018-150/2019 Elektro Celje, d.d.

Številka: 018-150/2019-11

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter Nine Velkavrh in Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Odvodniki prenapetosti«, v sklopu 2 »NN odvodniki prenapetosti za zunanjo montažo«, na podlagi zahtevka za revizijo družbe IZOELEKTRO, d.o.o., Limbuška cesta 2, Limbuš, ki jo po pooblastilu zastopa odvetnik Blaž Ivančič, Železna cesta 14, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Elektro Celje, d. d., Vrunčeva ulica 2a, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 22. 10. 2019

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po postopku naročila male vrednosti, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 22. 7. 2019, pod št. objave JN005198/2019. Naročnik je javno naročilo razdelil na dva sklopa.

Zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v sklopu 2 je vlagatelj z vlogo z dne 16. 8. 2019 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem naročniku očita kršitev temeljnih načel javnega naročanja, določbe 68. člena in določbe prvega odstavka 74. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3). Vlagatelj navaja, da je naročnik po poteku roka za sprejem vprašanj bistveno spremenil tehnične specifikacije za sklop 2, in sicer zahteva stopnjo zaščite varistorja IP66 ali več. Vlagatelj pojasnjuje, da so nizkonapetostni odvodniki prenapetosti, dobava katerih je predmet javnega naročila v sklopu 2, namenjeni sproščanju presežene električne napetosti na elektrovodu. Sestavljeni so iz več komponent; na eni strani je vijak, na drugi ozemljitev, med njima pa se v ustreznem ohišju nahaja varistor, ki je trden enovit predmet in ni elektronska komponenta in tudi ni sestavljen iz elektronskih komponent. Varistor deluje kot izolator in preko njega odvodnik odvaja prenapetost. Stopnje zaščite, za določanje katere se uporablja standard SIST EN 60529, ni mogoče določiti enovitim (nesestavljenim) predmetom kot je varistor, saj je za določitev stopnje zaščite IP potreben proizvod, ki ima mehansko ohišje oz. elektronsko napravo z ohišjem, ki ima torej notranjost. Če naprava nima notranjosti, v notranjost ne more prodreti prah (oz. trdi delci) ali voda. Naročnikova zahteva glede stopnje zaščite varistorja je namenjena omejevanju konkurence na enega ponudnika in je nesmiselna, saj varistor nima ohišja in notranjosti ter ne more biti predmet določitve stopnje IP zaščite. Naročnikova zahteva glede stopnje zaščite varistorja sama po sebi ni problematična, saj varistor po naravi stvari ne more imeti nižje stopnje od maksimalne (tj. IP68). Vendar pa ponudniki ne morejo izkazati izpolnjevanja te zahteve s tipskim testom, izvedenim v skladu s standardom SIST EN 61643-11, kot to zahteva naročnik, saj stopnja zaščite varistorja ni del tipskega testa. V skladu s standardom SIST EN 61643-11 se ne preizkušajo posamezne komponente odvodnika (varistor, ohišje ali podobno), pač pa je predmet določitve stopnje zaščite odvodnik kot celota, pri čemer je zadostna stopnja zaščite IP00. Naročnikova zahteva, da je za del odvodnika (varistor) zagotovljena in dokazana določena stopnja zaščite IP, ni opravičljiva, saj varistor ne more biti predmet presoje zaščite IP. Stopnja zaščite varistorja ne vpliva na delovanje odvodnika. Naročnik je s spremembo tehnične zahteve, ki jo je objavil 7 delovnih dni pred potekom roka za predložitev ponudb, onemogočil, da bi ponudniki, ki imajo opravljene tipske teste, oddali dopustno ponudbo, saj je za izvedbo tipskega testa pri akreditiranem laboratoriju potrebno 6 do 8 tednov. Sporne zahteve ni vsebovalo nobeno javno naročilo za identičen predmet v zadnjih 10 letih, takšne zahteve naročnik tudi ni določil za sklop 1, v katerem zahteva stopnjo zaščite odvodnika. Vlagatelj domneva, da je naročnik spremenil tehnične zahteve izključno z namenom preferiranja proizvajalca Zaščita, d.o.o., Kamnik, ki je (po vedenju vlagatelja, edini) opravil tak nestandardni test, katerega je vlagatelj priložil zahtevku za revizijo. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki določa, da mora biti stopnja zaščite (IP) varistorja 66 ali več, v delu, kjer je določeno, da morajo ponudniki predložiti poročila o tipskem preizkušanju ponujenih odvodnikov prenapetosti, ter glede roka za oddajo ponudb. Podredno vlagatelj predlaga razveljavitev celotnega postopka javnega naročanja. V vsakem primeru vlagatelj zahteva povračilo stroškov postopka pravnega varstva.

Naročnik je dne 28. 8. 2019 zavrnil zahtevek za revizijo in zahtevo za vračilo stroškov pravnega varstva. Naročnik zatrjuje, da s spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni določil nove zahteve, pač pa je natančneje opredelil že postavljeno zahtevo glede stopnje zaščite, ki se nanaša na ohišje odvodnika, ki ščiti varistor. Varistor nima ohišja, zato je edina možna razlaga (spremenjene) zahteve, da opredeljuje dele, ki morajo biti zaščiteni, tj. varistor, ki je bistveni element za ustrezno delovanje odvodnika. Varistor, ki ga ohišje odvodnika ščiti pred prašnimi delci in vodo, mora biti zaščiten s stopnjo zaščite IP66 ali več. Iz testnega poročila, priloženega zahtevku za revizijo, izhaja, da je proizvajalec odvodnikov stopnjo zaščite IP66 deklariral za varistor, ki se nahaja v ohišju odvodnika, vendar iz poročila jasno izhaja, da se ugotovitve nanašajo na ohišje odvodnika, ki ščiti varistor. Revizijske navedbe, vezane na preizkušanje oz. tipske teste, so nesmiselne in kontradiktorne, saj na eni strani vlagatelj zatrjuje, da ne obstajajo tipski testi, v skladu s katerimi bi se izvajali preizkusi v zvezo s stopnjo zaščite IP glede posameznih komponent odvodnika, na drugi strani pa zahtevku za revizijo prilaga tipski test, iz katerega izhaja, da je stopnja zaščite celotnega odvodnika IP00 in da je bistveni element odvodnika (varistor) zaščiten s stopnjo zaščite IP66. Standard SIST EN 61643-11 jasno določa, da se stopnja zaščite IP nanaša zgolj na ohišje odvodnika, saj govori o stopnji zaščite ohišja in o zaščiti, ki jo nudi ohišje, in ne o odvodniku kot celoti, ki ima zunanje dele, ki praviloma niso zaščiteni s stopnjo zaščite več kot IP00. Naročnik ni zahteval, da ponudniki izpolnjevanje sporne zahteve izkažejo izključno s tipskim testom, saj je dopustil, da ponudniki to izkažejo tudi z drugimi dokumenti, npr. izjavo, katalogom, … Posledično naročnik zavrača očitke, da je sedem dni pred rokom za oddajo ponudb spremenil dokumentacijo na način, da je zahteval dodatno tehnično lastnost, ki naj bi jo ponudniki izkazovali s tipskim testom.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom z dne 29. 8. 2019 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 4. 9. 2019 opredelil do naročnikovih navedb v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Vlagatelj vztraja pri revizijskih navedbah in dodaja, da iz naročnikovih zahtev jasno izhaja, da je zahtevana stopnja zaščite varistorja in ne stopnja zaščite ohišja odvodnika, kot želi prikazati naročnik. Sodobne elektronske naprave imajo stopnjo zaščite, ki se dodeli za celotno napravo in ne za posamezno komponento. Naročnik ni navedel nobenega razloga za določitev dodatnih zahtev, ki objektivno predstavljajo omejitev konkurence v postopku. Četudi ponudnik ne bi bil dolžan sporne zahteve izkazovati s tipskim testom, vlagatelj ne more podajati izjav glede zaščite varistorja, saj ne ve, ali jo njegovo blago dosega, ker to ni bilo nikdar predmet preizkušanja.

Naročnik je na podlagi poziva Državne revizijske komisije z dopisom z dne 20. 9. 2019 posredoval standard SIST EN 61643-11:2002 in standard SIST EN 61643-11:2002/oprA11:2005, z dopisom z dne 4. 10. 2019 pa še standard SIST EN 61643-11:2012 standard SIST EN 61643-11:2012/A11:2018.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.


Vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očita kršitve pri določitvi tehnične zahteve v zvezi s stopnjo zaščite in pri določitvi dokazil za izkazovanje izpolnjevanja te zahteve. Vlagatelj naročniku očita tudi, da je sporno zahtevo določil po poteku roka za postavljanje vprašanj in da, kljub naknadno določeni tehnični zahtevi, ni podaljšal roka za predložitev ponudb.

Naročnik predmetno javno naročilo oddaja po postopku naročila male vrednosti. Naročnik je preko Portala javnih naročil dne 22. 7. 2019 objavil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Dne 7. 8. 2019 je naročnik objavil novo dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Vlagatelj v zahtevku za revizijo izpodbija zahtevo glede stopnje zaščite, kot jo je naročnik določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila objavljeni dne 7. 8.2019.

Čeprav gre pritrditi navedbam, da je naročnik objavil novo dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila po poteku roka za postavljanje vprašanje, ki je bil določen do dne 6. 8. 2019, zaradi česar potencialni ponudniki niso mogli zastavljati vprašanj v zvezi z novo dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, pa zgolj zaradi navedenega naročniku ni mogoče že očitati kršitev določb ZJN-3. Namen vprašanj, ki jih zainteresirani ponudniki na portalu javnih naročil zastavljajo naročniku, je pojasnjevanje in razjasnjevanje nejasnih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. ZJN-3 glede postavljanja vprašanj ne vsebuje posebnih določb in tako npr. ne določa, kakšen je minimalni rok, ki ga naročnik lahko določi za postavljanje vprašanj, kdaj, v kakšnih okoliščinah in kolikokrat (in če sploh) ga je naročnik dolžan podaljševati, v kolikšnem času, na kakšen način in kako pogosto bo odgovarjal na vprašanja ipd. Vse navedeno je torej odvisno od posameznega naročnika in njegove organizacije izvajanja postopka oddaje javnega naročila (prim. odločitve Državne revizijske komisije v zadevah, št. 018-260/2017, 018-018-139/2018, 018-198/2018). V zvezi s postavljanjem vprašanj ZJN-3 nalaga naročniku, da, če pravočasno prejme zahtevo, najpozneje šest dni pred iztekom roka za oddajo ponudb zagotovi dodane informacije (četrti odstavek 61. člena ZJN-3) in da podaljša rok za prejem ponudb, če iz kakršnega koli razloga dodatne informacije, čeprav jih je gospodarski subjekt pravočasno zahteval, niso bile predložene najpozneje šest dni pred iztekom roka za prejem ponudb ali če je bila dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila bistveno spremenjena pozneje kot šest dni pred iztekom roka za prejem ponudb (prim. tretji odstavek 74. člena ZJN-3). Vendar pa izjemo (ki velja v konkretnem primeru) od izpostavljenih obveznosti naročnika ureja tretji odstavek 47. člena ZJN-3, skladno s katerim naročniku v postopku naročila male vrednosti ni potrebno upoštevati roka za pošiljanje dodatnih informacij ter podaljšati roka za prejem ponudb, če pozneje kot šest dni pred iztekom roka za prejem ponudb posreduje dodatne zahtevane informacije ali če bistveno spremeni dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku, upoštevaje ZJN-3 in opisan namen vprašanj, ki jih zainteresirani ponudniki na portalu javnih naročil zastavljajo naročniku, ni mogoče očitati kršitev, ker je omogočil dostop do nove dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila po poteku roka za postavljanje vprašanj oz. ker po objavi nove dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila roka za postavljanje vprašanj ni podaljšal. Pri tem pa gre še dodati, da čeprav v zvezi z dokumentacijo, objavljeno dne 7. 8. 2019, potencialni ponudniku naročniku vprašanj niso mogli več zastavljati in ga tudi niso mogli opozoriti na domnevne kršitve, pa pravno varstvo v tem delu ponudnikom ni onemogočeno. Ni mogoče namreč šteti, da je podana omejitev iz tretjega odstavka 16. člena ZPVPJN, saj ponudniki preko Portala javnih naročil naročnika (zaradi načina delovanja portala javnih naročil) niso mogli opozoriti na domnevne nezakonitosti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, objavljeni dne 7. 8. 2019 (prim. npr. sklepe Državne revizijske komisije, št. 018-138/2017, 018-198/2018, 018-008/2019).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očita kršitve pri oblikovanju tehničnih specifikacij, s katerimi naročnik opredeli zahtevane značilnosti (lastnosti) predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Naročnik tehnične specifikacije določi ob upoštevanju 68. člena ZJN-3, ki v četrtem odstavku določa, da morajo tehnične specifikacije vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci.

Predmet zadevnega javnega naročila je nakup odvodnikov prenapetosti za zunanjo montažo (v nadaljevanju: odvodniki) z ustreznimi priključki za montažo (glej dokument »Specifikacija tehničnih zahtev – Obr-11«; v nadaljevanju: Specifikacija tehničnih zahtev). Med strankama ni sporno, da so odvodniki sestavljeni iz več delov, med drugim iz ohišja in varistorja. Med strankama je nadalje nesporno, da se varistor, ki je enovit predmet, nahaja v ohišju in da je varistor eden izmed ključnih elementov odvodnika. Vlagatelj in naročnik sicer različno pojasnjujeta način delovanja varistorja, vendar način delovanja varistorja za rešitev predmetnega spora ni relevanten. Ob upoštevanju predstavljenega nespornega dejanskega stanja je Državna revizijska komisija kot nepotrebna v tem delu zavrnila tako vlagateljev predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke (ki naj bi pojasnil, »kaj je varistor«), kot tudi vlagateljev predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika vlagatelja.

Naročnik je tehnične zahteve za odvodnike določil v dokumentu Specifikacija tehničnih zahtev, v katerem je naročnik tudi določil način izkazovanja izpolnjevanja teh zahtev oz. dokazila o izpolnjevanju tehničnih zahtev, ki so jih ponudniki dolžni predloži že v ponudbeno dokumentacijo (glej tudi 4. točko Navodil za izdelavo e-ponudbe). Naročnik je v Specifikaciji tehničnih zahtev pod točko I. osnovne zahteve določil 11 zahtev v zvezi z odvodniki, pri čemer je pod točko I.7. zapisal:
»Ohišje odvodnika prenapetosti za zunanjo montažo razreda II, ki ščiti varistor, mora biti iz silikonske gume ali polimernega materiala. Stopnja zaščite (IP) varistorja pred zunanjimi vplivi mora biti 66 ali več«.
Naročnik je v Specifikaciji tehničnih zahtev oblikoval preglednico 1 »Zahtevani in ponujeni tehnični podatki za NN odvodnike prenapetosti za zunanjo montažo«, v katero je naročnik v razdelek »Tehnične lastnosti – veličine« med drugim zapisal »Stopnja zaščite IP varistorja«, v razdelek »Zahtevano« pa »≥66«. Naročnik je predvidel, da ponudniki izpolnijo razdelek »Ponujeno/dokazilo na strani ponudbe« preglednice 1.

Iz navedb obeh strank gre razbrati, da si vsebino citirane zahteve, ki jo v zahtevku za revizijo kot sporno izpostavlja vlagatelj, razlagata različno. Vlagatelj naročnikovo zahtevo, določeno v točki I.7 Specifikacij tehničnih zahtev, razlaga na način, da naročnik zahteva, da ima varistor stopnjo zaščite IP66 ali več oz. da je bila za varistor določena in ocenjena stopnja zaščite IP66 ali več. Nasprotno pa iz navedb naročnika izhaja, da zahteva, da je varistor, ki se nahaja v ohišju, zaščiten s stopnjo zaščite IP66 ali več oz. da ima ohišje stopnjo zaščite IP66 ali več. Iz navedb strank tako izhaja, da je med njima sporno, za kateri element odvodnika naročnik zahteva določeno in ocenjeno stopnjo zaščite IP66 ali več.

Čeprav gre pritrditi vlagatelju, da bi bilo glede na uporabljeno besedno zvezo, in sicer »Stopnja zaščite (IP) varistorja«, mogoče šteti, da naročnik zahteva, da ima varistor določeno stopnjo zaščite oz. da je varistorju določena stopnja zaščite, pa izpostavljene besedne zveze ni mogoče zgolj iztrgati iz besedila, v katerem je dana, pač pa je potrebno upoštevati celoten kontekst, v katerem je dana. Naročnik je v Specifikaciji tehničnih zahtev po točkah določil posamezne zahteve, pri čemer je izpostavljena besedna zveza uporabljena v (citirani) točki I.7., ki se nanaša na ohišje odvodnika. Naročnik je v prvi povedi te zahteve določil material, iz katere mora biti izdelano ohišje, in pojasnil namen ohišja, in sicer zaščita varistorja, ki je (med strankama nesporno) eden izmed bistvenih elementov odvodnika. V prvi povedi je naročnik nedvoumno določil objekt, ki ščiti oz. varuje varistor, tj. ohišje. Iz druge povedi sporne zahteve izhaja, da mora biti varistor zaščiten pred zunanjimi vplivi, in sicer s stopnjo zaščite IP66 ali več. To zahtevo je potrebno razlagati ob upoštevanju naročnikove določitve objekta, ki ščiti varistor. Ker je ohišje tisti objekt, ki ščiti varistor, mora torej ohišje nuditi stopnje zaščite IP66 ali več. Da bi bil torej lahko varistor zaščiten s stopnjo zaščite IP66 ali več, mora biti za objekt, ki ščiti varistor, tj. ohišje, določena in ocenjena stopnja zaščite IP66 ali več. Drugo poved v povezavi s prvo je zato potrebno razumeti na način, da naročnik zahteva, da je za ohišje, ki varistorju nudi zaščito pred zunanjimi vplivi, določena in ocenjena stopnja zaščite IP66 ali več. Pritrditi gre zato naročnikovim navedbam, da se sporna zahteva v zvezi s stopnjo zaščite nanaša na ohišje odvodnika in ne na varistor.

Takšna naročnikova zahteva tudi ni v nasprotju s standardom SIST EN 61463-11, ki velja tudi za odvodnike, ki so predmet javnega naročila (slednje med strankama revizijskega postopka ni sporno). Ta standard v točki 3.1.29 v zvezi s pojmom stopnja zaščite ohišja (»degree of protection od enclosure«) pojasnjuje, da je razvrstitev pred oznako IP označuje obseg zaščite, ki jo nudi ohišje pred dostopom nevarnih delov, pred vdorom trdnih tujih predmetov in morda škodljivim vdorom vode (»Classification preceded by symbol IP indicating the extent of protection provided by enclosures against access to hazardous parts, against ingress of solid foreign objects and possibly harmful ingress of water«). Standard v točki 5 določa, da proizvajalec naprav za zaščito pred prenapetostnimi udari te klasificira glede na različne parametre, med drugim tudi glede na stopnjo zaščite, zagotovljene z ohišjem (»degree of protection provided by enclosures«). Standard nadalje v točki 7.1.1. določa, da je proizvajalec naprav za zaščito pred prenapetostnimi udari dolžan na napravi zagotoviti informacije o stopnji zaščite, ki jo zagotavlja ohišje, če je IP 20 ali manj. Standard nadalje v točki 7.4.1 določa, da morajo biti naprave za zaščito pred prenapetostnimi udari opremljene z ohišjem za zaščito pred vdorom trdih predmetov in vode v skladu z IP kodo, ki jo je navedel proizvajalec (»SPD's shall be provided with an enclosure for protection against ingress of solid objects and water with the IP code declared by the manufacturer«), pri čemer se testiranje na odpornost za vdor trdih predmetov in vode izvede v skladu s standardom IEC 60529. (glej točko 8.5.1 standarda).

Ob upoštevanju predstavljenih določb standarda SIST EN 61463-11 Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da ta standard opredeljuje stopnjo zaščite ohišja in ne odvodnika v celoti, saj opredeljuje stopnjo zaščite ohišja (»degree of protection od enclosure«) in stopnjo zaščite, ki jo nudi ohišje (»degree of protection provided by enclosures«).

Ugotoviti gre, da vlagatelj očitke o nezakonitosti zahteve glede stopnje zaščite utemeljuje na svoji razlagi sporne zahteve, ki je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila ne omogoča. Vlagateljeve navedbe, da je naročnik sporno zahtevo določil v nasprotju z 68. členom ZJN-3 in z namenom omejevanja konkurence oz. z namenom preferiranja enega gospodarskega subjekta (tj. Zaščita, d.o.o., Kamnik), gre zato zavrniti že ob upoštevanju, da jih vlagatelj utemeljuje na napačni predpostavki, in sicer, da naročnik zahteva, da je za varistor določena stopnja zaščite IP 66 ali več. Naročnik namreč takšne zahteve v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni določil. Ker torej naročnik v sporni zahtevi ne zahteva odvodnikov, katerih varistor ima stopnjo zaščite IP66 ali več, pač pa zahteva odvodnike, katerih ohišje (ki ščiti varistor) ima stopnjo zaščite IP66 ali več, je Državna revizijska komisija kot nepotreben zavrnila vlagateljev dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi pojasnil, ali se lahko varistorju (kot enovitemu predmetu brez ohišja) določi stopnja zaščite IP in če se mu lahko, kakšno stopnjo zaščite ima lahko varistor. S postavitvijo izvedenca bi namreč vlagatelj dokazoval trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna oziroma pravno relevantna za rešitev predmetnega spora in tudi ne bi mogla spremeniti odločitve Državne revizijske komisije. Iz istih razlogov je Državna revizijska komisija zavrnila tudi vlagateljev dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika vlagatelja v delu, s katerim vlagatelj želi dokazovati, da varistorju ni mogoče določiti stopnje zaščite IP oz. da ima varistor, po naravi stvari, maksimalno stopnjo zaščite, tj. IP68.

Neutemeljene so tudi vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na naročnikove zahteve v zvezi z dokazovanjem izpolnjevanja sporne zahteve. V II. točki Specifikacij tehničnih zahtev je naročnik določil obvezne priloge k ponudbi, in sicer:
»1. Izpolnjena preglednica 1 »Zahtevani in ponujeni tehnični podatki za NN odvodnike prenapetosti za zunanjo montažo«.
2. Dokumentacija proizvajalca ali ponudnika, iz katere so razvidni tehnični podatki navedeni v preglednici 1 (»Ponujeno/dokazilo na strani ponudbe«) in poglavitne karakteristike ponujenega blaga.
3. Poročila o tipskem preizkušanju ponujenih odvodnikov prenapetosti izdana s strani neodvisne akreditirane inštitucije v EU (kompletna in skladna s SIST EN 61643-11, v angleškem ali slovenskem jeziku) […]

Citirane zahteve potrjuje navedbe naročnika, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni zahteval, da ponudniki izpolnjevanje zahtev izkažejo izključno s predložitvijo tipskega testa, pač pa lahko izpolnjevanje tehničnih zahtev (tudi sporne zahteve) izkažejo tudi na drugačen način, in sicer z dokumentacijo proizvajalca ali ponudnika. Ker torej naročnik ni zahteval, da ponudniki izpolnjevanje sporne zahteve izkažejo izključno s predložitvijo tipskega testa, izdelanega v skladu s standardom SIST EN 61463-11 (ali enakovrednim standardom), kot to zatrjuje vlagatelj, je Državna revizijska komisija kot nepotreben zavrnila dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi pojasnil ali je preizkušanje stopnje zaščite varistorja del tipskega testa, izvedenega v skladu s standardom SIST EN 61463-11 ali enakovrednim standardom. Vlagatelj namreč predlaga izvedbo dokaza, ki bi služil ugotovitvi dejstva, ki v obravnavani zadevi ni pravno relevantno. Četudi bi se namreč v postopku izkazalo, da ugotavljanje in določanje stopnje zaščite (varistorja) ni del tipskega testa, to še ne bi moglo pripeljati do zaključka o nezakonitosti naročnikovega ravnanja, saj ne le, da naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni zahteval stopnje zaščite varistorja, pač pa je naročnik dopustil, da ponudniki zahtevo v zvezi s stopnjo zaščite (ohišja), izkažejo tudi na drugačen način kot le s predložitvijo tipskega testa. Tudi če bi bilo potrebno vlagateljeve navedbe v vlogi z dne 4. 9. 2019, in sicer da proizvajalec zaradi umanjkanja testiranj v zvezi s stopnjo zaščite varistorja ne more podajati izjav v zvezi s stopnjo zaščite varistorja, razumeti na način, da vlagatelj zatrjuje, da stopnja zaščite ohišja ni predmet testiranja in da zato proizvajalec ne more podajati izjav v zvezi s stopnjo zaščite ohišja, vlagatelj z njimi ne more uspeti. Od naročnika namreč ni mogoče zahtevati, da odstopi od zahteve zgolj iz razloga, ker proizvajalec določene lastnosti svojega proizvoda ne pozna oz. je (še) ni testiral.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očita kršitev prvega odstavka 74. člena ZJN-3, kar vlagatelj utemeljuje z navedbami, da je naročnik šele 7 delovnih dni pred rokom za predložitev ponudb spremenil tehnične zahteve zahtevanega blaga, ki jih morajo ponudniki izkazati s tipskim testom, pri čemer slednji ne vsebuje preverjanja stopnje zaščite.

Najprej gre ponoviti, da naročnik, ob upoštevanju, da predmetno javno naročilo oddaja po postopku naročila male vrednosti, ni dolžan upoštevati tretjega odstavka 74. člena ZJN-3, ki sicer načeloma naročniku nalaga, da podaljša rok za prejem ponudb, če pozneje kot šest dni pred potekom roka za oddajo ponudb bistveno spremeni dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Vlagatelj naročniku tudi ne očita kršitve tretjega odstavka 47. člena ZJN-3, pač pa kršitev prvega odstavka 47. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik pri določanju rokov za prejem ponudb in prijav za sodelovanje upošteva kompleksnost javnega naročila in čas, potreben za pripravo ponudb. Zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je po objavi nove dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila rok za predložitev ponudb primerno dolg glede na kompleksnost naročila in čas, potreben za pripravo ponudb. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, je osnovna naročnikova dolžnost v zvezi z določitvijo dolžine roka za prejem prijav ali ponudb, da gospodarskim subjektom omogoči dovolj časa, da se seznanijo z vsemi potrebnimi informacijami in da zberejo vso zahtevano dokumentacijo ter pripravijo prijavo ali ponudbo, skladno z zahtevami naročnika. Ustreznost rokov za predložitev ponudb oz. prijav in primernost njihove dolžine je treba presojati v vsakem posameznem postopku oddaje javnega naročila.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni navedel nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi bil, po objavi nove dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, rok za predložitev ponudb prekratek. Vlagatelj namreč v utemeljitev kršitve prvega odstavka 74. člena ZJN-3 navaja, da v roku 7 delovnih dni ni mogoče pridobiti tipskega testa glede stopnje zaščite varistorja. Ponoviti gre, da naročnik ne zahteva stopnje zaščite varistorja, prav tako naročnik ne zahteva, da bi ponudniki izkazovali izpolnjevanje sporne zahteve s tipskim testom, izvedenim v skladu s standardom SIST EN 61463-11.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, zato je Državna revizijska komisija, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 22. 10. 2019


Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije












Vročiti:
- Elektro Celje, d. d., Vrunčeva ulica 2a, 3000 Celje,
- odvetnik Blaž Ivančič, Železna cesta 14, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.