018-186/2020 Univerzitetni klinični center Ljubljana

Številka: 018-186/2020-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Andraža Žvana in Marka Medveda, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nakup in vzdrževanje visokopretočnega genomskega sekvenatorja naslednje generacije (NSG) z vključenim potrošnim materialom«, začetem na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik KEMOMED, d.o.o., Brnčičeva ulica 31, Ljubljana - Črnuče (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 14. 12. 2020

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« z dne 28. 10. 2020.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v višini 25.000,00 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Naročnik je dne 4. 9. 2020 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 10. 9. 2020, pod št. objave JN005612/2020-B01, ter dne 11. 9. 2020 v Uradnem listu EU, pod št. objave 2020/S 177-424940.

Naročnik je na portalu javnih naročil (pod št. objave JN005612/2020-ODL01) dne 28. 10. 2020 objavil »Odločitev o oddaji naročila«, s katero je javno naročilo oddal ponudniku VITA LAB NOVA d.o.o., Ilica 37, Zagreb, Republika Hrvaška (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz obrazložitve odločitve izhaja, da je naročnik prejeti ponudbi najprej razvrstil glede na končno ponudbeno vrednost z DDV, nato pa ugotovil, da vlagateljeva ponudba presega zagotovljena sredstva naročnika, in sicer v postavkah oprema in preventivno vzdrževanje, ki jih ima naročnik zagotovljena v sklepu o začetku postopka, zato je bila kot nedopustna izločena iz nadaljnjega postopka pregledovanja in ocenjevanja. Naročnik navaja tudi višino zagotovljenih finančnih sredstev, in sicer: 369.274,95 EUR z DDV za opremo, 216.900,00 EUR z DDV za preventivno vzdrževanje in 1.420.885,20 EUR z DDV za potrošni material, skupno torej 2.007.060,15 EUR z DDV.

Vlagatelj je dne 6. 11. 2020 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila in povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva. Zatrjuje, da je naročnik z zavrnitvijo njegove ponudbe kot nedopustne kršil določila Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) in lastne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila; ker je oddal po merilih ekonomsko najugodnejšo ponudbo, bi moralo biti naročilo oddano njemu. Poudarja, da je podal skupno ponudbeno ceno 1.999.148,15 EUR z DDV, ki ne presega višine naročnikovih zagotovljenih sredstev. Opozarja na pomen zagotovljenih sredstev kot celotnega plačljivega zneska, ne glede na vir financiranja. Meni, da naročnik ne sme naknadno, po poteku roka za oddajo ponudb, opredeliti višine zagotovljenih sredstev, kaj šele po posameznih postavkah oz. delih naročila. Opozarja, da je naročnik razpisal enovito naročilo, ki ni razdeljeno na sklope. Naročnik njegove ponudbe ni izločil zaradi preseganja zagotovljenih sredstev za predmet naročila (tega naročnik niti ne zatrjuje), pač pa zato, ker ponujena vrednost za izvedbo dela naročila (tj. za dobavo opreme in vzdrževanje) presega zagotovljena sredstva za ta del naročila. Sklicujoč se na sklep Državne revizijske komisije št. 018-005/2017-7 vlagatelj meni, da vir financiranja ne more biti razlog za izločitev ponudbe iz razloga, ker del predmeta presega sredstva, ki si jih je naročnik rezerviral. Naročniku še očita, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni navedel, da bo prejete ponudbe presojal glede na ponudbeno ceno za vsak posamezni del predmeta naročila, torej ločeno za opremo, vzdrževanje in potrošni material; s tem, ko je to storil naknadno (po poteku roka za oddajo ponudb), pa je v nasprotju z ZJN-3 naknadno določil bistveni oz. odločilni element za odločitev o oddaji naročila.

Izbrani ponudnik se o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo ni izjasnil.

Naročnik je dne 19. 11. 2020 s sklepom zavrnil vlagateljev zahtevek za revizijo. Poudarja, da je zagotovljena sredstva opredelil na način, kot to veleva veljavna zakonodaja. Opredelitev vira sredstev je še kako pomembna, saj se naročila financirajo iz različnih postavk, nekatere izmed njih so opredeljene v finančnem načrtu, vendar jih naročnik ne dobi posredno iz proračuna, pač pa iz naslova raziskovanj – terciarna ustanova. Eno izmed takih financiranj je tudi financiranje iz sredstev, ki jih podeljuje Javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) – ta sredstva so limitirana, zato naročnik za posamezen projekt ne more odobriti več sredstev, kot jih odobri ARRS. Naročnik je vsled temu določil za pozicijo, ki se nanaša na opremo, zagotovljena sredstva v višini sredstev ARRS, donacij in raziskovalnih nalog. Vsa navedena sredstva, določena in opredeljena za nakup opreme, so za naročnika (kot je to opredelil v sklepu o začetku postopka) tudi zagotovljena, saj naročnik več kot višine navedenih sredstev nima na razpolago in posledično ne more kupiti nekaj, za kar nima denarja. Enako naročnik zatrjuje tudi za zagotovljena sredstva, opredeljena v finančnem načrtu pod postavko stroškov tekočega vzdrževanja. Naročnik še posebej poudarja, da je višino sredstev po pozicijah oz. postavkah izkazal v sklepu o začetku postopka na jasen in nedvoumen način, sklepa pa ni spreminjal.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 19. 11. 2020 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je do navedb naročnika opredelil z vlogo z dne 23. 11. 2020. Vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo. Dodaja, da v kolikor bi naročnik želel pridobiti ponudbe, ki so znotraj vrednosti vira financiranja za posamezno postavko, bi moral to jasno vnaprej določiti in definirati – tako zakon kot pravna praksa Državne revizijske komisije naj bi namreč dovoljevala, da naročnik limitira vrednost posamezne postavke; vlagatelj poudarja, da naročnik tega ni storil.

Državna revizijska komisija je dne 25. 11. 2020 prejela naročnikovo pripravljalno vlogo, v kateri se ta opredeljuje do navedb vlagatelja v vlogi z dne 19. 11. 2020. Dne 30. 11. 2020 je Državna revizijska komisija prejela še vlagateljevo pripravljalno vlogo, v kateri se ta opredeljuje do navedb naročnika v vlogi z dne 25. 11. 2020.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede zakonitosti naročnikove zavrnitve vlagateljeve ponudbe kot nedopustne ter (posledične) oddaje javnega naročila izbranemu ponudniku.

Državna revizijska komisija uvodoma pojasnjuje, da naročnik predmetnega javnega naročila ni razdelil na sklope (gl. točko »II.1.6 Informacije o sklopih« v obvestilu o naročilu) ter da je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila v točki 10 dokumenta »DODATEK K NAVODILOM PONUDNIKOM« navedel: »Naročnik bo ocenjeval in primerjal po merilih samo tiste ponudbe, za katere bo v postopku pregleda ugotovljeno, da so dopustne […].« V nadaljevanju je naročnik opredelil merila za oddajo javnega naročila in njihovo utež (ponder) – najnižja končna ponudbena vrednost (70 %), največja kapaciteta sekvenciranja (15 %) in najnižja cena sekvenciranja (15 %); podani so tudi natančnejši opisi glede dodeljevanja točk po posameznih merilih. Vlagatelj pri tem prepričljivo utemeljuje, da bi bila njegova ponudba po merilih sicer uvrščena na prvo mesto (glede na merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe bi bila ugodnejša od edine preostale prejete ponudbe), čemur naročnik ne nasprotuje.

Dopustna ponudba je ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika (29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN 3). V skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) naročnik odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji:
- ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in
- ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3 in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter izpolnjuje pravila in merila iz 82. in 83. člena ZJN-3, če so bila določena.

Kot razlog za nedopustnost vlagateljeve ponudbe (in posledično za njeno zavrnitev) je naročnik v odločitvi o oddaji naročila navedel, da ponudba izbranega ponudnika v dveh postavkah (»VISOKOPRETOČNI GENOMSKI SEKVENATOR Z 12-MESEČNO GARANCIJO« in »POTROŠNI MATERIAL ZA OBDOBJE 60 MESECEV«) presega zagotovljena sredstva naročnika, pri čemer so bila ta sredstva opredeljena v sklepu o začetku postopka. Naročnik je torej ugotovil, da ponujena vrednost za izvedbo dela javnega naročila (tj. za dobavo opreme in za preventivno vzdrževanje) presega zagotovljena sredstva za ta del javnega naročila, medtem ko se naročnik – kot to poudarja tudi vlagatelj – ni opredelil oz. ni zatrjeval, da končna ponudbena cena vlagatelja (torej ponudbena cena za izvedbo celotnega javnega naročila) presega zagotovljena sredstva.

Kot je Državna revizijska komisija že pojasnila v sklepu št. 018-005/2017-7, je v primeru, če posamezno javno naročilo ni razdeljeno na sklope, ampak je razpisano kot celota, kot je to v obravnavanem primeru, praviloma relevantna le skupna ponudbena cena (in torej ne ponudbene cene za izvedbo posameznih delov javnega naročila oz. cene posameznih postavk). V takem primeru je namreč končna skupna ponudbena cena dana za izvedbo celotnega javnega naročila, podrobnejša struktura ponudbene cene oz. oblikovanje ponudbene cene za izvedbo posameznih delov javnega naročila pa je načeloma stvar poslovne politike posameznega ponudnika (v konkretnem primeru vlagatelja) na relevantnem trgu. Tudi v obravnavanem primeru je končna skupna ponudbena vrednost vlagatelja (enako velja tudi za ponudbo izbranega ponudnika) dana za izvedbo celotnega javnega naročila, torej za dobavo opreme, izvajanje storitev pogarancijskega vzdrževanja za obdobje 48 mesecev ter za dobavo potrošnega materiala za obdobje 60 mesecev. Navedeno (posredno) izhaja tudi iz pojma »dopustna ponudba«, saj je ponudba dopustna, če cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika, in ne, če posamezne cene za posamezne dele javnega naročila ne presegajo (posameznih) zagotovljenih sredstev naročnika. Naročnik zato ocenjuje ponudbe kot celote oz. celotno ponudbeno vrednost in posledično presoja, ali končna skupna ponudbena cena posameznega ponudnika presega zagotovljena sredstva naročnika, in ne, ali posamezne ponudbene cene za izvedbo posameznih delov javnega naročila presegajo (posamezna) zagotovljena sredstva. Stališče, ki ga ponuja naročnik, in sicer da bi dopustnost ponudb temeljila na vprašanju, ali posamezne ponudbene cene za izvedbo posameznega dela javnega naročila presegajo posamezna zagotovljena sredstva, bi (lahko) pripeljalo do zaključka, da bi naročnik kot nedopustno zavrnil ponudbo (iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev), istočasno pa bi dražjo ponudbo, z drugačno strukturo ponudbene cene, ocenil kot dopustno oz. kot ponudbo, ki ne presega zagotovljenih sredstev naročnika.

Na navedeno stališče ne morejo vplivati okoliščine, ki jih izpostavlja naročnik, da je višino (zagotovljenih) sredstev po posameznih pozicijah oz. postavkah izkazal v sklepu o začetku postopka in da se različne postavke financirajo iz različnih virov. Razumljivo je sicer stališče naročnika, da ima za različne postavke različne vire zagotovljenih sredstev, pri čemer zaradi nezadostnosti sredstev za nakup opreme in njeno preventivno vzdrževanje naročanje potrošnega materiala niti ni relevantno. Vendar pa navedeno ni vprašanje zagotovljenih sredstev naročnika za izvedbo (celotnega) javnega naročila, ampak vprašanje strukture ponudbene cene. Državna revizijska komisija je že večkrat zapisala, da mora naročnik presojati prejete ponudbe le na podlagi vnaprej izrecno določenih in objavljenih zahtev. V obravnavanem primeru naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni navedel, da bo prejete ponudbe presojal tudi glede na ponudbeno ceno posameznih postavk ponudbenega predračuna. Zato bi presoja prejetih ponudb ločeno glede na ponudbeno ceno za dobavo opreme, za vzdrževanje in za dobavo potrošnega materiala (oz. ločeno glede na zagotovljena sredstva iz posameznih virov financiranja) pomenila, da je naročnik naknadno, po poteku roka za oddajo ponudb, določil bistveni, celo odločilni element za odločitev o oddaji naročila. To pa bi tudi pomenilo kršitev drugega odstavka 67. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik po izteku roka za prejem ponudb ne sme več spreminjati ali dopolnjevati dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, načela transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) ter načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3).

Na podlagi navedenega je potrebno ugotoviti, da je vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo izkazal, da naročnik ni imel podlage, da je iz razloga, ki ga je navedel v izpodbijani odločitvi o oddaji naročila, vlagateljevo ponudbo (še pred ocenjevanjem po merilu ekonomsko najugodnejše ponudbe) zavrnil kot nedopustno. Naročnik namreč niti v ZJN-3 niti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni imel podlage, da je dopustnost vlagateljeve ponudbe presojal glede na strukturo ponudbene cene oz. glede na zagotovljena sredstva, ki jih ima (oz. jih naj bi imel) za izvedbo posameznih delov sicer enovitega javnega naročila. Ker je vlagatelj uspel izkazati, da je naročnik s sprejemom izpodbijane odločitve kršil prvi odstavek 89. člena ZJN-3 (navedena kršitev naročnika pa lahko vpliva na pravni položaj vlagatelja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila), je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo vlagatelja ugodila tako, da je razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila »Nakup in vzdrževanje visokopretočnega genomskega sekvenatorja naslednje generacije (NSG) z vključenim potrošnim materialom«, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« z dne 28. 10. 2020.

Skladno z določili tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročnika napotuje, da predmetni postopek zaključi na enega izmed načinov, ki ga omogoča ZJN-3. Če se bo naročnik odločil, da bo postopek oddaje javnega naročila nadaljeval s sprejemom odločitve o oddaji naročila, mora ponovno presojo dopustnosti ponudb opraviti skladno z določbami ZJN 3 in lastne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije iz tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v predmetnem postopku pravnega varstva zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku, in sicer v višini plačane takse. Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je Državna revizijska komisija, na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, vlagatelju kot potrebne priznala stroške za takso za predrevizijski in revizijski postopek, in sicer v višini 25.000,00 EUR. Priznane stroške je naročnik vlagatelju dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 14. 12. 2020
Predsednica senata:
Nina Velkavrh
članica Državne revizijske komisije









Vročiti:
– KEMOMED, d.o.o., Brnčičeva ulica 31, 1231 Ljubljana - Črnuče,
– Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana,
– VITA LAB NOVA d.o.o., Ilica 37, 10000 Zagreb, Republika Hrvaška,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.