018-034/2020 Splošna bolnišnica Murska Sobota, Rakičan

Številka: 018-034/2020-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter Sama Červeka, kot člana senata, in dr. Mateje Škabar, kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Sistem za odstranjevanje kirurškega dima s potrošnimi materiali za dobo 4. leta«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Anmedic, družba za trgovino s profesionalno medicinsko opremo in pripomočki, d.o.o., Šmartinska 53, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o.p., d.o.o., Taborska 13, Grosuplje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica Murska Sobota, Rakičan, Ulica dr. Vrbnjaka 6, Murska Sobota (v nadaljevanju: naročnik), dne 19. 3. 2020

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o javnem naročilu »Sistem za odstranjevanje kirurškega dima s potrošnimi materiali za dobo 4. leta«, ki ga oddaja po postopku naročila male vrednosti, na portalu javnih naročil pod številko JN007675/2019-W01 objavil dne 4. 11. 2019, kjer je istega dne pod številko JN007675/2019-K01 objavil še popravek dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

Dne 10. 1. 2020 je naročnik na portalu javnih naročil pod številko JN007675/2019-ODL01 objavil dokument »Odločitev o (ne)oddaji naročila« z dne 7. 1. 2020. Iz omenjenega dokumenta izhaja, da je naročnik vse tri prejete ponudbe zavrnil, saj je pri njihovem pregledu ugotovil, da ne bo potreboval celotnega predmeta javnega naročila v razpisanem obsegu (razpisane so elektrode, ki jih ne bo uporabljal). Poleg navedenega je naročnik zapisal še, da bo izvedel nov postopek, v katerem bo natančneje definiral predmet javnega naročila (tj. razpisal potrošne materiale, ki jih bo dejansko potreboval).

Vlagatelj je zoper navedeno odločitev dne 17. 1. 2020 vložil zahtevek za revizijo. Zatrjuje, da je naročnik s tem, ko ni sprejel nobene od ponudb, je pa objavil podatke o (najugodnejši) ceni, tj. ceni vlagatelja, slednjega postavil v diskriminatoren položaj, saj so se vlagateljevi konkurenti lahko seznanili s cenami, ki jih ponuja. Ker Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) zavrnitve vseh ponudb ne omogoča po že sprejeti odločitvi o oddaji javnega naročila, je izpodbijana odločitev po mnenju vlagatelja nezakonita že iz tega razloga. Dalje vlagatelj navaja, da razlogi za zavrnitev vseh ponudb v konkretnem primeru ne obstojijo, pač pa so navidezni ter plod kršitve načel enake obravnave in transparentnosti javnega naročanja. Naročnik se je po zatrjevanju vlagatelja arbitrarno in z navidezno obrazložitvijo odločil, da ne bo sklenil pogodbe z vlagateljem kot najugodnejšim ponudnikom, pri čemer gre za očitno zlorabo prostega preudarka za zaključitev postopka brez izbire najugodnejše ponudbe z namenom, da vlagatelj ne bi bil izbran za izvedbo predmeta javnega naročila. Obrazložitev, da naročnik v konkretnem primeru ne bo potreboval celotnega predmeta javnega naročila v razpisanem obsegu, je namreč po prepričanju vlagatelja neresnična in pavšalna, razlogi za zavrnitev vseh ponudb pa niso jasni in nedvoumni. S tem, ko je naročnik ponudbo vlagatelja zavrnil zgolj pavšalno, ni kršil le načela enakopravne obravnave ponudnikov, temveč tudi načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelo transparentnosti javnega naročanja. Zaradi navedenega vlagatelju tudi ne more biti ustrezno zagotovljena možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj se ta uresničuje tudi skozi določbo zakona, v skladu s katero je naročnik dolžan v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila (med drugim) navesti razloge za zavrnitev vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran. Naročnik torej po zatrjevanju vlagatelja pri sprejemu izpodbijane odločitve ni zadostil standardu obrazloženosti, posledično pa njegove ponudbe zaradi umanjkanja navedbe konkretnih razlogov ni zavrnil na pregleden način. Ob citiranju 74. člena Ustave RS, ki posebej prepoveduje dejanja nelojalne konkurence ter dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco, in ob citiranju 64. člena Zakona o preprečevanju in omejevanju konkurence (Uradni list RS, št. 36/08 s sprem.; v nadaljevanju: ZPOmK-1) vlagatelj predlaga, naj Državna revizijska komisija odločitev naročnika spremeni tako, da odloči, naj naročnik javno naročilo odda vlagatelju, ponudbi preostalih ponudnikov pa zavrne, oziroma, podredno, naj Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi ter izpodbijano odločitev v celoti razveljavi, poleg tega pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Naročnik je z dokumentom »Odločitev o zavrnitvi zahtevka za revizijo« z dne 14. 2. 2020 zahtevek za revizijo zavrnil, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Uvodoma pojasnjuje, da prejetih ponudb ni meritorno presojal in da javnega naročila ni oddal nobenemu od ponudnikov, temveč je vse prispele ponudbe zaradi odpadle potrebe po delu predmeta javnega naročila zavrnil. Naročnik tako odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ni sprejel po predhodno sprejeti odločitvi o oddaji javnega naročila, pač pa je odločitev o neoddaji javnega naročila edina odločitev, ki jo je naročnik v obravnavanem postopku oddaje javnega naročila sprejel. V tej odločitvi je naročnik, kot zatrjuje, jasno in nedvoumno navedel, da je pri pregledu ponudb ugotovil, da predmeta javnega naročila ne bo potreboval v razpisanem obsegu, saj so razpisane tudi elektrode, ki jih ne bo uporabljal. Ker elektrod ne potrebuje, bo izvedel nov postopek, v katerem bo natančneje definiral predmet javnega naročila, tj. potrošne materiale, ki jih bo dejansko potreboval. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve torej jasno izhaja, da so se pri naročniku naknadno, po prejemu ponudb, spremenile okoliščine (potreba po elektrodah je namreč odpadla), zato te niso več skladne z zahtevami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Izpodbijana odločitev je po prepričanju naročnika tako zadostno obrazložena. Tudi očitek o kršitvi temeljnih načel javnega naročanja po mnenju naročnika ni utemeljen – naročnik namreč v izpodbijani odločitvi ni objavil le ponudbene cene vlagatelja, temveč vseh ponudnikov. Ker je torej naročnik pri zavrnitvi ponudb vse ponudnike oziroma njihove ponudbe obravnaval enako, ni mogoče govoriti o diskriminaciji vlagatelja. Na podlagi navedenega po prepričanju naročnika zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.

Naročnik je dne 20. 2. 2020 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 21. 2. 2020 opredelil do navedb naročnika iz odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V omenjeni vlogi vztraja pri dotedanjih navedbah ter dokaznih predlogih.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 27. 2. 2020 odstopil manjkajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Med strankama postopka je spor o tem, ali je naročnik v zadostni meri obrazložil odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, s katero je zaključil konkretni postopek oddaje javnega naročila, obenem pa je med njima spor tudi o zakonitosti te odločitve. Na tem mestu gre pojasniti, da za rešitev predmetnega spora niso pravno relevantne navedbe vlagatelja, da je njegova ponudba ekonomsko najugodnejša med dopustnimi ponudbami; iz izpodbijane odločitve namreč izhaja, da naročnik v obravnavanem primeru ni ugotavljal dopustnosti prejetih ponudb, niti ni teh razvrščal po merilih, saj je vse tri prejete ponudbe zavrnil iz razlogov na njegovi strani. Ker naročnik dne 4. 11. 2019 torej tudi ni sprejel (delne) odločitve o oddaji javnega naročila, kot to zmotno zatrjuje vlagatelj (iz vpogleda na portal javnih naročil namreč izhaja, da niti dne 4. 11. 2019 niti katerega drugega dne naročnik ni sprejel navedene odločitve, je pa dne 4. 11. 2019 objavil popravek dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila), so za odločitev v dani zadevi pravno nerelevantne tudi navedbe vlagatelja o tem, da ZJN-3 naročniku ne omogoča zavrnitve vseh ponudb po že sprejeti odločitvi o oddaji javnega naročila.

Pravno podlago za sprejem odločitve o zavrnitvi vseh ponudb predstavlja peti odstavek 90. člena ZJN-3, ki določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Iz predstavljene določbe ZJN-3 izhaja naročnikova obveznost, da razloge, s katerimi utemeljuje svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, navede že v odločitvi sami, s čimer se zagotovi transparentnost kot minimum uresničitve načela enake obravnave ponudnikov (6. in 7. člen ZJN-3) ter možnost uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva (9. člen ZPVPJN).

Kot izpostavlja že vlagatelj sam, ZJN-3 ne določa natančnejših kriterijev za ugotavljanje zadostnosti oziroma ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila, je pa slednje skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu s prakso Državne revizijske komisije (prim. npr. odločitvi v zadevah, št. 018-134/2017 in 018-218/2017) mora odločitev naročnika vsebovati jasne ter nedvoumne razloge, da se lahko ponudniki seznanijo z utemeljitvijo odločitve, preverijo njeno pravilnost oz. zakonitost ter po potrebi zaščitijo svoje pravice. Četudi ni nujno, da bi bila obrazložitev odločitve vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, na podlagi katerih je naročnik sprejel odločitev o (ne)oddaji naročila, pa mora obsegati jasno ter konkretno navedbo odločilnih (pravnih in dejanskih) dejstev, ki tvorijo pravno ter dejansko podlago naročnikove odločitve. Razlogi za odločitev morajo biti konkretizirani do takšne mere, da lahko ponudnik v morebitnem postopku uveljavljanja pravnega varstva navede vsa relevantna dejstva in predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da razlogi, ki jih je naročnik navedel za svojo odločitev, niso utemeljeni, in da posledično odločitev o oddaji naročila ali izključitvi ponudbe ni zakonita.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je odločitev naročnika neresnična, pavšalna ter neobrazložena, prav tako razlogi za zavrnitev vseh ponudb po njegovem mnenju niso jasni ter nedvoumni, s čimer pa ni mogoče soglašati. Državna revizijska komisija namreč ocenjuje, da je naročnik dovolj jasno navedel razloge za zavrnitev vseh ponudb s tem, ko je v izpodbijani odločitvi pojasnil, da je pri pregledu prejetih ponudb ugotovil, da ne bo potreboval celotnega predmeta javnega naročila v razpisanem obsegu (razpisane so elektrode, ki jih naročnik ne bo uporabljal), obenem pa je navedel, da bo izvedel nov postopek, v katerem bo natančneje definiral predmet javnega naročila (razpisal potrošne materiale, ki jih bo dejansko potreboval). Z navedenim je naročnik po presoji Državne revizijske komisije jasno, nedvoumno in konkretno navedel razloge za zavrnitev vseh ponudb. Na podlagi predstavljene vsebine naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb je tako vlagatelj nedvomno imel možnost preveriti, ali je naročnik pri sprejemu te odločitve ravnal nezakonito, v zahtevku za revizijo pa predstaviti in utemeljiti dejstva ter dokaze v zvezi s tem (kar je v nadaljevanju tudi storil, saj je naročniku v zahtevku za revizijo očital kršitev številnih temeljnih načel javnega naročanja). Vlagateljevim revizijskim navedbam o tem, da odločitev o zavrnitvi vseh ponudb ni bila obrazložena v skladu z določbami ZJN-3, zato ni bilo mogoče slediti, prav tako pa tudi ne njegovim navedbam o tem, da naročnik ponudb ni zavrnil na pregleden način in je bilo posledično vlagatelju onemogočeno učinkovito pravno varstvo.

Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila, da oddaja naročila v izvedbo ni edini možni zaključek postopka oddaje javnega naročila. ZJN-3 ne določa oz. naročniku ne nalaga dolžnosti, da javno naročilo odda, temveč ureja tudi primere, ko se postopek oddaje javnega naročila ne konča z izbiro najugodnejšega ponudnika. Razlogi za neuspešen zaključek postopka oddaje javnega naročila so lahko bodisi na strani ponudnikov, ker so oddali nedopustne ponudbe, zaradi česar naročnik vse ponudbe zavrne (prva in tretja alineja tretjega odstavka 90. člena ZJN-3), bodisi na strani naročnika, ko ta zaradi razlogov na njegovi strani ne odda javnega naročila (že predstavljeni peti odstavek 90. člena ZJN-3).

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, v katerih je obravnavala zakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (prim. zadevi C-27/98, točke 23, 25 in 33, ter C-244/02, točka 29). Sodišče Evropske unije je ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00, točka 42). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02, točka 36). V sodbi zadeve številka C-440/13 je Sodišče Evropske unije zapisalo, da naročnik ne more biti zavezan, da zaključi začet postopek za oddajo javnega naročila in da naročilo odda, če na koncu postopka za oddajo naročila ostane le en ponudnik, ki bi bil sposoben naročilo izvršiti, člene 41(1), 43 in 45 Direktive številka 2004/18/ES pa je treba razlagati tako, da člen 45 Direktive številka 2004/18/ES – če pogoji za uporabo razlogov za izključitev, ki so v njem določeni, niso izpolnjeni – ne ovira tega, da naročnik sprejme odločitev, da ne odda javnega naročila, za katero je bilo objavljeno obvestilo, in da tega naročila ne odda dokončno edinemu preostalemu ponudniku, ki je bil začasno določen za izbranega ponudnika. Obrazložitev odločitve o razveljavitvi lahko tako temelji na razlogih, ki so z vidika javnega interesa povezani zlasti s presojo smotrnosti, da se zaključi postopek za oddajo javnega naročila, med drugim ob upoštevanju morebitne spremembe gospodarskega konteksta ali dejstev ali celo potreb zadevnega naročnika. Tako odločitev je mogoče obrazložiti tudi z nezadostno konkurenco, saj bi na koncu postopka za oddajo zadevnega naročila ostal le en ponudnik, ki bi bil sposoben to naročilo izvršiti (gl. zlasti točke od 35 do 37 omenjene sodbe). Drugačnega zaključka ni napraviti niti na podlagi Direktive 2014/24/EU z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (Uradni list EU, št. L 94/2014), ki je v pravni red Republike Slovenije prenesena z ZJN-3 (drugi odstavek 1. člena ZJN-3).

Veljavni predpisi torej ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost oz. dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, teh pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Zato presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb, kot pravilno ugotavlja tudi vlagatelj, v revizijskem postopku zajema zlasti preverjanje (v obsegu podanih revizijskih navedb), ali je naročnik pri sprejemu te odločitve ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno in diskriminatorno oz. je ponudnike obravnaval neenakopravno.

Vlagatelj v konkretnem primeru v zahtevku za revizijo sicer zatrjuje tako kršitev načela transparentnosti javnega naročanja kot enake obravnave ponudnikov, pri čemer pa v zvezi s tem ne navaja relevantnih dejstev in ne predlaga dokazov, ki bi kazali na to, da je naročnik pri sprejemu izpodbijane odločitve ravnal netransparentno ali da je vlagatelja postavil v slabši položaj nasproti kateremu od preostalih ponudnikov. Vlagatelj namreč očitek o netransparentnem ravnanju naročnika in neenakopravni obravnavi ponudnikov utemeljuje zlasti z navedbami o nezadostni obrazložitvi odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, ki pa jim, kot že pojasnjeno, ni mogoče pritrditi. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je naročnik z odločitvijo o zavrnitvi vseh ponudb v konkretnem primeru vse ponudnike postavil v enak položaj, to je v položaj, v katerem javno naročilo ne bo dodeljeno nobenemu od njih, obenem pa mu (v okviru zatrjevanega) tudi ni mogoče očitati kršitve načela transparentnosti javnega naročanja.

Vlagatelj sicer zatrjuje še, da je bil postavljen v slabši oz. diskriminatoren položaj tudi zato, ker je naročnik v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb objavil oz. navedel ponudbeno ceno vlagatelja, posledično pa so se vlagateljevi konkurenti lahko seznanili s cenami, ki jih ponuja. Čeprav pregled izpodbijane odločitve res pokaže, da je naročnik v slednji navedel ponudbeno ceno vlagatelja, pa obenem potrjuje tudi navedbo naročnika, da v izpodbijani odločitvi ni bila navedena zgolj ponudbena cena vlagatelja; kot je namreč razvidno iz odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, je naročnik v njej navedel ponudbene cene vseh treh ponudnikov, zato vlagatelj nasproti preostalima ponudnikoma nikakor ni bil postavljen v slabši oz. diskriminatoren položaj, kot to zatrjuje vlagatelj.

Ker so obravnavane navedbe v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo izpodbijane odločitve neutemeljene, vlagatelj pa drugih dejstev, relevantnih za presojo zakonitosti te odločitve, ni navedel, Državna revizijska komisija ni mogla slediti njegovim trditvam o tem, da so razlogi za izpodbijano odločitev navidezni oziroma neresnični.

Državna revizijska komisija tudi ni mogla pritrditi vlagateljevim navedbam o kršitvi načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3), saj vlagatelj konkretnih dejstev v zvezi s tem ni navedel. Dalje Državna revizijska komisija ni obravnavala vlagateljevih trditev v zvezi z zatrjevano kršitvijo načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3); kot je pojasnila že v mnogih svojih odločitvah, omenjeno načelo v prvi vrsti namreč ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa, posledično pa se zato že po naravi stvari posamezen ponudnik v postopku pravnega varstva ne more sklicevati na kršitev le-tega (prim. npr. odločitve v zadevah, št. 018-004/2015, 018-010/2019, 018-179/2019). Ker zgolj iz citata določb 74. člena Ustave RS in 64. člena ZPOmK-1, brez navedbe kakršnihkoli dejstev in dokazov, ni bilo mogoče razpoznati nobenega konkretnega očitka, ki bi ga vlagatelj naslovil na naročnika, se Državna revizijska komisija do omenjenega ni mogla vsebinsko opredeliti.

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel utemeljiti, še manj pa izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja (tako v primarnem kot v podrednem delu) zavrnila kot neutemeljenega.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika iz odločitve o zahtevku za revizijo, uveljavljal povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povračilo stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 19. 3. 2020

Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetniška družba Čeferin, o.p., d.o.o., Taborska 13, 1290 Grosuplje,
- Splošna bolnišnica Murska Sobota, Rakičan, Ulica dr. Vrbnjaka 6, 9000 Murska Sobota,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve.