali ponudniki kriti stroške, ki so potrebni za odpravo napak, ki so jih po svoji lastni krivdi in zaradi neznanja zakrivili naročniki. Vlagatelj se sklicuje še na sklepa Višjega sodišča v Celju, št. I Ip 857/2009 in I Ip 170/2014.

Naročnik je z vlogo z dne 20. 8. 2021 Državni revizijski komisiji odstopil pritožbo v odločanje, skupaj z dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Državna revizijska komisija je po proučitvi pritožbe in predložene dokumentacije odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

V skladu s prvim odstavkom 70. člena ZPVPJN so stroški predrevizijskega in revizijskega postopka: (a) taksa za predrevizijski in revizijski postopek ter (b) drugi izdatki, vključno s stroški dela, ki nastanejo med predrevizijskim, revizijskim in pritožbenim postopkom ali zaradi teh postopkov. Skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN mora naročnik, če je zahtevek za revizijo utemeljen, vlagatelju in izbranemu ponudniku iz lastnih sredstev povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso. Vlagatelj lahko povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, skladno s petim odstavkom 70. člena ZPVPJN zahteva v petih delovnih dneh od vložitve zahtevka za revizijo, povrnitev potrebnih stroškov, nastalih v revizijskem postopku, pa do odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo. Vlagatelj mora v svoji zahtevi za povračilo stroškov opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.

Iz navedenih določb 70. člena ZPVPJN izhaja, da je vlagatelj, ki je z zahtevkom za revizijo uspel, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, pri čemer pa mora:
- povrnitev stroškov (v rokih, kot jih določa 70. člen ZPVPJN) zahtevati ter
- v zahtevi za povrnitev stroške tudi opredeljeno navesti, tj. specificirati tako po vrsti, kot tudi po višini.

O stroških, katerih povrnitev ni bila izrecno zahtevana, naročnik in Državna revizijska komisija ne odločata.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik ravnal pravilno, ko o vlagateljevih stroških pravnega varstva ni odločil. Naročnik je namreč v obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo zapisal, da ni odločal o povrnitvi stroškov postopka, saj je vlagatelj le priložil potrdilo o plačilu takse, ni pa v skladu s petim odstavkom 70. člena ZPVPJN opredeljeno navedel, da zahteva povrnitev kakršnih koli stroškov, niti takse.

Državna revizijska komisija na podlagi proučitve spisovne dokumentacije ugotavlja – kar sicer tudi med strankama ni sporno – da je vlagatelj zahtevku za revizijo priložil potrdilo o plačilu takse za predrevizijski in revizijski postopek.

Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da vlagatelj na nobenem mestu zahtevka za revizijo ni jasno in določno navedel, da zahteva povrnitev stroška plačane takse. Poleg tega niti iz vlagateljevih pritožbenih navedb niti iz spisovne dokumentacije ni razvidno, da bi vlagatelj takšno zahtevo podal po vložitvi zahtevka za revizijo, in sicer v rokih, kot jih določa peti odstavek 70. člena ZPVPJN. Navedeno pomeni, da vlagatelj povrnitve stroška plačane takse ni zahteval na pravno upošteven način, posledično pa ni zadostil zakonski zahtevi iz petega odstavka 70. člena ZPVPJN.

Takšnega zaključka ne more spremeniti dejstvo, da je vlagatelj k zahtevku za revizijo priložil potrdilo o plačilu takse. Omenjeno potrdilo je namreč zgolj dokazilo o tem, da je bila taksa za postopek pravnega varstva dejansko poravnana, poleg tega pa je s priložitvijo omenjenega potrdila k zahtevku za revizijo (glede na določbe prvega odstavka 26. člena ZPVPJN v povezavi z osmo točko prvega odstavka 15. člena ZPVPJN) ustvarjena podlaga za priznanje ene od procesnih predpostavk za meritorno obravnavo zahtevka za revizijo. Nikakor pa priložitev potrdila o plačilu takse k zahtevku za revizijo sama po sebi še ne predstavlja zahteve za povrnitev stroška plačane takse, skladno s petim odstavkom 70. člena ZPVPJN.

Državna revizijska komisija še dodaja, da ZPVPJN v povezavi z zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, ki jih mora vlagatelj, v kolikor naj mu bodo stroški povrnjeni, opredeljeno navesti, ne razlikuje med takso in drugimi izdatki, kot to meni vlagatelj. Glede na dikcijo petega odstavka 70. člena ZPVPJN mora namreč vlagatelj opredeljeno navesti prav vse stroške, katerih povrnitev zahteva.

Zaključka o tem, da vlagatelj v konkretnem primeru ni na pravno upošteven način zahteval povrnitve stroška plačane takse, ne more spremeniti niti vlagateljevo sklicevanje na prakso Višjega sodišča v Celju v zadevah, št. I Ip 857/2009 in I Ip 170/2014. Dejanska podlaga izpostavljenih odločitev se od dejanskega stanja v obravnavanem primeru bistveno razlikuje in je zato pri presoji obravnavane pritožbe ni mogoče upoštevati. Iz obeh omenjenih odločitev namreč izhaja, da sta upnika zahtevo za povrnitev stroškov postopka podala, sporno vprašanje v obeh odločitvah pa je bilo, ali sta v svojih zahtevah opredeljeno navedla stroške, za katere sta zahteva povračilo.
Ker naročnik o povrnitvi stroškov postopka lahko odloča le na zahtevo stranke in ker takšne zahteve vlagatelj v zvezi s stroškom plačila takse ni postavil, Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnik ravnal skladno z določbami ZPVPJN, ko o stroških postopka ni odločil.
Glede na navedeno je Državna revizijska komisija na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN vlagateljevo pritožbo z dne 17. 8. 2021 kot neutemeljeno zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa.


Pravni pouk: Upravni spor zoper to odločitev ni dovoljen.


V Ljubljani, 6. 9. 2021


Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije





Vročiti (e-Revizija):
- vlagatelj,
- naročnik,
- MJU.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.