018-029/2021 ELES, d.o.o.

Številka: 018-029/2021-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Marka Medveda kot predsednika senata ter Tadeje Pušnar kot članice senata in Sama Červeka kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »RTP Krško: Izvedba elektromontažnih, gradbeno obrtniških in jeklomontažnih del«, na podlagi zahtevka za revizijo družbe ELMONT d.o.o. Krško, Cesta krških žrtev 135e, Krško (v nadaljevanju: vlagatelj), ki jo zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, Ljubljana, zoper ravnanje naročnika ELES, d.o.o., Hajdrihova 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 15. 3. 2021

ODLOČILA



1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

3. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.


Obrazložitev

Naročnik po odprtem postopku oddaja javno naročilo »RTP Krško: Izvedba elektromontažnih, gradbeno obrtniških in jeklomontažnih del«, v zvezi s katerim je bilo obvestilo o naročilu na Portalu javnih naročil objavljeno dne 8. 7. 2020 pod številko JN004335/2020-E01, v Uradnem listu Evropske unije pa dne 9. 7. 2020 pod številko 2020/S 131-321985.

Naročnik je v predmetnem postopku doslej sprejel tri odločitve o oddaji oziroma neoddaji javnega naročila. Zadnjo, tretjo odločitev (dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila po odprtem postopku«) je na Portalu javnih naročil objavil dne 13. 1. 2021 pod številko JN004335/2020-ODL01P2. Iz navedene odločitve izhaja, da je javno naročilo oddal konzorciju družb KOLEKTOR IGIN d.o.o. ter ELEKTRO NOVI SISTEMI d.o.o. (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), ponudbo vlagatelja (ta se je glede na merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe uvrstila na prvo mesto) pa je zaradi neupoštevanja navodil glede zaokroževanja cen na enoto na dve decimalni mesti zavrnil kot nedopustno.

Vlagatelj je zoper (tretjo) odločitev o oddaji javnega naročila z vlogo z dne 25. 1. 2021 vložil zahtevek za revizijo. Uvodoma izpostavlja, da o (ne)dopustnosti njegove ponudbe (še) ni bilo pravnomočno odločeno. Državna revizijska komisija je s sklepom št. 018-181/2020-11 sicer res zavrnila zahtevek za revizijo, s katerim je vlagatelj izpodbijal drugo odločitev naročnika (s to odločitvijo je naročnik ponudbo vlagatelja zavrnil kot nedopustno). Ker pa je Državna revizijska komisija drugo odločitev naročnika – na podlagi zahtevka za revizijo drugega vlagatelja – v celoti razveljavila, odločitev o (ne)dopustnosti vlagateljeve ponudbe ni postala pravnomočna. Po zatrjevanju vlagatelja se je v dosedanjem postopku oddaje javnega naročila izkazalo, da je vlagatelj v naročnikov vnaprej pripravljen obrazec ponudbenega predračuna v excel obliki pri nekaterih postavkah vnesel cene na enoto, ki so bile zaokrožene na več kot dve decimalni mesti natančno. Prav tako se je izkazalo, da je naročnik excelovo tabelo ponudbenega predračuna nastavil na način, da je ta v primeru vpisa cene z več decimalnimi mesti prikazala vrednost, zaokroženo na zgolj dve decimalni mesti, v kar ponudniki niso mogli posegati, saj je naročnik to funkcijo zaklenil. Tudi sicer je naročnik ponudbeni predračun zaklenil do te mere, da je bilo vanj mogoče vpisati le cene na enoto (brez DDV), medtem ko je pred tem v predračun že vnesel ustrezne količine in vnaprej določil matematične operacije, ki so na podlagi zmnožkov cen na enoto in količin samodejno seštele vrednosti, te pa so bile na koncu prikazane tudi v »Rekapitulaciji«. Državna revizijska komisija je v sklepu št. 018-181/2020-11 ugotovila, da naj bi vlagatelj s tem, ko je cene na enoto v stolpec tabele E vpisal na več kot dve decimalni mesti natančno, v nasprotju z naročnikovimi navodili ponudil cene na enoto, ki so imele (pre)več decimalk (te cene so bile razvidne iz vnosnih vrstic excelovega dokumenta). Dodala je še, da se je s podobnim vprašanjem že ukvarjala v zadevi št. 018-210/2017, v kateri je odločila, da je treba kot relevantno upoštevati (zgolj) ceno na enoto, kot izhaja iz vnosne vrstice. Takšni odločitvi je pri sprejemu izpodbijane odločitve sledil tudi naročnik. Vendar po mnenju vlagatelja Državna revizijska komisija v zadevi št. 018-210/2017 ni odločala o (pravno relevantno) primerljivih vprašanjih, kot so predmet presoje v konkretnem postopku. Po drugi strani pa je spregledala, da je v bolj bližnji preteklosti odločala o zadevi št. 018-147/2019, ki je predmetnemu postopku enaka v vseh pravno relevantnih okoliščinah, ter odločila drugače. Na (precedenčne) ugotovitve iz sklepa št. 018-147/2019 se je pri oddaji ponudbe zanesel tudi vlagatelj, ki je – kljub vrednostim iz vnosne vrstice – pred oddajo ponudbe pristal na spremembo svojih ponudbenih cen na način, da so se te pretvorile v cene, zaokrožene na dve decimalni mesti natančno, kakor je to prikazoval stolpec E tabele, s takšno ponudbeno voljo pa je tudi oddal svojo ponudbo. Naročnikov očitek, da naj bi vlagatelj prekršil navodilo o zaokroževanju cen na dve decimalni mesti natančno, zato ni utemeljen. Kot ponujene je namreč treba upoštevati tiste cene na enoto, ki so v vlagateljevem predračunu prikazane na dve decimalni mesti natančno. Ker pa so zmnožki teh cen na enoto, zaokroženih na dve decimalni mesti, in vnaprej določenih količin, v ponudbenem predračunu napačni (rezultati namreč ustrezajo zmnožkom količin in cen na enoto iz vnosne vrstice, zaokroženih na več kot dve decimalni mesti), bi se v nadaljevanju, po razveljavitvi izpodbijane odločitve, kot sporno lahko izkazalo tudi vprašanje, ali je vlagateljeva ponudba v tem primeru obremenjena z računskimi napakami. Vnaprej pripravljen naročnikov ponudbeni predračun je namreč vse cene na enoto zaokrožil na dve decimalni mesti natančno, s čimer je ponudnikom onemogočil, da prekršijo navodilo o zaokroževanju ponudbenih cen. Vendar ponudbeni predračun v nadaljevanju ni pravilno zmnožil (zaokroženih) cen, zaradi česar je v vlagateljevi ponudbi prišlo do računskih napak. V zvezi s temi napakami, ki so posledica napačnih vnaprej pripravljenih funkcij v naročnikovem ponudbenem predračunu, naročnik vlagatelju mora omogočiti popravo. V nadaljevanju vlagatelj za primer, da Državna revizijska komisija ne bi sledila navedbam v zvezi z dopustnostjo njegove ponudbe, podredno zatrjuje še, da je nedopustna tudi ponudba izbranega ponudnika, saj presega naročnikova zagotovljena sredstva. Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Izbrani ponudnik, ki ga zastopa odvetnica Mojca Lorenci Visinski iz Ljubljane, se je z vlogo z dne 2. 2. 2021 izjasnil o navedbah vlagatelja iz zahtevka za revizijo. Uvodoma zatrjuje, da je Državna revizijska komisija o istih kršitvah naročnika v zvezi z dopustnostjo vlagateljeve ponudbe, ki jih vlagatelj ponavlja tudi v konkretnem postopku, že odločala ter zaključila, da naročnik pri oceni vlagateljeve ponudbe kot nedopustne ni kršil določb Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015, s sprem., v nadaljevanju: ZJN-3) in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Ker vlagatelj s tokratnim zahtevkom za revizijo zahteva ponovno presojo (ne)dopustnosti njegove ponudbe, pri tem pa naročniku očita iste kršitve, kot jih je navedel in so mu bile znane že v predhodnem postopku pravnega varstva, je treba po mnenju izbranega ponudnika zahtevek za revizijo zaradi obstoja omejitev iz 16. člena ZPVPJN zavreči. V nadaljevanju navaja, da vlagatelju že v predhodnem postopku ni uspelo izpodbiti naročnikove ugotovitve o tem, da cen na enoto (brez DDV) ni zaokrožil na dve decimalni mesti natančno, kot je bilo to zahtevano v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Navedene ugotovitve ne more spremeniti vlagateljevo sklicevanje na odločitev v zadevi št. 018-147/2019. Dejstvo je, da so vlagateljevo voljo v konkretni zadevi odražale cene, razvidne iz vnosnih vrstic, ki pa se v ponudbenem predračunu vlagatelja niso samodejno pretvorile v cene, zaokrožene na dve decimalni mesti. Ker neujemanje zmnožkov ni posledica napake pri matematični operaciji oziroma množenju, v konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o računski napaki. Na koncu izbrani ponudnik navaja še, da njegova ponudba ne presega zagotovljenih sredstev in je dopustna, kar je v fazi ponovnega pregleda ter ocenjevanja ponudb ugotovil tudi naročnik. Izbrani ponudnik – ob upoštevanju navedenega – meni, da zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi, zahteva pa tudi, da mu vlagatelj povrne priglašene stroške postopka pravnega varstva.

Naročnik je s sklepom z dne 11. 2. 2021 zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Po zatrjevanju naročnika je vlagatelj v delu zahtevka za revizijo, ki se nanaša na dopustnost njegove ponudbe, v skladu s 16. členom ZPVPJN prekludiran, zato v tem delu zahtevek za revizijo ni dovoljen. Vlagatelj namreč v konkretnem postopku naročniku očita isto kršitev, kot jo je uveljavljal že v predhodnem postopku pravnega varstva, ko je naročnik – enako kot z izpodbijano odločitvijo – ugotovil, da je vlagateljeva ponudba nedopustna zaradi neupoštevanja navodil glede zaokroževanja cen na enoto na dve decimalni mesti. Državna revizijska komisija je z odločitvijo v zadevi št. 018-181/2020 ugotovila, da naročnik ni kršil določb ZJN-3 ter dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je vlagateljevo ponudbo ocenil kot nedopustno, in vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnila. Po razveljavitvi naročnikove odločitve o zavrnitvi obeh prejetih ponudb (druga odločitev naročnika) se je postopek vrnil v fazo ponovnega pregleda in ocenjevanja ponudb. Dejansko stanje v zvezi z vlagateljevo ponudbo se v času od prve presoje njene dopustnosti do ponovnega pregleda ter ocenjevanja ponudb ni spremenilo, ponudba je ostala identična. Naročnik je v izpodbijani odločitvi glede dopustnosti vlagateljeve ponudbe ugotovil enako, kot predhodno že v razveljavljeni odločitvi o zavrnitvi obeh ponudb, tj. da vlagatelj pri vnosu cen v ponudbeni predračun ni upošteval zahteve iz točke 4.8. »Navodil ponudniku za izdelavo ponudbe«, saj cen na enoto ni zaokroževal na dve decimalni mesti natančno, pri čemer navedene pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, saj bi prišlo do spremembe cen na enoto. O nedopustnosti vlagateljeve ponudbe zaradi vnašanja preveč decimalnih mest pri cenah na enoto sta torej naročnik in Državna revizijska komisija (s sklepom št. 018-181/2020-11) že (pravnomočno) odločila, v skladu s prvim odstavkom 16. člena ZPVPJN pa se v predrevizijskem in revizijskem postopku ne presojajo dejanja, ki se nanašajo na isti ali ponovljeni postopek oddaje javnega naročila in o katerih sta naročnik ali Državna revizijska komisija že pravnomočno odločila. Naročnik je v predhodnem postopku pravnega varstva dokazal, da vlagatelj v ponudbeni predračun v excelovi datoteki ni vpisal vseh cen na enoto na največ dve decimalni mesti natančno, temveč jih je pri posameznih pozicijah vpisal na tri ali celo na štirinajst decimalnih mest. Prav tako je naročnik dokazal, da so matematične formule, v excelu določene za izračun zmnožkov cen na enoto brez DDV in količin (stolpec F tabele), pri izračunu upoštevale cene na enoto, kot so jih ponudniki dejansko vpisali v ponudbeni predračun, v primeru vlagatelja torej cene na enoto s tremi oziroma štirinajstimi decimalnimi mesti. Posledično so bili zmnožki pri teh pozicijah vlagatelja drugačni, kot bi bili v primeru, ko bi se pri izračunu upoštevale cene na enoto na dve decimalni mesti. Kot pokaže preračun, je bila matematična operacija množenja izvedena pravilno, neujemanje zmnožkov, kot so bili izračunani ob upoštevanju cen na enoto z vsemi vpisanimi decimalnimi mesti, z zmnožki, kakršni bi bili v primeru upoštevanja cen zgolj z dvema decimalnima mestoma, pa ni posledica napake pri množenju, temveč vlagateljevega neupoštevanja zahteve naročnika po vpisu cen na enoto na dve decimalni mesti natančno. Po mnenju naročnika je neutemeljen in brez pravnega interesa tudi vlagateljev podredni očitek glede nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika. Ob upoštevanju prvega odstavka 14. člena ZPVPJN se je namreč ustalila praksa Državne revizijske komisije, da se ponudniku, čigar ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročil spoznana za nedopustno, v revizijskem postopku pa je bila ugotovljena zakonitost takšne odločitve, ne priznava več drugega elementa aktivne legitimacije, tj. realne stopnje verjetnosti nastanka škode (gl. tudi stališče Državne revizijske komisije, sprejeto na 2. občni seji v letu 2007). Ob upoštevanju navedenega po oceni naročnika zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.

Naročnik je dne 17. 2. 2021 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 17. 2. 2021 opredelil do naročnikovih navedb iz odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V navedeni vlogi vztraja pri pravovarstvenem predlogu in pri vseh očitkih iz zahtevka za revizijo ter se dodatno opredeljuje do posameznih naročnikovih navedb.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da tako vlagatelj kot naročnik v vlogah izpostavljata vprašanje (ne)obstoja omejitev iz 16. člena ZPVPJN (kot enega od procesnih pogojev za meritorno obravnavo zahtevka za revizijo), o katerem pa imata – ob upoštevanju istih okoliščin konkretnega primera – različni mnenji. Ker Državna revizijska komisija v okviru predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo, ki ga opravi pred meritorno obravnavo, po uradni dolžnosti (med drugim) preveri tudi, ali obstajajo omejitve iz 16. člena ZPVPJN (prim. prvi odstavek 31. člena ZPVPJN), glede na različni mnenji strank in v izogib nejasnostim najprej pojasnjuje, zakaj, po njeni oceni, o obstoju omejitev iz 16. člena ZPVPJN v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti.

Prvi odstavek 16. člena ZPVPJN določa, da vlagatelj, če je v postopku oddaje javnega naročila že vložil zahtevek za revizijo in je bilo o njem že odločeno ali ga je umaknil, v morebitnih pozneje vloženih zahtevkih v istem ali ponovljenem postopku oddaje javnega naročila ali v primeru, ko naročnik nadaljuje ta postopek z novim postopkom v okoliščinah, opredeljenih v prvem odstavku 16. člena ZPVPJN, ne more več navajati istih kršitev ali drugih kršitev iz te faze postopka oddaje javnega naročila, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane že ob vložitvi prvega zahtevka, razen če naročnik ni upošteval odločitve Državne revizijske komisije ali če ponavlja isto kršitev. V skladu z drugim odstavkom 16. člena ZPVPJN se v predrevizijskem in revizijskem postopku ne presojajo dejanja, ki se nanašajo na isti ali ponovljeni postopek oddaje javnega naročila in o katerih sta naročnik ali Državna revizijska komisija že pravnomočno odločila.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da naročnik obravnavano javno naročilo oddaja po odprtem postopku, v katerem z izpodbijano odločitvijo o (ne)oddaji javnega naročila odloča tretjič. S prvo odločitvijo o oddaji javnega naročila z dne 13. 10. 2020 (iz katere je izhajalo tudi, da je v postopku prejel dve ponudbi) je naročnik javno naročilo oddal vlagatelju. Sprejeto odločitev je v nadaljevanju spremenil in jo nadomestil z odločitvijo o zavrnitvi obeh prejetih ponudb z dne 23. 10. 2020 (tj. druga odločitev). Z drugo odločitvijo je naročnik obe prejeti ponudbi ocenil kot nedopustni, pri čemer je ponudbo vlagatelja zavrnil zaradi neupoštevanja navodil v zvezi z zaokroževanjem cen na enoto na največ dve decimalni mesti natančno, ponudbo sedaj izbranega ponudnika pa zaradi preseganja zagotovljenih sredstev.

Zoper drugo odločitev naročnika sta tako vlagatelj kot sedaj izbrani ponudnik vložila zahtevka za revizijo. Medtem ko vlagatelj (tedaj prvi vlagatelj) z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo sedaj izbranega ponudnika (tedaj drugega vlagatelja) ugodila in s sklepom št. 018-181/2020-11 z dne 6. 1. 2021 drugo odločitev naročnika razveljavila v celoti (gl. 2. in 3. točko izreka navedenega sklepa Državne revizijske komisije). Z razveljavitvijo naročnikove druge odločitve se je postopek oddaje javnega naročila vrnil v fazo pregleda in ocenjevanja obeh prejetih ponudb.

V fazi ponovnega pregleda in ocenjevanja ponudb je naročnik ponudbo vlagatelja s tretjo, tj. izpodbijano odločitvijo o oddaji naročila z dne 13. 1. 2021 (ponovno) zavrnil kot nedopustno zaradi neupoštevanja navodil v zvezi z zaokroževanjem cen na enoto na največ dve decimalni mesti natančno, to naročnikovo ravnanje pa vlagatelj z zahtevkom za revizijo v konkretnem postopku pravnega varstva uveljavlja kot kršitev.

V tej zvezi Državna revizijska komisija kot bistveno izpostavlja, da je bila predhodna (tj. druga) odločitev naročnika, s tem pa tudi predhodno ravnanje naročnika (v celoti, vključno z vsemi naročnikovimi dejanji, tako tistimi, ki so bila v postopku pravnega varstva spoznana za kršitve, kot tudi tistimi, ki to niso bila) razveljavljeno in zato v pravnem smislu ne obstaja več. To pa obenem pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o istem ravnanju oziroma o isti kršitvi naročnika iz (iste) faze pregleda in ocenjevanja ponudb, kakor zmotno zatrjuje naročnik. Gre namreč za novo fazo pregleda in ocenjevanja ponudb in na to fazo vezano novo ravnanje naročnika (sprejel je novo, tretjo odločitev), posledično pa tudi za novo (domnevno) kršitev naročnika. O (ne)dopustnosti ponudbe vlagatelja, o kateri je naročnik z izpodbijano odločitvijo – zaradi razveljavitve druge odločitve – odločal na novo, tako še ni bilo pravnomočno odločeno. Državna revizijska komisija zato ocenjuje, da omejitve iz 16. člena ZPVPJN, na katere se sklicuje naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo, v konkretnem primeru ne obstajajo.

Ker je Državna revizijska komisija na podlagi opravljenega predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo ugotovila, da so – poleg neobstoja omejitev iz 16. člena ZPVPJN – izpolnjeni tudi preostali procesni pogoji iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, je v nadaljevanju vlagateljev zahtevek za revizijo obravnavala po vsebini.

Med strankama postopka je najprej spor o tem, ali je naročnik kršil določbe ZJN-3 in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja zavrnil kot nedopustno.

Naročnikovo ravnanje je treba presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, v skladu s katero je dopustna tista ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam ter zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega njegovih zagotovljenih sredstev. Naročnik odda javno naročilo na podlagi meril po tem, ko v skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 preveri izpolnjevanje naslednjih pogojev: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3, ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. ter 83. člena ZJN-3, če so ta bila določena.

V obravnavanem primeru vlagatelj izpodbija (tretjo) odločitev o oddaji javnega naročila in (primarno) trdi, da naročnikova ocena o nedopustnosti njegove ponudbe ni pravilna in zakonita. Kakor izhaja iz izpodbijane odločitve, je naročnik ponudbo vlagatelja kot nedopustno ocenil zaradi ugotovitve, da vlagatelj cen na enoto pri vnosu v ponudbeni predračun ni zaokroževal na dve decimalki natančno, kot je bilo to zahtevno v točki 4.8. poglavja »Navodilo ponudniku za izdelavo ponudbe« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Ponudba vlagatelja je zato po oceni naročnika obremenjena s pomanjkljivostmi, ki jih v skladu z 89. členom ZJN-3 ni mogoče odpraviti, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do spremembe cen na enoto.

Ob takšnih ugotovitvah naročnika, ki jim vlagatelj v zahtevku za revizijo nasprotuje, je treba izpostaviti tudi 89. člen ZJN-3, ki v šestem odstavku določa posamezne dele ponudbe, v katere, razen izjemoma, ni dovoljeno posegati. V skladu s šestim odstavkom navedenega člena tako gospodarski subjekt ne sme dopolnjevati ali popravljati svoje cene brez DDV na enoto, vrednosti postavke brez DDV, skupne vrednosti ponudbe brez DDV, ponudbe v okviru meril, tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, in tistih elementov ponudbe, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na drugačno razvrstitev njegove ponudbe glede na preostale ponudbe, ki jih je naročnik prejel v postopku javnega naročanja. V navedenih delih ponudbe lahko naročnik dopusti odpravo pomanjkljivosti le, kadar gre za popravek ali dopolnitev očitne napake, če zaradi tega popravka ali dopolnitve ni dejansko predlagana nova ponudba, v delu, ki se nanaša na ponudbeno ceno, pa tudi v primeru, če gre za dopustno odpravo računske napake, kot to določa sedmi odstavek 89. člena ZJN-3. V sedmem odstavku navedenega člena je tako določeno, da sme izključno naročnik – ne glede na šesti odstavek 89. člena ZJN-3 – ob pisnem soglasju ponudnika popraviti računske napake, ki jih odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb. Pri tem se količina in cena na enoto brez DDV ne smeta spreminjati. Če se pri pregledu in ocenjevanju ponudb ugotovi, da je prišlo do računske napake zaradi nepravilne vnaprej določene matematične operacije s strani naročnika, lahko naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popravi računsko napako tako, da ob upoštevanju cen na enoto brez DDV in količin, ki jih ponudi ponudnik, izračuna vrednost ponudbe z upoštevanjem pravilne matematične operacije. Naročnik lahko ob pisnem soglasju ponudnika popravi tudi napačno zapisano stopnjo DDV v pravilno.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bil del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila tudi ponudbeni predračun (popis del in opreme) v obliki tabele v excelovi datoteki, ki ga je – vključno z nastavitvami glede oblike celic – pripravil naročnik sam. Stranki sta si tudi enotni, da je bil ponudbeni predračun (glede na posamezne vrste zahtevanih del ter opreme) razdeljen na več različnih zavihkov (listov) in zaklenjen do te mere, da je bilo mogoče vanj vpisati le cene na enoto (brez DDV). Ponudniki so torej morali v ponudbeni predračun vnesti zgolj cene na enoto (brez DDV), po katerih so bili pripravljeni dobaviti opremo ali opraviti storitve, zahtevane pod posameznimi pozicijami (postavkami), medtem ko je naročnik, kot med strankama ni sporno, v ponudbeni predračun pri posameznih pozicijah (postavkah) pred tem že vnesel ustrezne količine in vnaprej določil tudi matematične formule za izračun zmnožkov cen na enoto ter količin (tj. vrednosti pozicij brez DDV). Tako dobljeni zmnožki so se v okviru posameznega zavihka ponudbenega predračuna med seboj samodejno (po vnaprej določeni formuli naročnika) sešteli, seštevki posameznih zavihkov pa so se v okviru zavihka, poimenovanega »Rekapitulacija«, upoštevali pri samodejnem izračunu skupne vrednosti ponudbe (brez DDV). Vse navedeno med strankama ni sporno, razvidno pa je tudi iz obrazca ponudbenega predračuna v excelovi datoteki.

V zvezi s ponudbenim predračunom je naročnik v dokumentu, poimenovanem »Razpisna dokumentacija št. MAP2020/0328 za javno naročilo 'RTP Krško: Izvedba elektromontažnih, gradbeno obrtniških in jeklomontažnih del'« (v nadaljevanju: dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila), pod poglavjem z naslovom »Navodilo ponudniku za izdelavo ponudbe« (med drugim) določil tudi:

»4.8. Ponudnik mora v ponudbi predložiti s cenami dopolnjen ponudbeni predračun. Cene na enoto so na največ dve decimalni mesti. Izpolnjene morajo biti vse postavke – v kolikor katera postavka ne bo izpolnjena, se bo upoštevalo, da je vrednost postavke 0,00 EUR in je izvajalec dolžan postavko dobaviti v celoti brezplačno. V primeru ugotovitve, da je ponudnik sam spreminjal popise, bo izključen iz sodelovanja v postopku javnega naročanja.«

Dalje je naročnik na obrazcu »Specifikacija pogodbene cene – ponudbeni predračun«, ki je bil priloga vzorca pogodbe in s tem del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, določil sledeče navodilo ponudnikom:

»Ponudnik v informacijskem sistemu e-JN v razdelek 'Predračun' naloži izpolnjen obrazec 'Rekapitulacija' (prvi zavihek datoteke Ponudbeni predračun) v pdf datoteki, obrazec 'Ponudbeni predračun' v Excel datoteki pa naloži v razdelek 'Drugi dokumenti'.

V primeru razhajanj med podatki v 'Rekapitulacije' (pdf datoteka) naloženim v razdelek 'Predračun', in 'Ponudbenim predračunom' (Excel datoteka) naloženim v razdelek 'Drugi dokumenti', kot veljavni štejejo podatki v predračunu, naloženim v razdelku 'Drugi dokumenti'.«

Ob upoštevanju istih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in ob identičnih ugotovitvah glede strukture ter nastavitev ponudbenega predračuna v excelovi datoteki je Državna revizijska komisija – ob vsebinsko enakih ugotovitvah naročnika o nedopustnosti ponudbe vlagatelja – v (predhodnem) postopku pravnega varstva (zadeva št. 018-181/2020) odločala o njegovem zahtevku za revizijo, vloženem zoper odločitev naročnika o zavrnitvi obeh prejetih ponudb (tj. druga odločitev naročnika). Vlagatelj je v zahtevku za revizijo – ob sklicevanju na ponudbeni predračun v .pdf datoteki – zatrjeval, da so bile vse cene na enoto v ponudbeni predračun vpisane na največ dve decimalni mesti, zato mu kršitve navodil iz točke 4.8. poglavja »Navodilo ponudniku za izdelavo ponudbe« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni mogoče očitati. Navajal je tudi, da zmnožki cen na enoto in količin pri določenih pozicijah resda niso bili pravilno izračunani, vendar naj bi šlo v teh primerih za računske napake, ki naj bi jih bilo dopustno popraviti. Ker naročnik napak ni popravil, po mnenju vlagatelja ni izkoristil vseh možnosti, ki jih v tej zvezi dopušča ZJN-3, čemur je naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo nasprotoval.

Četudi se vlagateljeve trditve, da vprašanje obremenjenosti ponudbe z računskimi napakami ni bilo primarno sporno vprašanje v zadevi št. 018-181/2020, nanašajo na zadevo št. 018-181/2020 (tj. na drugo zadevo) in zato za odločitev v konkretni zadevi niso relevantne, Državna revizijska komisija v izogib nejasnostim – in ob upoštevanju zgoraj povzetih navedb strank iz predhodnega postopka – ugotavlja, da te trditve tudi v primeru njihove relevantnosti ne bi bile utemeljene.

V konkretni zadevi dejansko stanje med strankama ni sporno. Stranki se strinjata, da je vlagatelj – kljub izrecni zahtevi naročnika po zaokroževanju cen na enoto na (največ) dve decimalni mesti natančno – v ponudbeni predračun v excelovi datoteki v okviru zavihka (lista) »Dobava elektromontažne opreme« pri pozicijah 269, 271-273, 275-282, 284-286, 289-302 in 317 vnesel cene na enoto brez DDV na tri decimalna mesta, v okviru zavihka (lista) »Elektromontažna dela« pri pozicijah 732, 733 in 736-741 pa cene na enoto brez DDV na štirinajst decimalnih mest, kar je razvidno iz vnosne vrstice excelove datoteke.

Vlagatelj torej ne zanika, da je sam v ponudbeni predračun v excelovi datoteki pri več pozicijah vnesel ceno na enoto brez DDV na več kot dve decimalni mesti natančno.

Ker pa je excelova datoteka (zaradi nastavitev naročnika, ki jih ponudniki, kot med strankama ni sporno, niso mogli spreminjati) v celicah stolpca E tabele vse vpisane cene prikazala (zgolj) z dvema decimalnima mestoma, je po mnenju vlagatelja sama odpravila pomanjkljivosti pri zaokroževanju, te cene na enoto (iz stolpca E) pa je, tako vlagatelj, treba šteti kot njegovo pravo voljo. Vlagatelj je namreč, kot zatrjuje sam, kljub vrednostim iz vnosne vrstice pred oddajo ponudbe pristal na spremembo cen na način, da so se te pretvorile v cene, zaokrožene na dve decimalni mesti natančno, s takšno ponudbeno voljo pa je tudi oddal svojo ponudbo. V tej zvezi se vlagatelj sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-147/2019, iz katere po njegovem zatrjevanju (ob identičnih okoliščinah dejanskega stanja) izhaja zaključek, da je naročnikov program sam odpravil pomanjkljivosti v primeru vpisa cen na enoto na več kot dve decimalki natančno in je tako relevanten zgolj zapis oziroma prikaz cen na enoto v celicah (tj. cen na dve decimalki), ne pa zapis cen na enoto v vnosni vrstici (tj. cen na enoto na več decimalk).

Res so relevantne okoliščine dejanskega stanja v zadevi št. 018-147/2019 podobne tistim v konkretni zadevi (kot tudi v zadevi št. 018-181/2020) in res se je Državna revizijska komisija pri obeh omenjenih zadevah – enako kot v konkretni zadevi – ukvarjala (tudi) z vprašanjem, katero ceno (tisto, ki jo je vlagatelj sam vnesel v ponudbeni predračun in je razvidna iz vnosne vrstice, ali tisto, ki jo je excelova datoteka zaradi nastavitev naročnika prikazala v celici stolpca E) je treba šteti kot relevantno pri presoji dopustnosti ponudbe. Državna revizijska komisija je v zadevi št. 018-147/2019 – ob revizijskih navedbah in dokazih, ki sta jih predlagali stranki v tedaj obravnavani zadevi – zaključila, da je treba v tistem konkretnem primeru kot relevantne šteti cene na enoto, kot so bile te (zaradi nastavitev excelove datoteke) prikazane v celicah.

Vendar pa ne gre spregledati, da se je Državna revizijska komisija z vprašanjem, ali kot relevantno šteti ceno iz vnosne vrstice ali ceno iz celice, ki je po svoji naravi dejansko vprašanje in zato vselej odvisno od trditev in dokaznih predlogov strank v vsakokratnem primeru, (poleg drugih vprašanj, zlasti vprašanja obstoja računske napake) ukvarjala tudi v zadevi št. 018-210/2017. Naročnik v tej zadevi sicer ni zahteval zaokroževanja cen na enoto na dve decimalni mesti, je pa Državna revizijska komisija ugotovila, da je z nastavitvami oblike celic v elektronski verziji ponudbenega predračuna vnos podatkov dopustil le v stolpcu »cena na enoto (€)«, ostale celice pa zaklenil, pri čemer je obliko zapisa in prikaz števil v celicah nastavil na dve decimalni mesti natančno (Excel – Oblikuj celice – Številke – Številka – Decimalna mesta: 2). Državna revizijska komisija je ugotovila še, da je program, v katerem je bil pripravljen ponudbeni predračun, v svojih nastavitvah omogočal, da se je z različnim oblikovanjem zapisa števil spremenil videz števila v celici, ne da bi se pri tem spremenilo samo število, pri čemer oblika takega zapisa števila ni vplivala na dejansko vrednost celice, ki jo je program uporabil za izvajanje izračunov (dejanska vrednost je bila v takem primeru prikazana v vnosni vrstici).

Ni torej res, da so bile okoliščine zadeve št. 018-210/2017 do tolikšne mere drugačne od obravnavane zadeve in zadeve št. 018-181/2020, da jih v teh dveh zadevah ne bi bilo mogoče uporabiti. Ugotovljeno dejansko stanje (kakor tudi eno od spornih vprašanj) iz zadeve št. 018-210/2017 je namreč v bistvenem primerljivo z omenjenima zadevama, ob opisanih ugotovitvah dejanskega stanja v zadevi št. 018-210/2017 pa je Državna revizijska komisija med drugim zaključila, da je pravilna (in edina) cena na enoto pri posamezni postavki ponudbenega predračuna v konkretnem primeru tista, ki jo je izbrani ponudnik vnesel v ponudbeni predračun, in sicer z vsemi decimalnimi mesti, kar je (naročniku) razvidno iz vnosne vrstice posamezne postavke v elektronski verziji ponudbenega predračuna, in torej ne tista, kot je v ponudbenem predračunu prikazana zaradi nastavitev naročnika.

Da je relevantna zgolj cena na enoto brez DDV na tri ali štiri decimalke, ki jo je vlagatelj, kar med strankama ni bilo sporno, (kljub zahtevi naročnika po zaokroževanju cen na dve decimalni mesti) sam vnesel v ponudbeni predračun v excelovi datoteki, v katerem so bile sicer vse cene prikazane na dve decimalni mesti, je Državna revizijska komisija zaključila tudi v zadevi št. 018-222/2017.

Vendar niti ena niti dve odločitvi Državne revizijske komisije (ki se, poleg tega, vse nanašajo na presojo dejanskega vprašanja, odvisnega od konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera), še ne predstavlja ustaljene prakse (to izhaja že iz jezikovne razlage). Iz navedenega tako izhaja, da v času odločanja o zadevi št. 018-181/2020 glede vprašanja, ki je sporno tudi v konkretnem primeru (tj. katero ceno, tisto iz vnosne vrstice, ki jo je v ponudbeni predračun vnesel vlagatelj sam, ali tisto, ki jo je excelova tabela zaradi nastavitev naročnika prikazala v celicah, je treba šteti kot relevantno, s tem pa kot odraz prave ponudnikove volje), ustaljena praksa Državne revizijske komisije še ni bila izoblikovana.

Za presojo spornega vprašanja v zadevi št. 018-181/2020 je zato Državna revizijska komisija – enako kakor v konkretni zadevi – kot bistveno štela ugotovitev, da cena, razvidna iz vnosne vrstice, predstavlja ceno, kot jo je v ponudbeni predračun vnesel ponudnik sam (po svoji prosti presoji oziroma volji), medtem ko cena na enoto v celici predstavlja zgolj ceno, kakršno je zaradi nastavitev naročnika prikazala excelova tabela, neodvisno pri tem od ravnanja oziroma volje ponudnika.

Ni sporno, da vlagatelj cen na enoto, kot so pri obravnavanih pozicijah prikazane v celicah, sam nikoli ni vpisal v ponudbeni predračun. Nasprotno, vlagatelj sam priznava, da je vanj vnesel neke druge cene, tj. cene na enoto na tri ali štirinajst decimalnih mest, kot so te razvidne iz vnosne vrstice. Ob dejstvu, da so bile tudi po oddaji ponudbe iz excelove tabele še vedno razvidne cene na enoto, ki jih je vanjo vnesel vlagatelj sam, pa je nelogična in z življenjskega vidika neprepričljiva (poleg tega pa tudi nedokazana) njegova navedba o tem, da je pred oddajo ponudbe pristal na spremembo svojih cen, zaradi česar je po njegovem zatrjevanju kot relevantne treba šteti cene na enoto na dve decimalni mesti, kot jih je – neodvisno od njegovega ravnanja oziroma volje – v celicah prikazala excelova tabela. Sprejeti stališče vlagatelja bi namreč (ob dejstvu sočasnega obstoja dveh različnih cen pri isti poziciji predračuna – ene, ki jo je vpisal vlagatelj sam, in druge, ki jo je zaradi nastavitev naročnika prikazala excelova tabela) pomenilo, da je vlagateljevo ceno oblikoval naročnik, neodvisno pri tem od ravnanja oziroma volje vlagatelja. Da cene na enoto, prikazane v celicah, v konkretnem primeru ni mogoče povezati z ravnanjem, s tem pa tudi ne z voljo vlagatelja, potrjuje že vlagatelj sam, ko navaja, da je naročnik poskrbel, da navodila o zaokroževanju cen na dve decimalni mesti natančno sploh ni bilo mogoče prekršiti.

Vendar je o vlagateljevem ravnanju oziroma o vlagateljevi volji mogoče govoriti le, če jo (lahko) oblikuje sam, in ne, če je ta pogojena z naročnikovimi nastavitvami excelove tabele, ki jih vlagatelj ne more niti spremeniti niti nanje kako drugače vplivati. Takšnega zaključka – ob upoštevanju ugotovitev iz zadev št. 018-210/2017 in 018-222/2017 – ne more spremeniti vlagateljevo sklicevanje na zadevo št. 018-147/2019, na katero naj bi se vlagatelj zanesel pri oddaji ponudbe (tega v predhodni zadevi št. 018-181/2020 ni zatrjeval), pri čemer časovna razlika zgolj dveh let pri sprejemu omenjenih odločitev ne more biti relevatna.

Ob upoštevanju dejstva, da oblikovanje in vnašanje ponudbenih cen, s tem pa tudi cen na enoto, sodi v sfero ponudnika, ne pa v sfero naročnika, Državna revizijska komisija (tako v zadevi št. 018-181/2020 kakor tudi) v obravnavani zadevi pritrjuje stališču iz odločitev v zadevah št. 018-210/2017 in 018-222/2017, da je kot relevantne treba šteti cene na enoto, kakršne je vlagatelj v ponudbeni predračun vnesel sam in so razvidne iz vnosne vrstice excelove tabele. Nasprotno stališče, po katerem bi bilo treba kot cene na enoto, ki jih je določil vlagatelj, šteti cene na enoto na dve decimalni mesti, kot so (zaradi nastavitev naročnika) razvidne iz celic stolpca E, bi namreč pomenilo poseg v sfero vlagatelja oziroma v njegovo upravičenje po določanju ponudbenih cen. V skrajnem primeru bi takšno stališče povzročilo, da bi se v položaju, ko bi ponudnik v excelovo tabelo pri določeni postavki vpisal na primer ceno na enoto 0,004 EUR brez DDV, tabela pa bi (zaradi nastavitev naročnika) vpisano ceno v celici stolpca E prikazala v obliki zapisa 0,00 EUR, v skladu s točko 4.8. poglavja »Navodilo ponudniku za izdelavo ponudbe« štelo, da ponudnik storitev ali opremo pod to pozicijo ponuja brezplačno.

Ker med strankama ni sporno, da je vlagatelj v ponudbeni predračun pri navedenih pozicijah – v nasprotju z zahtevo naročnika iz točke 4.8. poglavja »Navodilo ponudniku za izdelavo ponudbe« – vnesel ceno na enoto brez DDV na tri ali celo na štirinajst decimalnih mest natančno, naročniku ni mogoče očitati, da je ravnal v neskladju z določbami ZJN-3 in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja ocenil kot nedopustno zaradi neupoštevanja navodil v zvezi z zaokroževanjem cen na enoto na (največ) dve decimalni mesti natančno.

Četudi vlagatelju razloga, s tem pa ocene o nedopustnosti njegove ponudbe ni uspelo izpodbiti, Državna revizijska komisija v izogib nejasnostim pritrjuje naročniku, da zgolj zaradi dejstva, ker se zmnožki, kot so bili izračunani ob upoštevanju cen na enoto z vsemi vpisanimi decimalnimi mesti, ne ujemajo z zmnožki, kakršni bi bili v primeru upoštevanja cen z dvema decimalnima mestoma, še ni mogoče zaključiti, da gre v konkretnem primeru za napako naročnika pri vnaprej nastavljenih računskih operacijah v ponudbenem predračunu.

Nasprotno, kot pokaže preračun, zmnožki cen na enoto brez DDV in količin (tj. vrednosti posameznih pozicij brez DDV v stolpcu F tabele) niso napačni, kar pomeni, da je bila matematična operacija množenja izvedena pravilno. Neujemanje zmnožkov, kot so bili izračunani ob upoštevanju cen na enoto z vsemi vpisanimi decimalnimi mesti, z zmnožki, kakršni bi bili v primeru upoštevanja cen z zgolj dvema decimalnima mestoma, torej ni posledica napake pri množenju, pač pa posledica vlagateljevega neupoštevanja zahteve naročnika po vpisu cen na enoto na (največ) dve decimalni mesti. Ker neujemanje zmnožkov ni posledica napake pri množenju, v konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o računski napaki. Državna revizijska komisija je namreč v svojih odločitvah že večkrat zapisala, da so računske napake le tiste, ki nastanejo pri osnovnih računskih operacijah, npr. množenju, seštevanju, deljenju, ni pa mogoče kot računske napake obravnavati npr. dvojno obračunanega davka na dodano vrednost, ponujenega, a v končno ponudbeno ceno nevračunanega rabata, neskladja v ponudbenih cenah v rekapitulaciji in seznamu skupne vrednosti blaga, ki nima vzroka v napaki pri osnovnih računskih operacijah itd. (prim. npr. odločitve Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-210/2017, 018-222/2017, 018-169/2020).

Ker torej v konkretnem primeru ne gre za računsko napako (ki bi bila posledica napačnih vnaprej pripravljenih funkcij oziroma matematičnih operacij naročnika, kot to zatrjuje vlagatelj), se Državna revizijska komisija v nadaljevanju ni opredeljevala do vlagateljevih navedb o tem, da bi moral naročnik vlagatelju omogočiti odpravo takšne napake, saj obravnava teh navedb, ki so se izkazale za irelevantne, ne bi v ničemer vplivala na odločitev Državne revizijske komisije.

V posledici navedenega je Državna revizijska komisija zaključila, da naročnik ni kršil določb ZJN-3 ter dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja ocenil kot nedopustno in jo zavrnil.

Za primer, ko bi Državna revizijska komisija zaključila, da vlagatelju ni uspelo izpodbiti naročnikove ocene o nedopustnosti njegove ponudbe, vlagatelj (podredno) zatrjuje še, da je nedopustna tudi ponudba izbranega ponudnika, saj naj bi ta presegala naročnikova zagotovljena sredstva.

Vendar, kot navaja že vlagatelj sam, iz ustaljene prakse Državne revizijske komisije – ob upoštevanju prvega odstavka 14. člena ZPVPJN – izhaja, da ponudniku, čigar ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nedopustna, v revizijskem postopku pa je bila ugotovljena zakonitost takšne odločitve, ni več mogoče priznati drugega elementa aktivne legitimacije, tj. realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Če ponudbe zaradi ugotovljenih nepravilnosti ni mogoče obravnavati kot dopustne, je v skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 ni mogoče izbrati kot najugodnejše. To pomeni, da tak ponudnik (celo v primeru, če bi se njegove navedbe glede drugih kršitev v postopku oddaje javnega naročila izkazale za utemeljene) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v predmetnem postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši, zaradi česar mu zaradi zatrjevanih domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila, ki se ne nanašajo na utemeljenost zavrnitve njegove ponudbe, ni nastala in mu tudi ne bi mogla nastati škoda. Kot pravilno ugotavlja naročnik, takšna praksa Državne revizijske komisije temelji na stališču 2. občne seje Državne revizijske komisije iz leta 2007 (navedeno stališče je objavljeno na spletni strani http://www.dkom.si/javnost_in_mediji/javnost/novice/arhiv_novic/2007032115151322/).

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija izpostavljenih revizijskih navedb, ki se nanašajo na domnevno nedopustnost ponudbe izbranega ponudnika, ni vsebinsko obravnavala, posledično pa v tej zvezi predlaganih dokazov ni izvedla. Vlagatelj namreč za obravnavo teh navedb, ki niso usmerjene v zatrjevanje neenakopravne obravnave v postopku oddaje javnega naročila (vlagatelj istovrstnih kršitev ne zatrjuje), ne izkazuje pravnega interesa.

Zatrjevane kršitve naročnika v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika tako ne morejo vplivati na ugotovitev Državne revizijske komisije, da naročnik ni kršil določil ZJN-3 in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja zavrnil kot nedopustno.

Ker torej navedbam o kršitvah naročnika, ki jih v zahtevku za revizijo zatrjuje vlagatelj, ni mogoče pritrditi, je Državna revizijska komisija, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnila.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je zahtevku za revizijo ter v vlogah z dne 2. 2. 2021 in 17. 2. 2021 uveljavljal tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem ne v revizijskem postopku, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Tudi izbrani ponudnik je zahteval povračilo stroškov, ki so mu nastali v postopku pravnega varstva. Državna revizijska komisija je zahtevo zavrnila, saj je ocenila, da v konkretnem primeru prispevek izbranega ponudnika k rešitvi zadeve ni bil bistven (navedbe v njegovi vlogi namreč niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve), zato stroški izbranega ponudnika niso bili potrebni (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


Pravni pouk: Zoper to odločitev je dovoljen upravni spor. Tožba se vloži neposredno pisno pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, ali pa se mu pošlje po pošti. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve odločitve Državne revizijske komisije.


V Ljubljani, dne 15. 3. 2021


Predsednik senata:
Marko Medved, univ. dipl. prav.,
član Državne revizijske komisije















Vročiti (prek portala e-Revizija):
- pooblaščenka vlagatelja,
- pooblaščenka izbranega ponudnika,
- naročnik,
- MJU.


Vložiti:
- v spis zadeve.