018-077/2020 Simbio, d.o.o.

Številka: 018-077/2020-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter dr. Mateje Škabar in Sama Červeka, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava rezervnih delov za tovorna vozila« v sklopih 2 »Originalni rezervni deli za vozila IVECO« in 3 »Originalni rezervni deli za vozila MAN«, začetem na podlagi zahtevkov za revizijo, ki ju je vložil vlagatelj TRACTUS d.o.o., Cesta k Tamu 21, Maribor, ki ga po pooblastilu zastopa odvetnik Franci Košar, Ulica škofa Maksimilijana Držečnika 11, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika SIMBIO d.o.o., Teharska cesta 49, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 6. 7. 2020

ODLOČILA



1. Obravnavanje obeh zahtevkov za revizijo (vlogi vlagatelja z dne 14. 5. 2020) se združi v en revizijski postopek.

2. Zahtevka za revizijo se zavrneta kot neutemeljena.

3. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrneta.

Obrazložitev

Naročnik je dne 12. 11. 2019 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 21. 11. 2019, pod št. objave JN008155/2019-B01, ter dne 22. 11. 2019 v Dopolnilu k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2019/S 226-553762. Naročnik izvaja odprti postopek za sklenitev okvirnega sporazuma po posameznih sklopih.

Naročnik je na portalu javnih naročil (pod št. objav JN000410/2020-ODL07 in JN000410/2020-ODL08) dne 4. 5. 2020 objavil odločitvi, iz katerih izhaja, da se javno naročilo v sklopih 2 in 3 ne odda. Iz obrazložitev obeh odločitev izhaja, da je v obeh sklopih prejel zgolj nedopustne ponudbe. Glede vlagateljeve ponudbe je navedeno, da je bil vlagatelj pozvan na predložitev dokazil, iz katerih bi izhajalo, da proizvajalci ponujenih delov potrjujejo, da deli ustrezajo kakovosti sestavnih delov, uporabljenih pri sestavi zadevnih vozil, in so bili izdelani v skladu s tehničnimi zahtevami in proizvodnimi standardi, ki sta jih določila proizvajalca teh vozil (IVECO in MAN). V nadaljevanju je navedeno, kakšna dokazila je vlagatelj predložil, ter zakaj niso ustrezna, vsled česar je ponudbo vlagatelja izločil kot nedopustno, saj ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika in ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje v zvezi z ugotavljanjem tehnične sposobnosti.

Vlagatelj je dne 14. 5. 2020 pravočasno vložil zahtevka za revizijo (enega zoper vsako od obeh izpodbijanih odločitev naročnika). Zatrjuje in utemeljuje, da je po pozivu naročnika predložil ustrezna dokazila, pri čemer za vsako od dveh vrst predloženih dokazil podrobneje pojasnjuje, zakaj so ustrezna. Predlaga, da se izpodbijani odločitvi nadomestita z novima odločitvami, oz. podredno, naj se izpodbijani odločitvi razveljavita, v vsakem primeru pa predlaga tudi povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva.

Naročnik je dne 25. 5. 2020 vlagatelju posredoval dokument, s katerim je oba zahtevka za revizijo zavrnil. Navaja, da vlagatelj ni sledil pozivu na predložitev dokazil glede ponujenih izdelkov, saj ni predložil zahtevanih izjav proizvajalcev. V nadaljevanju (ponovno) podrobneje pojasnjuje, zakaj predložena potrdila BER (tudi v kolikor jih je mogoče šteti za izjave proizvajalcev) ter certifikati IATF 16949:2016 ne predstavljajo ustreznega dokazila.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 27. 5. 2020 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je do navedb naročnika opredelil z vlogo z dne 28. 5. 2020. Vztraja pri navedbah v zahtevkih za revizijo ter glede na navedbe naročnika podrobneje pojasnjuje pomen in vsebino predloženih dokazil, prav tako pa poudarja, da je že v zahtevkih za revizijo uveljavljal neustreznost poziva na predložitev spornih dokazil, v kolikor se za izkazovanje originalnosti rezervnih delov zahteva izključno izjavo proizvajalca rezervnih delov.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Skladno z določili prvega odstavka 300. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.), ki se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN v reviziji postopkov oddaje javnih naročil in v drugih postopkih, urejenih s tem zakonom, uporablja glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, se lahko v primeru, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.

Oba zahtevka sta bila vložena v istem postopku oddaje javnega naročila zoper identično ravnanje naročnika in se nanašata na enaka dejanska in pravna vprašanja, zato je Državna revizijska komisija, zaradi pospešitve postopkov, obravnavanje zahtevkov za revizijo združila v en revizijski postopek in izdala skupno odločitev.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj očita naročniku, da je njegovo ponudbo za sklopa 2 in 3 neutemeljeno izločil kot nedopustno. Navedbe o (ne)dopustnosti ponudbe vlagatelja je potrebno presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3), ki določa, da je dopustna ponudba tista, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika. Skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 naročnik odda javno naročilo na podlagi meril ob upoštevanju določb 84., 85. in 86. člena tega zakona po tem, ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena tega zakona in
b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena tega zakona in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter izpolnjuje pravila in merila iz 82. in 83. člena tega zakona, če so bila določena.
Naročnik pred oddajo javnega naročila preveri obstoj in vsebino podatkov oziroma drugih navedb iz ponudbe ponudnika, kateremu se je odločil oddati javno naročilo (drugi odstavek 89. člena ZJN-3).

Tehnične specifikacije v primeru javnih naročil blaga ali storitev pomenijo specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti (23. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3). S tehničnimi specifikacijami naročnik v skladu z 68. členom ZJN-3 opredeli oz. opiše predmet naročila. Z njimi točno opredeli lastnosti predmeta javnega naročila oz. specificira zahtevane značilnosti predmeta, kot npr. stopnjo kakovosti, uporabljene materiale, dimenzije, tehnične parametre, proizvodne postopke, okoljske lastnosti, stopnjo varnosti itd. Gre za zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila.

V postopku javnega naročanja naročnik postavi pogoje za sodelovanje z namenom ugotavljanja sposobnosti ponudnikov za izvedbo javnega naročila. Pogoj je element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, in je izključne narave. Pogoje za sodelovanje mora naročnik določiti v skladu s 76. členom ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da lahko naročnik določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na:
- ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti;
- ekonomski in finančni položaj;
- tehnično in strokovno sposobnost.

V skladu z drugim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik gospodarskim subjektom kot zahtevo za sodelovanje naloži pogoje, ki so določeni v 76. členu. Naročnik mora v postopek javnega naročanja vključiti le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila. Glede tehnične in strokovne sposobnosti deseti odstavek 76. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Naročnik lahko domneva, da gospodarski subjekt nima zahtevanih strokovnih sposobnosti, če pri gospodarskem subjektu zasledi nasprotje interesov, ki bi lahko negativno vplivali na izvedbo javnega naročila. Dokazila za ugotavljanje sposobnosti gospodarskih subjektov za sodelovanje v javnem naročanju ZJN-3 ureja v 77. členu. Skladno z drugim odstavkom tega člena lahko naročnik zahteva le dokazila, določena v tem in v 78. členu ZJN 3. Tehnične sposobnosti lahko gospodarski subjekt glede na vrsto, količino ali pomen ter uporabo gradenj, blaga ali storitev izkaže na enega ali več od načinov iz osmega odstavka 77. člena ZJN 3 – npr. (točka k) v zvezi s proizvodi, ki jih je treba dobaviti:
- z vzorci, opisi ali fotografijami, katerih verodostojnost mora biti potrjena, če to zahteva naročnik;
- s potrdili, ki jih izdajo uradne pristojne ustanove ali agencije za nadzor kakovosti in s katerimi se na podlagi jasnih sklicevanj na tehnične specifikacije ali standarde potrdi skladnost blaga.

V dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila je naročnik v poglavju »2. NAVODILA PONUDNIKOM ZA IZDELAVO PONUDBE« pod točko »B3. Tehnična sposobnost in garancijski rok« med drugimi navedel:

»Ponudnik mora zagotoviti, da je tehnično in strokovno sposoben izvesti predmetno javno naročilo.

Ponudnik mora zagotoviti, da bodo ponujeni rezervni deli za sklop 1, 2, 3 in 4 originalni. V skladu z 20 točko 3. člena Pravilnika o odobritvi motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (UL. RS št. 34/15 in 75/17 – ZMV-1) so »originalni deli ali oprema« deli ali oprema, ki so izdelani v skladu s tehničnimi zahtevami in proizvodnimi standardi, ki jih proizvajalec vozil določi za proizvodnjo delov ali opreme za sestavo zadevnega vozila.

To vključuje dele ali opremo, ki so izdelani na isti proizvodni liniji kot ti deli ali oprema. Šteje se, razen če se ne dokaže nasprotno, da so deli originalni deli, če proizvajalec delov potrdi, da ti ustrezajo kakovosti sestavnih delov, uporabljenih pri sestavi zadevnega vozila, in so bili izdelani v skladu s tehničnimi zahtevami in proizvodnimi standardi, ki jih je določil proizvajalec vozila in bodo pakirani v originalni embalaži proizvajalca rezervnih delov ter opremljeni s kataloškimi številkami.
[…]
Dokazilo:
Izjava o sposobnosti za izvedbo posla in garancijskem roku (OBR – 6)«

Državna revizijska komisija pristavlja, da je citirana opredelitev originalnih rezervnih delov povzeta po Pravilniku o odobritvi motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (Uradni list RS, št. 34/2015 in 75/2017 – ZMV-1; v nadaljevanju: Pravilnik) ter 19. odstavku Dopolnilnih smernic o vertikalnih omejitvah v sporazumih o prodaji in popravilih motornih vozil ter distribuciji rezervnih delov za motorna vozila (Uradni list EU, št. C 138/2016 z dne 28. 5. 2010; v nadaljevanju: Dopolnilne smernice). S tem, ko je naročnik kot predmet javnega naročila opredelil originalne rezervne dele (v smislu že citiranih opredelitev tega pojma), je v bistvu določil tudi tehnično specifikacijo teh izdelkov – posamezen rezervni del mora torej ustrezati določenim zahtevam za tak del, kot jih je predpisal proizvajalec zadevnega vozila, za katerega je tak del namenjen.

Skladno z zahtevo iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila je vlagatelj v ponudbo predložil izjavo na obrazcu OBR-6, s katero je potrdil, da so v sklopih 1–4 ponujeni rezervni deli originalni. Vsak od teh sklopov se nanaša na naročnikova vozila določene znamke; naročnik je v ponudbenem predračunu konkretizirano opredelil, kateri rezervni deli za vsako od njegovih vozil so predmet javnega naročila za sklenitev okvirnega sporazuma (npr. »ojnica«, »zaganjač«, »vztrajnik«…), ponudniki pa so za vsakega od tako opredeljenih delov v ponudbeni predračun vpisali (zgolj) ceno za del ter proizvajalca dela – Državna revizijska komisija se pri tem ne opredeljuje, ali je tovrsten način opredelitve ponujenega predmeta zadosten. Kot izhaja iz odstopljene dokumentacije, je naročnik vlagatelja pozval na dopolnitev ponudbe z dokazili glede izpolnjevanja spornega pogoja za sodelovanje (»[…] da predložite dokazila, iz katerih izhaja, da proizvajalec delov potrjuje, da deli ustrezajo kakovosti sestavnih delov, uporabljenih pri sestavi zadevnega vozila, in so bili izdelani v skladu s tehničnimi zahtevami in proizvodnimi standardi, ki jih je določil proizvajalec vozila [...]«). Državna revizijska komisija ugotavlja, da se je naročnik pri tem v pozivu napačno skliceval na peti odstavek 89. člena ZJN-3, ki se nanaša na dopolnitev, popravo ali pojasnilo informacij ali dokumentacije, v kolikor so informacije ali dokumentacija, ki jih morajo predložiti gospodarski subjekti nepopolne, napačne ali če posamezni dokumenti manjkajo; v obravnavanem primeru je vlagatelj v zvezi s sporno zahtevo v ponudbi predložil izjavo, kakršno je naročnik zahteval; predložitev drugih morebitnih dokazil s ponudbo ni bila zahtevana. Poziv naročnika po vsebini tako predstavlja poziv v smislu drugega odstavka 89. člena ZJN-3, skladno s katerim naročnik pred oddajo javnega naročila preveri obstoj in vsebino podatkov oziroma drugih navedb iz ponudbe ponudnika, kateremu se je odločil oddati javno naročilo. Še dodatno, iz obrazložitve obeh izpodbijanih odločitev izhaja, da naročnik vlagatelja iz postopka oddaje javnega naročila ni izločil na podlagi petega odstavka 89. člena (ker torej vlagatelj ne bi predložil manjkajočega dokumenta ali dopolnil, popravil ali pojasnil ustrezne informacije ali dokumentacije), ampak zato, ker naj ponudba ne bi bila dopustna zaradi neustrezanja potrebam in zahtevam naročnika, oz. zato, ker vlagatelj ne izpolnjuje pogoja za sodelovanje (kar pa je naročnik zaključil na podlagi prejetih dokazil).

Po pozivu naročnika je vlagatelj za rezervne dele v ponudbenem predračunu opredeljenih proizvajalcev predložil:
- bodisi dokazila, ki temeljijo na standardu IATF 16949:2016 (certifikate ali informacije o obstoju tovrstnih certifikatov)
- bodisi t. i. izjave BER oz. dokazila, ki temeljijo na 19. in 20. členu Dopolnilnih smernic.
Naročnik predloženih dokazil ni štel kot ustreznih oz. kot takih, ki bi potrjevali, da so ponujeni rezervni deli originalni v smislu opredelitve, kakršno je podal v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

Vlagatelj v zahtevkih za revizijo navaja, da proizvajalci vozil niso nujno hkrati tudi proizvajalci (rezervnih) delov za vozila, tako pa so lahko na tržišču originalni rezervni deli za vozila z blagovno znamko proizvajalcev delov (npr. JURID, WABCO, HELLA…) in identični originalni deli pod blagovno znamko proizvajalca vozil, ki oboji zapadejo pod opredelitev originalnih delov, povzeto po evropski zakonodaji. Navaja, da je izjava proizvajalcev rezervnih delov (kakršno je zahteval naročnik v pozivu) zgolj eden izmed možnih dokazov originalnosti, možni pa so tudi drugačni. Eden od takih naj bi bil certifikat IATF 16949; pojasnjuje, da je IATF 16949:2016 svetovno priznan standard združenja IATF (katerega člani so številni proizvajalci motornih vozil), ki se nanaša na organizacije v avtomobilski oskrbovalni verigi ter skupaj s standardom ISO 9001 določa zahteve sistema vodenja kakovosti za načrtovanje, razvoj, proizvodnjo, montažo in servisiranje avtomobilskih izdelkov. Prejemnik dobi certifikat za konkretno področje (npr. za načrtovanje in proizvodnjo avtomobilskih žarometov), s certifikatom pa naj bi bilo potrjeno, da proizvajalec izpolnjuje vse kakovostne standarde, ki so jih predpisali proizvajalci člani združenja IATF in veljajo za proizvodnjo delov za sestavo vozil njihovih blagovnih znamk. Certifikat o skladnosti s tem standardom po mnenju vlagatelja pomeni še celo višjo stopnjo dokaza, da proizvajalec rezervnih delov izpolnjuje tehnične zahteve in predpise kakovosti proizvajalcev vozil, saj neodvisno telo potrdi, da proizvajalec proizvaja rezervne dele, ki so izdelani v skladu s tehničnimi zahtevami in proizvodnimi standardi, ki jih proizvajalec vozil določi za proizvodnjo delov ali opreme za sestavo zadevnega vozila.

V sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, naročnik meni, da certifikat IATF 16949:2016 ne potrjuje, da gre za originalne dele in zato ni primeren dokaz. Iz certifikata naj bi namreč izhajalo le to, da gre za blago določene kakovosti, ki je za pridobitev tega certifikata predvidena. Četudi bi vsi proizvajalci originalnih rezervnih delov za vozila znamk IVECO in MAN pridobili ta certifikat in bi torej vsi originalni rezervni deli za ta vozila imeli navedeni certifikat, to ne pomeni, da bi bili vsi rezervni deli, ki bi imeli certifikat, hkrati tudi že originalni rezervni deli za vozila teh dveh znamk – za tak sklep namreč med enim in drugim ni potrebne povezave. Ti rezervni deli namreč niso nujno izdelani na isti proizvodni liniji kot deli motornega vozila, niti ne izpolnjujejo nujno tehničnih zahtev in proizvodnih standardov proizvajalca vozil. Izpolnjevanje kakovostnih standardov članov IATF še ne pomeni, da vsi rezervni deli, ki izpolnjujejo takšne kakovostne standarde, ustrezajo pojmu originalnih rezervnih delov; pridobljen certifikat ne predstavlja dokaza, da ima določen proizvod naravo originalnega rezervnega dela za vse znamke, ki so članice IATF. Da bi rezervni del ustrezal temu pojmu, mora (poleg kakovostnih standardov) izpolnjevati tudi tehnične zahteve in proizvodne standarde, ki jih proizvajalec motornih vozil določi za sestavo zadevnega vozila, kar pa se dokazuje na druge načine.

Vlagatelj v vlogi z dne 28. 5. 2020 kot neutemeljene označuje navedbe naročnika, da sporni certifikat izkazuje le izpolnjevanje predpisanega kakovostnega standarda, ki velja za proizvodnjo rezervnih delov, ne pa tudi izpolnjevanja tehničnih zahtev in proizvodnih standardov, ki so jih predpisali proizvajalci vozil – meni, da gre v primeru terminologije smernic EU in pravil IATF za vsebinsko iste pojme. Naročniku nadalje očita še, da si napačno razlaga definicijo originalnih delov, saj taki niso le tisti deli, ki bi bili izdelani na isti proizvodni liniji kot originalni deli – tega Smernice ali Pravilnik ne zahtevajo.

Državna revizijska komisija je zavrnila vlagateljev dokazni predlog za postavitev izvedenca avtomobilske stroke; vlagatelj izpostavljenega dokaznega predloga ni ustrezno substanciral, saj ni konkretno navedel, katera pravno odločilna dejstva bi s predlaganim izvedencem dokazoval.

V obravnavanem primeru med strankama opredelitev pojma originalnih rezervnih delov ni sporna v smislu, da bi se njuni stališči razhajali glede tega, da za originalnost delov ni ključno, kateri subjekt je tak del izdelal (v smislu, da bi bilo mogoče kot originalne rezervne dele šteti le tiste dele, ki jih izdela proizvajalec vozila), pač pa to, da je del izdelan v skladu s tehničnimi zahtevami proizvajalca vozila (za katerega naj bi predstavljal originalni del) ter v skladu s proizvodnimi standardi proizvajalca vozila. Kot pravilno opozarja vlagatelj, pri tem ni ključno, ali so taki deli izdelani na isti proizvodni liniji kot deli motornega vozila; opredelitev originalnih rezervnih delov – kot izhaja iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, Pravilnika in Dopolnilnih smernic – tega ne določa.

Prav tako Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju v tem, da iz zapisanega pogoja ali drugih določb v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ne izhaja, da bi bilo mogoče originalnost rezervnih delov izkazati izključno z izjavo (potrdilom) proizvajalca delov. V tem smislu zato ne bi bilo mogoče pritrditi naročniku v tem, da bi za izločitev te ponudbe kot nedopustne zadostovala že ugotovitev, da predložena dokazila (certifikati) niso potrdila proizvajalcev; bistveno je namreč, ali predložena dokazila izkazujejo, ali so ponujeni originalni rezervni deli. Vendar pa v obravnavanem primeru naročnik ne uveljavlja problematičnosti predloženih certifikatov le iz vidika, ker niso bila izdana s strani proizvajalca delov (kar torej ni bistveno), ampak tudi zaradi tega, ker iz pridobljenih dokazil, pridobljenih v teku preverjanja obstoja in vsebine navedb v ponudbi ni mogel zaključiti, da so ponujeni deli izdelani v skladu s tehničnimi zahtevami in proizvodnimi standardi, ki sta jih proizvajalca vozil v sklopih 2 in 3 (IVECO in MAN) določila za proizvodnjo delov ali opreme za sestavo zadevnih vozil.

Kot pravilno povzema vlagatelj, je standard IATF 16949:2016 (skupaj s standardom ISO 9001)
svetovno priznan standard za sistem vodenja kakovosti, ki se nanaša na organizacije v avtomobilski oskrbovalni verigi ter določa zahteve sistema vodenja kakovosti za načrtovanje oz. razvoj, proizvodnjo, montažo in servisiranje avtomobilskih izdelkov. Standard se osredotoča na učinkovitost sistema vodenja kakovosti pri izpolnjevanju zahtev odjemalcev; vsebuje določbe glede sistema vodenja kakovosti, odgovornosti vodstva, vodenja virov, realizacije proizvoda oz. storitve ter merjenja, analiziranja in izboljševanja, in se torej nanaša na proizvajalce delov kot gospodarske subjekte. Navedeno pomeni, da gre za standard kakovosti, ki se nanaša na organizacijo poslovanja proizvajalcev delov, in se ne veže neposredno na samo blago, ki je predmet tega javnega naročila.

Tudi v kolikor bi bilo mogoče slediti vlagatelju v tem, da je z ustrezajočim certifikatom izkazano izpolnjevanje kakovostnih ali celo proizvodnih standardov, kot jih za izdelavo delov določa posamezen proizvajalec zadevnih vozil (namreč zaradi tega, ker naj bi posamezni proizvajalci vozil od svojih dobaviteljev delov zahtevali tak certifikat), pa v obravnavanem primeru upoštevaje vsebino standarda IATF ter predloženih certifikatov ni prepričljivo vlagateljevo stališče o tem, da predloženi certifikati izkazujejo tudi to, da so ponujeni rezervni deli izdelani v skladu s tehničnimi zahtevami proizvajalcev vozil MAN in IVECO, kar pa je ključno v smislu možnosti opredelitve rezervnih delov kot originalnih v smislu določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ter s tem povezanim vprašanjem izpolnjevanja pogoja za sodelovanje.

Prepričljivi so pomisleki naročnika o tem, da certifikat IATF 16949:2016 še ne pomeni, da predstavljajo vsi izdelki nosilca tega certifikata originalne rezervne dele za določeno vozilo ali celo za vsa vozila proizvajalcev, ki so člani združenja IATF. Vlagatelj temu argumentirano niti ne oporeka – svoje stališče o tem, da sporni certifikati za vse posamezne ponujene izdelke izkazujejo, da so bili izdelani v skladu s tehničnimi zahtevami proizvajalcev vozil, zgolj pavšalno utemeljuje s primerjavo uporabljene terminologije v standardu na eni strani ter v Dopolnilnih smernicah in Pravilniku na drugi strani; Državna revizijska komisija poudarja, da zgolj na podlagi omembe kakovostnega standarda v besedilu spornega standarda še ni mogoče sklepati, da so vsi ponujeni rezervni deli izdelani skladno s tehničnimi zahtevami proizvajalcev zadevnih vozil v sklopih 2 in 3. Niti iz navedb vlagatelja tako ne izhaja, v kakšni povezavi naj bi bili predloženi certifikati s tehničnimi specifikacijami ponujenih izdelkov, posledično pa tudi ne, da bi bili ponujeni rezervni deli izdelani v skladu s tehničnimi zahtevami (specifikacijami) proizvajalcev IVECO in MAN.

Državna revizijska komisija tako zaključuje, da naročniku ni mogoče očitati kršitve določb ZJN-3 in lastnih določil dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je vlagateljevo ponudbo zavrnil kot nedopustno. Ker vlagatelj v okviru zahtevkov za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, je Državna revizijska komisija na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljenega.

Državna revizijska komisija ni presojala preostalih revizijskih očitkov glede (ne)ustreznosti predloženih izjav BER, saj vlagatelj ne izkazuje več pravnega interesa za meritorno presojo teh navedb. Ker namreč niso bile ugotovljene kršitve naročnika v zvezi z že obravnavanim razlogom za zavrnitev vlagateljeve ponudbe kot nedopustne, morebitna presoja ostalih revizijskih očitkov in ugotovitev utemeljenosti s tem povezanih navedb ne bi več mogla vplivati na vlagateljev pravni položaj oziroma njegov interes v postopku oddaje predmetnega javnega naročila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v obeh zahtevkih za revizijo in v vlogi z dne 28. 5. 2020 uveljavljal povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker z zahtevkoma za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovi zahtevi za povračilo stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 6. 7. 2020

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije




Vročiti:
– Franci Košar – odvetnik, Ulica škofa Maksimilijana Držečnika 11, 2000 Maribor,
– SIMBIO d.o.o., Teharska cesta 49, 3000 Celje,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
– v spis zadeve, tu.