018-101/2020 Dars, d.d.

Številka: 018-101/2020-9

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Andraža Žvana, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Vzpostavitev regionalnega nadzornega centra Maribor«, začetem na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj EXOR ETI d.o.o., Brnčičeva ulica 51, Ljubljana - Črnuče, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika DARS d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 11. 8. 2020

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o naročilu, katerega oddaja po odprtem postopku, na portalu javnih naročil objavil dne 23. 3. 2020, pod št. objave JN001902/2020-B01.

Vlagatelj je, pred potekom roka za prejem ponudb, dne 5. 6. 2020 vložil zahtevek za revizijo zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Kot nezakonite izpostavlja tehnične specifikacije v zvezi z:
- dimenzijo (globino) prikazovalnika DLP, kjer naročnik zahteva »stisnjeno« izvedbo naprav,
- zahtevano integrirano izvedbo operaterske tipkovnice za upravljanje nadzornega centra;
- zahtevo, da mora operaterska tipkovnica omogočati povezavo »1x Ethernet z PoE+«.
Vlagatelj za vsako od spornih zahtev obširneje utemeljuje njeno problematičnost. Navaja, da mu sporne tehnične specifikacije ne omogočajo oddaje dopustne ponudbe, naročnik naj bi z njimi neupravičeno omejil konkurenco, saj v posledici kombinacije tehničnih specifikacij zahteve izpolnjuje le zanemarljivo število ponudnikov oz. proizvodov: v delu video zidu le proizvod EYEVIS EC-60-LHD-SLIM (oz. kvečjemu še proizvod katerega dodatnega ponudnika), v delu IP KVM sistema nadzornega centra pa proizvod WAYTEC Smarttouch keyboard. Vlagatelj naročniku oz. Državni revizijski komisiji predlaga razveljavitev postopka oddaje predmetnega javnega naročila v celoti, oz. podredno, odpravo nezakonitih določb dokumentacije v zvezi z oddaji javnega naročila, v vsakem primeru pa tudi povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva.

Naročnik je vlagatelju posredoval dokument »Odločitev« z dne 1. 7. 2020, s katerim se je opredelil do navedb vlagatelja in zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 1. 7. 2020 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Državna revizijska komisija je po prejemu zahtevka za revizijo opravila predhodni preizkus v skladu z 31. členom ZPVPJN ter ugotovila, da izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, zato ga je sprejela v obravnavo.

Vlagatelj se je do navedb naročnika opredelil z vlogo z dne 7. 7. 2020.

Državna revizijska komisija je za potrebe revizijskega postopka od naročnika pridobila še načrte z označenimi oz. ponazorjenimi elementi in izmerami, na katere se je skliceval v odločitvi o zahtevku za revizijo; prejeto je bilo posredovano tudi vlagatelju.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.


I.

Vlagatelj najprej kot sporne izpostavlja tehnične specifikacije v delu, ki se nanašajo na zahtevane dimenzije (globino) prikazovalnikov DLP oz. na način izvedbe (t. i. »slim« oz. »stisnjena« izvedba z manjšo globino od klasičnih prikazovalnikov). Naročnik je te specifikacije navedel v točki »1.7 Dobava elementov video zidu nadzornega centra« poglavja »I. TEHNIČNE SPECIFIKACIJE IN MINIMALNE ZAHTEVE ZA PONUJENO OPREMO IN SISTEME« v poglavju 4 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila:

»Maksimalna globina prikazovalnika ne sme presegati 55 cm« (v prvotno objavljeni dokumentaciji je bila maksimalna dopustna globina 50 cm, vendar je naročnik na podlagi predloga potencialnega ponudnika to zahtevo s popravkom dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila spremenil).

V ponudbenem predračunu je naročnik zadevno postavko opisal kot:

»DLP SLIM Video kocka velikost 60''
- Ločljivost: 1920 x 1080 (Full HD / 16:9)
- Osvetlitvena tehnologija: LED ali laser
- Vhodi: 1x DP, RS232 (daisy chain), 1x LAN
- MTBF: >od 60 000 – do 95 000 ur, odvisno od načina uporabe
- brez servisa in ventilacije iz zadnje strani
- ne sme vsebovati vodnega hlajenja
- motorizirano nastavljanje geometrije v kocki
kot npr.: EYEVIS tip EC-60-LHD-SLIM ISE Screen«.

Iz pregleda na portalu javnih naročil objavljenih opozoril in vprašanj potencialnih ponudnikov ter naročnikovih odgovorov (vse objavljeno dne 3. 6. 2020 pod št. objave JN001902/2020-K03) je razvidno, da je bil naročnik na v zahtevku za revizijo zatrjevane kršitve Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) opozorjen (prim. tretji odstavek 16. člena ZPVPJN):

»Vprašanje 10-1:
V RAZPISU: Ref.številka GPL 1.7.1.4: Maksimalna globina prikazovalnika ne sme presegati 50cm in prikazovalnik mora imeti možnost montaže direktno na zid.
PREDLAGAMO SPREMEMBO: Maksimalna globina prikazovalnika: 55cm in zahteva po montaži direktno na zid naj se briše
KOMENTAR: Ne drži trditev v razpisni dokumentaciji, da primanjkuje prostora. Glede na optimalno oddaljenost operaterja ga je dovolj. Povečanje za 50mm predstavlja 10% povečanje in nima vpliva na kakovost izvedbe ali na uporabniško izkušnjo. Montaža direktno na steno ni potrebna in je zaradi sistema postavitve nemogoča saj so stene v dokumentaciji za video steno ravne. V tem primeru je montaža na talno nosilno konstrukcijo edina možna. Predlagamo, da se ta zahteva umakne, ker direktno favorizira EYEVIS EC-60- LHD-SLIM.

Odgovor 10-1:
Ker se vidni kot bistveno ne spremeni pri globini zaslona 55 cm, je tehnično sprejemljivo povečanje največje globine na 55 cm, pritrjevanje neposredno na steno ni potrebno. V nadaljevanju objavljamo popravek v Tehničnih pogojih za izvedbo del-Poglavje 4 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in nov ponudbeni predračun (popis del s količinami)-Poglavje 6 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

[…]

Vprašanje 10-8:
Naročnika še posebej opozarjamo, da naj ponovno preveri izbiro SLIM verzije DLP prikazovalnika 60'' in si še enkrat ogleda dokument »slika 110 videowall«. Iz dokumenta je razvidno da bi potrebam naročnika ustrezala tudi ne SLIM verzija prikazovalnika 60'', ki je cca 30cm večji v globino oziroma debelejši pri istih dimenzijah ekrana. Življenjska doba ne SLIM verzije je lahko tudi do dvakrat večja od življenske dobe SLIM verzije. To bo omogočalo prihranek za naročnika (načelo gospodarnosti in učinkovitosti - 4.člen ZJN-3). Obenem želimo naročnika opozoriti še na javno dostopne podatke, da je bilo podjetje EYEVIS insolventno ne tako daleč nazaj: http://www.inavateonthenet.net/news/article/eyevis-to-restructure-duringinsolvency-proceedings Naročnik naj se pozanima kako je z servisiranjem, rezervnimi deli in nadaljnjim razvojem DLP produktov, saj je investicija v video steno v kontrolnem centru dolgoročna investicija. V zvezi s tem nas zanima, na kakšni podlagi naročnik proizvajalca EYEVIS naslavlja v razpisu kot referenčnega? Obenem sporočamo naročniku, da je bila podobna situacija z nezakonitim preferiranjem proizvajalca EYEVIS z isto opremo že na razpisu naročnika: MINISTRSTVO ZA INFRASTRUKTURO, DIREKCIJA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA INFRASTRUKTURO: Vzpostavitev daljinskega vodenja železniškega prometa na javni železniški infrastrukturi v Republiki Sloveniji: https://www.enarocanje.si/Obrazci/?id_obrazec=312376 Glejte točko: 30 datum prejema 04.07.2019 10:16. Naročnik je takrat ugodil vsem zahtevam za spremembo razpisne dokumentacije in tehnične specifikacije spremenil tako, da so bile zakonite. Predlagamo, da naročnik enako postopa tudi pri tem naročilu.

Odgovor 10-8:
Podane so minimalne zahteve v poglavju 4; Podpoglavje I. Tehnične specifikacije in minimalne zahteve za ponujeno opremo in sisteme. Ponudnik lahko ponudi primerljive produkte.

[…]

Vprašanje 33: Naročnika bi radi opozorili, da gre pri predmetnem razpisu za neracionalno projektantsko rešitev in pri tem sprašujemo zakaj se tako z zahtevanimi referencami kot tehnično specifikacijo opreme favorizira enega dobavitelja. Prosimo za pojasnilo zakaj se s projektom zahteva izbira DPL zaslonov v SLIM izvedbi, če karakteristika vmeščanja dovoljuje vgradnjo klasičnih DPL zaslonov? Dodatno želimo opozoriti naročnika, da je to neracionalno z vidika nakupa in vzdrževanja take opreme, ki je po naši oceni za 40% dražja.

Odgovor: Naročnik ne naslavlja nobenega produkta kot edinega mogočega. Ključna izhodišča za pripravo projektne in razpisne dokumentacije so tehnične zahteve za center vodenja, pri čemer je potrebno zagotoviti možnost učinkovite uporabe vseh sistemov glede na delovne procese v centru vodenja.«

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da naročnik nima nikakršnega stvarno utemeljenega razloga za zahtevo po le stisnjenih prikazovalnikih, ne pa tudi klasičnih. Klasični prikazovalnik zagotavlja enako kvaliteto kot stisnjen, če je globina prostora le za približno 35 cm večja od globine prostora, v katerem bi ustrezno funkcioniral stisnjen prikazovalnik. Dimenzije naročnikovega prostora, v katerem namerava vzpostaviti nadzorni center, naj bi bile povsem ustrezne za postavitev klasičnih prikazovalnikov; tloris prostora, kjer bo postavljen nadzorni center, naj bi povsem jasno izkazoval, da je komandno konzolo mogoče brez kakršnihkoli negativnih posledic premakniti za približno 35 cm nazaj (to vlagatelj utemeljuje s prikazom na skici v prilogi zahtevka za revizijo). Da globina naročnikovega prostora omogoča premik komandne konzole za približno 35 cm, kot tudi, da je v enako velikem (oz. celo manjšem) prostoru mogoče postaviti klasične prikazovalnike, naj bi bilo jasno razvidno iz primerjave predmetnega prostora z naročnikovo nadzorno sobo na drugi lokaciji, v Kozini, kjer je globina prostora manjša (6,80 m namesto 7,15 m), nameščeni pa so klasični prikazovalniki z zadnjim odpiranjem, ki zaradi tega zahtevajo še nekaj več prostora od klasičnih prikazovalnikov s sprednjim odpiranjem, kakršne bi vlagatelj ponudil tokrat. Vlagatelj predlaga še imenovanje izvedenca elektrotehnične stroke (ki bi potrdil, v kakšnih dimenzijah prostora je mogoče brez negativnih vplivov na uporabnost postaviti klasične prikazovalnike) ter izvedenca arhitekta za notranjo opremo (ki bi potrdil, da tloris zadevnega prostora ustreza zahtevanim dimenzijam). Vlagatelj meni, da naročnik z vztrajanjem objektivno neopravičljivih stisnjenih prikazovalnikih diskriminira in postavlja v slabši položaj (vsaj) njega, medtem ko neutemeljeno privilegira zanemarljivo število ponudnikov, ki ponujajo tehnično ustrezne stisnjene prikazovalnike. Sklicujoč se na primerjavo z izdelki preferiranega proizvajalca vlagatelj meni, da bi naročnik ob dopustitvi klasičnega prikazovalnika pridobil celo bolj kvalitetno blago, z daljšo življenjsko dobo, omogočena pa bi bila večja konkurenca.

Naročnik v odgovor navaja, da je uporaba stisnjenih prikazovalnikov v konkretnem prostoru nesprejemljiva zaradi prostorskih omejitev in zaradi potreb uporabnikov-operaterjev; razpoložljivi prostor za video zid v RNC Maribor je omejen, in sicer s stebrom in stopnico dvignjenega poda, na voljo pa je tako svetla širina prostora 666 cm. Poudarja, da je svetla širina hodnika oz. prehoda med stebrom in pohištveno opremo zgolj cca. 120 cm, zato bi kakršenkoli premik notranje opreme za dodatnih 35 cm ta prehod zmanjšal pod minimalno širino 100 cm. Zmanjšan prehod predstavlja oteženo gibanje operaterjev. Kot ključen podatek naročnik navaja še, da je v RNC Maribor predvidena postavitev treh vertikalnih video prikazovalnikov (v Kozini sta le dve vrsti), s čimer se dimenzije video stene bistveno povečajo, kar zahteva večjo oddaljenost operaterjev od video stene. Vlagatelj že sam ugotavlja, da mora biti za delovanje klasičnega prikazovalnika prostor ustrezno večjih dimenzij, vendar pa namembni prostor ni takšnih dimenzij, ki bi omogočale optimalno uporabo razširjenih prikazovalnikov. Četudi skuša vlagatelj prikazati, da je prostor ob prestavitvi komandne konzole dovolj velik, pa naj bi pri tem spregledal drugi vidik, ki ga zasleduje naročnik, to je prilagojenost prostora potrebam operaterjev-nadzornikov, da je prostor optimalno izkoriščen in da omogoča čimbolj optimalno komunikacijo – nadzornikov z dogajanjem na zaslonih, kot tudi samo gibanje v prostoru. Glede navedb vlagatelja o življenjski dobi izdelka poudarja, da se zahteve nanašajo na parameter MTBF, ne pa na pričakovano življenjsko dobo. Navaja še, da so na slovenskem tržišču na voljo vsaj trije tehnično ustrezni izdelki, takih pa je na enotnem evropskem trgu še bistveno več.

V vlogi z dne 7. 7. 2020 vlagatelj zavrača naročnikovo sklicevanje na prostorski vidik. Tudi prostor v Kozini naj bi vseboval ovire (steber, elektro omare), ki zmanjšujejo svetlo širino prostora. Kot zavajajočo označuje navedbo naročnika, da bo med video steno v Kozini in video steno pri obravnavanem javnem naročilu bistvena razlika; v Kozini so namreč nameščeni večji prikazovalniki, zato je posledično video stena v Kozini celo za 20 cm širša in le za 21 cm nižja od te v obravnavanem javnem naročilu. Naročnik naj bi iz nespornega dejstva, da so za postavitev klasičnih prikazovalnikov potrebne ustrezno večje dimenzije prostora, izpeljal napačen sklep, da je njegov prostor premajhen in bi moral biti večji za približno 35 cm. Drži sicer, da mora biti najmanjša možna globina prostora, v katerem je mogoče postaviti klasične prikazovalnike, za približno 35 cm večja od najmanjše možne globine prostora, v katerem je možno postaviti stisnjene prikazovalnike, vendar pa je naročnik spregledal, da s takim prostorom že razpolaga. V obstoječi prostor je tako mogoče postaviti obe vrsti prikazovalnikov. Vlagatelj kot splošno in nekonkretizirano označuje sklicevanje naročnika na potrebe uporabnikov-operaterjev.

Skladno z alinejo b 23. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 tehnične specifikacije v primeru javnih naročil blaga ali storitev pomenijo specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti. Tehnične specifikacije tako določajo zahtevane značilnosti blaga in storitve (druga poved iz prvega odstavka 68. člena ZJN-3). Naročnik z njimi torej opiše predmet javnega naročila.

Tehnične specifikacije iz alineje b 23. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 se skladno s prvo povedjo iz prvega odstavka 68. člena ZJN-3 navedejo v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik je tehnične specifikacije, kot je Državna revizijska komisija že predstavila, navedel v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

Naročnik je pri oblikovanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen in jih določi ob upoštevanju lastnih potreb in pričakovanj glede na predmet javnega naročila, pri čemer mora upoštevati pravila, ki jih določa 68. člen ZJN-3. Četrti odstavek 68. člena ZJN-3 določa, da morajo tehnične specifikacije vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci. Pravila javnega naročanja torej naročnika pri določanju tehničnih specifikacij zavezujejo, da tehnične specifikacije določi na način, ki zagotavlja konkurenco med ponudniki in njihovo enako obravnavo (5. in 7. člen ZJN-3). Iz četrtega odstavka 68. člena ZJN-3 je razvidno, da tehnične specifikacije ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci le neupravičeno, kar omogoča tolmačenje, da smejo tehnične specifikacije upravičeno ovirati odpiranje javnih naročil konkurenci. Naročnik tako z določitvijo tehničnih specifikacij kljub omejevanju konkurence lahko ravna skladno z ZJN-3, če ima za to omejevanje objektivno opravičljive in strokovno utemeljene razloge, povezane s predmetom javnega naročila.

Tehnične specifikacije se lahko določijo na katerega izmed načinov, določnih v petem odstavku 68. člena ZJN-3. Pri tem je treba upoštevati, da iz petega odstavka 68. člena ZJN-3 ne izhaja, da bi imel kateri izmed načinov določanja tehničnih specifikacij prednost pred drugim, niti ne izhaja, da bi pri javnem naročanju izključeval, da se natančneje določijo značilnosti zasnove, delovanja in uporabe naprav ali opredelitve (največjih dopustnih) dimenzij proizvodov, namenjenih namestitvi (vgradnji) v namembni prostor.

Naročnik mora pri določanju tehničnih specifikacij upoštevati tudi omejitve in zahteve iz šestega odstavka 68. člena ZJN-3, če bi se želel sklicevati na izdelavo ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patente, tipe ali določeno poreklo ali proizvodnjo, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo. Iz prve povedi iz šestega odstavka 68. člena ZJN-3 je razvidno, da v tehničnih specifikacijah ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo, in sicer če tega ne upravičuje predmet javnega naročila. Take navedbe so skladno z drugo povedjo iz šestega odstavka 68. člena ZJN-3 izjemoma dovoljene, če v skladu s petim odstavkom 68. člena ZJN-3 ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila. Te navedbe morajo skladno s tretjo povedjo iz šestega odstavka 68. člena ZJN-3 vsebovati tudi besedi »ali enakovredni«. Tudi iz šestega odstavka 68. člena ZJN-3 za omejitev konkurence izhaja zahteva za upravičenost, ta pa se nanaša na predmet javnega naročila.

Državna revizijska komisija pojasnjuje, da tudi potrditev izhodišča, da naj bi bil le en gospodarski subjekt zmožen izpolniti naročnikove zahteve, sama po sebi še ne bi pomenila kršitve ZJN-3 (prim. npr. sklep Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-207/2017). Vsaka tehnična specifikacija, ki jo določi naročnik, vpliva na krog gospodarskih subjektov, ki lahko pridobijo javno naročilo, saj že po naravi stvari razlikuje med gospodarskimi subjekti, ki jo lahko (s ponujenim predmetom) izpolnijo, in gospodarskimi subjekti, ki je ne morejo. Vendar ni namen ZJN-3, da bi preprečil vsakršno razlikovanje med gospodarskimi subjekti, temveč le tisto, ki ni skladno z njim (npr. arbitrarno razlikovanje). Pravila javnega naročanja določajo, kako naj naročnik nabavi blago, ne določajo pa, kaj naj nabavi in torej ne določajo, katero blago sme nabaviti. ZJN-3 zato tudi ne določa, katere konkretne lastnosti mora imeti neko blago, ki ga naročnik nabavlja. Glede na ZJN-3 je naročnik pri ugotavljanju svojih potreb avtonomen, ZJN-3 pa določa le pravila, ki jih mora naročnik upoštevati, ko nabavlja blago. Državna revizijska komisija ne more odločati o potrebah naročnika, saj je za to pristojen sam. K navedenemu velja še dodati, da vlagatelj niti ni navedel, da bi naročnik določil tehnične specifikacije tako, da bi te različno zavezovale posamezne gospodarske subjekte. Iz tehničnih specifikacij je razvidno, da sporne tehnične specifikacije na enak način in v enakem obsegu zavezujejo vse gospodarske subjekte brez razlikovanja glede na njihov sedež, pravno organizacijsko obliko oziroma katero drugo lastnost.

Navedbe vlagatelja o nezakonitih tehničnih specifikacijah je potrebno presojati tudi v smislu očitka o kršitvi načela sorazmernosti (8. člen ZJN-3), ker naj bi (kot izpostavlja vlagatelj) naročnik določil sporne tehnične specifikacije tako, da niso povezane s predmetom javnega naročila oz. so objektivno neopravičljive in zato (smiselno) presegajo mejo dopustne naročnikove diskrecije pri njihovi določitvi. Načelo sorazmernosti (8. člen ZJN-3) namreč sporoča, naj naročnik ne zahteva več, kot bi bilo treba. Torej naj bo njegovo ravnanje uravnoteženo. Zgolj dejstvo, da naj bi le oprema enega proizvajalca ali omejenega števila proizvajalcev zadostila tej tehnični specifikaciji, pa ne pomeni, da je naročnik zahteval več, kot je treba, oziroma da ne bi ravnal uravnoteženo. Če predmet javnega naročila upravičuje tako tehnično specifikacijo, potem vlagatelj ne more uspeti. Državna revizijska komisija ni ugotavljala, ali je mogoče pritrditi naročnikovi navedbi, da je na (slovenskem) tržišču na voljo več ustreznih izdelkov, ki lahko zadostijo tehničnim specifikacijam, saj je v zadevi bistveno, ali so tehnične specifikacije, ki za vlagatelja pomenijo omejitev možnosti sodelovanja v postopku s predložitvijo ponudbe in zato izgubo možnosti njene izbire, določene tako, da vlagatelja oziroma predmet, ki bi ga želel ponuditi, upravičeno (torej na zakoniti podlagi) izključujejo.

V zvezi z navedbo vlagatelja, da naročnik v odgovoru na portalu javnih naročil »ni navedel, na kakšen način je sporna zahteva neposredno povezana s predmetom javnega naročila, niti na kakšen način je objektivno opravičljiva«, ter s tem povezanim očitkom, da naročnik zakonitosti zahteve sploh ni poizkusil utemeljiti, zaradi česar naj bi bil zahtevek za revizijo utemeljen že iz tega razloga, Državna revizijska komisija pojasnjuje, da je namen dodatnih informacij omogočiti ponudnikom seznanitev s podatki, ki so lahko pomembni za pripravo ponudbe, kar je mogoče razbrati iz pravil o podaljševanju roka za predložitev ponudb (gl. 74. člen ZJN-3), ne pa naročnikovemu upravičevanju določitve posameznih tehničnih specifikacij. Naročnikove odgovore, objavljene na portalu javnih naročil dne 3. 6. 2020, je z vidika omogočitve ponudnikom seznanitev s podatki, ki so lahko pomembni za pripravo ponudbe, mogoče razumeti le tako, da naročnik ni omogočil ponudbe prikazovalnikov večjih dimenzij od tistih, ki jih je določil že v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila; zakaj se je tako odločil, je lahko relevantno v postopku pravnega varstva, ne pa za pripravo ponudbe.

Med strankama sporna zahteva po največji dopustni globini prikazovalnikov (oz. stisnjeni izvedbi) se nanaša na lastnost izdelkov, ki so predmet tega javnega naročila in namenjeni umestitvi v obstoječi prostor določenih dimenzij, zato ni mogoče soglašati z vlagateljevimi navedbami o nepovezanosti zahteve s predmetom naročila. Pritrditi je mogoče ugotovitvi vlagatelja, da naročnik v obrazložitvi odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo tudi potrebe uporabnikov-operaterjev (kot enega od razlogov, ki jih izpostavlja v prid upravičenosti sporne zahteve) v bistvu utemeljuje skozi prostorski vidik umestitve video stene v za to predviden prostor. Vendar pa gre navedeno razumeti v smislu poudarka, da v obravnavanem primeru ne gre le za vprašanje, ali je mogoče zadevne naprave (fizično) umestiti v namembni prostor, pač pa to, ali je mogoča optimalna namestitev glede na potrebe naročnika oz. uporabnikov tega prostora.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da med strankama preostale tehnične specifikacije za prikazovalnike in video steno v tem postopku pravnega varstva niso sporne (vlagatelj jih ne izpodbija kot nezakonitih), zato za rešitev obravnavane zadeve niso relevantne navedbe glede pričakovane življenjske dobe izdelkov in parametra MTBF, pa tudi ne preostale zahteve, glede katerih je bil naročnik preko portala javnih naročil opozorjen na nezakonitost.

Navedbe vlagatelja v zahtevku za revizijo o nesorazmernosti sporne zahteve je razumeti na način, da vlagatelj možnost umestitve klasičnih prikazovalnikov večjih dimenzij (z večjo globino) od največjih dopustnih v obstoječi prostor utemeljuje s predpostavko premika komandnega pulta za 35 cm nazaj, stran od video zidu – s tem v zvezi zahtevku prilaga tudi skico z označenim predlaganim premikom. V tem primeru Državna revizijska komisija kot prepričljive in sprejema argumente naročnika (ki jim vlagatelj niti ni oporekal), da taka rešitev ni ustrezna, ker se po premiku komandnega pulta širina prehoda za pultom zmanjša pod minimalno širino, ki jo še kot ustrezno obravnava naročnik, kar vpliva na (ne)optimalno gibanje po prostoru. V tem smislu ni mogoče ugotoviti, da obravnavana zahteva ne bi bila objektivno opravičljiva ali sorazmerna.

Ne glede na to, da je v zahtevku za revizijo za vzpostavitev ustreznega prostora za postavitev klasičnih prikazovalnikov predlagan premik komandnega pulta in je naročnik svoj odgovor v obrazložitvi odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo osnoval zlasti ob upoštevanju takega predloga, pa vlagatelj v vlogi z dne 7. 7. 2020 poudarja, da je obstoječi prostor že v predvideni postavitvi brez premika pultov ustreznih dimenzij za postavitev klasičnih prikazovalnikov, kar utemeljuje na primerjavi z naročnikovimi prostori na drugi naročnikovi lokaciji, v Kozini. Državna revizijska komisija ugotavlja, da se je vlagatelj že v zahtevku za revizijo skliceval na situacijo v nadzornem centru v Kozini, na podlagi česar naj bi bil mogoč zaključek, da je postavitev klasičnih prikazovalnikov mogoča v enako velikem ali celo manjšem prostoru.

Državna revizijska komisija pri tem ugotavlja, da med strankama ni sporno, da med obema lokacijama obstaja razlika v dimenzijah obeh video sten (tj. že obstoječe v Kozini in te, ki je predmet tokratnega javnega naročila), pri čemer naročnik te razlike obravnava kot toliko bistvene, da situacije na teh dveh lokacijah ne šteje za primerljivo. Državna revizijska komisija pripominja, da je po naravi stvari mogoče sklepati, da razlike v dimenzijah video stene v povezavi z razdaljo od operaterskih pultov (s tem pa delovnega mesta operaterjev), vpliva najmanj na vidni kot operaterjev, ki je potreben za zaobjem video stene (v smislu: manjša kot je razdalja do video stene določenih dimenzij, večji vidni kot je potreben za celotno video steno; večja kot je dimenzija video stene ob enaki razdalji, večji je vidni kot za celotno steno) – naročnik s tem v zvezi omenja »optimalno komunikacijo – nadzornikov z dogajanjem na zaslonih […]«. Vlagatelj z očitkom naročniku o zavajanju v vlogi z dne 7. 7. 2020 te razlike v dimenzijah označuje kot nebistvene, pri čemer pa iz navedb ni mogoče razbrati, zakaj bi bile te razlike mogoče šteti za nebistvene. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija neizkazanih navedb vlagatelja o primerljivosti obeh lokacij ne more šteti kot takih, ki bi utemeljevale neopravičljivost in s tem nezakonitost drugačnih zahtev za predmetne naprave.

Tudi v primeru, če bi bilo mogoče obe lokaciji šteti za primerljivi (v smislu dimenzij prostora, video zidu, odmikov in morebitnih drugih lastnosti), pa Državna revizijska komisija pripominja, da primerjava z drugo lokacijo še ne more vzpostaviti zaključkov glede potreb in iz njih izvirajočih tehničnih specifikacij naprav za namembni prostor: ni namreč nujno, da je na drugi lokaciji postavitev optimalna (tega ne zatrjuje niti vlagatelj), tako pa je možno, da naročnik ravno na podlagi predhodnih izkušenj z drugo lokacijo v (novem) postopku oddaje javnega naročila za video steno na drugi lokaciji z namenom optimalnejše postavitve določi drugačne zahteve od tistih, na podlagi katerih je bil vzpostavljen nadzorni center v Kozini.

Ob upoštevanju predstavljenih izhodišč je Državna revizijska komisija kot nepotrebnega zavrnila vlagateljev predlog za postavitev izvedencev elektrotehnične stroke in arhitekta za notranjo opremo za ugotovitev, da je mogoče v namembni prostor brez negativnih vplivov postaviti tudi klasične prikazovalnike, saj je ugotovila, da je vse, kar je potrebno za rešitev zadeve, razvidno že iz zahtevka za revizijo in prilog ter dokumentacije, ki jo je naročnik posredoval Državni revizijski komisiji na podlagi prvega odstavka 29. člena ZPVPJN. V predmetnem postopku pravnega varstva ne gre za vprašanje, ali je v obstoječi prostor mogoče umestiti tudi klasične prikazovalnike, saj je izkazano, da je (z določenimi prilagoditvami) to možno. Gre namreč za vprašanje, ali nabava drugačne opreme od tiste, ki je predvidena v že izdelanem projektu, vpliva na izvedbo določenih sprememb in prilagoditev prostora ter prilagoditev dela operaterjev. Navedeno vprašanje pa se nanaša na potrebe naročnika in njegovo lastno oceno o ustrezni razporeditvi prostora ter ustreznem vidnem kotu oz. uporabniški izkušnji operaterjev, kar pa ne more biti predmet strokovnega mnenja.


II.

Vlagatelj kot neutemeljene in nezakonite izpostavlja še tehnične specifikacije v delu, ki se nanašajo na dobavo IP KVM sistema nadzornega centra, in sicer glede integrirane zasnove operaterske tipkovnice in zahtevanega priključka PoE+ te naprave; tehnično ustrezno tipkovnico naj bi ponujal zgolj en ponudnik v Sloveniji.

Razdelek »Zahteve za IP KVM operatersko tipkovnico« točke »1.8 Dobava IP KVM sistema« poglavja »I. TEHNIČNE SPECIFIKACIJE IN MINIMALNE ZAHTEVE ZA PONUJENO OPREMO IN SISTEME« v poglavju 4 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila vsebuje zahtevo:

»Tipkovnica mora biti zasnovana kot večnamenska tipkovnica, ki ima vgrajen vsaj 10" barvni LCD zaslon na dotik (ločen prikazovalnik ni dovoljen).«

V ponudbenem predračunu je naročnik v zvezi z zadevno postavko navedel:

»Ergonomično oblikovana operaterska tipkovnica
- 10'' LCD zaslon na dotik z ločljivostjo 1280 x 800
- Omogoča dostop do različnih delovnih postaj brez izgube zmogljivosti z eno samo tipkovnico in miško
- Izbira aktivne delovne postaje se izvrši z enim pritiskom tipke na enoti
- Ergonomsko oblikovani počivalnik za zapestje
- Vgrajeni senzorji za svetlobo – omogočajo samodejno prilagajanje svetilnosti LCD zaslona glede na svetlobne pogoje v operativnem prostoru
- Vgrajeni senzorji gibanja – zaznajo prisotnost operaterja
- Programobilne funkcijske tipke
- Varnostno kopiranje konfiguracije
- Povezljivost: možnost povezave z do 16 delovnimi postajami, 1x Ethernet z PoE+, 3x USB A, 1x 3.5 mm jack avdio izhod, 1x 3.5 mm jack mikrofonski vhod,
- Vgrajeni zvočniki
kot npr.: WEYTEC SMARTtouch keyboard«

Iz pregleda na portalu javnih naročil objavljenih opozoril in vprašanj potencialnih ponudnikov ter naročnikovih odgovorov (vse objavljeno dne 3. 6. 2020 pod št. objave JN001902/2020-K03) je razvidno, da je bil naročnik na v zahtevku za revizijo zatrjevane kršitve ZJN-3 opozorjen (prim. tretji odstavek 16. člena ZPVPJN):

»Vprašanje 12:
Razpisna dokumentacija pomeni v točki 1.8 Dobava IP KVM sistema nadzornega centra (Poglavje 4 - Tehnični pogoji za izvedbo del za vzpostavitev regionalnega nadzornega centra Maribor, stran 10) in predračunu N003Z005 kršitev določbe 5. člena ZJN-3, saj neupravičeno omejuje konkurenco med ponudniki, na način, da so tehnične specifikacije določene tako, da jih izpolnjuje le ponudnik, ki ponuja opremo WEYTEC.
Določitev tehničnih specifikacij je ključna z vidika nevarnosti diskriminacije gospodarskih subjektov. Tehnične specifikacije morajo vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci (68. člen ZJN-3).
Tehnične specifikacije morajo biti določene na način, ki naročniku omogoča dosego cilja, ki ga s predmetnim javnim naročilom zasleduje, to je nabava IP KVM sistema za nadzorni center. Tehnične specifikacije predmetnega javnega naročila pa so pripravljene na način, da ovirajo odpiranje javnih naročil konkurenci, saj vsem gospodarskim subjektom ne zagotavljajo enakega dostopa do postopka javnega naročanja, temveč naročnik favorizira izdelek določenega ponudnika, to je WEYTEC Smarttouch keyboard. Potrebe naročnika v celoti izpolnjujejo tudi izdelki konkurenčnih ponudnikov.
Nadalje je vsebina razpisne dokumentacije v nasprotju z določbo 8. člena ZJN-3, ki določa, da se mora javno naročilo izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, med drugim tudi glede zahtev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila.
Zato naročniku predlagamo, da ravna v skladu z ZJN-3 in tehnične specifikacije predmetnega javnega naročila spremeni tako, da bodo omogočale oddajo ponudbe več kot enemu ponudniku in da ne bodo preferirale ponudnika WEYTEC opreme, saj nobena od zahtev ki so sporne ne vpliva niti na uporabniško izkušnjo niti na kakovost izdelka, ki ga bo naročnik prejel.
Predlagamo, da se spremenijo naslednje postavke (Poglavje 4 - Tehnični pogoji za izvedbo del za vzpostavitev regionalnega nadzornega centra Maribor, stran 10):
V RAZPISU: Ref.številka KV TP 1.8..4.1: Tipkovnica mora biti zasnovana kot večnamenska tipkovnica, ki ima vgrajen vsaj 10" barvni LCD zaslon na dotik (ločen prikazovalnik ni dovoljen).
PREDLAGAMO SPREMEMBO: Komandna konzola mora biti zasnovana kot večnamenska tipkovnica, z vgrajenim ali eksternim vsaj 10" barvnim LCD zaslonom na dotik.
KOMENTAR: Zahteva se tipkovnica z vgrajenim LCD zaslonom in namenskimi tipkami, ki jo lahko dobavi le ponudnik opreme WEYTEC, kljub temu da je možno enako ali celo boljšo funkcionalnost doseči že samo z zaslonom na dotik, katerega funkcionalnost je možno razširiti še z eksterno tipkovnico in miško. Na ta način dosežemo večji izbor ergonomskih rešitev glede nagiba ekrana (levo-desno, gor-dol), smeri pogleda na ekran in nagiba ter oblike tipkovnice. Predlagamo, da se spremenijo naslednje postavke (Predračun N003Z005, polje K398):
V RAZPISU: Ergonomsko oblikovana operaterska tipkovnica
PREDLAGAMO SPREMEMBO: Ergonomsko oblikovana operaterska komandna konzola
KOMENTAR: Zahteva se tipkovnica z vgrajenim LCD zaslonom in namenskimi tipkami, ki jo lahko dobavi le ponudnik opreme WEYTEC, kljub temu da je možno enako ali celo boljšo funkcionalnost doseči že samo z zaslonom na dotik, katerega funkcionalnost je možno razširiti še z eksterno tipkovnico in miško. Na ta način dosežemo večji izbor ergonomskih rešitev glede nagiba ekrana (levo-desno, gor-dol), smeri pogleda na ekran in nagiba ter oblike tipkovnice.

Odgovor 12:
Operaterski prostor je omejen. Predlagan koncept tipkovnice je ergonomsko najbolj učinkovit in ne ovira operaterjevega pogleda na zaslone. Večje število elementov na namizju pomeni tudi večje število povezav (kabelskih), kar bo oteževalo upravljanje. Prav tako obstaja veliko tveganje po tem, da večje število naprav predstavlja za operaterja dodatno zmedo, ki lahko v kritičnih trenutkih povzroči nepredvidljive dogodke.
Naročnik v tem delu ne bo spreminjal razpisne dokumentacije.

Vprašanje 12-1:
V RAZPISU: Povezljivost: Možnost povezave z do 16 delovnimi postajami, 1x Ethernet s PoE+, 1x MiniDin, 3x USB A, 1x 3,5mm Jack avdio izhod; 1x 3,5mm Jack mikrofonski vhod, 1x miniUSB (za servis).
PREDLAGAMO SPREMEMBO: Povezljivost: Možnost povezave z do 16 delovnimi postajami, 1x Ethernet, 3x USB A, 1x 3,5mm Jack avdio izhod; 1x 3,5mm Jack mikrofonski vhod.
KOMENTAR: Zahteva pod določenih priključkih je glede na vso tehnično opremo iz razpisa neupravičena. To velja za zahtevo po Ethernet priključku s PoE+, saj PoE napajanje ni potrebno za nobeno od naprav zahtevanih v razpisu.
To velja tudi za MiniDin priključek, ki ravno tako ni potreben za povezavo s katerimkoli delom tehnične opreme, poleg tega je tak priključek zastarel in se v modernih sistemih ne uporablja več. Ravno tako ni potrebe po mini USB priključku, saj zadostujejo klasični USB priključki.

Odgovor 12-1:
Na delovnem mestu je predvideno napajanje po protokolu PoE, zato zahteva za takšen priključek zaradi minimizacije potrebnih kabelskih povezav ostaja. MiniUSB in MiniDIN priključka nista nujna. V nadaljevanju objavljamo nov ponudbeni predračun (popis del s količinami)-Poglavje 6 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.«

Glede sporne zahteve po integrirani izvedbi operaterske tipkovnice vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da naročnikova pojasnila glede omejenosti prostora in ergonomske učinkovitosti ne zadoščajo za objektivno opravičljivost sporne zahteve. Referenčna integrirana tipkovnica zasede povsem enako prostora kot kakršnakoli običajna tipkovnica. Integrirane tipkovnice ni mogoče premikati brez hkratnega premika zaslona, posledično pa je mogoče na manjši površini eksterno tipkovnico celo lažje prilagoditi prostorskim omejitvam. Eksterna tipkovnica omogoča povsem enakovredne funkcionalnosti kot integrirana, pri čemer operaterju omogoča še dodatne ergonomske rešitve, saj ni togo povezana z zaslonom. Absurdno in neprimerno naj bi bilo sklicevanje naročnika na oteženo upravljanje v primeru večjega števila kabelskih povezav in zmedo, ki naj bi jo povzročilo večje število naprav. Z eksterno tipkovnico namreč naročnik ne bo prejel več naprav kot z vgrajeno, temveč bo število naprav ostalo isto, le povezanost med njimi bo drugačna, bolj fleksibilna (tj. s kablom, ne fiksna). Splošno znano dejstvo naj bi bilo, da je pri povezovanju elektronskih naprav mogoče kable učinkovito umakniti na način, da ne motijo delovnega prostora, naročnik pa ni izkazal, da tega ne bi bilo mogoče storiti v obravnavanem primeru. Vlagatelj tako meni, da vgrajenost (integriranost) tipkovnice ni lastnost, ki bi naročniku zagotavljala kakršnokoli objektivno prednost, temveč uporabniško izkušnjo kvečjemu zmanjšuje.

Naročnik v odgovor navaja, da pri sporni napravi ne gre za tipkovnico in LCD ekran, ampak za celovit sistem nadzora IP KVM sistema, torej uporabniško delovno konzolo, ki združuje tri funkcionalne enote (LCD nadzorni zaslon, modul s prosto programabilnimi tipkami in tipkovnico). Projektna rešitev ne predvideva integracije sistemov na nivoju aplikativnih rešitev in je zato predvidena integracija z uporabo IP KVM sistema, kar posledično pomeni, da se bodo sistemi – takšni, kot so trenutno obstoječi – povezovali v novem centru. Sporne tehnične zahteve izhajajo iz potreb obratovanja nadzornega centra avtocestnega omrežja; delovno okolje nadzornikov mora biti čimbolj enostavno in predvidljivo, s čim manjšo možnostjo zapletov ter nepredvidenih dogodkov. Iste generalne zahteve po organiziranosti delovnega okolja kažejo tudi mednarodne študije in lokalna testiranja, izvedena v naročnikovih nadzornih centrih. Osnova za uporabo so funkcionalne tipke, pridružene zaslonu, ki jih vlagatelj sploh ne omenja, saj njegova rešitev ne ponuja primerljive tehnologije. Pri načrtovanju je bilo tudi upoštevano, da veliko večino vidnega polja nadzornikov predstavljajo monitorji, zato dodatni zaslon ne sme biti postavljen pred te monitorje, temveč mora biti v ležeči izvedbi, z ustreznim naklonom. Postavitev monitorja, ki bi prevzemal funkcijo KVM, v središče operaterjevega vidnega polja, bi pomenilo izgubo fokusa na ključne sisteme, umaknitev tega monitorja na rob mize pa bi pomenilo nefunkcionalen pregled nad vsemi sistemi in neučinkovito uporabo te tipkovnice. Kot neutemeljenega označuje še vlagateljev argument glede dimenzij, pri čemer poudarja, da podatki o vlagateljevi tipkovnici zajemajo samo tipkovnico, ne pa tudi funkcijskih tipk in zaslona. Naročnik zavrača tudi navedbe o nezmožnosti prestavitve integrirane tipkovnice brez premika zaslona; vlagatelj naj namreč ne bi razumel zahteve in potreb nadzornikov prometa po integrirani tipkovnici, katero je ravno zaradi integriranosti mogoče premikati, saj je le-ta povezana zgolj z enim kablom (tj. na napajanje in na omrežje).

V vlogi z dne 7. 7. 2020 vlagatelj meni, da naročnik ni navedel niti enega razloga, na podlagi katerega bi bila zahteva po integrirani tipkovnici objektivno opravičljiva; v tehnične zahteve predmeta naročila bi moral pretvoriti lastnosti, ki jih pri IPV KVM sistemu potrebuje ali so omejujoče narave (npr. zaslon v ležeči izvedbi, dimenzije naprav), prav vse od omenjenega pa je mogoče zagotoviti tudi z zaslonom in tipkovnico, ki nista neločljivo povezana. Naročnik ni uspel povzeti niti ene študije oz. izvedenega testiranja, iz katerih bi izhajala potreba po manjšem številu kablov, zato vlagatelj te navedbe naročnika označuje kot pavšalne in nedokazane.

V zvezi z navedbo vlagatelja, da naročnikova pojasnila na portalu javnih naročil ne zadoščajo za objektivno opravičljivost zahteve, Državna revizijska komisija ponovno pojasnjuje, da je namen dodatnih informacij omogočiti ponudnikom seznanitev s podatki, ki so lahko pomembni za pripravo ponudbe, ne pa naročnikovemu upravičevanju določitve posameznih tehničnih specifikacij. Naročnikove odgovore, objavljene na portalu javnih naročil dne 3. 6. 2020, je z vidika omogočitve ponudnikom seznanitev s podatki, ki so lahko pomembni za pripravo ponudbe, mogoče razumeti le tako, da naročnik ni pristal na spremembo zahtev, kot je bilo to predlagano; zakaj se je tako odločil, je lahko relevantno v postopku pravnega varstva, ne pa za pripravo ponudbe.

Državna revizijska komisija nadalje ne more soglašati z vlagateljevo oceno v vlogi z dne 7. 7. 2020, da naročnik ni navedel niti enega razloga, na podlagi katerega bi bila zahteva po integrirani operaterski tipkovnici objektivno opravičljiva. Ne glede na to, da bi naročnik lahko nekatere izpostavljene lastnosti integrirane tipkovnice (npr. največje dopustne dimenzije, položaj zaslona) določil v okviru tehničnih specifikacij brez vezave na samo zasnovo (enotne, integrirane) naprave, namreč Državna revizijska komisija kot upoštevne ocenjuje že nekatere navedbe naročnika glede ergonomskega vidika zahtevane integrirane zasnove naprave.

Čeprav naročnik ni izkazal obstoja in vsebine mednarodnih študij ter lokalnih testiranj (oboje omenja v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo), ki naj bi izkazovale generalne zahteve po organiziranosti delovnega mesta, pa je vseeno mogoče kot utemeljeni sprejeti smiselnost in pomembnost tovrstnih generalnih zahtev v okolju nadzornega centra avtocestnega omrežja – naročnik s tem v zvezi omenja enostavnost, predvidljivost in preglednost delovnega okolja, katerega pomemben del zaseda operaterska tipkovnica kot vmesnik za celovit nadzor sistema. Ena od lastnosti vmesnika za nadzor sistema se tako nanaša tudi na vprašanje same zasnove vmesnika, bodisi kot enotne naprave (ki vključuje zaslon na dotik in tipkovnico), bodisi kot ločenih naprav, za kar se zavzema vlagatelj. Opredelitev te lastnosti je torej povezana s predmetom javnega naročila.

Izhajajoč iz navedb strank je mogoče ugotoviti, da ima vsaka od teh dveh zasnov vmesnika lahko določene (ergonomske) prednosti: v primeru ločenih naprav je (kot trdi vlagatelj) omogočena možnost nastavitve položaja vsake od več naprav posebej, vendar po drugi strani (kot gre razumeti navedbe naročnika) obstaja enostavnejša in hitrejša možnost premika integriranega vmesnika oz. celotne operaterske konzole v smislu premika vseh naprav hkrati, manjše pa je tudi število potrebnih kabelskih povezav, kar ponovno poenostavi tako umestitev naprav kot kasnejšo manipulacijo z njimi. Ni torej mogoče sprejeti vlagateljevega stališča, da integrirana operaterska tipkovnica ne zagotavlja nikakršne objektivne prednosti pred zasnovo z več ločenimi napravami. Ker Državna revizijska komisija ne more posegati v naročnikove potrebe, tudi ne more posegati v oceno, katere prednosti posameznih možnih zasnov operaterske tipkovnice (vsaka z določenimi prednostmi) so v konkretnem primeru za naročnika bolj pomembne in mu po njegovi oceni najbolj ustrezajo ter zagotavljajo učinkovitejše delo oz. tudi ne tega, katera rešitev je (naj)boljša, posledično pa tudi ne v tehnične specifikacije, ki izražajo te potrebe oz. prednosti. Državna revizijska komisija tako ne more ugotoviti, da je naročnik sporno zahtevo glede zasnove operaterske tipkovnice določil v nasprotju z ZJN-3.

Glede zahtevane povezave PoE+ vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je iz razpisne dokumentacije razvidno, da naročnik ne naroča nobene naprave s PoE+ napajanjem (priključkom), kar pomeni, da za izvedbo javnega naročila vhoda Ethernet s PoE+ ne potrebuje in ta ni povezan s predmetom javnega naročila. Naročnik po oceni vlagatelja ne more uspeti s tavtološkim argumentom, da je na delovnem mestu predvideno napajanje po protokolu PoE. Četudi pa bi naročnik potreboval tak vhod, pa je pri tipkovnicah, ki takšnega vhoda nimajo vgrajenega, to pomanjkljivost mogoče enostavno odpraviti s pretvornikom (adapterjem), ki določen drug (dodatni) vhod pretvori v vhod PoE+. Na tak način bi naročnik pridobil enakovredno blago.

Naročnik v odgovor pojasnjuje, da je celoten koncept zasnovan tako, da ima operaterska konzola le en priključni kabel, ki je obenem napajalni. Navedbe o PoE+ stikalih označuje za nerazumljive, saj so taka stikala že na objektu. En sam priključni kabel za tri enote (tipkovnico, zaslon in programabilne tipke) predstavlja bistveno manjše tveganje za operaterja kot pa šest ločenih kablov za vsak ločen kos opreme. Kot zavajajoče označuje navedbe vlagatelja o možnosti dodajanja PoE injektorja: ti se dodajajo tam, kjer se porabnik napaja preko PoE, na lokaciji pa ni nobenega primernega stikala. To pomeni, da se namestijo pred predmetno enoto, ki pa je opremljena s priključkom PoE.

V vlogi z dne 7. 7. 2020 vlagatelj meni, da naročnik – razen pavšalne navedbe, da »so taka stikala že na objektu« – ni uspel navesti nobene naprave, ki jo bo prek PoE+ priključka povezal s tipkovnico, kar naj bi v celoti potrjevalo revizijske navedbe o nepotrebnosti takega vhoda. Četudi pa bi naročnik tak vhod potreboval, pa naj naročnik ne bi uspel prepričljivo ovreči vlagateljevega predloga, da bi se naprava s PoE+ napajanjem (priključkom) s tipkovnico, ki PoE+ vhoda nima, povezala s pomočjo pretvornika. V tem primeru kot nelogične označuje naročnikove navedbe o številu kablov: če namreč naroča tipkovnico, ki omogoča povezavo s PoE+ priključkom, bo za priključitev PoE+ en dodaten kabel nujno potreben, pretvornik oz. adapter pa števila teh kablov ne bo povečal. Vlagatelj meni, da v kolikor naročnik nima naprav (stikala) s PoE+ priključkom, takega vhoda pri tipkovnici ne potrebuje, v kolikor pa ima take naprave, pa jih je s tipkovnico mogoče povezati preko pretvornika (adapterja).

Ne glede na to, da se vprašanje, ali naročnik priključek PoE+ na tipkovnici potrebuje ali ne, nanaša na potrebe naročnika in ne toliko na način določitve tehnične specifikacije v smislu 68. člena ZJN-3, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni mogoče slediti vlagatelju v tem, da zahteva ni povezana s predmetom javnega naročila in da naročnik priključka PoE+ na operaterski tipkovnici sploh ne potrebuje. Kot je namreč mogoče razbrati iz navedb naročnika in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, je pri vzpostavitvi nadzornega centra predvideno, da se operaterske tipkovnice z delovnimi postajami povezujejo preko (obstoječega) omrežja nadzornega centra; naročnik je pri tem pojasnil, da omrežje oz. stikala, ki so del omrežja, hkrati (lahko) zagotavlja(jo) tudi napajanje nanj priključenih naprav – slednjemu vlagatelj argumentirano ne oporeka. Ker gre torej za način povezave operaterske tipkovnice z delovnimi postajami, v tem smislu niso utemeljeni pomisleki, da naročnik ni uspel navesti nobene (druge) naprave, ki bi jo povezal z operatersko tipkovnico; Državna revizijska komisija pristavlja, da je zahtevan zgolj en tak priključek na tej tipkovnici, kar še dodatno utemeljuje stališče, da priključek PoE+ v obravnavanem primeru ni predviden za povezavo še drugih morebitnih naprav z operatersko tipkovnico, kot je razumeti navedbe v zahtevku za revizijo. Ker glede na navedeno ista (obstoječa) napeljava oz. omrežje zagotavlja tako podatkovno povezavo kot tudi napajanje priključenih naprav, je utemeljeno naročnikovo stališče, podano že v odgovoru na portalu javnih naročil, da v tem smislu odpade potreba po ločenem napajanju takih naprav, posledično pa tudi potreba po dodatnih napajalnih kablih oz. električni napeljavi. Ob tako izkazanih prednosti tovrstne rešitve ni mogoče ugotoviti, da zahteva ne bi bila objektivno opravičljiva.

Pri zavzemanju za to, da vhod oz. priključek PoE+ na zadevni tipkovnici (konzoli) ne bi bil več zahtevan, se vlagatelj sklicuje tudi na možnost drugačne rešitve z uporabo adapterja, pri čemer pa ne navaja argumentirano in določno, na kakšen način bi bilo sicer mogoče zagotoviti (že opisane) funkcionalnosti, ki so vezane na tak priključek. Zgolj pavšalno namreč uveljavlja, da zahteva ni nujna za zadovoljitev naročnikovih potreb, saj naj bi bilo mogoče enakovredno rešitev doseči tudi s tipkovnico brez priključka PoE+ ob hkratni uporabi pretvornika, ki bi enega od preostalih vhodov naprave pretvoril v vhod PoE+. Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj teh svojih navedb v smislu možnosti nakazane rešitve niti ni izkazal (npr. ni niti navedel, kateri vhod na napravi bi bilo mogoče pretvoriti na tak način itd.), zato niti ni mogoča presoja, ali bi tovrstna rešitev sploh lahko predstavljala enakovredno rešitev zahtevani, posledično pa tudi ne zaključek o tem, da obstoječa zahteva naročnika morda ni sorazmerna ali da je določena v nasprotju z ZJN-3.

Upoštevajoč vse navedeno je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo skladno s prvo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila kot neutemeljenega.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povračilo stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 11. 8. 2020

Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije







Vročiti:
– Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana,
– DARS d.d., Ulica XIV. divizije 4, 3000 Celje,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
– v spis zadeve, tu.