018-111/2021 Univerzitetni klinični center Ljubljana

Številka: 018-111/2021-22

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Sama Červeka, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh ter dr. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Priprava prostorov in nakup angiografskega rentgenskega aparata na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana«, v sklopu 2 »Angiograf z vključenim pet letnim po-garancijskim vzdrževanjem in splošno opremo«, na podlagi zahtevka za revizijo družbe GORENJE GTI d.o.o., Partizanska 12, Velenje, ki jo zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji d.o.o., Rozmanova 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje skupnih naročnikov Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje, Štefanova ulica 5, Ljubljana, in Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 6. 9. 2021

ODLOČILA


1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga je naročnik razdelil na dva sklopa, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 6. 4. 2021, pod št. objave JN002089/2021, in v Uradnem listu EU dne 7. 4. 2021, pod št. objave 2021/S 067-172955. Naročnik Ministrstvo za zdravje je za izvedbo postopka javnega naročanja pooblastil naročnika Univerzitetni klinični center Ljubljana.

Vlagatelj je z vlogo z dne 7. 6. 2021 vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje predmetnega javnega naročila ter povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj navaja, da je naročnik zgolj navidezno izvedel strokovni dialog, da bi pri proizvajalcih zahtevane opreme vzbudil vtis, da želi omogočiti enakopravno sodelovanje ponudnikov in da kupuje aparat, ki bo izpolnjeval njegove funkcionalne potrebe, dejansko pa je v razpis vključil tehnične karakteristike, ki jih ima samo aparat Artis Icono biplane, proizvajalca Siemens Healthineers. Ta naprava nima nenadomestljivih tehnoloških ali programskih prednosti – ravno nasprotno, ima manjšo inštalirano bazo v primerjavi s konkurenčnimi sistemi najnovejše generacije in najnaprednejših tehnologij. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik pri oblikovanju tehničnih specifikacij kršil načelo transparentnosti, načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelo enakopravne obravnave ponudnikov, načelo sorazmernosti in 68. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3). Ne le, da naročnik na Portalu javnih naročil ni pojasnil, zakaj ne sprejme predlaganih sprememb, s čimer je naročnik vlagatelju vzel možnost strokovnega soočenja z njegovimi razlogi, pač pa je še bolj zaostril tehnične specifikacije in jih še bolj prilagodil vnaprej neopravičeno favoriziranemu ponudniku. Vlagatelj navaja proizvajalce digitalnih angiografskih sistemov in zatrjuje, da je naročnik oblikoval tehnične specifikacije na način, da jih izpolnjuje le proizvod enega proizvajalca, s čimer je naročnik vse druge proizvajalce izključil – tudi model proizvajalca Philips Medical System, ki je priznan proizvajalec z vodilnim mestom v svetovnem merilu v tem segmentu in katerega zastopnik je vlagatelj, zahtev naročnika ne izpolnjuje. V nadaljevanju vlagatelj za 29 tehničnih specifikacij zatrjuje, da jih naročnik oblikoval v nasprotju z določbami ZJN-3.

Naročnik je dne 18. 6. 2021 zavrnil zahtevek za revizijo in zahtevo za povračilo stroškov pravnega varstva. Naročnik navaja, da glede izvedbe strokovnega dialoga, ki ni del postopka oddaje javnega naročila, ni mogoče uveljavljati pravnega varstva. Naročnik pojasnjuje, da izvaja specifične in zahtevne medicinske posege, ki jih je mogoče izvesti zgolj z (ustrezno) zahtevano medicinsko opremo – aparati z drugačnimi tehničnimi specifikacijami ne zadostijo njegovim potrebam. Naročnik zatrjuje, da ima objektivno opravičljive in strokovno utemeljene razloge za določitev spornih tehničnih specifikacij in v nadaljevanju navaja razloge za določitev spornih tehničnih zahtev.

Vlagatelj v vlogi z dne 23. 6. 2021, s katero se je opredelil do navedb naročnika, vztraja, da naročnik ni uspel dokazati objektivne opravičljivosti tehničnih specifikacij.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 29. 6. 2021 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Naročnik je dne 20. 7. 2021 na Državno revizijsko komisijo naslovil vlogo, v kateri vztraja pri svojih navedbah in dodaja, da so vlagateljeve navedbe v vlogi z dne 23. 6. 2021 pavšalne, neutemeljene, zavajajoče in nestrokovne, dokazi pa neustrezni.

Vlagatelj v vlogi z dne 16. 8. 2021 naročnikove navedbe označuje za prepozne, dokaze pa, ker niso prevedeni v slovenski jezik, za neupoštevne. Vlagatelj navaja, da želi naročnik preusmeriti pozornost od obravnavane zadeve, tj. nezakonita zaprta tehnična specifikacija aparata.

Državna revizijska komisija je vlagatelju, na podlagi njegove zahteve in na podlagi 150. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št 26/1999 s sprem.), dne 13. 8. 2021 omogočila pregled in prepis spisa predmetnega revizijskega postopka.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo predlagal izvedbo ustne obravnave in zaslišanje članov strokovne komisije ter vseh oseb, ki so sodelovale pri pripravi tehničnih specifikacij. Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni predlagal izvedbe ustne obravnave, zaradi česar pogoj za njeno obvezno izvedbo ni podan. Izvedba ustne obravnave je namreč obvezna le, če njeno izvedbo predlagata tako vlagatelj kot naročnik, torej oba (gl. tretjo poved iz prvega odstavka 35. člena ZPVPJN v povezavi z drugo povedjo iz prvega odstavka 35. člena ZPVPJN). Čeprav lahko Državna revizijska komisija, skladno s prvo povedjo 35. člena ZPVPJN, na pobudo vlagatelja (ali naročnika ali na lastno pobudo) izvede ustno obravnavo z namenom pridobitve natančnejših pojasnil o dejanskih okoliščinah, od katerih je odvisna odločitev v revizijskem postopku, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je dejanske okoliščine, dejansko stanje in pravna dejstva, relevantna za sprejem odločitve v obravnavani zadevi, mogoče pravilno in popolno ugotoviti na podlagi dokumentacije iz postopka javnega naročanja in predrevizijskega postopka, ne da bi bilo treba izvesti še ustno obravnavo. Državna revizijska komisija je zato upoštevajoč drugo poved iz prvega odstavka 35. člena ZPVPJN zavrnila vlagateljevo pobudo za izvedbo ustne obravnave.

Državna revizijska komisija je izhajajoč iz enakih izhodišč zavrnila tudi vlagateljev predlog za zaslišanje članov strokovne komisije in vseh oseb, ki so sodelovale pri pripravi tehničnih specifikacij. Iz vlagateljevega dokaznega predloga in navedb je razvidno, da vlagatelj z zaslišanjem omenjenih oseb želi razčiščevati vprašanja (1) »zakaj je razpis prilagojen točno določenemu ponudniku in ne omogoča konkurence«, (2) »na kakšen način so pripravljali tehnične specifikacije«, (3) »zakaj so odgovori preko portala arbitrarni in ne dopuščajo konkurence« in (4) »ali so (te osebe) imele oz. imajo kakršnekoli stike s ponudnikom Siemens Healthineer, pa le te ne izhajajo iz uradnih zaznamkov«. Izvedba dokazov (tudi zaslišanje) je namenjeno dokazovanju zatrjevanih pravno odločilnih dejstev, vlagatelj pa dokaznega predloga ni oblikoval na ustrezni način oz. na način, da bi bilo mogoče ugotoviti, katera zatrjevana pravno pomembna dejstva naj bi se s pomočjo tega dokaza ugotovila. Poleg tega odgovora na prvo in tretje (kapciozno) vprašanje predstavljata pravni zaključek, na kateri mora odgovoriti Državna revizijska komisija. Odgovora na drugo in četrto vprašanje za odločitev o predmetnem sporu nista pravno relevantna, saj ni ključno, na kakšen način je naročnik pripravil dokumentacije in ali ima z domnevno privilegiranim ponudnikom stike, pač pa so relevantne tehnične specifikacije, ki jih je naročnik določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, dostopni preko Portala javnih naročil.

Državna revizijska komisija je zavrnila tudi vlagateljev dokazni predlog za postavitev strokovnjaka, iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju – vlagatelj namreč podaja omenjeni dokazni predlog v povezavi z različnimi vprašanji. Že na tem mestu pa gre opozoriti, da dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja, ter da se s postavitvijo strokovnjaka razčiščujejo samo sporna dejanska vprašanja, ne pa tudi pravna vprašanja.

Čeprav gre pritrditi naročniku, da izvedba strokovnega dialoga ni del postopka javnega naročanja (prim. 64. člen in 66. člen ZJN-3) in da posledično naročnikovo ravnanje, povezano s strokovnim dialogom, ne more biti predmet postopka pravnega varstva (prim. 5. člen ZPVPJN), Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz revizijskih očitkov glede »nedopustne zlorabe strokovnega dialoga za prilagoditev razpisu« niti ni razvidno, kaj konkretno vlagatelj očita naročniku v zvezi z izvedbo strokovnega dialoga. V predmetnem postopku pravnega varstva je med strankama sporna (ne)zakonitost tehničnih specifikacij, ki jih je naročnik določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Za presojo tega spornega vprašanja pa ni relevantno, katere subjekte je naročnik povabil na strokovni dialog (stranki sta si enotni, da je naročnik izvedel strokovni dialog in da je nanj povabil tudi vlagatelja), kakšne tehnične specifikacije aparatov so gospodarski subjekti predstavili, niti kakšne zahteve ter pričakovanja je v okviru strokovnega dialoga izrazil naročnik. Upoštevaje navedeno je Državna revizijska komisija zavrnila dokazni predlog povezan z vpogledom v dokumentacijo, ki se nanaša na izvedeni strokovni dialog oz. naročniku ni naložila predložitve te dokumentacije.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik tehnične zahteve za angiografski rentgenski aparat, katerega nabava je predmet zadevnega javnega naročila, določil v skladu z ZJN-3. Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik tehnične specifikacije za zahtevani aparat oblikoval v nasprotju z 68. členom ZJN-3, načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3), načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) in načelom sorazmernosti (8. člen ZJN-3).

V skladu z alinejo b) 23. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 pomenijo tehnične specifikacije v primeru javnih naročil blaga ali storitev specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti. S tehničnimi specifikacijami naročnik opredeli zahtevane značilnosti (lastnosti) predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale njegova pričakovanja glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Tehnične specifikacije tako določajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga. Te značilnosti se lahko nanašajo tudi na točno določen postopek ali način proizvodnje ali zagotavljanja zahtevanih gradenj, blaga ali storitev ali na točno določen postopek za kakšno drugo stopnjo v njihovi življenjski dobi, tudi če takšni dejavniki fizično niso del njih, a pod pogojem, da so značilnosti povezane s predmetom javnega naročila ter sorazmerne z vrednostjo in cilji naročila (prvi odstavek 68. člena ZJN-3).

Naročnik določi tehnične specifikacije ob upoštevanju 68. člena ZJN-3, ki v četrtem odstavku določa, da morajo slednje vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci. Če tega ne upravičuje predmet javnega naročila, v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 v tehničnih specifikacijah ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če sicer ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila, vsebovati pa morajo tudi besedi »ali enakovredni«. Naročnik je pri opisovanju predmeta javnega naročila omejen tudi s temeljnimi načeli javnega naročanja, pri čemer mora tehnične specifikacije določiti na način, ki zagotavlja konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo (5. in 7. člen ZJN-3), hkrati pa mora zahteve določiti v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom predmeta naročila (8. člen ZJN-3).

Iz navedenih določb izhaja, da pravila javnega naročanja določajo, kako naj naročnik nabavi blago oz. naroči storitve, ne določajo pa, katero blago sme nabaviti oz. katere storitve sme naročiti, kakor tudi ne, katere konkretne lastnosti morajo imeti blago oz. storitve, ki jih naroča naročnik. Na podlagi navedenega gre tako ugotoviti, da je naročnik pri ugotavljanju svojih potreb in oblikovanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen oziroma avtonomen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb ter pričakovanj glede na predmet javnega naročila. Avtonomija naročnika pri oblikovanju tehničnih specifikacij pa ni neomejena – naročnik tako ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko določenim ponudnikom bodisi dajale neupravičeno prednost bodisi bi jim onemogočale udeležbo v postopku javnega naročanja.

Vlagatelj zatrjuje, da na svetovnem trgu obstaja pet proizvajalcev digitalnih angiografskih sistemov, vendar pa je naročnik določil več tehničnih specifikacij, ki jih izpolnjuje izključno angiografski aparat Artis Icono biplane, proizvajalca Siemens Healthineers, medtem ko jih ostali aparati, vključno z angiografskim rentgenskim aparatom Azurion 7 Biplane, proizvajalca Philips Medical Systems, katerega edini pooblaščeni zastopnik v Republiki Sloveniji je vlagatelj, ne izpolnjujejo. Državna revizijska komisija ni presojala navedb vlagatelja, da (tudi) aparati ostalih treh proizvajalcev niso skladni s tehničnimi specifikacijami naročnika, s tem povezane dokazne predloge vlagatelja pa je zavrnila kot nepotrebne. Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN (ki določa, da se aktivna legitimacija prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda) namreč vlagatelj z vložitvijo zahtevka za revizijo varuje svoj pravni položaj, in sicer ko zatrjevane kršitve naročnika vplivajo na njegov pravni položaj v smislu, da bi mu bilo zaradi njih onemogočeno ali bistveno oteženo sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila in s tem možnost pridobitve naročila. V predmetnem postopku pravnega varstva so lahko predmet meritorne presoje le zatrjevane naročnikove kršitve, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na položaj vlagatelja kot ponudnika izdelkov proizvajalca Philips Medical Systems. Predmet meritorne presoje je lahko tako zgolj vprašanje, ali je naročnik z oblikovanimi tehničnimi zahtevami vlagatelju, kot ponudniku izdelkov proizvajalca Philips Medical Systems, neupravičeno onemogočil sodelovanje v predmetnem postopku. Vlagatelj pa v zahtevku za revizijo ne more uveljavljati kršitev, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na položaj ponudnikov izdelkov drugih proizvajalcev angiografskih rentgenskih aparatov. V takem primeru bi vlagatelj namreč uveljavljal kršitve v bran drugih ponudnikov in bi torej prevzemal vlogo zagovornika javnega interesa, ki je nima.

V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da je naročnik oblikoval tehnične specifikacije na način, da jih izpolnjuje zgolj angiografski rentgenski aparat proizvajalca Siemens Healthineers (medtem ko jih ostali aparati ne izpolnjujejo), gre pojasniti, da dejstvo, da je posamezno tehnično zahtevo ali več njih (ali njihovo kombinacijo) mogoče izpolniti le z enim točno določenim proizvodom, še ne daje zadostne podlage za zaključek, da je naročnik oblikoval tehnične zahteve v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom enakopravne obravnave ponudnikov, kot to zatrjuje vlagatelj.

Kot je Državna revizijska komisija že večkrat pojasnila in kot to navaja tudi vlagatelj, načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ni mogoče interpretirati v smislu zahteve po vzpostavljanju konkurenčnosti tudi na tistih področjih oziroma v tistih primerih, ko te iz upravičenih razlogov ni mogoče doseči. Prav tako tudi načela enakopravnosti v pravu javnih naročil ni mogoče razumeti kot absolutne kategorije. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti enak položaj v postopku oddaje javnega naročila. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročali ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da je takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot dopustno (takšno, ki ustreza potrebam in zahtevam naročnika), ter na tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in posledično ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Naročniki so zato v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati zahteve, ki imajo za posledico razlikovanje ponudnikov, vendar le iz razlogov, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila in so objektivno opravičljivi. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen gospodarski subjekt bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

Takšno stališče izhaja tudi iz sodb Sodišča EU, npr. iz zadeve C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab, v okviru katere je generalni pravobranilec v svojem stališču pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanja naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolni, zato samo dejstvo, da zahtevo iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (navedeno stališče je v sodbi C-513/99 sprejelo tudi Sodišče EU v odstavkih 82–85).

Navedeno pomeni, da ZJN-3 naročniku ne prepoveduje določitve tehničnih zahtev, s katerimi se omejuje konkurenca, temveč mu prepoveduje zgolj določitev takšnih tehničnih zahtev, s katerimi se neupravičeno omejuje konkurenca. Naročnik torej v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila lahko določi tudi tehnične zahteve, ki jih lahko izpolni samo en ponudnik ali omejeno število ponudnikov, vendar pa mora biti razlikovanje med ponudniki, ki lahko ponudijo aparat z zahtevanimi tehničnimi specifikacijami, in ponudniki, ki takšnega aparata ne morejo ponuditi, neposredno povezano s predmetom javnega naročila in objektivno opravičljivo.

Ker torej za presojo zakonitosti naročnikovega ravnanja, povezanim z oblikovanjem tehničnih specifikacij, ni relevantno niti število proizvajalcev zahtevane opreme niti morebitno dejstvo, da je naročnik tehnične specifikacije oblikoval na način, da jih lahko izpolni naprava le enega proizvajalca, je Državna revizijska komisija kot nepotreben zavrnila dokazni predlog z vpogledom v katalog proizvajalca Siemens Healthineers in dokazni predlog vlagatelja za postavitev strokovnjaka medicinske stroke (stran zahtevka za revizijo 6 in 7). Odgovor na vprašanje, koliko je potencialnih proizvajalcev opreme, ki bi, glede na namen javnega naročila, zadostila funkcionalnim zahtevam naročnika, in kateri so ti proizvajalci, ni pravno relevantna dejstvo za odločitev o predmetnem sporu. Kot že pojasnjeno, tudi če bi bilo v predmetnem postopku pravnega varstva ugotovljeno, da sporne naročnikove zahteve izpolnjuje zgolj aparat enega izmed mnogih proizvajalcev angiografskih rentgenskih aparatov, navedeno ne bi dajalo podlage za zaključek o naročnikovih kršitvah določb ZJN-3, saj je naročnik upravičen določiti tudi takšne tehnične specifikacije, ki jih izpolnjuje zgolj aparat enega proizvajalca, če za določitev takšnih zahtev obstajajo objektivno opravičljivi razlogi, povezani s predmetom javnega naročila. V kolikor se vlagatelj s postavitvijo vprašanja strokovnjaku, ali dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila preferira aparat Artis Icono biplane, proizvajalca Siemens Healthineers, zavzema, da strokovnjak ugotovi, da omenjeni aparat izpolnjuje naročnikove zahteve, je (iz zgoraj navedenih razlogov) odgovor na to vprašanje nepotreben, v kolikor pa se vlagatelj zavzema, da strokovnjak poda mnenje, ali dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila upravičeno preferira točno določen aparat, pa se vlagatelj zavzema, da strokovnjak poda pravni zaključek.

Čeprav vlagatelj v vlogi z dne 23. 6. 2021 in vlogi z dne 16. 8. 2021 navaja, da revizijske navedbe o kvaliteti aparata proizvajalca Philips Medical Systems niso podane z namenom »promocije« tega aparata, pač pa je njihov namen zgolj prikazati nezakonite vidike tehničnih specifikacij in izpostaviti enakovredne rešitve naročnikovih zahtev ter posledično doseči, da bi lahko tudi vlagatelj sodeloval pri predmetnem javnem naročilu, Državna revizijska komisija pojasnjuje, da obširnih navedb vlagatelja, usmerjenih v zatrjevanje, da je zaradi v nekaterih lastnosti oz. funkcionalnostih aparat proizvajalca Philips Medical Systems v nekaterih pogledih boljši kot (domnevno preferirani) aparat Artis Icono biplane, proizvajalca Siemens Healthineers, in obširnemu naročnikovemu nasprotovanju tem navedbam, ni presojala, s tem povezane dokazne predloge vlagatelja in naročnika pa je zavrnila kot nepotrebne. Predmet postopka pravnega varstva je lahko le naročnikovo ravnanje v postopku oddaje javnega naročila (prvi odstavek 5. člena ZPVPJN), ne more pa biti predmet postopka pravnega varstva vprašanje, povezan s »kvaliteto« posameznih angiografskih rentgenskih aparatov, in vprašanje, aparat katerega proizvajalca je »boljši«. Za presojo naročnikovega ravnanja v postopku javnega naročanja tudi niso relevantne revizijske navedbe o tržnem deležu proizvajalca Philips Medical Systems in katere institucije uporabljajo aparat omenjenega proizvajalca.

V zvezi z revizijskimi navedbami, da naročnik na Portalu javnih naročil ni sprejel predlogov potencialnih ponudnikov za spremembo tehničnih specifikacij, da naročnik ni pojasnil razlogov za določitev spornih zahtev in da je naročnik s tem vlagatelju odvzel možnost strokovnega soočenja z naročnikovimi razlogi za oblikovanje (oz. vztrajanje pri) tehničnih specifikacijah, gre pojasniti, da je iz četrtega odstavka 61. člena ZJN-3 razviden namen vprašanj, postavljenih preko portala javnih naročil, in odgovorov nanje, ki je v zagotavljanju dodatnih informacij, potrebnih za pripravo ponudb, in v podajanju pojasnil, ki naj odpravijo morebitne nejasnosti ter s tem zagotovijo, da bodo predložene ponudbe tudi medsebojno primerljive. Namen zagotavljanja dodatnih informacij preko portala javnih naročil tako v prvi vrsti ni v naročnikovem utemeljevanju razlogov za oblikovanje posameznih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in torej tudi ne v pojasnjevanju ali v izkazovanju razlogov za določitev posameznih tehničnih specifikacij (prim. odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-20/2019, 018-024/2020, 018-154/2020). Zato zaradi umanjkanja naročnikovega pojasnjevanja in dokazovanja razlogov za določitev spornih zahtev na Portalu javnih naročil naročniku ni mogoče očitati kršitev določb ZJN-3. Na podlagi naročnikovih odgovorov na Portalu javnih naročil pa tudi ni mogoče že sklepati, da naročnik za določitev spornih zahtev nima objektivno opravičljivih razlogov. Naročnik je šele v postopku pravnega varstva, ko vlagatelj konkretizirano zatrjuje domnevne kršitve, dolžan navesti razloge za določitev zahtev. Bistveno zato je, ali je naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo (torej v postopku pravnega varstva) navedel razloge, ki utemeljujejo določitev spornih tehničnih specifikacij.

Državna revizijska komisija je zavrnila vlagateljev dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki bi podal mnenje o tem, ali je glede na klinične potrebe bolnikov ustrezen tudi aparat drugega proizvajalca oz. aparat, ki ga ponuja vlagatelj (naročnik je namreč na Portalu javnih naročil navedel, da tehnične specifikacije temeljijo na kliničnih potrebah njegovih bolnikov). Vlagatelj se z omenjenim dokaznim predlogom zavzema, da bi strokovnjak delal pravne zaključke in ne, da bi razčiščeval dejanska vprašanja. Poleg tega vlagatelj, ki smiselno zatrjuje, da klinične potrebe naročnikov ne upravičujejo določitve spornih tehničnih specifikacij, v zahtevku za revizijo ni niti konkretiziral kliničnih potreb bolnikovo niti navedel razlogov, zaradi katerih naj te (klinične potrebe) ne bi upravičevale določitve konkretnih tehničnih specifikacij. Že na tem mestu gre poudariti, da je da je dolžnost vlagatelja, da v zahtevku za revizijo navede očitane (konkretne) kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (5. in 6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN). Šele ko vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo zadosti svojemu trditveno-dokaznemu bremenu, se trditveno in dokazno breme za obstoj objektivnih in strokovno utemeljenih razlogov, ki upravičujejo določitev tehničnih zahtev, s katerimi se omejuje konkurenca, prevali na naročnika.

Zgolj iz razloga, ker je naročnik na podlagi predlogov za spremembo tehničnih specifikacij, podanih preko Portala javnih naročil, v smeri »omilitve« zahtev (po mnenju vlagatelja) že tako omejujoče tehnične specifikacije še bolj zaostril (in ne omilil), naročniku ni mogoče očitati kršitev določb ZJN-3. Naročnik je namreč skladno s 67. členom ZJN-3 (in ob upoštevanju tretjega odstavka 74. člena ZJN-3) upravičen spremeniti dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila pred potekom roka za oddajo ponudb, pri čemer ZJN-3 naročniku ne nalaga, da bi lahko s spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila zahteve le »omilil«, ne pa tudi »zaostril«. Državna revizijska komisija zato v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ne more ugotoviti naročnikove kršitve določb ZJN-3, pri čemer gre dodati, da je vlagatelj imel možnost izpodbijanja spremenjenih (torej »zaostrenih«) zahtev dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila – to možnost pa je vlagatelj tudi izkoristil.

V nadaljevanju je treba presoditi, ali naročnik s specifičnimi tehničnimi zahtevami, s katerimi zasleduje določene pričakovane funkcionalnosti aparata in s katerimi je omejil konkurenco oz. zožil krog gospodarskih subjektov, ki lahko pridobijo javno naročilo, upravičeno omejuje konkurence oz. ali ima naročnik za razlikovanje med ponudniki in omejevanje konkurence objektivno in strokovno utemeljene razloge, povezane s predmetom javnega naročila.

Naročnik je predmet javnega naročila, tj. nakup angiografskega rentgenskega aparata, opredelil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, in sicer v poglavju »Splošne zahteve za opremo in vzdrževanje« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, v kateri je podal najprej splošne zahteve, v nadaljevanju pa je podal zahteve za posamezne sestavne dele angiografskega rentgenskega aparata (npr. za rentgenski cevi, generatorja, detektorja..). V omenjenem poglavju je naročnik pojasnil, da je predmet javnega naročila angiografski aparat, ki je prilagojen invazivnim nevroradiološkim posegom in interventnim radiološkim posegom. Aparat mora biti v konfiguraciji »biplane oz. dvoravninski« z dvema ravninama slikanja oz. dvema c-lokoma, od katerih je prvi montiran na tleh (frontalni c-lok) in drugi na stropu (lateralni c-lok), pri čemer mora oba loka morata delovati usklajeno in neodvisno eden od drugega.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo kot sporno (pod točko 1) izpostavlja naročnikovo zahtevo, podano v uvodu poglavja »Splošne zahteve za opremo in vzdrževanje« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, in sicer:

»V primeru okvare talnega loka mora biti z drugim lokom omogočeno slikanje tako iz stranske kot iz AP pozicije z možnostjo doseganja CRAN/CAUD kotov +/- 20 stopinj. Omogočena mora biti uporaba samostojna samo talnega c-loka in/ali samo stropnega c-loka«.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo konkretizirano ne navaja, kateri del citirane zahteve naj bi bil oblikovan v nasprotju z določbami ZJN-3. Vlagatelj je namreč pripravil (celotni) zahtevek za revizijo na način, da je citiral naročnikove zahteve (ne da bi pri tem izrecno pojasnil, kateri del oz. kateri deli zahtev so oblikovani v nasprotju z določbami ZJN-3) in da je citiral preko Portala javnih naročil predlagane spremembe teh zahtev. S tem je prepustil organu pravnega varstva, da sam ugotavlja, nezakonitost katerega izmed elementov (sporne) zahteve zatrjuje vlagatelj. V zvezi z zgoraj citirano zahtevo je Državna revizijska komisija, upoštevaje, da vlagatelj v tem delu zahtevku za revizijo citira preko Portala javnih naročil predlagano spremembo te zahteve, in sicer »v primeru okvare talnega loka, mora biti z drugim lokom omogočen varen zaključek preiskave. Omogočena mora biti uporaba samostojna samo talnega c-loka in/ali samo stropnega c-loka«, v kateri glede na naročnikovo zahtevo umanjka del, ki se nanaša na omogočeno slikanje z drugim lokom tako iz stranske kot iz AP pozicije z možnostjo doseganja CRAN/CAUD kotov +/- 20 stopinj, štela, da vlagatelj zatrjuje nezakonitost naročnikove zahteve, da mora biti v primeru okvare talnega loka s stropnim lokom omogočeno »slikanje tako iz stranske kot iz AP pozicije z možnostjo doseganja CRAN/CAUD kotov +/- 20 stopinj«.

Kot je razvidno iz navedb strank, je med njima nesporno, da je naročnik omenjeno zahtevo določil z namenom varnega dokončanja posega v primeru okvare talnega c-loka. Čeprav gre slediti (smiselnim) navedbam vlagatelja, da zahtevani aparat ni opremljen z dvema c-lokoma samo za primer okvare enega izmed c-lokov, pa gre ugotoviti, da naročnik ni zahteval, da imata oba loka (frontalni, talni in lateralni, stropni) povsem enake funkcionalnosti, saj je naročnik zahteval, da talni c-lok omogoča projekcije CRAN/CAUD v bistveno večjem razponu kot stropni c-lok v primeru okvare talnega c-loka. Tudi če bi bile utemeljene vlagateljeve navedbe, da stropnega c-loka (v primeru uporabe kot talnega loka) zaradi njegove geometrije ne bi bilo mogoče (več) uporabljati kot »popolnega stropnega sistema« (onemogočene bi bile projekcije LAO in RAO), to še ne bi omogočalo zaključka o naročnikovi kršitvi določb ZJN-3, pač pa bi zgolj omogočalo zaključek, da naročnik (v primeru okvare talnega c-loka) daje prednost projekcijam CRAN/CAUD (in ne LAO in RAO). Čeprav vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je mogoče cilj, ki ga zasleduje naročnik (tj. varen zaključek posega) doseči tudi na drugačen način, pa vlagatelj navedenega ne konkretizira. Vlagatelj sicer zatrjuje, da sistem, ki ga želi ponuditi, vključuje dvojno spojen stranski lok, zato c-lok omogoča zasuk v katerikoli projekciji LAO/RAO, vendar pa naročnik s sporno zahtevo zahteva, da stropni c-lok omogoča zasuk v projekciji CRAN/CAUD – da bi bile te projekcije mogoče v primeru okvare talnega c-loka, vlagatelj ne zatrjuje.

Glede vlagateljevih navedb, da omenjena zahteva ni ključna za varen zaključek posega in vlagateljevega samoizpraševanja, kako se je naročnik v zadnjih dvajsetih letih spopadal z okvaro sistemov in rentgenskih cevi, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik prepričljivo pojasnil razloge za določitev zahteve, da stropni c-lok v primeru okvare talnega c-loka prevzame določene funkcije talnega c-loka. Naročnik namreč pojasnjuje, da zahteva, da v primeru okvare enega izmed lokov drugi delujoči lok omogoča prevzem čim številnejših funkcionalnosti okvarjenega c-loka, saj mora naročnik v nasprotnem primeru intubiranega bolnika prestaviti na drugi aparat, ki je dosegljiv le v centralni zgradbi UKCL, ki se nahaja na drugi strani Zaloške ceste, kar je zamudno, etično sporno in nevarno za bolnika. Tudi če je, tako kot to zatrjuje vlagatelj, le majhna verjetnost, da bi se c-lok pokvaril med samim posegom in da ne bi bilo mogoče dokončati postopka le z uporabo stropnega c-loka (tj. brez projekcijam CRAN/CAUD), ter da bi bilo potrebno posledično premestiti bolnika »preko ceste«, pa je po presoji Državne revizijske komisije naročnik upravičen, da v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila vključi tehnične specifikacije, ki preprečujejo (sicer malo verjetne) situacije, ki so nevarne za bolnika, etično sporne in zamudne. Ker je naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahteva za revizijo po presoji Državne revizijske komisije navedel objektivno utemeljene okoliščine, povezane s predmetom javnega naročila, ki upravičujejo zahtevo, da je v primeru okvare talnega loka s stropnim lokom omogočeno »slikanje tako iz stranske kot iz AP pozicije z možnostjo doseganja CRAN/CAUD kotov +/- 20 stopinj«, gre revizijske navedbe v izpostavljenem delu zavrniti kot neutemeljene.

Pri tem Državna revizijska komisija še pojasnjuje, da navedeno ne pomeni, da je sistem, ki v primeru okvare talnega loka z drugim lokom ne omogoča »slikanja tako iz stranske kot iz AP pozicije z možnostjo doseganja CRAN/CAUD kotov +/- 20 stopinj« (kakršnega bi želel ponuditi vlagatelj) nevaren za bolnike (na takšen način namreč vlagatelj razume naročnikove navedbe), pač pa pomeni zgolj, da je naročnik glede na obstoječo dejansko stanje, povezano z lokacijo njegovega poslovanja, izkazal objektivno utemeljene razloge, povezane s predmetom javnega naročila, ki utemeljujejo določitev sporne zahteve.

Državna revizijska komisija je vlagateljev predlog za postavitev strokovnjaka zavrnila kot nepotrebnega. Vprašanji, koliko in kateri proizvajalci proizvajajo opremo, ki izpolnjuje sporno zahtevo, nista pravno relevantni za presojo, ali ima naročnik objektivno utemeljene razloge za določitev sporne zahteve. Glede predloga vlagatelja, da strokovnjak poda mnenje o tem, ali je mogoče funkcionalnim zahtevam naročnika zadostiti na način, kot je preko Portala javnih naročil predlagal vlagatelj, gre ugotoviti, da niti iz vprašanj, objavljenih na Portalu javnih naročil, niti iz zahtevka za revizijo ni razvidno, na kakšen način naj bi bil z drugim lokom (v primeru okvare talnega c-loka) omogočen varen zaključek preiskave, zato bi strokovnjak šele ustvarjal trditveno podlago, ki umanjka v zahtevku za revizijo. Odgovor na vprašanje, ali obstajajo objektivno opravičljivi razlogi za določitev sporne zahteve, bi predstavljal pravni zaključek in ne razčiščevanja dejanskega vprašanja.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo (pod točkami 11, 17 in 20) kot sporne izpostavlja naročnikove zahteve glede hitrosti, in sicer:
– frontalni, talni stativ s c-lokom mora omogočati »variabilno hitrost pri ročno proženi rotaciji, vsaj do 25 °/s v smeri RAO/LAO ter vsaj 25 °/s v smeri CRAN/CAUD, do 100 °/s za 3D akvizicijo«,
– lateralni, stropni stativ s c-lokom mora omogočati »hitrost rotacije C loka mora biti vsaj do 25 °/s v smeri LAO/RAO, in 60 °/s pri sinhroniziranem 3D zajemu«,
– slikovni sistem in akvizicijsko delovno postajo mora omogočati »hiter zajem CBCT, s hitrostjo do vsaj 100°/s«.

Upoštevaje že predstavljen način priprave zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija (na podlagi primerjave med naročnikovimi zahtevami in v zahtevku za revizijo citiranih na Portalu javnih naročil objavljenih predlogov sprememb) štela, da vlagatelj v teh delih zahtevka za revizijo zatrjuje nezakonitost naročnikove zahteve, da mora frontalni, talni stativ s c-lokom za 3D akvizicijo omogočati hitrost vsaj 100°/s, da mora lateralni, stropni stativ s c-lokom omogočati hitrost rotacije c-loka pri sinhroniziranem 3D zajemu 60 °/s in da mora biti hitrost zajema CBCT vsaj 100°/s.

Omenjene naročnikove navedbe vlagatelj izpodbija s podobnimi navedbami, in sicer, da je z vidika standardov v industriji (kar dokazujejo veljavne vrednosti drugih proizvajalcev zahtevane opreme) zadostna hitrost vrtenja 55°/s oz. 8°/s – takšna hitrost zagotavlja prilagodljivost za izvajanje katerega koli postopka intervencijske nevroradiologije. Previsoka hitrost, ki je kompromis med hitrostjo pridobivanja in hitrostjo vrtenja, moti kakovost slike z zmanjšanjem pridobljenega števila projekcij in lahko privede do varnostnih težav, trkov in pomembnih nevarnosti, ki jih medicinsko osebje ne more enostavno nadzorovati ter lahko povzroči težave z nestabilnostjo sistema, odvisno od značilnosti zgradbe in lokacije (kot so tla, stabilnost stropa), kjer bo sistem nameščen, kar lahko sčasoma vpliva na kakovost slike ali povzroči druge probleme na dolgi rok.

Izpostavljene navedbe vlagatelja ne omogočajo zaključka o nezakonitosti spornih zahtev. Ne glede na to, da vlagatelj zgolj pavšalno navaja, da lahko prevelika hitrost privede do varnostnih težav in pomembnih nevarnosti (pri čemer vlagatelj ne konkretizira teh varnostnih težav in pomembnih nevarnosti), pa gre pojasniti, da tudi če bi bile te navedbe vlagatelja utemeljene, navedeno ne bi omogočalo zaključka o naročnikovi kršitvi določb ZJN-3. Utemeljenost teh vlagateljevih navedb bi kvečjemu pomenila, da bo naročnik nabavil »nevaren« in »nestabilen« sistem, vendar pa, kot že pojasnjeno, določbe ZJN-3 naročniku ne določajo, kaj naj kupi, ampak kako naj kupi blago. Pri tem gre dodati, da Državna revizijska komisija ne more presojati in posegati v naročnikove strokovne odločitve, povezane z izvajanjem njegovih nalog – na naročniku je izključna pristojnost za strokovno izbiro načina izvedbe posameznih posegov.

Na drugi strani naročnik pojasnjuje, da hitrejša rotacija lokov oz. hitrejša rotacija CBTC omogoča hitrejšo izvedbo posega, kar je posebej pomembno pri zapletih – izpostavljenim navedbam vlagatelj v vlogi z dne 23. 6. 2021 (niti v vlogi z dne 16. 8. 2021) ne nasprotuje. Naročnik nadalje pojasnjuje, da je je hitrost rotacije povezana s kakovostjo slike; hitrejše kot je slikanje manj je artefaktov, saj se v radiologiji slikajo anatomske struktura, ki se premikajo (npr. utripajoča arterija) – izpostavljenim vlagatelj v vlogi z dne 23. 6. 2021 (niti v vlogi z dne 16. 8. 2021) ne nasprotuje. Nadalje naročnik pojasnjuje, da se zaradi hitrejše izvedbe slikanja zniža doza sevanja na bolnika – tudi tem navedbam vlagatelj v vlogi z dne 23. 6. 2021 (niti v vlogi z dne 16. 8. 2021) ne nasprotuje.

Ker na eni strani vlagatelj v zahtevku za revizijo ne navedbe dejstvene podlage, ki bi omogočala zaključek o nezakonitosti naročnikovega ravnanja, naročnik pa na drugi strani navaja objektivno opravičljive razloge, povezane s predmetom javnega naročila, ki utemeljujejo določitev spornih zahtev in katerim vlagatelj v postopku pravnega varstva ne ugovarja, Državna revizijska komisija nima podlage za zaključek, da je naročnik (sporne) zahteve, da mora frontalni, talni stativ s c-lokom za 3D akvizicijo omogočati hitrost vsaj 100°/s, da mora lateralni, stropni stativ s c-lokom omogočati hitrost rotacije c-loka pri sinhroniziranem 3D zajemu 60 °/s in da mora biti hitrost zajema CBCT do vsaj 100°/s, določil v nasprotju z določbami ZJN-3.

Državna revizijska komisija je vlagateljev predlog za postavitev strokovnjaka zavrnila kot nepotrebnega. Odgovor na vprašanje, kateri produkt izpolnjuje te naročnikove zahteve in kdo je proizvajalec tega produkta, za rešitev predmetnega sporna ni relevantno. Odgovori na vprašanja, ali obstajajo objektivno utemeljeni razlogi za določitev spornih tehničnih zahtev, ali je naročnik omogočil konkurenco, ali so sporne zahteve upravičeno postavljeno kot pogoj (element za izločitev) in ali so predlagane rešitve na Portalu javnih naročil glede na namen razpisa enakovredne zahtevani rešitvi, predstavljajo pravne zaključke, ki jih ne razrešuje strokovnjak – ta razrešuje dejanska vprašanja.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo (pod točko 29) izpodbija naročnikova zahtevo, da morata biti v okviru sistema zagotovljena tudi »dva dodatna zaslona (medical grade) z diagonalo vsaj 19 inčev montirana na hrbtno stran velikega monitorja«, ki je povezana z naročnikovo zahtevo, da je v ponudbo vključen veliki monitor z diagonalo vsaj 55 palcev, pritrjen na stropnem stativu. Vlagatelj zatrjuje, da je za namen nevroradioloških posegov nepomembno, ali so dodatni monitorji montirani na hrbtni strani velikega monitorja ali na samostojnem stativu.

Državna revizijska komisija sicer lahko sledi navedbam vlagatelja, da je za izvedbo samega nevroradiološkega posega nepomembno, ali so dodatni monitorji nameščeni na hrbtni strani velikega monitorja ali na samostojnem stativu. Vendar pa na drugi strani ne gre spregledati, da naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo sporne zahteve ne utemeljujejo s samo izvedbo nevrološkega posega, pač pa pojasnjuje, da dodatni nosilci ovirajo funkcionalnost in povečujejo možnost trkov, poleg tega pa vsak dodatni (stropni) nosilec povečuje tveganje za okužbo, ki obstaja pri delu naročniku. Slednjim navedbam vlagatelj v zahtevku za revizijo ne nasprotuje. Ker je po presoji Državne revizijske komisije naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizije navedel objektivno utemeljene okoliščine, povezane s predmetom javnega naročila, ki upravičujejo določitev sporne zahteve in katerim vlagatelj v postopku pravnega varstva ne nasprotuje, naročniku ni mogoče očitati kršitev določb ZJN-3, ker zahteva, da sta dodatna monitorja nameščena na hrbtni strani velikega monitorja.

Ob upoštevanju, da iz revizijskih navedb izhaja, da vlagatelj ne more ponuditi angiografskega rentgenskega aparata oz. sistema, ki »v primeru okvare talnega loka z drugim lokom omogoča slikanje tako iz stranske kot iz AP pozicije z možnostjo doseganja CRAN/CAUD kotov +/- 20 stopinj«, katerega frontalni, talni stativ s c-lokom omogoča »variabilno hitrost pri ročno proženi rotaciji, vsaj do 25 °/s v smeri RAO/LAO ter vsaj 25 °/s v smeri CRAN/CAUD, do 100 °/s za 3D akvizicijo«, katerega lateralni, stropni stativ s c-lokom omogoča »hitrost rotacije C loka vsaj do 25 °/s v smeri LAO/RAO, in 60 °/s pri sinhroniziranem 3D zajemu«, s slikovnim sistemom in akvizicijsko delovno postajo, ki »omogoča hiter zajem CBCT s hitrostjo do vsaj 100°/s«, in ki ima na hrbtni strani velikega monitorja nameščena »dva dodatna zaslona (medical grade) z diagonalo vsaj 19 inčev«, in ob upoštevanju, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni izkazal naročnikovih kršitev pri oblikovanju izpostavljenih tehničnih specifikacij, Državna revizijska komisija v nadaljevanju ni presojala, ali je naročnik ostale sporne tehnične zahteve določil skladno z določbami ZJN-3, s tem povezane dokazne predloge pa je zavrnila kot nepotrebne. Tudi če bi se namreč izkazalo, da je naročnik ostale tehnične zahteve določil v nasprotju z določbami ZJN-3, vlagatelj, ob upoštevanju, da ne more ponuditi aparat, ki izpolnjuje navedene zahteve, nima nobenih možnosti, da bi mu bilo oddano predmetno javno naročilo (prim. odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-154/2017-16).

Na podlagi vsega navedenega je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila kot neutemeljenega.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Pravni pouk: Upravni spor zoper to odločitev ni dovoljen.


V Ljubljani, 6. 9. 2021


Predsednik senata:
Samo Červek, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije













Vročiti:
- naročnik,
- vlagatelj,
- pooblaščenec vlagatelja,
- RS MJU.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.