018-148/2019 Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor

Številka: 018-148/2019-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter dr. Mateje Škabar in Sama Červeka, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izbira izvajalca za izvajanje storitev upravljanja najemnih stanovanj in večstanovanjskih stavb za obdobje treh let«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja UPRA-STAN, d.o.o., Žolgarjeva ulica 17, Maribor, ki ga zastopa odvetnik Igor Milinkovič, Ulica XIV. divizije 12, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor, Grajski trg 1, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 26. 9. 2019

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se razveljavi merilo za oddajo javnega naročila certifikat »Varna točka za otroke – UNICEF«, kot je določeno v 8. točki Navodil ponudnikom.

V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 1.038,77 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po postopku naročila male vrednosti, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 12. 8. 2019, pod št. objave JN005732/2019.

Zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila je vlagatelj z vlogo z dne 22. 8. 2019 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem naročniku očita naslednje kršitve:
– Naročnik je pogoj za sodelovanje, ki se nanaša na upravljanje z vsaj 200 najemnimi stanovanji, pri čemer je ponudnik s posameznim stanovanjem upravljal vsaj 1 leto znotraj obdobja od 01. 01. 2015 do 31. 08. 2019, določil v nasprotju z načeli enakopravne obravnave ponudnikov, zagotavljanja konkurence med ponudniki in sorazmernosti. Naročnik je na Portalu javnih naročil navedel, da se storitve upravljanja najemnih stanovanj razlikujejo od storitev upravljanja večstanovanjskih stavb, vendar to ne drži. Ponudnik, ki upravlja z najemnimi stanovanji, ni bolj zmožen za izvedbo predmetnega javnega naročila glede na ponudnika, ki upravlja z večstanovanjskimi stavbami ali stanovanji v etažni lastnini. Naročnik na Portalu javnih naročil ni pojasnil, zakaj je kot pogoj določil 200 najemnih stanovanj in zakaj naj bi bil subjekt, ki upravlja z manj (npr. s 50) najemnimi stanovanji, manj zmožen za izvedbo javnega naročila. Naročnik je določil neobičajno referenčno obdobje. Vlagatelj se ne more znebiti občutka, da je naročnik sporne zahteve oblikoval na način, da jih izpolnjuje le en gospodarski subjekt, ki je sodeloval v predhodnem postopku javnega naročanja za isti predmet. V okviru predhodnega postopka se je naročnik seznanil s cenami in izpolnjevanjem pogojev takrat sodelujočih ponudnikov. V predhodnem postopku je vlagatelj izpolnjeval sporni pogoj, sedaj pa ga zaradi drugačnega referenčnega obdobja ne izpolnjuje več.
– Merilo certifikat »Zaupanja vreden upravnik« je v nasprotju z načeli enakopravne obravnave ponudnikov, zagotavljanja konkurence med ponudniki in sorazmernosti ter 84. členom Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3). Naročnik bi lahko, namesto da zahteva certifikat, posamezne pogoje, določene za pridobitev certifikata, določil kot merilo. To merilo od ponudnikov zahteva, da za enakovredno konkuriranje drugim ponudnikom pridobijo plačljiv certifikat. Nepridobitev tega certifikata ne izkazuje, da ponudnik, ki z njim ne razpolaga, ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, saj lahko takšen ponudnik v večji meri izpolnjuje pogoje za njegovo pridobitev od ponudnika, ki je ta certifikat pridobil. Ni razloga, da naročnik od ponudnika, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev tega certifikata, zahteva, da ga proti plačilu pridobi.
– Merilo za oddajo javnega naročila certifikat »Varna točka za otroke – UNICEF« je v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov, načelom sorazmernosti in 84. členom ZJN-3. To merilo ni povezano s predmetom javnega naročila. Tudi merila, ki se nanašajo na socialne vidike, morajo biti povezana s predmetom javnega naročanja.
Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev spornih delov dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov pravnega varstva.

Naročnik je s sklepom z dne 29. 8. 2019 zavrnil zahtevek za revizijo in posledično zahtevo za vračilo stroškov pravnega varstva. Naročnik navaja:
– Predmet javnega naročila je upravljanje 2.217 najemnih stanovanj in upravljanje večstanovanjskih stavb, ki se po vsebini in načini delu razlikujeta. Pri upravljanju večstanovanjskih stavb upravnik upravlja s stavbo za etažne lastnike, pri upravljanju z najemnim stanovanjem pa je upravnik »podaljšana roka« naročnika kot lastnika stanovanja. Naročnik je opravila v zvezi z upravljanjem večstanovanjskih stavb določil v 2. členu vzorca pogodbe, opravila v zvezi z upravljanjem najemnih stanovanj pa v 3. členu vzorca pogodbe. Ker je upravljanje najemnih stanovanj specifična storitev, je naročnik kot pogoj za sodelovanje zahteval, da ponudnik izkazuje upravljanje vsaj 200 najemnih stanovanj, kar je okvirno 10% predmeta javnega naročila in glede na obseg javnega naročila najnižji oz. najmanjši še možni pogoj za sodelovanje. Kot minimalno trajanje upravljanja je naročnik določil eno leto, saj je to minimalen čas, da se upravnik ob reševanju različnih situacij in opravljanju del usposobi. Referenčno obdobje za storitve je 3 leta, naročnik pa lahko določi tudi daljše referenčno odboje, s čimer omogoči sodelovanje širšemu krogu potencialnih ponudnikov in večjo konkurenco.
– Certifikat »Zaupanja vreden upravnik« je uvedlo Združenje upravnikov nepremičnin pri GZS-Zbornici za poslovanje z nepremičninami z namenom zvišanja kakovosti storitev upravljanja z nepremičninami in preprečitve javno odmevnih ekscesnih primerov. Ta certifikat lahko pridobi vsaj subjekt, ki izpolnjuje vnaprej določene pogoje. Naročnik nasprotuje temu, da bi posamezne pogoje za pridobitev certifikata določil kot posamezna merila, saj nima tehničnih znanj in kompetenc za preveritev vseh pogojev, ki so določeni za pridobitev tega certifikata. Glede na obseg preverjanja je strošek za pridobitev tega certifikata minimalen.
– Osnovno poslanstvo naročnika je zagotavljanje javnih najemnih stanovanj vsem kategorijam prosilcem, pri čemer so mladi in mlade družine prednostna kategorija. Naročnik si prizadeva za izboljšanje kakovosti bivanja v obstoječih najemnih stanovanjih, kar med drugim pomeni tudi ustvarjanje večje varnosti za otroke in mladostnike, ki bivajo v teh stanovanjih. V najemnih stanovanjih biva 700 otrok oz. mladostnikov. Zaradi prizadevanja, da bi pripomogel k ustvarjanju ozračja večje varnosti za otroke in mladostnike (ne le stanujoče v njegovih stanovanjih, pač pa tudi v mestu), je naročnik pridobil certifikat »Varna točka za otroke – UNICEF«. Tako se lahko v njegove prostore po informacije, nasvet ali zaščito vselej zatečejo otroci. Naročnik je kot dodatno merilo določil sporni certifikat, saj je v skladu z njegovo politiko, da se otrokom in mladostnikom zagotovi čim večja varnost in dostopnost do pomoči, kar je mogoče doseči tudi tako, da je Varna točke za otroke tudi upravnik, ki neposredno upravlja s stanovanji. To merilo je naročnik vključil ob upoštevanju socialno odgovornega javnega naročanja. Dejavnost naročnika kot neprofitne stanovanjske organizacije je zadovoljevati potrebe po neprofitnih stanovanjih, v prvi vrsti družin z mladoletnimi otroki, nato pa si v nadaljevanju tudi preko izvajalca za izvajanje storitev upravljanja prizadevati za zagotovitev čim večje varnosti otrok in mladostnikov, ki bivajo v neprofitnih stanovanjih.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom z dne 2. 9. 2019 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 4. 9. 2019 opredelil do naročnikovega sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi se opredeljuje do posameznih naročnikovih argumentov in dodatno pojasnjuje svoje revizijske navedbe.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.


Med vlagateljem in naročnikom je najprej spor glede vprašanja, ali je naročnik referenčni pogoj določil v skladu z določbami ZJN-3. Vlagatelj izpodbija vsebino referenčnega pogoja po vsebini, obsegu in določenem časovnem referenčnem obdobju.

V postopku javnega naročanja naročnik postavi pogoje za sodelovanje z namenom ugotavljanja sposobnosti ponudnikov za izvedbo javnega naročila. Pogoje za sodelovanje mora naročnik določiti v skladu s 76. členom ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da lahko naročnik določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na: a) ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, b) ekonomski in finančni položaj in c) tehnično in strokovno sposobnost. Naročnik lahko skladno z drugim odstavkom 76. člena ZJN-3 v postopek javnega naročanja vključi le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima kandidat ali ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnično in strokovno sposobnost za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo temeljiti na temeljnih načelih javnega naročanja, zlasti na načelu zagotavljanja konkurence med ponudniki, v skladu s katerim naročnik ne sme neupravičeno omejevati konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3), načelu enakopravne obravnave ponudnikov, v skladu s katerim mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja (7. člen ZJN-3), načelu sorazmernosti, v skladu s katerim se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev, zahtev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila (8. člen ZJN-3, pa tudi drugi odstavek 76. člena ZJN-3).

Glede tehnične in strokovne sposobnosti, v zvezi s katero vlagatelj naročniku očita kršitve, deseti odstavek 76. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Možna dokazila za izkazovanje tehnične sposobnosti so navedena v osmem odstavku 77. člena ZJN-3. Eden izmed možnih načinov za dokazovanje tehnične sposobnosti je predložitev seznama najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov. Zaradi zagotovitve ustrezne ravni konkurence lahko naročnik po potrebi navede, da bo upošteval dokazila o ustreznih dobavah blaga ali opravljenih storitvah izpred več kot treh let (točka b) osmega odstavka 77. člena ZJN-3).

ZJN-3 torej opredeljuje le osnovna izhodišča za določanje pogojev za priznanje tehnične in strokovne sposobnosti ter posamezna dokazila, ne določa pa konkretnih vsebinskih zahtev. Te mora v vsakem konkretnem primeru določiti naročnik, pri čemer mora upoštevati, da morajo biti posamezni referenčni kriteriji sorazmerni in povezani s predmetom naročila. Z drugimi besedami to pomeni, da mora naročnik zahteve za referenčni posel opisati na način, da bo ta obsegal storitev, primerljivo predmetu javnega naročila, z izvedbo katere bo ponudnik izkazoval ustrezno usposobljenost za izvedbo naročila.

V obravnavanem primeru je naročnik pogoje za sodelovanje določil v 6. točki Navodil ponudnikom, pri čemer je kot pogoj za priznanje tehnične sposobnosti določil:
»Gospodarski subjekt je:
– v obdobju od 01. 01. 2015 do 31. 08. 2019 upravljal z vsaj 200 najemnimi stanovanji, pri čemer je s posameznim stanovanjem upravljal vsaj 1 leto znotraj tega obdobja (01. 01. 2015-31. 08. 2019); posamezno stanovanje se v opredeljenem obdobju upošteva zgolj enkrat;
– v obdobju od 01. 01. 2015 do 31. 08. 2019 upravljal z vsaj 20 večstanovanjskimi stavbami, pri čemer je s posamezno večstanovanjsko stavbo upravljal vsaj 1 leto znotraj tega obdobja (01. 01. 2015-31. 08. 2019); posamezna večstanovanjska stavba se v opredeljenem obdobju upošteva zgolj enkrat«.

Iz citirane zahteve izhaja, da naročnik za priznanje tehnične sposobnosti zahteva izkaz izvedbe upravljanja z najemnimi stanovanji in upravljanja z večstanovanjskimi stavbami. Vlagatelj kot sporne ne izpostavlja zahteve v zvezi z upravljanjem večstanovanjskih stavb, pač pa naročnikovo zahtevo v zvezi z upravljanjem najemnih stanovanj.

Najprej gre v zvezi z navedbami vlagatelja, da naročnik na Portalu javnih naročil ni pojasnil, v čem naj bi bila storitev upravljanja najemnih stanovanj drugačna oz. različna od upravljanja večstanovanjskih stavb in da ni pojasnil, zakaj je določil 200 najemnih stanovanj (in ne npr. 50 stanovanj), opozoriti na četrti odstavek 61. člena ZJN-3, ki določa, da mora naročnik v primeru, če prejme zahtevo, vsem gospodarskim subjektom, ki sodelujejo v postopku javnega naročanja, najpozneje šest dni pred iztekom roka za oddajo ponudb zagotoviti dodatne informacije v zvezi s specifikacijami in vse dodatne dokumente. Namen, ki ga naročnik zasleduje pri odgovarjanju na zahteve ter vprašanja, postavljena preko portala javnih naročil, je v zagotavljanju dodatnih informacij, potrebnih za pripravo ponudb, in v podajanju pojasnil, ki naj odpravijo morebitne nejasnosti ter s tem zagotovijo, da bodo predložene ponudbe tudi medsebojno primerljive. Namen zagotavljanja dodatnih informacij preko portala javnih naročil tako v prvi vrsti ni v naročnikovem utemeljevanju razlogov za oblikovanje posameznih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in torej tudi ne v pojasnjevanju ali v izkazovanju razlogov za določitev posameznih pogojev oziroma meril.

V zvezi z revizijskimi očitki o kršitvi načela zagotavljanja konkurence med ponudniki in načela enakopravne obravnave ponudnikov gre pojasniti, da zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje gospodarske subjekte, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi samega pogoja oziroma zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki pogoje izpolnjujejo in zato lahko sodelujejo v postopku, ter tiste, ki enega ali več posameznih pogojev ne izpolnjujejo in zato v postopku ne morejo sodelovati. Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila (prim. npr. odločitve, št. 018-063/2016, 018-212/2017, 018-213/2018) da pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil sicer varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju predmeta javnega naročila, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj v postopku oddaje javnega naročila. Naročniki so v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati zahteve, ki imajo za posledico njihovo razlikovanje, vendar le iz razlogov, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila in so objektivno opravičljivi. Razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in ki pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi, pa ni dopustno.

Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da je potrebno vlagateljeve očitke o nezakonitosti sporne referenčne zahteve presojati ob upoštevanju predmeta zadevnega javnega naročila. Predmet zadevnega javnega naročila je izvajanje storitev upravljanja 2.217 najemnih stanovanj, 24 garaž, 8 poslovnih prostorov in 94 večstanovanjskih stavb za obdobje treh let (glej 1. točko Navodil ponudnikom). Že na tem mestu gre zvezi z navedbami vlagatelja v vlogi z dne 4. 9. 2019, in sicer, da ne obstoji opravičljiv razlog, da naročnik zahteva izkaz upravljanja z najemnimi stanovanji za izvajanje storitev upravljanja večstanovanjskih stavb, ugotoviti, da je predmet naročila izvajanja storitev upravljanja večstanovanjskih stav in izvajanje storitev upravljanja najemnih stanovanj. Naročnik v konkretnem primeru zahteva tako izkaz preteklih izkušenj z izvajanjem storitev najemnih stanovanj (prva alineja referenčne zahteve) kot tudi izkaz izkušenj z izvajanjem storitev upravljanja večstanovanjskih stavb (druga alineja referenčne zahteve). Naročnik tako izkaz upravljanja z najemnimi stanovanji zahteva kot dokazilo o usposobljenosti za izvedbo dela javnega naročila, ki se nanaša na upravljanje z najemnimi stanovanji, medtem kot izkaz upravljanja z večstanovanjskimi stavbami zahteva kot dokazilo o usposobljenosti za izvedbo dela javnega naročila, ki se nanaša na upravljanje večstanovanjskih stavb.

Ob upoštevanju, da je predmet zadevnega javnega naročila (tudi) izvajanje storitev upravljanja najemnih stanovanj, naročniku ni mogoče očitati kršitev, ker zahteva, da ponudniki izkažejo, da so v preteklosti že izvajali storitve upravljanja najemnih stanovanj. Z izpostavljeno zahtevo namreč naročnik zahteva, da ponudniki izkažejo, da so že izvedli posel, kot je posel predmetnega javnega naročila, kar je tudi namen reference. Referenca je namreč po svoji naravi dokazilo, da je ponudnik sposoben izvesti javno naročilo v zahtevanem obsegu in kvaliteti, saj z njo dokazuje, da je istovrstno storitev v preteklosti že uspešno izvedel. Naročnik lahko na podlagi dokazila, da je ponudnik (vsaj) enkrat že uspešno izvedel primerljivo naročilo, utemeljeno sklepa, da ima tak ponudnik ustrezno znanje, izkušnje in kapacitete, potrebne za izvedbo javnega naročila.

Iz revizijskih navedb je razvidno, da vlagatelj smiselno zatrjuje, da bi kot primerljiv posel storitvam upravljanja najemnih stanovanj bilo mogoče šteti tudi storitve upravljanja večstanovanjskih stavb oz. stanovanj v etažni lastnini. Naročnik je v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, jasno in prepričljivo pojasnil razliko med storitvami upravljanja večstanovanjskih stavb in storitvami upravljanja najemnih stanovanj. Upravnik večstanovanjske stavbe je pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (drugi odstavek 48. člena Stanovanjskega zakona – Uradni list RS, št. 69/03 s sprem.). Pritrditi gre naročniki, da upravnik pri upravljanju večstanovanjske stavbe izvaja aktivnosti glede obratovanja in vzdrževanja stavbe (prim. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stav, Uradni list RS, št. 60/09 s sprem.) v imenu vseh etažnih lastnikov. Upravljanje večstanovanjske stavbe se nanaša na upravljanje s skupnimi deli, torej dele stavbe, ki so v solastnini vseh etažnih lastnikov. V okviru izvajanja upravljanja najemnih stanovanj pa izvajalec izvaja aktivnosti glede upravljanja posameznega dela večstanovanjske stavbe v imenu posameznega etažnega lastnika. Pritrditi gre zato naročniku, da je pri upravljanju z najemnim stanovanjem oz. s posameznim delom zgradbe upravnik »podaljšana roka« naročnika kot (etažnega) lastnika stanovanja. Da se tudi v okviru predmetnega javnega naročila vsebina storitev upravljanja večstanovanjskih stavb razlikuje od vsebine storitev upravljanja najemnih stanovanj je razvidno tudi iz vzorca Pogodbe (ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila), v katerem je naročnik v 2. členu opredelil naloge, ki jih bo izvajalec opravljal v okviru upravljanja večstanovanjskih stavb, v 3. členu pa naloge, ki jih bo izvajalec izvajal v okviru upravljanja najemnih stanovanj. Čeprav je mogoče pritrditi vlagatelju, da se nekatere naloge medsebojno primerljive (npr. izvedba nujnih intervencijskih del na skupnih delih in izvedba intervencijskih del na posameznem delu večstanovanjske stavbe), pa ne gre prezreti, da je naročnik v okviru nalog pri upravljanju najemnih stanovanj predvidel tudi naloge, ki jih po vsebini ni mogoče opredeliti kot naloge, ki jih izvaja upravnik večstanovanjske stavbe, kot npr. sodelovanje in zastopanje (lastnika) v geodetskih postopkih, prevzem in predaja stanovanj najemnikom ter priprava primopredajnih zapisnikov, poročanje lastniku o najemnikih, stanju stanovanj in protipravnih selitvah, izdelava zapisnikov o točkovanju stanovanja po Pravilniku o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 127/2004 in 69/2005), pregled najemnih stanovanj in priprava njihovega načrta vzdrževanja…. Ker bo torej izvajalec pri izvedbi javnega naročila v okviru izvedbe upravljanja najemnih stanovanj opravljal tudi naloge, ki jih ni mogoče opredeliti kot naloge upravljanja večstanovanjskih stavb, naročniku ni mogoče očitati kršitev, ker je zahtevani referenčni posel po vsebini omejil na izvedbo upravljanja najemnih stanovanj oz. ker storitev upravljanja večstanovanjskih stavb ne šteje primerljive storitvam upravljanja najemnih stanovanj.

Glede na predmet javnega naročila tudi ni mogoče ugotoviti nezakonitega ravnanja naročnika pri določitvi obsega referenčnega posla oz. pri določitvi zahtevanega števila stanovanj, s katerimi je ponudnik že upravljal. Ponoviti gre, da predmet javnega naročila obsega storitve upravljanja 2.217 najemnih stanovanj, naročnik pa v spornem referenčnem pogoju zahteva izkaz upravljanja 200 najemnih stanovanj. Naročnik torej za priznanje sposobnosti za izvedbo javnega naročila zahteva izkaz upravljanja z desetkrat manjšim številom najemnih stanovanj, kot je število stanovanj, katerih upravljanje je predmet konkretnega javnega naročila. Po presoji Državne revizijske komisije naročnikove zahteve v zvezi s številom najemnih stanovanj ni mogoče označiti za nesorazmerno, saj glede na dejansko število najemnih stanovanj, katerih upravljanje je predmet javnega naročila, v referenčnem pogoju zahtevano število najemnih stanovanj ni (pre)visoko. V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da je tudi ponudnik, ki je v preteklosti upravljal z manjšim številom (npr. s 50) najemnih stanovanj, zmožen za izvajanje predmetnih storitev, gre pojasniti, da izvedba storitev v manjšem obsegu še ne omogoča sklepanja o usposobljenosti za izvedbo teh storitev v bistveno večjem obsegu. Le če ponudnik izkaže, da je uspešno izvedel posel po vsebini in obsegu primerljiv predmetu javnega naročila, je mogoče sklepati, da ima ponudnik ustrezno znanje, opremo in izkušnje, potrebne za izvedbo javnega naročila.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje tudi, da je naročnik določil »neobičajno« referenčno obdobje. Iz spornega referenčnega pogoja je razvidno, da naročnik zahteva, da ponudniki izkažejo, da so v obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 8. 2019 eno leto upravljali najemna stanovanja. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik s tako določenim referenčnim obdobjem ravnal skladno z določbo b) točke osmega odstavka 77. člena ZJN-3, ki mu nalaga, da v primeru zahtevanih referenc kot referenčno obdobje upošteva najmanj zadnja tri leta. Pritrditi gre naročniku, da lahko določi tudi daljše obdobje (kar je v obravnavanem primeru tudi storil, saj je kot referenčno obdobje določil zadnja štiri leta in pol), ker s tem naročnik vzpostavi večjo konkurenco, kar je (tudi) v njegovem interesu, saj s tem doseže, da bo pridobil ponudbe več ponudnikov in bo imel večjo izbiro glede najugodnejše ponudbe.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo ni konkretiziral, zakaj izpostavljeno referenčno obdobje šteje za »neobičajnega«, pač pa zgolj navaja, da je naročnik v predhodnem postopku javnega naročanja za isti predmet (ki se je zaključil z naročnikovo zavrnitvijo vseh ponudb iz razlogov na njegovi strani), določil drugačno in daljše referenčno obdobje. Vsak javni razpis se vodi kot zaključena celota in izključno na naročniku je, da vsakokrat znova (upoštevaje določbe ZJN-3) določi zahteve in pogoje oziroma pripravi dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Vlagatelj zato s sklicevanjem na zahteve, določene v predhodnem postopku, ne more utemeljiti nezakonitosti zahtev v tem postopku, saj vsebina referenčnih zahtev v prejšnjem postopku oddaje javnega naročila ne more biti merodajna za presojo, ali so referenčne zahteve v tem postopku zakonite in sorazmerne. Povedano drugače, četudi je naročnik v predhodnem postopku določil drugačno in daljše referenčno obdobje, to ne more pripeljati do zaključka, da je naročnik v tem postopku določil referenčno obdobje v nasprotju z določbami ZJN-3. Čeprav gre pritrditi vlagatelju, da se je naročnik v okviru predhodnega postopka javnega naročanja seznanil s prejetimi ponudbami (tudi z izpolnjevanjem pogojev posameznih ponudnikov), pa to še ne omogoča sklepanja, da je naročnik spremenil (glede na predhodni postopek javnega naročanja) referenčno obdobje z namenom preferiranja določenega gospodarskega subjekta oz. da je naročnik v tem postopku določil referenčno obdobje na način, da sporno zahtevo izpolnjuje le en gospodarski subjekt, kot to zatrjuje vlagatelj.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati, da je naročnik referenčni pogoj v zvezi z upravljanjem najemnih stanovanj določil v nasprotju z določbami ZJN-3.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje zatrjuje, da je naročnik določil merilo certifikat »Zaupanja vreden upravnik« in merilo certifikat »Varna točka za otroke – UNICEF« v nasprotju z določbami ZJN-3.

Merila za oddajo javnega naročila, ki so element za vrednotenje in medsebojno primerjavo ponudb, so urejena v 84. členu ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da naročnik odda javno naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe. Slednja se v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZJN-3 določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti, na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi, kot ga določa ZJN-3, in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno ter kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila.

Skladno s petim odstavkom 84. člena ZJN-3 morajo biti merila za oddajo javnega naročila nediskriminatorna, sorazmerna in povezana s predmetom javnega naročila. Šteje se, da so merila povezana s predmetom javnega naročila, če se nanašajo na gradnje, blago ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu z javnim naročilom, in sicer v katerem koli pogledu in na kateri koli stopnji njihove življenjske dobe, vključno z dejavniki, povezanimi s posebnim postopkom proizvodnje, zagotavljanja ali trženja teh gradenj, blaga ali storitev, ali s posebnim postopkom za drugo stopnjo njihove življenjske dobe, tudi če takšni dejavniki vsebinsko niso del njih. V skladu s šestim odstavkom 84. člena ZJN-3 merila ne smejo biti določena tako, da je z njimi naročniku podeljena neomejena svoboda pri izbiri najugodnejše ponudbe. Merila za izbiro morajo zagotoviti možnost učinkovite konkurence, spremljati pa jih morajo podrobni opisi, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki, da se oceni, kako ponudba izpolnjuje merila za oddajo javnega naročila.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je naročnik v 8. točki Navodil ponudnikom določil merila, na podlagi katerih bo izbral ekonomsko najugodnejšo ponudbo, in sicer:
»1. Ponudbena cena v EUR brez DDV (max. 80 točk)
2. Certifikat »Zaupanja vreden upravnik« (15 točk)
3. Certifikat »Varna točka za otroke – UNICEF« (5 točk)«.

Na Portalu javnih naročil je naročnik na vprašanje potencialnega ponudnika v zvezi z merilom certifikat »Zaupanja vreden upravnik« pojasnil, da z njim zasleduje kakovost storitve (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 21. 8. 2019 ob 17:00 uri).

Vlagatelj zatrjuje, da je merilo certifikat »Zaupanja vreden upravnik« v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov, načelom sorazmernosti in 84. členom ZJN-3.

Med strankama ni sporno, da certifikat »Zaupanja vreden upravnik« podeljuje Zbornica za poslovanje z nepremičninami, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije, in sicer na podlagi Pravilnika o certifikatu »Zaupanja vreden upravnik« (v nadaljevanju: Pravilnik), ki ga je sprejel Upravni odbor Združenja upravnikov nepremičnin pri GZS – Zbornica za poslovanje z nepremičninami. Pravilnik v 2. členu določa petnajst pogojev, ki jih mora izpolnjevati subjekt za pridobitev certifikata »Zaupanja vreden upravnik«. Vsebina Pravilnika potrjuje naročnikove navedbe, da pridobitev certifikata ni vezana na članstvo v Zbornici za poslovanje z nepremičninami in da ga lahko pridobi vsak subjekt, ki izpolnjuje pogoje, določene v Pravilniku. Navedenemu vlagatelj v zahtevku za revizijo ne nasprotuje.

V zvezi z revizijskimi navedbami, da je sporno merilo v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov, ker je subjekt, ki je pridobil plačljiv neobvezen certifikat, v boljšem položaju kot ponudnik, ki se za pridobitev plačljivega neobveznega certifikata ni odločil, gre ponoviti, da vsaka zahteva, pogoj ali merilo, ki ga v postopku javnega naročanja postavi naročnik, razvršča ponudnike na tiste, ki jih izpolnjujejo, ter tiste, ki jih ne izpolnjujejo. ZJN-3 naročniku preprečuje zgolj tista razlikovanja, ki so neupravičena oz. razlikovanja na podlagi kriterijev, ki niso povezani s predmetom javnega naročila in ki niso objektivno opravičljivi.

Državna revizijska komisija pritrjuje navedbam naročnika na Portalu javnih naročil, da je merilo certifikat »Zaupanja vreden upravnik« povezano s predmetom javnega naročila. Pravilnik za pridobitev certifikata določa več pogojev, med drugim pogoj v zvezi s kadrovsko strukturo, pogoj v zvezi z rednim izobraževanje oz. usposabljanjem, pogoj v zvezi z vzpostavljenim sistemom preverjanja zadovoljstva uporabnikov storitev upravljanja… Ukrepi, ki jih izvede subjekt za izpolnitev teh pogojev za pridobitev certifikata, so namenjeni zagotavljanju izboljšanja oz. kvalitetni izvedbi storitev upravljanja, kar je tudi predmet zadevnega javnega naročila. Na podlagi pridobljenega certifikata je tako mogoče utemeljeno sklepati, da imetnik certifikata dvigne kakovostno raven izvedbe storitev.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očita kršitev načela sorazmernosti, ker naj bi naročnik z načinom oblikovanja merila presegel to, kar je potrebno za dosego cilja, ki ga naročnik z določitvijo spornega merila zasleduje. Kot je naročnik pojasnil na Portalu javnih naročil in kot to izhaja tudi iz njegovih navedb v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, naročnik z določitvijo spornega merila zasleduje kakovost storitve. Po mnenju vlagatelja bi lahko naročnik ta cilj dosegel tudi na način, da bi kot merila za oddajo javnega naročila določil posamezne pogoje, izpolnitev katerih je potrebna za pridobitev certifikata.

Čeprav gre pritrditi vlagatelju, da zgolj dejstvo, da gospodarski subjekt nima pridobljenega (neobveznega) certifikata »Zaupanja vreden upravnik«, še ne pomeni, da ta subjekt ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, pa Državna revizijska komisija sledi navedbam naročnika, da za presojo izpolnjevanja nekaterih pogojev, določenih v Pravilniku, nima ustreznega znanja in kompetenc. Državna revizijska komisija tako sledi naročnikovim navedbam, da ni usposobljen za presojo, ali subjekt lastnikom zagotavlja varnost upravljanja z njihovo nepremičnino in njihovimi sredstvi, in sicer bodisi z zagotovitvijo kapitalske ustreznosti bodisi z zagotovitvijo zavarovanja poslovne odgovornosti ali kombinacije obeh, skupno najmanj do višine 1 EUR za vsak m2 površin nepremičnin, s katerimi upravlja (9. točka 2. člena Pravilnika), ali subjekt zagotavlja, da je knjiženo stanje rezervnega sklada skladno s stanjem na transakcijskem računu (10. točka 2. člena Pravilnika), ali subjekt za delitev stroškov upravljanja uporablja programsko opremo priznanih dobaviteljev oz. če uporablja lastno programsko opremo ali programsko opremo drugih dobaviteljev, ali ta deluje na priznanih podatkovnih bazah (11. točka 2. člena Pravilnika) in ali ima subjekt vzpostavljen sistem preverjanja zadovoljstva uporabnikov storitev upravljanja (11. točka 2. člena Pravilnika). Zato po presoji Državne revizijska komisija naročnik z določitvijo certifikata kot merila ni presegel tistega, kar je nujno potrebno za dosego dopustnega cilja.

Pritrditi gre navedbam vlagatelja, da je certifikat plačljiv oz. da je eden izmed pogojev za pridobitev tega certifikata plačilo stroškov postopka (in sicer v višini 200 EUR brez DDV, če subjekt ni član Zbornice za poslovanje z nepremičninami, oz. 100 EUR brez DDV, če je subjekt član Zbornice za poslovanje z nepremičninami), vendar pa naročniku še ni mogoče očitati kršitev ZJN-3, če kot merilo (ali zahtevo) določi certifikat, katerega pridobitev je plačljiva. Vlagateljeve navedbe v vlogi z dne 4. 9. 2019, in sicer da subjekti, ki tega certifikata kljub izpolnjevanju pogojev (še) niso pridobili, v času od objave predmetnega javnega naročila (tj. dne 12. 8. 2019) do roka za oddajo ponudb (tj. do dne 5. 9. 2019) certifikata ne morejo pridobiti, so ob upoštevanju šestega odstavka 29. člena ZPVPJN prepozne, poleg tega pa tudi povsem neizkazane, saj vlagatelj niti ne pojasni, v kakšnem času bi zainteresiran subjekt lahko pridobil certifikat. Ne glede na navedeno pa gre še dodati, da naročniku ni mogoče naložiti takšne določitve roka za oddajo ponudb, ki bi ponudnikom omogočala, da tem roku izpolnijo (vse) pogoje in merila.

Vlagatelj tudi ne uspeti s sklicevanjem na odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-249/2016. V navedeni zadevi je Državna revizijska komisija razveljavila takrat oblikovano merilo, ki se je nanašalo na standarde in certifikate ISO 27001 ter ISO 22301, ker takratni naročnik ni uspel pojasniti povezave med (domnevno, glede na obvezne zahteve strožjimi) zahtevami iz standardov in predmetom naročila. V obravnavanem primeru pa je bilo ugotovljeno, da je certifikat »Zaupanja vreden upravnik« v povezavi s predmetom javnega naročanja.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev pri določitvi merila za oddajo javnega naročila certifikat »Zaupanja vreden upravnik«.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo še zatrjuje, da je naročnik oblikoval merilo certifikat »Varna točka za otroke – UNICEF« v nasprotju z načelom sorazmernosti in 84. členom ZJN-3.

Iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, da je naročnik v okviru tega merila predvidel dodelitev določenega števila točk ponudnikom, ki imajo pridobljen certifikat »Varna točka za otroke – UNICEF«, vendar pa gre najprej pojasniti, da »Varna točka za otroke – UNICEF« predstavlja prostor (kot so knjižnice, zavarovalnice, lekarne, mladinski centri, trgovine), v katerih so prisotni ljudje, ki nudijo otrokom trenutno zaščito, pomoč ali zgolj nasvet v stiski. Ti so usposobljeni za pomoč otrokom, saj se udeležijo posebnega izobraževanja, ki ga zanje organizira v UNICEF Slovenija in ki jih seznani, kako pomagati otrokom v stiski. Otroci lahko Varne točke prepoznajo po posebni nalepki, smejoči se hišici, ki je nameščena ob vhodu na vidnem mestu. UNICEF-ove Varne točke pripomorejo k ustvarjanju ozračja večje varnosti za otroke in mladostnike v mestu, kjer primanjkuje prostorov, kamor bi se otroci lahko zatekli po pomoč in se počutili varne (glej spletno stran https://www.varnetocke.si/kaj-so-varne-tocke).

Naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, navaja, da je merilo »Varna točka za otroke – UNICEF« določil z namenom upoštevanja socialno odgovornega javnega naročanja. Za upoštevanje socialnih vidikov v okviru izbire ekonomsko najugodnejše ponudbe ima naročnik podlago v ZJN-3, saj drugi odstavek 84. člena ZJN-3 izrecno omogoča vključitev meril, ki se nanašajo na socialne vidike javnega naročanja. Poleg tega četrti odstavek 84. člena ZJN-3 naročniku nalaga, da naroča storitve, ki so predmet zadevnega javnega naročila, upoštevaje socialno odgovorno javno naročanje z vključitvijo meril, ki se nanašajo na socialne vidike (prim. četrti odstavek 84. člena ZJN-3 v povezavi s prvim odstavkom 67.a člena ZJN-3).

Vendar pa, kot to pravilno opozarja tudi vlagatelj, morajo biti merila, četudi se ta nanašajo na socialne vidike, sorazmerna in povezana s predmetom javnega naročila. Pri tem gre ponoviti, da peti odstavek 84. člena ZJN-3 vzpostavlja domnevo, da je merilo povezano s predmetom javnega naročila, če se nanaša na gradnje, blago ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu z javnim naročilom, in sicer v katerem koli pogledu in na katerikoli stopnji njihove življenjske dobe, vključno z dejavniki, povezanimi s posebnim postopkom proizvodnje, zagotavljanja ali trženja teh gradenj, blaga ali storitev, ali s posebnim postopkom za drugo stopnjo njihove življenjske dobe, tudi če takšni dejavniki vsebinsko niso del njih.

Naročnik v utemeljitev sorazmernosti spornega merila in njegove povezanosti s predmetom javnega naročila navaja, da v najemnih stanovanjih (upravljanje katerih je predmet zadevnega javnega naročila) živi večje število otrok in mladostnikov in da si prizadeva za izboljšanje kakovosti bivanja v teh najemnih stanovanjih, v okviru česar si prizadeva k ustvarjanju ozračja večje varnosti za otroke in mladostnike. Čeprav cilju, ki ga naročnik želi doseči, ni mogoče ničesar očitati, pa naročnik niti preko odgovorov na Portalu javnih naročil niti v postopku pravnega varstva ni pojasnil, kako bi lahko varna točka oz. nudenje prostora in pomoč otrokom v stiski vplivala na izvedbo storitev upravljanja, kot so opredeljene v 2. in 3. členu vzorca Pogodbe, posledično pa tudi ne, v čem naj bi se sploh kazala kakršnakoli prednost oziroma vpliv varne točke na predmet javnega naročila. Upoštevnih argumentov v tej zvezi ne morejo predstavljati naročnikove navedbe, da je njegovo poslanstvo zadovoljevati potrebe po neprofitnih stanovanjih in si (tudi preko izvajalca storitev upravljanja) prizadevati za zagotavljanje čim večje varnosti otrok in mladostnikov. Pri tem gre dodati, da je, ob upoštevanju, da je varna točka prostor, v katerega se zatečejo otroci v stiski, vprašljivo, ali bi naročnik s tem merilom sploh lahko dosegel zastavljeni cilj, in sicer čim večja varnost otrok in mladostnikov, ki bivajo v najemnih stanovanjih. Ni namreč nujno, da bi imel ponudnik sedež oz. varno točko v bližini najemnih stanovanj. Morebitna varna točka na lokaciji, oddaljeni od najemnih stanovanj (npr. v Kopru), pa ne bi privedla do prednosti oz. do večje varnosti otrok, bivajočih v najemnih stanovanjih, ki so predmet upravljanja.

Državna revizijska komisija zato pritrjuje vlagatelju, da merilo »Varna točka za otroke – UNICEF« ni povezano s predmetom javnega naročanja oz. ni povezano z izvajanjem storitev upravljanja najemnih stanovanj in večstanovanjskih stavb. Posledično gre ugotoviti, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo izkazal, da je naročnik z določitvijo merila »Varna točka za otroke – UNICEF« ravnal v nasprotju s petim odstavkom 84. členom ZJN-3 ter z načelom sorazmernosti, saj to merilo ni povezano s predmetom naročila, ponudnike pa lahko neupravičeno diskriminira.

Na podlagi vsega navedenega je Državna revizijska komisija, na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, ugodila zahtevku za revizijo tako, da je razveljavila merilo certifikat »Varna točka za otroke – UNICEF«, določeno v 8. točki Navodil ponudnikom. V preostalem delu je Državna revizijska komisija, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo zavrnila.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN mora dati Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Ugotovljene kršitve je mogoče odpraviti le na stopnji postopka oddaje javnega naročila pred potekom roka za predložitev ponudb. V kolikor se bo naročnik odločil za nadaljevanje postopka javnega naročanja, mora dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije ustrezno spremeniti, spremembe objaviti skladno z ZJN-3 in določiti nov rok za predložitev ponudb ter njihovo odpiranje.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s prvim in tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT), kot potrebne priznala naslednje priglašene stroške:
– strošek dolžne vplačane takse za revizijski zahtevek v višini 2.000,00 EUR,
– strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.500 točk (prva točka tar. št. 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 1.098,00 EUR,
– izdatke v pavšalnem znesku (vlagatelj izdatkov v dejanski višini ni specificiral niti izkazal) po tretjem odstavku 11. člena OT (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, tj. 500 točk) v višini 25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 18,30 EUR.

Razliko do priglašenih stroškov storitve za sestavo zahtevka za revizijo je Državna revizijska komisija zavrnila, saj glede na ocenjeno vrednost javnega naročila, kot jo je v Sklepu o začetku postopka oddaje javnega naročila določil naročnik (tj. znesek v skupni vrednosti 190.000,00 EUR), za njeno priznanje ni pravne podlage. Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ni priznala priglašenih stroškov odvetniških storitev za pregled listin in za konferenco s stranko, saj teh storitev ni mogoče priznati kot samostojnih storitev, ki nista zajeti v drugih tarifnih številkah OT (glej tar. št. 39). Sestava zahtevka za revizijo v konkretnem primeru ni bila mogoča brez sestanka s stranko in pregleda listin, zato gre šteti, da so ti stroški že zajeti v strošku odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo (prim. odločitve Državne revizijske komisije št. 018-83/2016, 018-221/2017, 018-11/2018). Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala priglašenega stroška za odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika (vloga z dne 4. 9. 2019), saj ta v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe vlagatelja v vlogi z dne 4. 9. 2019 niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ni priznala priglašenega presežka nad priznanimi stroški za izdatke v pavšalnem znesku po 11. členu OT, saj za njihovo priznanje ni podlage v OT.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 3.116,30 EUR. Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo delno uspel, je Državna revizijska komisija odločila, da se vlagatelju, v sorazmerju z doseženim uspehom v postopku, ki ga glede na postavljeni zahtevek ocenjuje na 1/3 (vlagatelj je zatrjeval kršitve v zvezi z referenčno zahtevo, merilom certifikat »Zaupanja vreden upravnik« in merilom certifikat »Varna točka za otroke – UNICEF«, uspel pa le s slednjim očitkom), povrne le 1/3 potrebnih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, tj. 1.038,77 EUR (drugi odstavek 154. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju priznala stroške v višini 1.038,77 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti naročnik v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 26. 9. 2019


Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor, Grajski trg 1, 2000 Maribor,
- odvetnik Igor Milinkovič, Ulica XIV. divizije 12, 3000 Celje,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.