018-171/2019 Univerzitetni klinični center Ljubljana

Številka: 018-171/2019-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Sama Červeka, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh, kot članice senata, in mag. Gregorja Šebenika, kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nakup infuzijskih sistemov in podaljškov«, v sklopu 9: »Sistem za invazivno merjenje dveh tlakov«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj SIND, Ljubljana, d.o.o., Verovškova ulica 64, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba GODEC ČERNEKA NEMEC, o.p., d.o.o., Železna cesta 14, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 29. 10. 2019

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se postopek oddaje javnega naročila »Nakup infuzijskih sistemov in podaljškov«, za katerega je bilo obvestilo o javnem naročilu na portalu javnih naročil objavljeno dne 13. 6. 2019 pod številko JN004068/2019-B01 in v Uradnem listu Evropske unije dne 14. 6. 2019 pod številko 2019/S 113-276616, v sklopu 9: »Sistem za invazivno merjenje dveh tlakov« razveljavi v celoti.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v znesku 6.225,28 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 13. 6. 2019 na portalu javnih naročil pod številko JN004068/2019-B01 objavil obvestilo o javnem naročilu »Nakup infuzijskih sistemov in podaljškov«, ki je bilo dne 14. 6. 2019 pod številko 2019/S 113-276616 objavljeno tudi v Uradnem listu Evropske unije. Naročnik omenjeno javno naročilo, ki ga je razdelil na 85 sklopov, oddaja po odprtem postopku.

Vlagatelj je zoper določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v sklopu 9: »Sistem za invazivno merjenje dveh tlakov« (v nadaljevanju: sklop 9) vložil zahtevek za revizijo z dne 10. 9. 2019. Po zatrjevanju vlagatelja je naročnik navedeni sklop oblikoval tako, da je vanj vključil dva artikla, in sicer »Infuzijski sitem za hitro točenje« (pozicija 410) ter »Infuzijski sistem z regulatorjem pretoka« (pozicija 420). Z združevanjem navedenih vrst infuzijskih sistemov v istem sklopu pa je naročnik po mnenju vlagatelja kršil 73. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) in temeljna načela javnega naročanja. Vlagatelj je namreč prepričan, da ne obstoji noben objektivno utemeljen razlog, da naročnik obe vrsti infuzijskih sistemov naroča skupaj, kot tudi ne objektiven strokovno utemeljen razlog, da bi lahko ustrezen infuzijski sistem z regulatorjem pretoka ponudil samo ponudnik, ki hkrati ponuja tudi infuzijski sistem za hitro točenje. Predmet javnega naročila v spornem delu (pozicija 410 in pozicija 420) po mnenju vlagatelja namreč nedvomno dopušča oddajo v ločenih sklopih, saj ne gre za dve komponenti istega produkta oziroma opreme ali za dva produkta, ki bi morala biti kompatibilna, nič od navedenega pa naročnik v tehničnih specifikacijah, drugod v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ali v dodatnih pojasnilih niti ne navaja. Že dejstvo, da je naročnik oba sistema ločil v dve ločeni postavki, ne da bi pri tem zahteval njuno kompatibilnost ali kaj podobnega, dokazuje, da bi omenjeni postavki lahko bili oddani v ločenih sklopih. Vlagatelj, ki namerava na javnem razpisu nastopiti s ponudbo infuzijskega sistema z regulatorjem pretoka (ponuditi namerava izdelek Delta Doser 20 proizvajalca Deltamed), na podlagi obstoječih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne more oddati dopustne ponudbe, saj naročnik brez objektivno utemeljenega razloga v okviru istega sklopa zahteva tudi ponudbo infuzijskega sistema za hitro točenje, ki pa ga vlagatelj ne zmore ponuditi. Medtem ko je na trgu infuzijskih sistemov z regulatorjem pretoka zagotovljena konkurenca, je na relevantnem trgu na voljo zgolj en sam infuzijski sistem za hitro točenje, ki ga lahko ponudi le ekskluzivni zastopnik proizvajalca tega produkta za Slovenijo ter dva njegova prodajalca. Razdružitev artiklov pod pozicijama 410 ter 420 v dva ločena sklopa bi zato v konkretnem primeru nedvomno prispevala k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila ter za naročilo infuzijskega sistema z regulatorjem pretoka omogočila večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom v smislu 73. člena ZJN-3, zato bi naročnik po prepričanju vlagatelja moral naročilo obeh artiklov oddati v ločenih sklopih. V nadaljevanju vlagatelj navaja še, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila, ki se nanaša na infuzijski sistem z regulatorjem pretoka, nejasna, in sicer ni jasno, ali naročnik potrebuje sistem, ki deluje po makrodrip ali mikrodrip principu. Ker se uporaba makrodrip sistemov bistveno razlikuje od uporabe mikrodrip sistemov, oba sistema za naročnika ne moreta biti sprejemljiva. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija obravnavani postopek oddaje javnega naročila za sklop 9 razveljavi v celoti, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Naročnik je zahtevek za revizijo s sklepom, št. 845080110-026-18/2 z dne 23. 9. 2019, zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Navaja, da je tehnične zahteve določil na podlagi skrbne analize lastnih potreb ter izvedene predhodne analize trga, pri tem pa je upošteval še strokovno znanje članov komisije in stroke ter zahteve določil na način, da je omogočena oddaja dopustne ponudbe. Zgolj dejstvo, da vlagatelj ne ponuja določenega blaga v sklopu 9, še ne pomeni, da je naročnik z oblikovanjem navedenega sklopa kršil temeljna načela javnega naročanja. Po mnenju naročnika vlagatelj zgolj pavšalno in neupoštevajoč celoten proces ter namen uporabe artiklov iz sklopa 9 v zahtevku za revizijo navaja nezmožnost oddaje dopustne ponudbe. Naročnik, kot navaja, prilaga smernice za najbolj optimalno rešitev oziroma izbor intravenoznega igelnega konektorja za preprečevanje okužb krvnega obtoka, ki je ena izmed tehničnih zahtev naročnika. Kot je razvidno iz strokovnih kriterijev »nivo 2«, je namreč pri obeh artiklih na pozicijah 410 in 420 zahtevan brezigelni konekt. V svetovni strokovni literaturi se zaradi poenotenega rokovanja priporoča poenotena uporaba brezigelnega konekta. Glede na strokovno literaturo in prakso po bolnišnicah v Evropi ter svetu naročnik kot vodilna terciarna ustanova, ki zdravi največje število težkih pacientov, zahteva poenoten brezigelni konekt zgolj in samo iz strokovnih razlogov. Posledično so predpisane tehnične zahteve v zvezi s pozicijama 410 ter 420 ustrezne tako za paciente kot za zdravstveno osebje. Vlagateljevim navedbam, da so sklop 9 in v tej povezavi določene tehnične zahteve diskriminatorni, glede na vse navedeno ni mogoče pritrditi, poleg tega pa že vlagatelj sam ugotavlja, da je na trgu samo en ponudnik, ne pa tudi samo en proizvajalec zahtevanega artikla. Na podlagi navedenega gre po mnenju naročnika ugotoviti, da vlagatelj v zvezi pozicijama 410 in 420, združenima v istem sklopu, ter s tem v zvezi zatrjevanimi kršitvami ni zadostil svojemu trditveno-dokaznemu bremenu. Tudi sicer pa artikel Delta Doser 20 proizvajalca Deltamed, ki naj bi ga želel ponuditi vlagatelj, po zatrjevanju naročnika ne vsebuje brezigelnega konekta, kot je to zahtevano v strokovnih kriterijih. Po mnenju naročnika so nadalje neutemeljene tudi navedbe vlagatelja glede zatrjevane nejasnosti dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v sklopu 9 v delu, ki se nanaša na infuzijski sistem z regulatorjem pretoka. Na podlagi navedenega zahtevku za revizijo po mnenju naročnika ni mogoče ugoditi.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom, št. 845080110-026-18/3 z dne 26. 9. 2019, odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 27. 9. 2019 opredelil do navedb iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi se opredeljuje do posameznih naročnikovih trditev in dodatno pojasnjuje revizijske navedbe.

Državna revizijska komisija je dne 3. 10. 2019 prejela naročnikov dopis, št. 845080110-026-18/4 z dne 1. 10. 2019, s katerim ji je odstopil manjkajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Med strankama revizijskega postopka je spor glede vprašanja, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami ZJN-3, ko je artikla pod pozicijama 410 in 420 ponudbenega predračuna (to sta infuzijski sistem za hitro točenje in infuzijski sistem z regulatorjem pretoka, prej pod pozicijama 430 in 440) združil v istem sklopu (sklop 9), ali pa bi moral naročnik navedeni sklop razdeliti na dva manjša sklopa.

V zvezi z delitvijo sklopa 9 na dva manjša sklopa je na portalu javnih naročil v okviru vprašanj potencialnih ponudnikov ter odgovorov naročnika najti naslednje objave:

»12. VPRAŠANJE z dne 1. 7. 2019 ob 9:59
Sklop 0009, postavki 430 in 440
V omenjenem sklopu razpisujete artikla, pod postavko 430: Sistem infuzijski za hitro točenje in pod postavko 440: Infuzijski sistem z regulatorjem, Radi bi vas opozorili, da zaklepate sklop s sistemom, ki ga lahko na našem tržišču ponudi le en ponudnik in s tem omejujete konkurenco. Sistemi za hitro točenje so edinstveni in jih ponuja le en ponudnik. Prosimo za odprtje sklopa in omogočite prijavo na posamezen artikel.

ODGOVOR:
DA«

/…/

»45. VPRAŠANJE z dne 20.08.2019 ob 16:39
Postavka 440 INFUZIJSKI SISTEM Z REGULATORJEM PRETOKA odgovor naročnika na vprašanje št. 12 z dne 1.7.2019 ob 09.59:
Ali pravilno razumemo odgovor naročnika, da je sklop 0009 »odprt« ter da je omogočena prijava na posamezno postavko?

ODGOVOR: Sklop 0009 ostaja zaprt in je potrebno ponuditi vse postavke.«

Sporno vprašanje v zvezi z delitvijo sklopa 9 na dva manjša sklopa je treba presojati z vidika prvega odstavka 73. člena ZJN-3, ki določa, da mora naročnik v primeru, če predmet javnega naročila to dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, javno naročilo oddati po ločenih sklopih ter določiti velikost in predmet takšnih sklopov. Pri tem mora zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom.

Z določili 73. člena ZJN-3 je bil v nacionalni pravni red implementiran 46. člen Direktive 2014/14/EU, pri čemer je zakonodajalec to storil na način vzpostavitve zahteve, da morajo naročniki javno naročilo obvezno razdeliti na posamezne sklope, če sta za to izpolnjena dva pogoja: če to dopušča predmet naročila (če je predmet naročila možno deliti na manjše zaključene celote) in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila. Kot je pojasnjeno v 78. točki preambule Direktive 2014/14/EU, je eden izmed ciljev nove ureditve postopkov javnega naročanja ta, da mora biti javno naročanje prilagojeno potrebam malih in srednjih podjetij. Zakonodaje držav članic morajo zato zagotoviti, da spodbudijo naročnike k delitvam večjih naročil na sklope. Večja naročila lahko naročniki razdelijo količinsko, tako da vrednost posameznih naročil prilagodijo zmogljivostim malih in srednjih podjetij, ali pa kakovostno v skladu z različnimi sodelujočimi dejavnostmi in specializacijami, da tako vsebino posameznega naročila prilagodijo specializiranim sektorjem malih in srednjih podjetij. Kot izhaja iz preambule, lahko večja naročila naročniki razdelijo na manjše sklope tudi glede na različne faze projekta. Direktiva 2014/14/EU sicer dopušča tudi, da se naročnik odloči, da javnega naročila ne bo razdelil na sklope. Vendar pa mora v tem primeru izkazati, da obstajajo utemeljeni razlogi za takšno odločitev, ker bi npr. razdelitev naročila na sklope lahko povzročila omejevanje konkurence, ker bi pomenila tehnično prezahtevno ali predrago izvedbo javnega naročila ali pa bi potreba po usklajevanju različnih izvajalcev za sklope lahko resno ogrozila pravilno izvedbo javnega naročila (prim. tudi odločitvi Državne revizijske komisije v zadevi, št. 018-230/2017, na katero se sklicuje že vlagatelj, ter v zadevi, št. 018-164/2019).

Naročniki morajo torej v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZJN-3 in ob upoštevanju določb Direktive 2014/14/EU zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in večjo dostopnost javnega naročila malim in srednjim podjetjem tako, da javno naročilo razdelijo na sklope, če to omogoča predmet naročila, če to prispeva h gospodarni ter učinkoviti izvedbi naročila in če ne obstajajo utemeljeni razlogi, na podlagi katerih je naročilo bolj smiselno oddati kot celoto.

V zvezi z vprašanjem, ali predmet javnega naročila v sklopu 9 dopušča delitev na dva manjša dela, ki bi ju bilo mogoče oblikovati v samostojna sklopa, gre najprej ugotoviti, da naročnik konkretno javno naročilo oddaja kot naročilo blaga (točka II.1.3 objave obvestila o naročilu št. JN004068/2019-B01), pri čemer v sklopu 9 naroča infuzijski sistem za hitro točenje (gl. pozicijo 410 ponudbenega predračuna) in infuzijski sistem z regulatorjem pretoka (gl. pozicijo 420 ponudbenega predračuna). V tej zvezi vlagatelj navaja, da pri omenjenih dveh infuzijskih sistemih ne gre za dve komponenti istega produkta oziroma opreme kakor tudi ne za dva produkta, ki bi med sabo morala biti kompatibilna. Ob dejstvu, da naročnik navedenega ne zanika in da kaj drugega ne izhaja niti iz določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ni najti podlage za ugotovitev, da predmeta javnega naročila v sklopu 9 ne bi bilo mogoče razdeliti na dva manjša dela. Da predmet javnega naročila v sklopu 9 dopušča delitev na dva manjša dela, pa navsezadnje, kot utemeljeno izpostavlja vlagatelj, potrjuje tudi dejstvo, da je že naročnik sam oba navedena sistema ločil ter ju umestil v dve ločeni poziciji, pozicijo 410 in pozicijo 420, ne da bi pri tem z določitvijo tehničnih specifikacij zagotovil kompatibilnost obeh infuzijskih sistemov. Ob upoštevanju obravnavanih navedb vlagatelja, ki jim naročnik ne nasprotuje, prav tako pa niso v neskladju z določbami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v sklopu 9, Državna revizijska komisija ugotavlja, da predmet javnega naročila v navedenem sklopu vsekakor dopušča delitev na dva manjša ločena sklopa.

V zvezi z drugim vprašanjem, to je vprašanjem, ali bi delitev predmeta javnega naročila v sklopu 9 prispevala k večji gospodarnosti pri izvedbi naročila, Državna revizijska komisija ugotavlja, da bi oblikovanje dveh manjših sklopov vsaj vlagatelju omogočilo, da bi lahko za infuzijski sistem z regulatorjem pretoka oddal samostojno ponudbo. Ob upoštevanju navedenega je zato mogoče utemeljeno sklepati, da bi lahko naročnik z večjo dostopnostjo naročila gospodarskim subjektom preko oblikovanja dveh manjših sklopov prejel večje število ponudb ponudnikov, ki bi s ponudbenimi cenami vplivali na večjo konkurenčnost in s tem gospodarnost izvedbe javnega naročila.

Kot po vsebini smiselno izhaja iz odločitev Državne revizijske komisije v zadevah, št. 018-049/2016 in 018-230/2017, na kateri se v zvezi z obravnavanim vprašanjem sklicuje vlagatelj, razdelitev javnega naročila na sklope (oziroma posameznega sklopa na še manjše sklope) torej ni povsem stvar proste presoje naročnika, pač pa (praviloma) njegova dolžnost, ki se je (izjemoma) lahko razbremeni le, kadar so za to podani objektivno utemeljeni razlogi.

V obravnavanem primeru naročnik združitev infuzijskega sistema za hitro točenje ter infuzijskega sistema z regulatorjem pretoka v istem sklopu utemeljuje z navedbo, da je pri obeh sistemih zahteval brezigelni konekt, za katerega se v strokovni literaturi zaradi poenotenega rokovanja priporoča poenotena uporaba. V zvezi z izpostavljeno navedbo naročnika Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila pritrjuje vlagatelju, da naročnik v okviru tehničnih specifikacij (niti na kateremkoli drugem mestu v omenjeni dokumentaciji) ni zahteval, da morata biti brezigelna konekta pri omenjenih infuzijskih sistemih enaka oziroma poenotena, kakor tudi ne, da morata omogočati poenoteno uporabo. To pa pomeni, da bo ob obstoječih določbah dokumentacije v zvezi z oddajo javnega v sklopu 9 za dopustno označena tudi ponudba, pri kateri brezigelna konekta (oziroma njuna uporaba) pri omenjenih dveh infuzijskih sistemih – četudi sta slednja združena v istem sklopu – ne bosta enaka oziroma poenotena. Če je torej nameraval naročnik poenoteno uporabo brezigelnih konektov pri zahtevanih infuzijskih sistemih zagotoviti izključno z združitvijo obeh infuzijskih sistemov v isti sklop, velja pojasniti, da zgolj dejstvo združevanja obeh sistemov v isti sklop še ne pomeni nujno, da bo dobil infuzijska sistema s poenotenima brezigelnima konektoma, pri katerih bo omogočena njuna poenotena uporaba. Ker zgolj dejstvo združitve infuzijskih sistemov v isti sklop samo po sebi še ne zagotavlja, da bo naročnik dobil infuzijska sistema s poenotenima brezigelnima konektoma z zagotovljeno poenoteno uporabo, poenotenost brezigelnih konektov oziroma poenotenost uporabe brezigelnega konekta pri obeh sistemih ne more predstavljati objektivno utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bilo omenjena infuzijska sistema bolj smiselno oddati kot celoto. Poenotenost brezigelnih konektov oziroma uporabe slednjih je namreč v prvi vrsti stvar oblikovanja tehničnih specifikacij in ne oblikovanja sklopov. Takšen zaključek je – glede na okoliščine konkretnega primera – tudi povsem neodvisen od vprašanja, ali se v strokovni literaturi zaradi poenotenega rokovanja priporoča uporaba brezigelnega konekta (kar je dejstvo, ki ga naročnik, kot izhaja iz njegovih navedb, dokazuje s predložitvijo članka »Choosing the Best Design for Intravenous Needleless Connectors to Prevent Bloodstream Infections« avtorja Williama R. Jarvisa), zato Državna revizijska komisija dokaznega predloga z vpogledom v navedeni članek ni izvedla.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija na eni strani pritrjuje vlagatelju, da je predmet javnega naročila v sklopu 9 mogoče razdeliti na manjše sklope, pri čemer bi takšna delitev prispevala k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, ter na drugi strani ugotavlja, da naročnik v konkretnem primeru ni navedel nobenih utemeljenih razlogov, ki bi ga dolžnosti razdelitve predmeta javnega naročila v sklopu 9 na manjše sklope razbremenili. V posledici navedenega gre tako zaključiti, da je naročnik s tem, ko predmeta javnega naročila v sklopu 9 ni razdelil na manjše sklope, kršil prvi odstavek 73. člena ZJN-3.

Omenjena kršitev je v konkretnem primeru podana ne glede na to, ali so utemeljene vlagateljeve navedbe o tem, da je na trgu infuzijskih sistemov z regulacijo pretoka zagotovljena konkurenca, medtem ko je na relevantnem trgu na voljo zgolj en sam infuzijski sistem za hitro točenje, ki ga lahko ponudi le ekskluzivni zastopnik proizvajalca tega produkta za Slovenijo ter dva njegova prodajalca. Ker torej omenjene navedbe za odločitev v konkretni zadevi niso relevantne, jih Državna revizijska komisija ni obravnavala, posledično pa tudi ni izvedla dokazov, ki jih je vlagatelj predlagal za dokazovanje njihove resničnosti (to so zaslišanje U. C. B., zakonite zastopnice vlagatelja, zaslišanje K. L., zakonite zastopnice Anmedic d.o.o., zaslišanje D. G., zakonitega zastopnika Pharmamed-Mado d.o.o., vpogled v izpise s spletnih strani Braun in Wolfmed za infuzijski sistem z regulatorjem pretoka ter v dva predložena okvirna sporazuma). Ob dejstvu, da je Državna revizijska komisija zaključila, da poenotenost brezigelnih konektov (oziroma poenotenost uporabe brezigelnega konekta pri obeh sistemih) v konkretnem primeru ne more biti utemeljen razlog za združitev infuzijskega sistema za hitro točenje ter infuzijskega sistema z regulatorjem pretoka v isti sklop, tudi ni obravnavala navedb vlagatelja o domnevno različnih tehničnih specifikacijah, ki naj bi jih naročnik določil za brezigelna konekta pri omenjenih infuzijskih sistemih, posledično pa ni izvedla s tem povezanega dokaza vlagatelja s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.

Če Državna revizijska komisija na eni strani pritrjuje navedbam vlagatelja o tem, da bi moral naročnik sklop 9 razdeliti na še manjša sklopa, pa se po drugi strani ne strinja z njegovo navedbo, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v sklopu 9 v delu, ki se nanaša na infuzijski sistem z regulatorjem pretoka, nejasna, saj da ni mogoče ugotoviti, ali naročnik potrebuje oziroma naroča sistem, ki deluje po makrodrip ali po mikrodrip principu.

V zvezi s tem sta bila na portalu javnih naročil objavljena naslednje vprašanje ter odgovor naročnika:

»44. VPRAŠANJE z dne 20.08.2019 ob 16:38
Postavka 440 INFUZIJSKI SISTEM Z REGULATORJEM PRETOKA
a.) Zanima nas, če naročniku pod to postavko ponudimo sistem kot ga pozna in uporablja že več kot 10 let in sicer da ima infuzijski sistem v komori dodano posebno tanko (vidno) iglico, ki omogoča, da 1ml tekočine predstavlja 60 kapljic na minuto (microdrip princip delovanja infuzijskega sistema)?

Obrazložitev: Da je nujno (strokovno) razlikovanje med sistemom, ki deluje po mikrodrip principu in sistemom, ki deluje po makrodrip principu, pritrjujejo številne študije; med drugim tudi študija »Intravenous Infusion Sets (IV Sets) in Anaesthesia Practice: A Survey On Their Use And A Look Into The Future, avtorja Hadzic A in Vloka J.D.« iz katere je razvidno, da principov ni mogoče enačiti, saj sta primerna vsak za svoj (drugačen) klinični namen uporabe. Na strani 9. omenjene študije so tudi navedene prednosti (»advantages«) mikrodrip principa pred makrodrip principom in sicer v lahkem titriranju ter v preprečevanju tekočinske preobremenitve (»easy to titrate, avoids fluid overload«).

Tudi študija »Intravenous Therapy (avtor Martin S.)« potrjuje zgornje navedbe, saj je na strani 4 v poglavju »Flow Rates« navedeno, da ločimo dve osnovni skupini setov mikrodrip in makrodrip. Mikrodrip sistemi so primerni za uporabo zdravil ter za uporabo pri otrocih, medtem ko so makrodrip sistemi primerni za naglo tekočinsko nadomeščanje.

Isto potrjuje študija »2001 Intravenous Therapy CME Package (urednik Harris J. in Austin D.), kjer je na strani 4 v poglavju »Drip Rates« prav tako navedeno, da se (bistveno) razlikuje uporaba makrodrip sistemov in mikrodrip sistemov. Glede mikrodrip sistema je zapisano, da govorimo o njem, ko 1 ml predstavlja 60 kapljic (lat.gtts= kapljice). Ravno tako kot prejšnja študija tudi ta ugotavlja, da je mikrodrip primeren za otroke ter za zdravila, ki potrebujejo zelo precizno doziranje (npr.Dopamine, Lidocaine, Heparin).

Torej razpisna dokumentacija je trenutno nejasna v smislu koliko kapljic naj predstavlja 1 ml tekočine ter na osnovi le tega opredelitev v smislu, ali naročnik potrebuje sistem, ki deluje po makrodrip principu ali mikrodrip principu.

ODGOVOR: Lahko ponudite«

Četudi sta vprašanje in odgovor citirana v celotnem objavljenem besedilu, pa gre ugotoviti, da sta slednja (v relevantnem delu) relativno kratka ter povsem jasna: potencialni ponudnik sprašuje, ali lahko v zvezi z zahtevanim infuzijskim sistemom z regulatorjem pretoka ponudi infuzijski sistem, ki omogoča, da 1 ml tekočine predstavlja 60 kapljic na min, to je sistem, ki deluje po mikrodrip principu, pri čemer mu naročnik odgovori, da takšen sistem lahko ponudi.

Glede na navedeno se torej Državna revizijska komisija ne more strinjati z vlagateljem, ki zatrjuje, da glede na citirani naročnikov odgovor ni jasno, ali naročnik potrebuje sistem, ki deluje po mikrodrip ali po makrodrip principu.

Čeprav Državna revizijska naročnikovi navedbi o zatrjevani nejasnosti dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v sklopu 9 ne more slediti, pa ugotavlja, da je zahtevku za revizijo potrebno ugoditi že zaradi ugotovljene naročnikove kršitve prvega odstavka 73. člena ZJN-3.

V posledici navedenega je zato Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in (skladno s predlogom vlagatelja) obravnavani postopek javnega naročanja – ob upoštevanju dejstva, da ugotovljene kršitve z milejšimi ukrepi ni mogoče sanirati – v sklopu 9 razveljavila v celoti.

Skladno z določili tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročnika napotuje, naj predmet javnega naročila v sklopu 9 razdeli na manjše sklope, razen v kolikor obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih je javno naročilo v tem sklopu bolj smiselno oddati kot celoto, ki pa jih mora biti naročnik (v primeru spora) sposoben ustrezno utemeljiti.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker je v konkretnem primeru zahtevek za revizijo utemeljen, je torej vlagatelj na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

Državna revizijska komisija je glede na navedeno vlagatelju na podlagi 70. člena ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 s sprem.; v nadaljevanju: OT) kot potrebne priznala naslednje opredeljeno navedene stroške:
- strošek odvetniških storitev za sestavo zahtevka za revizijo v višini 3.000 točk (tar. št. 40/1 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV (pooblaščena odvetniška družba je zavezanka za plačilo DDV) znaša 2.196,00 EUR,
- izdatke v pavšalnem znesku v višini 40 točk (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), izračunane v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 29,28 EUR, ter
- strošek plačane takse za predrevizijski in revizijski postopek v višini 4.000 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 6.225,28 EUR. Državna revizijska komisija pa vlagatelju ni priznala stroška odvetniških storitev za sestavo vloge z dne 27. 9. 2019, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika iz odločitve o zahtevku za revizijo, posledično pa tudi ne izdatkov za to vlogo. Ta strošek po oceni Državne revizijske komisije ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT), saj navedbe v omenjeni vlogi niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ni priznala v zahtevku za revizijo priglašenih stroškov za konferenco s stranko in za pregled dokumentacije, saj so v tar. št. 39 OT opredeljene storitve, ki niso že zajete v drugih tarifnih številkah (gre torej za samostojne storitve). Ker pa sestava zahtevka za revizijo v konkretnem primeru ni bila mogoča brez sestanka oziroma konference s stranko in pregleda dokumentacije, gre šteti, da so navedeni stroški konference s stranko ter pregleda dokumentacije že zajeti v strošku odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo, zaradi česar ne gre za samostojne storitve.

Skladno z drugim in tretjim odstavkom 313. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN mora naročnik vlagatelju stroške v višini 6.225,28 EUR povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa (in ne od odločitve o zahtevku za revizijo, kot to brez pravne podlage zahteva vlagatelj), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 29. 10. 2019

Predsednik senata:
Samo Červek, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije










Vročiti:
- Odvetniška družba GODEC ČERNEKA NEMEC, o.p., d.o.o., Železna cesta 14, 1000 Ljubljana,
- Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve.