018-192/2019 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Center za informatiko

Številka: 018-192/2019-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Tadeje Pušnar in Nine Velkavrh, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dostop do pravno-informacijskega sistema«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja LEXPERA, d.o.o., Tivolska cesta 50, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika in pooblaščenega naročnika Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Center za informatiko, Tavčarjeva ulica 9, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 23. 12. 2019

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA« z dne 11. 10. 2019.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v znesku 3.952,80 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 13. 3. 2019, pod št. objave JN001449/2019-B01, ter v Uradnem listu EU dne 14. 3. 2019, pod št. objave 2019/S 052-119752. Naročnik izvaja javno naročanje v svojem imenu in na svoj račun ter v imenu in za račun naročnika Ustavno sodišče Republike Slovenije, Beethovnova ulica 10, Ljubljana.

Naročnik je na portalu javnih naročil (pod št. objave JN001449/2019-ODL01) dne 11. 10. 2019 objavil »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA« z dne 11. 10. 2019, s katero je javno naročilo oddal ponudniku TAX-FIN-LEX d.o.o., Železna cesta 18, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je naročnik ocenil po merilu najugodnejšo ponudbo izbranega ponudnika kot dopustno, ter da pri ocenjevanju ponudb vlagateljevi ponudbi v okviru merila 2 »Komentarji zakonov« ni dodelil dodatnih točk, pri čemer je navedel, da »[p]onujen sistem ponudnika Lexpera d.o.o. vsebuje po cca 5 komentiranih členov vsakega od naštetih zakonov, kar ne moremo šteti kot komentar, ki predstavlja dodano kakovost oziroma vsebinske prednosti (namen tega merila), zato se mu ne dodeli dodatnih točk.«

Vlagatelj je z vlogo z dne 18. 10. 2019 pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Zatrjuje, da je naročnik iz razloga, ker preverjanja izpolnjevanja pogojev in ustreznosti ponudb potrebam in zahtevam naročnika ni nikjer dokumentiral in z njimi v svoji odločitvi ni seznanil vlagatelja, kršil načeli transparentnosti in enakopravne obravnave ponudnikov. Kot nezadovoljivo obrazloženo označuje tudi izpodbijano odločitev. Meni, da je odločitev naročnika v delu točkovanja in obrazložitve glede merila 2 nezakonita in v nasprotju z dokumentacijo javnega naročila in odgovori naročnika na portalu javnih naročil – vlagatelj utemeljuje, da bi morala biti njegova ponudba v tem delu ocenjena drugače (z največjim številom možnih točk v okviru tega merila), ob pričakovanem in pravilnem točkovanju pa bi bilo javno naročilo dodeljeno njemu. V nadaljevanju podrobneje utemeljuje zatrjevane kršitve, povezane s testno uporabo pravno-informacijskih sistemov obeh ponudnikov in komunikacijo naročnika z obema ponudnikoma, izpostavlja pa tudi sklenitev pogodbe s konkurenčnim ponudnikom v času nedokončanja javnega naročila. Kot razloge, zakaj ponujeni sistem izbranega ponudnika ne izpolnjuje določenih zahtev naročnika, vlagatelj navaja, da:
- se vsebine Uradnega lista RS od leta 1991 dalje ne nahajajo v ponujenem sistemu, ampak na zunanjem viru, sistem pa ne omogoča iskanja po besedilu vsebin in označevanja besedila iskalne zahteve/fraze v vsebini dokumenta;
- ni omogočeno iskanje po besedilu vsebin mednarodnih sporazumov EU;
- ni omogočeno iskanje po besedilu vsebin sekundarne zakonodaje EU;
- ni omogočeno ločeno iskanje samo po EU vsebinah.
Vlagatelj predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve o oddaji naročila, podredno celotne razpisne dokumentacije oz. celotnega postopka oddaje javnega naročila, v vsakem primeru pa tudi povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva.

Izbrani ponudnik se je o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo izjasnil z vlogo z dne 24. 10. 2019. Trditve vlagatelja označuje za netočne ali vsaj zavajajoče, pri čemer se podrobneje opredeljuje do vseh navedb vlagatelja o neskladnosti njegove ponudbe z zahtevami naročnika.

Naročnik je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil s sklepom z dne 7. 11. 2019. Zavrača očitke o neobrazloženosti odločitve o oddaji naročila. Meni, da je bil razlog, zakaj vlagatelju ni priznal točk pri merilu 2, jasen in razumljiv, iz ravnanja vlagatelja pa naj bi bilo že na prvi pogled očitno, da poizkuša izigrati postavljeno merilo. Prepričan je, da vlagatelj zahteve po »komentarjih zakonov« ni izpolnil v mejah, ki jo razlaga take zahteve še dopušča. Meni, da je strokovna komisija naročnika testno uporabo obeh ponujenih sistemov izvedla enakopravno in nediskriminatorno ter svoje ugotovitve ustrezno evidentirala v dokumentih »Zapisnik o ugotovitvah testne uporabe obeh pravno-informacijskih sistemov« in »Poročilo strokovne komisije o pregledu izpolnjevanja pogojev ponujenih pravno informacijskih sistemov v postopsku JN-1/2019«, ki nista javna, izsledki pa so povzeti v izpodbijani odločitvi. Očitke v zvezi s komunikacijo z obema ponudnikoma ter sklenitvijo pogodbe označuje za niti posredno povezane s predmetnim postopkom, saj naj bi se te navedbe nanašale na evidenčna postopka, s katerima je moral zagotoviti dostop do pravno-informacijskega sistema v prehodnem obdobju, do uspešnega zaključka predmetnega postopka. Naročnik podrobneje pojasnjuje, zakaj so neutemeljeni vsi vlagateljevi očitki o nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika.

Vlagatelj se je do navedb naročnika opredelil z vlogo z dne 11. 11. 2019. Vztraja pri predhodnih navedbah ter dodaja, da je šele po prejemu sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo izvedel, da obstajata dva dokumenta v zvezi s preverjanjem ponujenih sistemov – s tem, ko ta dva dokumenta nista bila predložena ali vsaj omenjena v izpodbijani odločitvi, je izgubil možnost vpogleda v ta dokumenta in možnost navajanja dejstev in dokazov, ki bi izvirali iz teh dokumentov. S tem v zvezi zato poziva Državno revizijsko komisijo, da mu dovoli vpogled v te dokumente. Meni še, da je nemogoče preveriti, ali sta ta dokumenta nastala v zatrjevanem trenutku, tj. kot rezultat testiranja obeh sistemov. Vlagatelj se opredeljuje tudi do navedb naročnika glede (ne)dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika, pri čemer dodaja, da naročnik sedaj nekatere svoje zahteve interpretira širše, s tem pa diskriminira vlagatelja. Kot problematično dodaja še, da izbrani ponudnik po vloženem zahtevku za revizijo v nasprotju z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) glede na dokaze o neustreznosti sproti prilagaja ponujeni pravno-informacijski sistem, ki pa kljub tem prilagoditvam še vedno ne ustreza zahtevam.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 12. 11. 2019 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Državna revizijska komisija je vlagatelja skladno z načelom kontradiktornosti (11. člen ZPVPJN) dne 25. 11. 2019 seznanila z dokumentoma »Zapisnik o ugotovitvah testne uporabe obeh pravno-informacijskih sistemov« in »Poročilo strokovne komisije o pregledu izpolnjevanja pogojev ponujenih pravno informacijskih sistemov v postopsku JN-1/2019«, na podlagi katerih naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, utemeljuje svoje navedbe glede dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika in ocenjevanja obeh ponudb po merilih.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 2. 12. 2019 zelo podrobno (na 46 straneh) opredelil do vsebine posredovanih dokumentov. Pri tem svoje predhodne navedbe še dodatno utemeljuje, obširno pa navaja in utemeljuje še nove razloge za nedopustnost ponudbe izbranega ponudnika oz. dejstva, ki naj bi kazala na nezakonita ravnanja naročnika v zvezi s testno uporabo obeh ponujenih pravno-informacijskih sistemov. Vlagatelj tako med drugim navaja, da:
- je naročnik kršil načeli transparentnosti in enakopravne obravnave, saj je morda konkurenčni ponudnik (vede ali nevede) omogočal daljše testiranje pravno-informacijskega sistema;
- je naročnik navedel, da je »komisija poskušala v kar največji meri pri obeh sistemih pregledati iste vsebine«, kar za vlagatelja ni odraz enakopravne obravnave ponudnikov, saj bi moralo testiranje potekati do dokumenta natančno;
- iz zapisnika izhaja, da je naročnik pri preverjanju izhajal ne le iz zahtev razpisne dokumentacije, ampak tudi iz potreb, ki jih imajo sodniki in strokovni sodelavci na sodiščih, s čimer naj bi naročnik dodatno širil oz. spreminjal razpisne zahteve;
- iz zapisnika izhaja, da so »bile dokumentirane samo pomanjkljivosti, ne pa tudi vsa iskanja, ki so dala ustrezne rezultate«, kar kaže na netransparentno ravnanje naročnika – naročnik je lahko pri tem arbitrarno odločil, kaj in kako bo pri katerem od ponudnikov preveril, z namenom, da za enega od njiju prikaže slabše delovanje sistema oz. napačne ali nezadovoljive rezultate iskanj;
- je naročnik iskalne izraze naštel le primeroma in jih ni dokumentiral s posnetki zaslona, zato je nemogoče preveriti, ali je prikaz po vseh iskalnih zahtevah ustrezen.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo problematizira obrazloženost naročnikove odločitve glede ocenjevanja njegove ponudbe po merilih, vendar s tem povezanimi očitki ni mogoče soglašati: naročnik je razlog, zaradi katerega vlagateljevi ponudbi v okviru merila 2 ni dodelil točk, jasno in dovolj obširno navedel, vlagatelj pa to izpodbija v zahtevku za revizijo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 naročnik odda javno naročilo na podlagi meril ob upoštevanju določb 84., 85. in 86. člena tega zakona po tem, ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena tega zakona in
b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena tega zakona in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter izpolnjuje pravila in merila iz 82. in 83. člena tega zakona, če so bila določena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je odločitev o oddaji naročila nezakonita zaradi napačnega točkovanja njegove ponudbe v okviru merila 2 »Komentarji zakonov«, zaradi česar se je njegova ponudba po ocenjevanju po merilih uvrstila na drugo mesto, za ponudbo izbranega ponudnika – vlagateljeva ponudba je skupno prejela 174,50 točk, ponudba izbranega ponudnika pa 203 točke.

Naročnik je merila navedel v točki »6. MERILO ZA IZBIRO« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila:

»Merilo za izbiro najugodnejše ponudbe je ekonomsko najugodnejša ponudba z upoštevanjem naslednjih meril:

Merilo 1 Cena predstavlja največ 155 točk.
Merilo 2 Komentarji zakonov predstavlja skupaj največ 87 točk.
Merilo 3 Pravna literatura predstavlja skupaj največ 61 točk.
Merilo 4 Kontekstualni operatorji predstavlja 7 točk.

Skupno število točk ponudnika se pridobi tako, da se točke, pridobljene pri vseh merilih seštejejo. Ponudnik lahko dobi največ 310 točk. Ekonomsko najugodnejša je tista ponudba, ki doseže najvišje število točk.

DODATNO MERILO V PRIMERU DVEH ENAKOVREDNIH PONUDB:
V primeru, da bosta dva ali več ponudnikov na podlagi meril dosegla enako najvišje število točk, bo izbran ponudnik, ki doseže največ točk pri Merilu 2 Komentarji zakonov. V primeru, da bosta dva ali več najugodnejših ponudnikov še vedno v enakovrednem položaju, bo izbran ponudnik, ki bo ponudil nižjo skupno ponudbeno vrednost.
[…]
Merilo 2: KOMENTARJI ZAKONOV (28 %)
Število točk pri merilu Komentarji zakonov se pridobi tako, da se točke za komentarje posameznih zakonov seštejejo. Maksimalno število točk pri merilu Komentarji zakonov je 87 točk.
Če ponudnik v okviru ponujenega pravo-informacijskega sistema naročniku omogoča dostop do komentarjev spodaj navedenih zakonov, se mu prizna naslednje število točk:

Zakon Število točk
Kazenski zakonik (KZ-1) 10
Zakon o kazenskem postopku (ZKP) 10
Obligacijski zakonik (OZ) 10
Zakon o pravdnem postopku (ZPP) 10
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) 10
Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) 8
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) 8
Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) 5
Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) 5
Zakon o prekrških (ZP-1) 4
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) 4
Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) 3

Za obravnavani primer sta upoštevna še naslednja odgovora naročnika na vprašanja enega od potencialnih ponudnikov, objavljena na portalu javnih naročil, ki štejeta za del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (gl. tretjo poved prvega odstavka 67. člena ZJN-3 in drugi odstavek 67. člena ZJN-3):

»Datum objave: 02.04.2019 12:33
VPRAŠANJE
Ali se zahteve v zvezi z ažurnostjo podatkov iz točke 1.1. Povabila k sodelovanju, v katerem je zapisano, da mora ponudnik, "zagotoviti neomejen dostop do sodobnega, kvalitetnega in ažurnega pravnega-informacijskega sistema, ki vsebuje pravne informacije na enem mestu" nanašajo tudi na ažurnost v merilu 2 navedenih komentarjev zakonov (na primer, ko pride do spremembe zakona, je potrebno ustrezno ažurirati tudi komentar zakona)? Ali se komentarji, ki niso ažurni in ne vsebujejo zadnjih veljavnih sprememb in temu prilagojenih komentarjev zakona, ponudnik, pa jih še vedno ponuja, točkujejo tako kot tisti, ki so ažurni?

ODGOVOR
Da.

Datum objave: 08.04.2019 16:24
VPRAŠANJE
Ali morajo biti v primeru, da sistem ponuja komentar določenega zakona, komentirani vsi členi tega zakona?

ODGOVOR
Ne.«

Državna revizijska komisija pojasnjuje, da je v zvezi s predmetnim javnim naročilom dne 26. 6. 2019 sprejela sklep št. 018-60/2019-5, s katerim je zavrnila zahtevek za revizijo, ki ga je vlagatelj pred potekom roka za predložitev ponudb z vlogo z dne 12. 4. 2019 vložil (tudi) zoper navedene določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Vezano na vlagateljevo zatrjevano kršitev načela transparentnosti javnega naročanja, ker naj ne bi bilo jasno, kolikšen del zakona lahko ostane nekomentiran, je Državna revizijska komisija sicer pritrdila vlagatelju, da naročnik ni opredelil »obsega nepopolnosti«, vendar pa pojasnila, da umanjkanje naročnikove opredelitve, kolikšen del zakona (oz. koliko členov posameznega zakona) mora biti komentiran, da bi bil komentar zakona relevanten v okviru izpostavljenega merila, ne pomeni, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v izpostavljenem delu nejasna in posledično v nasprotju z načelom transparentnosti javnega naročanja, kot je to zatrjeval vlagatelj. Državna revizijska komisija je pojasnila, da »[s] tem, ko naročnik ni opredelil obveznega obsega (oz. odstotka) komentiranih členov, iz dokumentacije v zvezi z oddajo jasno in nedvoumno izhaja, da pri ocenjevanju ponudb v okviru merila 2 – komentarji zakonov ne bo relevantno število (oz. odstotek) komentiranih členov, pač pa bo relevantno izključno, ali je omogočen dostop do komentarjev tistih zakonov, ki jih je naročnik izrecno opredelil«, ter da bi načeloma »[…] zato lahko bil, tako kot to ugotavlja tudi vlagatelj, v okviru izpostavljenega merila upoštevan tudi komentar zakona, ki obravnava zgolj en člen (če takšen komentar zakona na trgu obstaja)«. Državna revizijska komisija je tudi zavrnila tedanje vlagateljeve navedbe, da je naročnik z oblikovanim merilom 2 kršil načelo sorazmernosti in peti odstavek 84. člena ZJN 3 (vlagatelj je namreč te očitke utemeljeval z navedbami, da naročnik z nepopolnimi komentarji zakonov ne more doseči namena javnega naročila, in sicer dostopa do kvalitetnega pravno-informacijskega sistema), pri čemer je navedla, da »[s]amo dejstvo, da v posameznem komentarju niso obravnavani vsi členi tega zakona, še ne pomeni, da takšen komentar nima »ustrezne vrednosti«, kot to zatrjuje vlagatelj« ter da »[č]e naročnik, ob upoštevanju svojih potreb, ocenjuje, da mu tudi komentarji zakonov, ki ne obravnavajo vseh členov, prinašajo dodatno korist, zaradi katere je pripravljen sprejeti ponudbo z višjo ceno, Državna revizijska komisija v takšno oceno ne more posegati […]«. V obravnavanem primeru se vlagatelj sklicuje na predstavljeno odločitev Državne revizijske komisije št. 018-60/2019-5 ter navaja, da mu je v tem sklepu predstavljena razlaga odvrnila dvome glede nujnega števila komentiranih členov zakona in je tako prepričan, da zaradi manjšega števila komentiranih členov ne more biti v slabšem položaju v okviru ocenjevanja po tem merilu.

Dejansko stanje med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, namreč da vlagatelj s ponujenim dostopom do pravno-informacijskega sistema omogoča dostop do vseh za merilo 2 upoštevnih komentarjev zakonov, pri čemer pa ti komentarji obsegajo le po pet ali šest komentiranih členov vsakega zakona. Sporno med strankama pa je, ali je naročnik ravnal pravilno, ko ponudbi vlagatelja zaradi takega obsega komentiranih členov ni dodelil točk v okviru tega merila, ponudba vlagatelja pa je bila zato uvrščena na drugo mesto, za ponudbo izbranega ponudnika.

Državna revizijska komisija soglaša z vlagateljem v tem, da naročnik pri ocenjevanju njegove ponudbe ni uporabil spornega merila na način, kot je bil določen v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Pri tem niso prepričljivi argumenti naročnika v smeri, da zahteva po komentarjih zakona ni izpolnjena v mejah, ki jo razlaga take zahteve še dopušča: kot je bilo že pojasnjeno, je bilo ravno to vprašanje obravnavano v postopku pravnega varstva, v katerem je Državna revizijska komisija odločila s sklepom št. 018-60/2019-5 in tedanje očitke vlagatelja zavrnila kot neutemeljene, z navedbo, kakšna razlaga spornega merila lahko izhaja iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (vključujoč naročnikove odgovore na portalu javnih naročil) v kolikor je potrebno te določbe obravnavati kot jasne in skladne z ZJN-3, za kar si je (z zavrnitvijo zahtevka za revizijo) tedaj prizadeval tudi naročnik. Argument naročnika, da tako skopega komentarja v svoji redni ponudbi nima niti vlagatelj, ni upošteven, saj je predmet naročila (spletni) pravno-informacijski sistem in ne knjižna oblika komentarja, vlagatelj pa zatrjuje, da njegovi prodajni paketi niso fiksni, temveč se razlikujejo glede na želje in dejanske potrebe kupcev, višina ponudbe pa je tako odvisna od števila komentiranih členov posameznih zakonov, saj je prilagajanje mogoče tako na ravni števila zakonov kot na ravni komentarjev posameznih členov (»pay per use«), kar je upoštevano pri kalkulaciji ponudbene cene. Na podlagi redne ponudbe paketov (kot npr. »Profesionalni paket IUS-INFO«, ki ga omenja naročnik) še ni mogoče zaključiti, da drugačen produkt sploh še ni obstajal.

Državna revizijska komisija na tem mestu še dodaja, da je naročnik po prejemu in seznanitvi s sklepom št. 018-60/2019-5 imel možnost dopolniti ali spremeniti vsebino spornega merila, v kolikor je menil, da možna oz. nakazana interpretacija obstoječih določil ni ustrezna ali da lahko vodi do nesmiselnih rezultatov (kot npr. v obravnavanem primeru, glede na navedbe naročnika), vendar tega ni storil – šele v tem postopku pravnega varstva kot argument, zakaj vlagatelj ni mogel realno pričakovati največjega možnega števila točk v okviru spornega merila, navaja, da brez dvoma komentar enega (ali petih) členov z vidika naročnikovih potreb ne predstavlja prednosti ali dodane vrednosti ter da želi oz. potrebuje celostno obravnavo oz. argumentacijo zakona. Prav tako naročnik šele v postopku pravnega varstva dodatno pojasnjuje in zamejuje pomen negativnega odgovora s portala javnih naročil (o tem, ali morajo biti komentirano vsi členi zakona).

Glede na vse doslej navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj z zahtevkom za revizijo izkazal, da naročnik ni pravilno ocenil njegove ponudbe glede na merila za oddajo javnega naročila iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Državna revizijska komisija posledično zaključuje, da naročnik ni ravnal skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3, v povezavi s prvim odstavkom 84. člena ZJN-3. Naročnik zadevnega javnega naročila namreč ni oddal po ocenjevanju na podlagi meril (ob upoštevanju določb 84. člena ZJN-3) ponudniku z ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Državna revizijska komisija je zato, v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA« z dne 11. 10. 2019.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN mora Državna revizijska komisija dati naročniku napotke v delu, v katerem je razveljavila postopek oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija napotuje naročnika, naj v primeru, če bo nadaljeval in zaključil postopek oddaje javnega naročila s sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila, pri ponovnem ocenjevanju dopustnih ponudb upošteva merila na način, kot so bila določena v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa; naročnik naj v celoti preveri dopustnost ponudbe ponudnika, kateremu namerava oddati javno naročilo, pri tem pa zagotovi enakopravno obravnavo ponudnikov. V kolikor pa bo naročnik ugotovil, da vsebina obstoječe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (zlasti glede meril) ne omogoča oddaje javnega naročila na način, da bi lahko na gospodaren in učinkovit uresničil namen, zaradi katerega naroča predmetne storitve, bo moral postopek oddaje javnega naročila ponoviti in pri tem pripraviti dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila tako, da bo na jasen in nedvoumen način opredelil merila za izbiro najugodnejše ponudbe oz. ponudnike jasno, natančno in nedvoumno seznanil z vsemi zahtevami, na podlagi katerih bo presojal dopustnost ponudb.

Ker je že navedena ugotovitev nezakonitega ravnanja naročnika pri ocenjevanju vlagateljeve ponudbe narekovala razveljavitev izpodbijane odločitve, za kar si je prvenstveno prizadeval vlagatelj, se Državna revizijska komisija v nadaljevanju ni posebej opredeljevala do vseh preostalih navedb vlagatelja glede (ne)dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika in testne uporabe obeh ponujenih pravno-informacijskih sistemov, saj navedeno ne bi v ničemer več vplivalo na odločitev Državne revizijske komisije.

Navkljub temu pa Državna revizijska komisija v zvezi z zelo obširnimi vlagateljevimi navedbami o testni uporabi obeh ponujenih sistemov in s tem povezanimi naročnikovimi ugotovitvami glede dopustnosti posameznih ponudb v smislu napotkov iz tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN dodaja še sledeče. Vlagatelj v okviru navedenega zatrjuje in dokazuje, da je izbrani ponudnik »prilagajal« ponujeni pravno-informacijski sistem po oddaji ponudbe oz. še tekom tega postopka pravnega varstva – kot primer vlagatelj navaja, da je izbrani ponudnik v iskalniku dodal nove možnosti iskanja. Državna revizijska komisija s tem v zvezi sicer ne more soglašati z vlagateljem v tem, da bi takšno ravnanje predstavljalo kršitev (89. člena) ZJN-3: predmet tega javnega naročila je namreč dostop do spletnega pravno-informacijskega sistema, pri čemer lahko ponudniki ponudijo dostop do že obstoječega pravno-informacijskega sistema, ki se nenehno dopolnjuje z novo vsebino (npr. z novimi predpisi, sodbami, članki idr.). Nerealno ter neživljenjsko je pričakovati, da do popravkov in izboljšav obstoječega sistema (npr. z novimi funkcionalnostmi) ne bi smelo priti. Ravno zato pa je pomembno, da naročnik preverbo (v tem primeru: na podlagi testne uporabe sistema), ali je ponudba skladna z njegovimi zahtevami, ustrezno dokumentira, saj le to omogoča naknadno preverljivost naročnikovih ravnanj glede postopka ocenjevanja in preverjanja posameznih sistemov oz. ponudb – preverba naročnikovih ravnanj oz. naročnikovih ugotovitev glede dopustnosti določene ponudbe zgolj z naknadnim vnovičnim testiranjem sistema bi namreč ob novi vsebini (npr. novih sodbah, predpisih, člankih itd.) ali novih funkcionalnostih lahko dala drugačen rezultat, ob čemer ne bi bilo mogoče preveriti naročnikovih prejšnjih zaključkov oz. ali je ponujeni sistem že v času oddaje ponudbe vseboval vse zahtevane vsebine in funkcionalnosti.

Upoštevaje vse navedeno naj naročnik torej presodi, ali lahko na podlagi že izvedene testne uporabe obeh sistemov sploh sprejme kakršnekoli zaključke glede ustreznosti ponujenih sistemov zahtevam iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, upoštevajoč pri tem še zlasti načelo enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) ter že izražene pomisleke vlagatelja glede testne uporabe obeh sistemov, dokumentiranja te testne uporabe ter (ne)izpolnjevanja zahtev iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. V kolikor naročnik ne more sprejeti ustreznih zaključkov zaradi pomanjkljivosti pri testiranju ali pri dokumentiranju ugotovitev tega testiranja (kar je oboje v tem postopku pravnega varstva zatrjeval vlagatelj), pa naj upošteva, da je predmet tega javnega naročila spletni pravno-informacijski sistem, podvržen spremembam, kar je vlagatelj izkazoval za sistem konkurenčnega ponudnika (v enaki meri pa vsaj glede vsebin velja tudi za njegov sistem), zaradi česar vnovično testiranje ne bi nujno zagotavljalo enakih rezultatov ter enakopravne obravnave ponudnikov.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva v višini plačane takse. Ker je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila, tretji odstavek 70. člena ZPVPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, mora naročnik vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

Državna revizijska komisija je na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN vlagatelju kot potrebne priznala priglašene stroške za plačano takso v višini 3.952,80 EUR.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 23. 12. 2019

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije




Vročiti:
– LEXPERA, d.o.o., Tivolska cesta 50, 1000 Ljubljana,
– Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Tavčarjeva ulica 9, 1000 Ljubljana,
– TAX-FIN-LEX d.o.o., Železna cesta 18, 1000 Ljubljana,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.