018-098/2020 SŽ - Vleka in tehnika d.o.o.

Številka: 018-098/2020-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu dr. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Tadeje Pušnar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nabava monoblokov in diskov za EMV serije 310« - sklop 1, in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik Globex s.r.l., Podružnica v Sloveniji, IOC Zapolje I/7, Logatec, ki ga zastopa odvetnica Martina Cupin, Cesta Zore Perello Godina 2, Koper (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika SŽ - Vleka in tehnika d.o.o., Zaloška cesta 217, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 14. 7. 2020

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o javnem naročilu dne 18. 3. 2020 objavil na Portalu javnih naročil, pod številko objave JN 001818/2020-E01.

Naročnik je z Odločitvijo o oddaji javnega naročila št. 60402-8/2020-4, z dne 25. 5. 2020, ponudnike obvestil, da je predmetno javno naročilo v 1. sklopu oddal v izvedbo družbi Toneli trgovsko podjetje d.o.o., Spodnji Hotič 51, Litija (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz obrazložitve je razvidno, da je (sicer prvouvrščena) vlagateljeva ponudba nedopustna, ker v ponudbi ni predložil zahtevanega certifikata EN ISO/IEC 17025:2005 o opremljenosti laboratorija, s čimer ni zagotovil izpolnitve zahtev glede predmeta.

Zoper navedeno odločitev je vlagatelj dne 3. 6. 2020 pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Predlaga, da se izpodbijana odločitev razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pravnega varstva, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zatrjuje, da je njegova ponudba ugodnejša od izbrane ponudbe ter tudi dopustna. Navaja, da je naročnik v obrazložitvi zapisal, da njegova ponudba ne zagotavlja izpolnitve zahtev glede predmeta javnega naročila, saj ni predložil zahtevanega certifikata EN ISO/TEC 17025:2005 o opremljenosti laboratorija. Opozarja, da gre pri tej zahtevi (ki je navedena v 4. točki točke A Splošnih pogojev Obrazca 12) za popolnoma splošen pogoj in ga ni mogoče uvrstiti pod termin »tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila«. Naročnik je namreč zahteval le certifikat, pri čemer ni zahteval, da bi morale biti kolesne dvojice preizkušene v laboratoriju ali da morajo imeti tovrsten certifikat. Na certifikat ni vezana nobena tehnična niti katerakoli druga zahteva, zato gre za nebistven oziroma formalen pogoj, ki s predmetom nima nobene zveze. Vlagatelj zatrjuje, da je izpolnil vse naročnikove zahteve glede predmeta javnega naročila, ki so dejansko navedene zgolj v točki C (Tehnične zahteve) Obrazca 12. Naročnik bi torej moral ugotavljati ustreznost ponujenega predmeta le po parametrih iz točke C Obrazca 12. Navaja, da ponujene plošče monoblok 890 ustrezajo vsem tehničnim zahtevam, zato certifikat nima in ne more imeti vpliva na ustreznost ponujenega predmeta v smislu izpolnjevanja zahtevanih tehničnih specifikacij, temveč vpliva zgolj na to, ali je ponudba dopustna ali ne. Naročnik bi ga tako moral v skladu s petim odstavkom 89. člena ZJN-3 pozvati k dopolnitvi ponudbe oziroma k predložitvi certifikata, vlagatelj pa s takšno dopolnitvijo ne bi posegel v tehnične specifikacije ponujenega predmeta. Vlagatelj še navaja, da z naročnikom v zvezi s tovrstnim predmetom sodeluje že vrsto let, da gre vselej za enake zahteve ter da je bil naročnik do sedaj vedno zadovoljen in nikoli ni podvomil v tehnično ustreznost ponujenega predmeta. Poleg tega je naročnik seznanjen, da razpolaga tudi s certifikatom oziroma da ima proizvajalec ponujenega materiala laboratorij, ki je skladen z naročnikovimi zahtevami.

Izbrani ponudnik je v vlogi, z dne 15. 6. 2020, vloženi na podlagi drugega odstavka 27. člena ZPVPJN, navedel, da je vprašljiva pravočasnost zahtevka za revizijo ter da je razpisano blago že naročil.

Naročnik je z dokumentom št. JN 60402-8/2020-6, z dne 24. 6. 2020, zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov. Uvodoma ugotavlja, da je vlagateljevo razumevanje tehničnih zahtev in tehničnih specifikacij iz Obrazca 12 zavajajoče in neustrezno. Tudi sicer so vlagateljevi očitki, ki se nanašajo na Obrazec 12, prepozni. Niti vlagatelj niti drugi ponudniki v zvezi s temi zahtevami niso postavili nobenega vprašanja, prav tako pa tudi niso vložili zahtevka za revizijo. Sicer pa ni sporno, da je od ponudnikov v izpodbijanem sklopu zahteval certifikat EN ISO/TEC 17025:2005 o opremljenosti laboratorija proizvajalca ter da ga vlagatelj ni predložil. Naročnik navaja, da je predmet javnega naročila opisal v Obrazcu 12, predložitev certifikata EN ISO/TEC 17025:2005 o opremljenosti laboratorija proizvajalca pa je zahteval z namenom, da bodo ponudniki ponudili takšno blago, ki mu bo omogočalo varno izvajanje železniškega prometa. Pojasnjuje, da morajo vgrajene komponente omogočati izvajanje varnega železniškega predmeta in da je med najbolj kritičnimi sklopi, ki imajo bistven vpliv na varnost železniškega prometa, ravno sklop podstavnega vozička oziroma kolesa in osi. V primeru nastalih napak namreč lahko pride do iztirjenja in posledično do velike materialne škode, nemalokrat pa so lahko ogrožena tudi človeška življenja. Naročnik navaja, da bi namesto certifikata lahko zahteval od ponudnikov, da mu pri proizvajalcu omogočijo preverbo vseh faz izdelave elementov razpisanega predmeta, kar pa bi bilo dražje in bolj zamudno. Naročnik še navaja, da četudi je vlagatelj pri preteklih dobavah sporni certifikat že predložil, bi moral to storiti tudi v postopku oddaje predmetnega javnega naročila. Ker pa v tem delu ne gre za očitno napako v smislu šestega odstavka 89. člena ZJN-3, tudi ni imel pravne podlage, da bi lahko vlagatelja pozval na dopolnitev ponudbe. Poleg tega pozivanje k pojasnjevanju, dopolnjevanju ali popravku ponudb ni njegova dolžnost, saj gre le za možnost, za katero se lahko odloči (naročnik se sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-029/2017). Naročnik zaključuje z ugotovitvijo, da v konkretnem primeru ni mogel spregledati dejstva, da vlagatelj (za razliko od izbranega ponudnika) zahtevanega certifikata v ponudbi ni predložil.

Vlagatelj se je z vlogo, z dne 3. 7. 2020, izjasnil o navedbah naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Uvodoma navaja, da ni ugovarjal razpisni dokumentaciji, pač pa je v zahtevku za revizijo podal zgolj jasno in nedvoumno razlago njene vsebine. Ponovno zatrjuje, da zahteve, ki se nanaša na predložitev certifikata, ni mogoče vezati na tehnične specifikacije, saj so v točki A Obrazca 12 navedeni izključno splošni pogoji, takšen pa je tudi njen naslov. Naročnikovo stališče zato ni pravilno. Razpisna dokumentacija se mora uporabljati v skladu z veljavno zakonodajo oziroma njeno dejansko vsebino, zato manjkajočega dokumenta (certifikata) ni mogoče enačiti s tehničnimi specifikacijami. Vsled navedenega, zaključuje vlagatelj, v celoti vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V obravnavanem primeru vlagatelj zatrjuje, da bi ga moral naročnik v skladu s petim odstavkom 89. člena ZJN-3 pozvati k dopolnitvi ponudbe oziroma k predložitvi manjkajočega certifikata. Kot zatrjuje vlagatelj, ponujene plošče monoblok 890 ustrezajo vsem tehničnim zahtevam, zato z navedeno dopolnitvijo ne bi nedovoljeno posegel v ponudbo.

Med strankama v tem postopku ni spora o tem, da je naročnik od ponudnikov zahteval certifikat EN ISO/TEC 17025:2005 o opremljenosti laboratorija proizvajalca (naročnik je 4. točki točke A Obrazca 12 zahteval »certifikat, da ima proizvajalec ponujenega predmeta opremljen laboratorij skladno z EN ISO/IEC 17025:2005 - Splošne zahteve za usposobljenost preizkuševalnih in kalibracijskih laboratorijev«). Ravno tako sta si stranki edini v tem, da vlagatelj certifikata v ponudbi ni predložil. Med vlagateljem in naročnikom prav tako tudi ni spora o tem, da vlagatelj z zahtevanim certifikatom razpolaga, saj ga je v predhodnih postopkih (pri dobavah istovrstnega blaga) že predložil. Vlagatelj zatrjuje, da bi ga moral naročnik pozvati k predložitvi certifikata, saj z navedeno dopolnitvijo ne bi posegel v ponujeni predmet. Nasprotno, naročnik se z vlagateljevim stališčem ne strinja, poleg tega tudi opozarja, da pozivanje k pojasnjevanju, dopolnjevanju ali popravku ponudb ni njegova dolžnost, temveč le možnost, ki mu jo daje zakon.

Vlagatelj sicer pravilno ugotavlja, da je naročnik od ponudnikov zahteval proizvajalčev certifikat o opremljenosti laboratorija skladno z EN ISO/IEC 17025:2005, pri čemer ni izrecno navedel, da mora biti ponujeni predmet preizkušen v takšnem laboratoriju. Čeprav naročnik tega res ni izrecno navedel, pa je vendarle jasno, da je certifikat zahteval v dokaz, da je bil ponujeni predmet preizkušen v laboratoriju, ki je opremljen skladno z zahtevanim standardom. Čeprav zahtevanega certifikata, kot pravilno opozarja vlagatelj, ni mogoče enačiti s tehničnimi specifikacijami (naročnik je tehnične specifikacije za monoblok kolesa za EMG 310 navedel v točki C Obrazca 12), pa ga ob navedenem ni mogoče obravnavati ločeno od razpisanega predmeta. Da bi bila torej ponudba v tem delu dopustna, je moral ponujeni predmet izpolniti vse tehnične zahteve, hkrati so morali ponudniki predložiti tudi certifikat, ki je dokazoval, da je bila ponujena plošča monoblok 890 preizkušena v laboratoriju, ki je opremljen skladno s standardom EN ISO/IEC 17025:2005.

Ker je vlagatelj, o čemer med strankama v tem postopku ni spora, z zahtevanim certifikatom razpolagal že pred potekom roka za oddajo ponudb, z naknadno predložitvijo le-tega ne bi nezakonito posegel v ponudbo. A kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, je ob upoštevanju določbe petega in šestega odstavka 89. člena ZJN-3, poprava oziroma dopolnitev podatkov v ponudbi v določenem obsegu možna, vendar pa pozivanje k pojasnjevanju, dopolnjevanju ali popravku ponudb ni naročnikova dolžnost, temveč gre za možnost, za katero se naročnik lahko odloči. Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila (prim. npr. odločitve št. 018-029/2017, 018-068/2017, 018-088/2017, 018-112/2018, 018-201/2019), da je glede na dikcijo petega odstavka 89. člena ZJN-3 možnost pojasnjevanja, dopolnjevanja ali popravljanja ponudbe odvisna od naročnika - naročnik namreč (ob upoštevanju omejitev iz šestega odstavka 89. člena ZJN-3) v primerih, ki so navedeni v petem odstavku 89. člena ZJN-3, od ponudnika lahko zahteva, da predloži manjkajoče dokumente ali jih dopolni, popravi ali pojasni. Glede na dikcijo zakona naročnik torej ni dolžan, da ponudnikom omogoči popravo ponudb, temveč gre za možnost, ki mu jo daje ZJN-3.

Naročnik mora pri odločitvi o tem, ali bo (ob upoštevanju omejitev iz petega in šestega odstavka 89. člena ZJN-3) dopustil dopolnjevanje, spreminjanje ali pojasnjevanje ponudb, spoštovati določila lastne razpisne dokumentacije in načelo enakopravne obravnave ponudnikov. Iz predmetne razpisne dokumentacije je razvidno, da se naročnik ni zavezal k izvedbi postopka pojasnjevanja, dopolnjevanja ali spreminjanja ponudb, temveč si je zgolj pridržal pravico, da skladno s petim in šestim odstavkom 89. člena ZJN-3 od ponudnika zahteva, da ponudbo dopolni, popravi ali pojasni (9. točka Navodila ponudnikom za pripravo ponudbe - Dopolnjevanje, spreminjanje in pojasnjevanje ponudb). Naročnik si je torej v razpisni dokumentaciji pridržal možnost, da se odloči za pozivanje k pojasnjevanju, dopolnjevanju ali popravljanju ponudb (seveda v okvirih, kot jih določa ZJN-3), in se ni zavezal, da bo v primeru, če bo ugotovil neizpolnjevanje določene zahteve, ponudniku omogočil popravek ali dopolnitev ponudbe. Iz odstopljene spisovne dokumentacije tudi ni razvidno (tega pa ne zatrjuje niti vlagatelj v zahtevku za revizijo), da bi naročnik vlagatelja (ali katerega drugega ponudnika) pozval k dopolnitvi ponudbe v tem ali kateremkoli drugem delu. Naročnik je v sklepu, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, izrecno zapisal, da je izbrani ponudnik sporni certifikat predložil, navedeno pa izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, iz katerega je prav tako razvidno, da certifikata ni predložil niti tretji sodelujoči ponudnik (družba AD PLUS trgovina, svetovanje in zastopanje d.o.o.). Enako dejansko stanje pa izhaja tudi iz predloženih ponudb.

Ker vlagatelju ni uspelo izkazati, da je naročnik njegovo ponudbo nezakonito izločil iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila, je Državna revizijska komisija na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval tudi povračilo stroškov. Ker je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljenega, tretji odstavek 70. člena ZPVPJN pa povrnitev potrebnih stroškov veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo vlagatelja za povračilo stroškov.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 14. 7. 2020






Predsednica senata:
dr. Mateja Škabar
članica Državne revizijske komisije


Vročiti:

- SŽ - Vleka in tehnika d.o.o., Zaloška cesta 217, Ljubljana,
- Toneli trgovsko podjetje d.o.o., Spodnji Hotič 51, Litija,
- odvetnica Martina Cupin, Cesta Zore Perello Godina 2, Koper,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana.


Vložiti:

- v spis zadeve, tu.