018-018/2020 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Center za informatiko

Številka: 018-018/2020-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Tadeje Pušnar in Nine Velkavrh, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dostop do pravno-informacijskega sistema«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja LEXPERA, d.o.o., Tivolska cesta 50, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika in pooblaščenega naročnika Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Center za informatiko, Tavčarjeva ulica 9, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 21. 2. 2020

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 13. 3. 2019, pod št. objave JN001449/2019-B01, ter dne 14. 3. 2019 v Uradnem listu EU, pod št. objave 2019/S 052-119752. Naročnik izvaja javno naročanje v svojem imenu in na svoj račun ter v imenu in za račun naročnika Ustavno sodišče Republike Slovenije, Beethovnova ulica 10, Ljubljana.

Naročnik je na portalu javnih naročil (pod št. objave JN001449/2019-ODL01) dne 11. 10. 2019 objavil »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA« z dne 11. 10. 2019, s katero je javno naročilo oddal ponudniku TAX-FIN-LEX d.o.o., Železna cesta 18, Ljubljana. Vlagatelj je zoper navedeno odločitev dne 18. 10. 2019 vložil zahtevek za revizijo, ki mu je Državna revizijska komisija ugodila in s sklepom št. 018-192/2019-6 razveljavila odločitev o oddaji naročila.

Naročnik je nato na portalu javnih naročil (pod št. objave JN001449/2019-ODL01P1) dne 6. 1. 2020 objavil »SKLEP O ZAVRNITVI VSEH PONUDB«. V obrazložitvi sklepa je navedel, da je dne 11. 10. 2019 v predmetnem postopku oddaje javnega naročila sprejel odločitev o oddaji naročila, zoper katero je prejel zahtevek za revizijo, kateremu je Državna revizijska komisija ugodila in odločitev o oddaji naročila razveljavila. Ker napotkom Državne revizijske komisije ne more slediti drugače, kot da predmetni postopek zaključi kot neuspešen, je sprejel odločitev, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Po pravnomočnosti tega sklepa naj bi nato izvedel nov postopek.

Vlagatelj je zoper navedeno odločitev dne 16. 1. 2020 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga, naj se izpodbijana odločitev razveljavi, oz. podredno, naj se razveljavi celotna razpisna dokumentacija in vsa nadaljnja ravnanja naročnika, oz. še podredno, naj se razveljavi postopek oddaje javnega naročila. Vlagatelj v vsakem primeru predlaga tudi povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva. Zatrjuje, da naročnik ni upošteval napotkov iz odločitev Državne revizijske komisije št. 018-60/2019-5 in 018-192/2019-6 ter je še dodatno kršil Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) s tem, ko:
- ni obrazložil sklepa o zavrnitvi vseh ponudb;
- vlagatelja ni obvestil zakaj ni bila izbrana njegova (popolna) ponudba, za katero je bilo v odločitvi Državne revizijske komisije ugotovljeno, da bi morala biti točkovana z več točkami (in bi bila tako lahko v postopku edina izbrana);
- je vlagatelju povzročil škodo s tem, ko je naročilo brez razlogov zaključil z neizbiro;
- je ponovno preferiral določenega ponudnika;
- je napovedal ponovitev postopka za isti predmet, medtem ko se bistvene okoliščine niso spremenile;
- je navedel, da iz odločitve Državne revizijske komisije ne izhaja drugačna možnost odločitve;
- je v sklepu o zavrnitvi vseh ponudb navedel napačen pravni pouk.
Vlagatelj meni, da naročnik namenoma ne želi uporabiti meril za oddajo javnega naročila na način, kot so bila opisana in ovrednotena, zato, da mu ne bi bilo treba naročila oddati vlagatelju. Edina možna in pravilna bi bila oddaja naročila vlagatelju; v nasprotnem primeru naj bi se namreč izkazalo, da sta naročnik in Državna revizijska komisija napačno odločila glede vlagateljevega zahtevka za revizijo z dne 12. 4. 2019 (kjer je zatrjeval tudi nedoločnost in druge nepravilnosti merila »Komentarji zakonov«), zato bi mu morala povrniti potrebne stroške v zvezi s tedanjim zahtevkom. Vlagatelj meni, da lahko naročnik sklep o zavrnitvi vseh ponudb popravi le z izdajo nove odločitve. Ker pa bi naročnik pomanjkljivosti celotne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila lahko učinkovito odpravil le s pripravo nove dokumentacije, ki bi omogočala oddajo dopustnih in medsebojno primerljivih ponudb, pa je vlagatelj mnenja, da bi bila potrebna razveljavitev postopka oddaje javnega naročila v celoti. Vlagatelj se še boji, da uporabniki pri naročniku še naprej uporabljajo portal konkurenčnega ponudnika, čeprav je naročnikova pogodba s tem ponudnikom že prenehala veljati; opozarja, da bi v tem delu lahko šlo za državno pomoč temu ponudniku oz. za korupcijo. Opozarja še, da mu naročnik ni povrnil stroškov iz prejšnjega postopka pravnega varstva, v katerem je Državna revizijska komisija odločila s sklepom št. 018-192/2019-6 in naročniku naložila povračilo stroškov v znesku 3.952,80 EUR.

Naročnik je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil s sklepom z dne 23. 1. 2020. Pojasnjuje, da iz že razveljavljene odločitve o oddaji naročila izhaja, da s »komentarji« zakonov, ki jih ponuja vlagatelj (kjer je komentirano zgolj po pet členov posameznega zakona), nikakor ni uresničen namen postavitve merila »Komentarji zakonov«. Meni, da v kolikor bi šlo v primeru oddaje javnega naročila na podlagi dodelitve za uspeh odločilnih točk tovrstnim, za uporabnike neuporabnim komentarjem, za negospodarno porabo javnega denarja. Ne glede na sklep Državne revizijske komisije št. 018-60/2019-5 ni pričakoval take ponudbe vlagatelja, s katerim je kot ponudnikom pravnim informacij več kot dvajset let korektno sodeloval ter preko lastne uporabniške izkušnje tudi prispeval k razvoju in izboljšanju sistema. V delu, ki se nanaša na ponujene komentarje, je ta ponudba naročnika neprijetno presenetila – naročnik ponudbo razume kot žaljivo do sodnikov, strokovnih sodelavcev in drugih uporabnikov na sodiščih, ki pri svojem delu potrebujejo dostop do kakovostnih in celovitih spletnih pravnih informacij kot predmetom naročila, česar pa v tem postopku očitno ni mogoče doseči. Naročnik ocenjuje, da je bila težava očitno v samem oblikovanju merila na način, da dejansko preko njega ni bilo mogoče zagotoviti namena javnega naročanja, saj ni zagotavljalo neokrnjene kvalitete predmeta tega naročila. Naročnik zavrača tudi očitke o pomanjkljivi obrazložitvi sklepa o zavrnitvi vseh ponudb – kot bistveno izpostavlja, da se je skliceval na sklep oz. napotke Državne revizijske komisije, ob čemer je popolnoma jasno, da zaradi problematičnega merila ne more oddati javnega naročila na način, da bi lahko na gospodaren in učinkovit način uresničil namen, zaradi katerega naroča predmetne storitve.

Vlagatelj je z vlogo z dne 28. 1. 2020 Državno revizijsko komisijo obvestil, da je bila taksa po sklepu Državne revizijske komisije št. 018-192/2019-6 vlagatelju vrnjena dne 23. 1. 2020, do navedb naročnika pa se ni opredelil.

Naročnik je dne 30. 1. 2020 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.

Po pregledu prejete dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V zahtevku za revizijo vlagatelj opozarja, da je bil pravni pouk v izpodbijani naročnikovi odločitvi napačen, ker je naročnik navedel, da se zahtevek za revizijo lahko vloži le preko portala eRevizija, čeprav se ta začne uporabljati šele 1. 1. 2021. Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnikov (pomanjkljiv) pravni pouk glede načina vložitve zahtevka za revizijo ni v ničemer vplival na vlagateljev pravni položaj v predmetnem revizijskem postopku – vlagatelj je namreč pravočasno vložil zahtevek za revizijo.

Uvodoma je mogoče ugotoviti, da so navedbe in predlogi vlagatelja nekoliko kontradiktorni: vlagatelj si namreč po eni strani prizadeva za razveljavitev izpodbijane odločitve zato, da bi bilo naročilo oddano njemu, po drugi strani pa si prizadeva za razveljavitev celotnega postopka oddaje javnega naročila (navaja celo, da je »[…] še vedno mnenja, da bi bila potrebna razveljavitev postopka oddaje javnega naročila v celoti«) in pripravo nove dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ob čemer – upoštevaje, da je naročnik zavrnil vse ponudbe in napovedal izvedbo novega postopka – niti ni jasno, kako bi si vlagatelj na tak način sploh izboljšal svoj položaj. Ker pa je vsebino zahtevka za revizijo vseeno mogoče razumeti tudi oz. zlasti na način, da si vlagatelj prizadeva za sprejem odločitve v obstoječem postopku oddaje javnega naročila, kjer bi bilo javno naročilo oddano njemu, je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo obravnavala v tem smislu.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo primarno zatrjuje, da naročnikova odločitev o oddaji naročila ni obrazložena, kar je še posebej pomembno z vidika zagotavljanja transparentnosti postopka javnega naročanja, zmožnosti preverbe, ali je naročnik do vseh ponudnikov ravnal na enak način, ter zagotavljanja učinkovitega pravnega varstva.

Oddaja naročila v izvedbo ni edini možni zaključek postopka oddaje javnega naročila. ZJN-3 ne določa oz. naročniku ne nalaga dolžnosti, da javno naročilo odda, temveč ureja tudi primere, ko se postopek oddaje javnega naročila ne konča z izbiro najugodnejšega ponudnika. Razlogi za neuspešen zaključek postopka oddaje javnega naročila so lahko bodisi na strani ponudnikov, ker so oddali nedopustne ponudbe, zaradi česar naročnik vse ponudbe zavrne (prva alineja tretjega odstavka 90. člena ZJN-3), bodisi na strani naročnika, ko iz razlogov na njegovi strani ne odda javnega naročila: peti odstavek 90. člena ZJN-3 tako določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Četudi zakon ne določa kriterijev za ugotavljanje ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o (ne)oddaji naročila, je slednje skozi svojo prakso oblikovala Državna revizijska komisija. V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (primerjaj npr. odločitve v zadevah, št. 018-258/2017, 018-097/2018, 018-125/2018, 018-021/2019) je namen odločitve o (ne)oddaji javnega naročila predvsem seznanitev ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Ni tako nujno, da je obrazložitev vseobsežna, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo naročnikove odločitve oziroma s poglavitnimi razlogi zanjo in odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva.

V obravnavanem primeru se naročnik sklicuje na napotke Državne revizijske komisije iz sklepa št. 018-192/2019-6, katerim naj ne bi mogel slediti drugače kot z zavrnitvijo vseh ponudb. Upoštevaje vsebino napotkov in vsebine sklepa št. 018-192/2019-6, ki je rezultirala v napotkih naročniku (sklep se je nanašal na vlagateljeve očitke v zvezi z ocenjevanjem ponudb po merilu »Komentarji zakonov«), je torej mogoče ugotoviti, da naročnik v bistvu uveljavlja, da mu vsebina obstoječe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila zaradi merila »Komentarji zakonov« ne omogoča oddaje javnega naročila na način, da bi lahko na gospodaren in učinkovit uresničil namen, zaradi katerega naroča predmetne storitve. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je vlagatelj v konkretnem primeru lahko nedvoumno ugotovil razlog za zavrnitev vseh ponudb. Navedeno je navsezadnje razvidno tudi iz zahtevka za revizijo, saj vlagatelj (kot sledi v nadaljevanju) izpostavlja in problematizira prav ta razlog. Ker je naročnik v obravnavani zadevi vse prejete ponudbe zavrnil iz razlogov na svoji strani in ne zaradi razlogov na strani ponudnikov, dopustnosti prejetih ponudb pa ni presojal, se posledično kot brezpredmetne izkažejo vlagateljeve navedbe glede umanjkanja obveščenosti o tem, zakaj njegova ponudba ni bila izbrana.

Državna revizijska komisija zato v konkretnem primeru ne more slediti vlagateljevim navedbam, da naročnikova odločitev o oddaji naročila sploh ni obrazložena (zaradi česar bi bilo vlagateljevo uveljavljanje pravnega varstva oteženo ali onemogočeno). V posledici ugotovljenega naročniku kršitve petega odstavka 90. člena ZJN-3 v povezavi s desetim odstavkom istega člena (skladno s katerim naročnik svojo odločitev obrazloži v skladu z določbami 90. člena ZJN-3) ni mogoče očitati.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala še vlagateljeve revizijske navedbe glede navideznosti razlogov za zavrnitev vseh ponudb.

Niti ZJN-3 niti drugi predpisi s področja javnega naročanja ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost oziroma dopustnost naročnikovih razlogov za zaključek postopka brez oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija je že večkrat navedla, da tudi iz prakse Sodišča Evropske Unije pri razlagi prava Evropske unije izhaja, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek in da pravo EU o oddaji javnih naročil ne zahteva, da bi jo smeli sprejeti le v izjemnih primerih in/ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (C-27/98, točki 23 in 25; C-244/02, točka 29). Sodišče pa je opozorilo, da morajo naročniki pri tem (kljub temu, da evropske smernice s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za njen sprejem) spoštovati temeljna pravila prava EU, ki zadevajo svobodno ustanavljanje podjetij in svobodo izvajanja storitev na območju EU (C 92/00, točka 42). Naročnik torej lahko vedno zaključi postopek brez izbire najugodnejšega ponudnika – celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi njegove napake – vendar le pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (C-244/02, točka 36).

Presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku tako obsega (v obsegu revizijskih navedb) zlasti preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu le-te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno in diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno. Načelo enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) naročnika obvezuje, da mora med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja glede vseh elementov zagotoviti, da med njimi ni razlikovanja. Kadar naročnik na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 postopek oddaje javnega naročila zaključi z zavrnitvijo vseh ponudb, je o kršitvi načela enake obravnave ponudnikov mogoče govoriti zlasti v primeru, kadar je razlog za zaključek postopka naveden le formalno oziroma navidezno, dejansko pa je uporabljen z namenom, da se enega ali več ponudnikov postavi v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki – ravno to v obravnavanem primeru zatrjuje vlagatelj s tem ko navaja, da naj naročnik namenoma ne bi želel uporabiti meril za oddajo javnega naročila zato, da mu ne bi bilo treba oddati javnega naročilu vlagatelju; s tem v zvezi vlagatelj še meni, da je zaradi prejšnjih ravnanj naročnika ter odločitev naročnika in Državne revizijske komisije edina možna in pravilna odločitev o oddaji javnega naročila vlagatelju.

Državna revizijska komisija ne more slediti revizijskim navedbam, da je v obravnavani zadevi naročnikov razlog za zavrnitev vseh ponudb navidezen in da ga je naročnik navedel le z namenom neenakopravne obravnave ponudnikov. Naročnik je namreč s sklicevanjem na sklep Državne revizijske komisije št. 018-192/2019-6 (kot že pojasnjeno) uveljavljal, da merilo »Komentarji zakonov« ne omogoča oddaje javnega naročila na način, da bi lahko na gospodaren in učinkovit uresničil namen, zaradi katerega naroča predmetne storitve. Ta razlog je v obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo še dodatno konkretiziral s tem, ko je v bistvu navedel, da je računal na pošteno razumevanje tega merila, na način, da bodo ponudniki ob upoštevanju namena tega razpisa (tj. zagotovitvi kar najkvalitetnejših vsebin za ene od najzahtevnejših uporabnikov v pravosodju) v smislu komentarjev zakonov ponudili celostno avtorsko obravnavo zakonov, ne pa zgolj komentarja petih relativno nepomembnih členov posameznega (sistemskega) zakona, ki vsebuje med 500 in 1000 členi. Ne glede na razlog, zaradi katerega naročnik (celo kljub pravočasnim opozorilom Državne revizijske komisije v sklepu št. 018-60/2019-5 o možnem pomenu spornega merila) potencialne problematike v zvezi z uporabo tega merila ni sprevidel že v fazi pred potekom roka za predložitev ponudb ter ustrezno spremenil merila, pa v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da bi bili sedanji argumenti naročnika neresnični ali neutemeljeni.

Pri tem ni mogoče soglašati z vlagateljevo oceno o tem, da neoddaja naročila vlagatelju pomeni, da je Državna revizijska komisija napačno odločila o vlagateljevem zahtevku za revizijo z dne 12. 4. 2019: Državna revizijska komisija je na podlagi navedenega zahtevka za revizijo sprejela sklep št. 018-60/2019-5, v katerem je med drugim (v delu, ki se nanaša na sporno merilo) ugotovila, da sporno merilo ni bilo nejasno; takemu stališču je dosledno sledila tudi pri obravnavi vlagateljevega zahtevka za revizijo z dne 18. 10. 2019, s katerim je vlagatelj uspel (gl. sklep št. 018-192/2019-6). V sklepu št. 018-60/2019-5 je bilo poudarjeno še, da je presoja dodatnih koristi, ki jih prinesejo komentarji zakonov, ki ne obravnavajo vseh členov, v sferi naročnika, Državna revizijska komisija pa v tako oceno ne more posegati, saj bi v nasprotnem primeru določala, kakšne komentarje zakonov naročnik oz. uporabniki potrebujejo za opravljanje njihovih nalog. Državna revizijska komisija dodaja, da je priprava ustrezne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, s katero naročnik določi (med drugim) ustrezna merila, v sferi naročnika, zato je na naročniku tudi presoja, ali lahko na podlagi takšne dokumentacije odda javno naročilo ali pa tega ne more storiti. Kot že navedeno, pa je naročnik upravičen zaključiti postopek z zavrnitvijo vseh ponudb, celo v primeru (kot je bilo že pojasnjeno), če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi njegove napake.

Glede na vse navedeno se je naročnik odločil vse prejete ponudbe zavrniti in za isti predmet izvesti nov postopek oddaje javnega naročila, ob takšnem ravnanju pa naročniku po oceni Državne revizijske komisije ni mogoče očitati, da je vlagatelja postavil v neupravičeno slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki. Naročnik je z izpodbijano odločitvijo vse ponudnike postavil v enak položaj, tj. v položaj, v katerem javno naročilo zaradi neustrezno oblikovanega merila ni bilo dodeljeno nobenemu izmed njih in v katerem se bodo ponudniki (tudi vlagatelj) v morebitnem novem postopku lahko ponovno potegovali za dodelitev javnega naročila (za kar si z enim od podrednih predlogov navsezadnje prizadeva tudi vlagatelj, kot že pojasnjeno).

Vlagateljevi pomisleki o odsotnosti pravne podlage za izvedbo (bodočega) novega postopka za isti predmet niso relevantni. Zakonitost naročnikovih ravnanj v (novem) ponovljenem postopku oddaje javnega naročila za isti predmet javnega naročanja bo namreč lahko predmet presoje (pravnega varstva) v času izvajanja takšnega postopka, v predmetnem revizijskem postopku pa je mogoče presojati le ravnanja naročnika v konkretnem postopku oddaje javnega naročila.

Na podlagi vsega zgoraj navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati očitanih kršitev in s tem povezanih nezakonitosti naročnikovega ravnanja pri izdaji odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, zato je na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, njegovo zahtevo za povrnitev stroškov v celoti zavrnila.

V kolikor gre navedbe vlagatelja v zahtevku za revizijo razumeti na način, da z njimi uveljavlja tudi povračilo stroškov v višini plačane takse za zahtevek za revizijo z dne 12. 4. 2019, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bilo o povrnitvi tega stroška že odločeno s sklepom št. 018-60/2019-5.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 21. 2. 2020

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije




Vročiti:
– LEXPERA, d.o.o., Tivolska cesta 50, 1000 Ljubljana,
– Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Tavčarjeva ulica 9, 1000 Ljubljana,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.