018-083/2019 Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor

Številka: 018-083/2019-8

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/11 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v povezavi s 27. in 62. členom Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/06; v nadaljevanju: ZJZP), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter dr. Mateje Škabar in Sama Červeka, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izbira koncesionarjev v postopku podelitve koncesije za izvajanje obveznih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Republike Slovenije«, v sklopu 1: »Kranj: Koncesija za območje zgornje Save«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Vodnogospodarsko podjetje, d.d., Ulica Mirka Vadnova 5, 4000 Kranj, ki ga zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, Dunajska cesta 48, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 31. 7. 2019

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev v sklopu 1, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev« z dne 18. 4. 2019, št. 43000-3/2019/3.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v višini 8.225,28 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu je bilo na Portalu javnih naročil objavljeno dne 18. 10. 2018, pod št. objave JN007279/2018, s popravki, v Uradnem listu EU pa dne 19. 10. 2018, pod št. objave 2018/S 202-459399, s popravki.

Vlada Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 15. člena Uredbe o načinu izvajanja obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda in o koncesijah teh javnih služb (Uradni list RS, št. 109/10 s sprem., v nadaljevanju: Uredba) dne 18. 4. 2019 sprejela Odločitev (v nadaljevanju: odločitev o izbiri koncesionarja), iz katere izhaja, da je bila ponudba vlagatelja v sklopu 1 zaradi neizpolnjevanja pogoja za tehnično sposobnost zavrnjena, za koncesionarja pa je bil v relevantnem sklopu izbran ponudnik NIVO EKO, dejavnosti v ekologiji, d.o.o., Ulica Savinjske čete 17, 3310 Žalec, v skupnem nastopu z HNG Hidrotehnika, nizke in komunale gradnje, d.o.o., Prešernova cesta 35, 1234 Mengeš in EHO PROJEKT, erozija, hudourništvo, okolje, d.o.o., Linhartova cesta 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Naročnik, ki skladno z drugim odstavkom 15. člena Uredbe vodi postopek podelitve koncesije, je odločitev o izbiri koncesionarja dne 23. 4. 2019 objavil na portalu javnih naročil, št. objave JN007279/2018-ODL01, v posledici česar se, na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3), z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.

Iz odločitve o izbiri koncesionarja izhaja, da vlagatelj ne izpolnjuje pogoja, ki izhaja iz točke c) podpoglavja Tehnična sposobnost, poglavja II. Pogoji za ugotovitev sposobnosti dokumenta Ponudbena dokumentacija, merila in pogoji za ugotavljanje sposobnosti (v nadaljevanju: točka c) pogojev za tehnično sposobnost) v delu, ki se nanaša na poslovni prostor, saj za priglašeni poslovni prostor na nepremičnini parc.št. 289, k.o. Primskovo, katerega solastnik je, s predloženimi dokazili ni uspel izkazati, da ima z ostalimi solastniki poslovnih prostorov sklenjen sporazum, iz katerega izhaja njegova pravica do uporabe objekta v obsegu, ki je potreben za izvajanje koncesije ter dogovor o upravljanju objekta.

V zvezi z dokazili, ki jih je vlagatelj predložil za namen izkazovanja izpolnjevanja spornega pogoja za tehnično sposobnost, naročnik navaja:
- Pogodba o sofinanciranju investicije izgradnje poslovnega objekta na Primskovem z dne 23. 12. 1977 (v nadaljevanju: pogodba o sofinanciranju investicije), ki sta jo sklenila Vodnogospodarsko podjetje Kranj, sedaj VGP d.d., in Območna vodna skupnost Gorenjske Kranj, sedaj Republika Slovenija (v njenem imenu je dokončni upravljavec Ministrstvo za javno upravo) ureja sofinanciranje investicije – gradnjo poslovne stavbe. Naročnik ugotavlja, da je nepremičnina parc.št. 289, k.o. Primskovo, skupaj s tam stoječimi stavbami, v solasti VGP d.d. v deležu do 5/6 in Republike Slovenije v deležu do 1/6.
- Pogodba o plačevanju obratovalnih stroškov in vzdrževanju poslovnih prostorov z dne 19. 7. 1996 (v nadaljevanju: pogodba o plačevanju stroškov in vzdrževanju), ki se verjetno nanaša na stavbo št. 910, ni relevantna, ker je veljala le za leto 1996, vlagatelj pa ni predložil aneksov ali drugih dokazil v dokaz obstoja sporazuma in dogovora o upravljanju sporne stavbe s solastnikom. Omenjena pogodba tudi ne predstavlja sporazuma o uporabi solastnine.
- Četudi bi bilo mogoče upoštevati, da Ugotovitveni zapisnik o uporabi poslovnega objekta na naslovu Ulica Mirka Vadnova 5, Kranj in zemljiških parcel 289 in 261, obe k.o. Primskovo z dne 30. 1. 2019, ki sta ga sklenila direktor vlagatelja, S.Š. in generalni direktor Direktorata za stvarno premoženje pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za javno upravo, U.K. (v nadaljevanju: ugotovitveni zapisnik) predstavlja uraden dokument Republike Slovenije, Ministrstva za javno upravo (v nadaljevanju: MJU), čeprav ni zaveden kot tak, ga ni podpisal zakoniti zastopnik naročnika oziroma za podpisnika ni bilo predloženo ustrezno pooblastilo, le-ta po vsebini ne predstavlja sporazuma o uporabi solastnine.

Zoper naročnikovo odločitev o izbiri koncesionarja je vlagatelj pravočasno vložil Zahtevek za revizijo z dne 6. 5. 2019. Predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi in izpodbijana odločitev v sklopu 1 razveljavi, ker je nezakonita, napačna in v nasprotju z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Predlaga tudi, da mu naročnik povrne stroške pravnega varstva.

Vlagatelj zatrjuje, da sporni pogoj v celoti izpolnjuje s priglašenimi poslovnimi prostori na nepremičnini parc.št. 289, k.o. Primskovo, kar izhaja iz dokazil v ponudbi ter dopolnitvah, ki so bile predložene na poziv naročnika.

Navaja, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil zgolj pogoj v zvezi z razpolaganjem s poslovnim prostorom, ne pa tudi z upravljanjem, zaradi česar lahko od ponudnikov zahteva le dokazila, iz katerih izhaja pravica do uporabe takih poslovnih prostorov. Prav tako sporazuma s solastniki ni navedel med dokazili za izkazovanje tehnične sposobnosti.

Vlagatelj zatrjuje, da
- njegova pravica do uporabe priglašenih poslovnih prostorov izhaja iz dejstva, da mu, kot solastniku nepremičnine, na kateri se nahajajo poslovni prostori, lastninska upravičenja omogočajo, da nepremičnino uporablja sorazmerno svojemu idealnemu deležu, t.j. v deležu do 5/6. Ker je naročnik določil le, da mora ponudnik poslovni prostor imeti, ni pa konkretneje opredelil njegovih zahtevanih lastnosti (npr. površine, opremljenosti), lahko ponudniki navedeni pogoj izpolnjujejo z vsakršnim idealnim deležem. Ker je Republika Slovenija (naročnik oziroma Vlada Republike Slovenije, ki je izdala odločitev o izbiri koncesionarja) edini preostali solastnik sporne nepremičnine, ve, v kakšnem obsegu ima vlagatelj priglašene poslovne prostore pravico uporabljati in bi to dejstvo lahko preverila v lastnih evidencah.
- že zgolj pogodba o sofinanciranju investicije predstavlja zadostno (ustrezno) dokazilo za izpolnjevanje spornega pogoja, saj iz 2. člena pogodbe jasno izhaja pravica vlagatelja do uporabe sporne nepremičnine kot tudi dogovor o njenem upravljanju (uporaba in sofinanciranje rastrov).
- iz pogodbe o plačevanju stroškov in vzdrževanju, za katero obličnost ni predpisana, izhaja tako sporazum o uporabi kot režim upravljanja stavbe – skladno z dogovorjenim režimom namreč solastnika stroške upravljanja plačujeta v deležih, ki ustrezajo njunima deležema lastninske pravice na nepremičnini. Iz ponudbi predloženega pregleda računov delitev stroškov in računov obračunanih stroškov za leta 2016, 2017, 2018 (do oddaje ponudbe) jasno izhaja, da sta pogodbeni stranki pogodbo konkludentno podaljšali za nedoločen čas in jo 20 let po njenem domnevnem prenehanju še vedno uporabljata. Njeno konkludentno podaljšanje in dejstvo, da je pogodba še vedno veljavna, sta pogodbeni stranki izrecno ugotovili tudi v ugotovitvenem zapisniku.
- za stališče naročnika glede neupoštevnosti ugotovitvenega zapisnika, ker ni opremljen s »št. spisa in glavo MJU«, v veljavnih predpisih ni pravne podlage. Podpisnik, generalni direktor Direktorata za stvarno premoženje, je za njegov podpis pristojen že na podlagi zakona in posebnega pooblastila ne potrebuje. Ugotovitveni zapisnik je dvostranski pravni akt solastnikov sporne nepremičnine, iz katerega, tudi ob upoštevanju predhodno navedenih pogodb, izhaja tako pravica do uporabe poslovnih prostorov kot tudi dogovor o upravljanju objekta. Za presojo ustreznosti ugotovitvenega zapisnika je bistvena njegova vsebina, ne pa njegovo (formalno) poimenovanje.

Vlagatelj Državni revizijski komisija predlaga zaslišanje generalnega direktorja Direktorata za stvarno premoženje, U. K., ki naj izpove o vlagateljevih navedbah glede vsebine medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi z uporabo in upravljanjem sporne nepremičnine ter o vlagateljevih navedbah glede ugotovitvenega zapisnika.

Ker se po mnenju vlagatelja naročnik v odločitvi o izbiri koncesionarja ni jasno opredelil, ali vlagatelj izpolnjuje točko c) pogojev za tehnično sposobnost v delu, ki se nanaša na deponije, vlagatelj iz predvidnosti poudarja, da v celoti izpolnjuje tudi ta del pogoja. Čeprav bi moral naročnik pri presoji izpolnjevanja tega dela pogoja, iz istih razlogov, kot veljajo za priglašeni poslovni prostor, upoštevati tudi deponiji 2 in 3, vlagatelj poudarja, da že s priglašeno deponijo 1 izpolnjuje naročnikov pogoj v delu, ki se nanaša na deponije.

V izogib morebitnim nadaljnjim revizijskim postopkom vlagatelj opozarja še na ravnanje naročnika, ki sicer na (ne)zakonitost izpodbijane odločitve ni vplivalo, bi bilo pa lahko relevantno v nadaljevanju postopka, v kolikor bi Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila. Iz odločitve o izbiri koncesionarja namreč izhaja, da je naročnik določene podatke o izmeri parcel in stavb preverjal na spletnem portalu Prostor in nekatere podatke ugotovil drugače, kot jih je v ponudbi navedel vlagatelj. Vlagatelj opozarja, da teh podatkov ni mogoče šteti za pravilne, saj je ob navedbi površin nekaterih nepremičnin dodana opomba upravljavca portala, da gre za ocenjeno površino. Ker so podatki o površini parcel in stavb v predmetnem postopku bistveni tako pri presoji izpolnjevanja pogojev za sodelovanje kot tudi pri razvrstitvi ponudb glede na merila za izbor, vlagatelj poudarja, da podatkov s portala Prostor, zaradi njihove informativne narave, ni mogoče avtomatično šteti kot verodostojnih.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 16. 5. 2019 izjasnil o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo. Navaja, da je naročnik ravnal pravilno, ko je vlagateljevo ponudbo zavrnil, ker vlagatelj za priglašene poslovne prostore, katerih solastnik je, ni predložil ustreznih dokazil. Pravilnost takega ravnanja naročnika izhaja tudi iz odločitve Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-160/2016. Izbrani ponudnik v svoji vlogi sicer nasprotuje navedbam in dokazom vlagatelja o izpolnjevanju točke c) pogojev za tehnično sposobnost.

Vlada Republike Slovenije je dne 6. 6. 2019 sprejela Odločitev, s katero je zahtevek za revizijo zavrnila, zavrnila pa je tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo).

Naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo vztraja pri razlogih, zaradi katerih dokazilom, ki jih je predložil vlagatelj, ne priznava ustreznosti, in sicer:
- izjava direktorja o uporabi parcel je enostranska izjava vlagatelja in ne predstavlja soglasja volj pogodbenih strank,
- pogodba o sofinanciranju investicije ureja razmerje sofinanciranja v takratno družbeno lastnino, z namenom izgradnje poslovnih prostorov. Iz nje izhaja, da zemljišče, na katerem bo stala stavba ostaja nepremičnina v družbeni lasti, vlagatelj pa je imetnik pravice uporabe te parcele. Ker iz javnih podatkov izhaja, da je relevantna nepremičnina parc.št. 289, k.o. Primskovo, vključno s tam stoječimi stavbami, v solastnini vlagatelja in Republike Slovenije v deležu, kot izhaja iz pogodbe o sofinanciranju investicije, bi moral vlagatelj, skladno z naročnikovimi zahtevami, izkazati, da ima z ostalimi solastniki sklenjen sporazum, iz katerega izhaja pravica do uporabe in dogovor o upravljanju objekta. Ker je vlagatelj lastninsko pravico na nepremičninah pridobil na izviren način po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 s sprem.) ki je stopil v veljavo približno 20 let po sklenitvi pogodbe o sofinanciranju investicije, je vlagateljevo sklicevanje na sporazum o uporabi solastnine v smislu zahtev iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila vprašljiv, če ne v celoti neuspešen. Ker pogodba o sofinanciranju investicije že iz vsebinskih razlogov ne more biti sporazum o uporabi solastnine, se do posledic izvirne pridobitve lastninske pravice v konkretni zadevi naročnik ni posebej opredeljeval. Namen pogodbe, sklenjene v drugi državi, na podlagi drugačnega (nelastniškega) koncepta lastništva na nepremičninah, ni bil ureditev razmerij med solastnikoma, temveč določitev sofinanciranja izgradnje objektov. Ker solastnina na sporni nepremičnini pravno sploh ni mogla obstajati, tudi ni mogla urejati bodočih razmerij v pravnem režimu, ki sploh še ne obstaja in na način, ki je ob njeni sklenitvi še neznan. Naročnik zatrjuje, da vlagatelj s pogodbo o sofinanciranju investicije ni izkazal zahtevanega sporazuma o uporabi solastnine v smislu določil Stvarnopravnega zakonika, ki je stopil v veljavo šele v letu 2002, 25 let po sklenitvi predložene pogodbe o sofinanciranju investicije.
- pogodba o plačevanju stroškov in vzdrževanju je veljala le za leto 1996 in se nanaša na razdelitev tekočih obratovalnih stroškov. Sklicevanje na plačane račune za opravljene storitve posameznih dobaviteljev, ki naj bi bili dokaz o podaljšanju pogodbe o delitvi obratovalnih stroškov za nedoločen čas, ni relevantno, saj dokazujejo zgolj dejstvo o plačilu stroškov v zvezi z nepremičnino po dejanski porabi, zatrjevano konkludentno podaljšanje pogodbe pa je sporno že z vidika predpisov o javnih financah. Naročnik zatrjuje, da v pogodbi o plačevanju stroškov in vzdrževanju niso določeni osnovni opredelilni znaki nepremičnine, na katero se pogodba nanaša, sama pogodba pa ne predstavlja sporazuma o uporabi solastnine, niti o dogovora solastnikov o upravljanju.
- ugotovitveni zapisnik ni zaveden kot uraden dokument MJU (nima navedene številke dokumenta, manjka glava z ustreznimi znaki in navedbo organa) in ga ni podpisal zakoniti zastopnik organa oziroma za podpisnika in predloženo ustrezno pooblastilo za sklenitev tovrstne pogodbe. Ker se, skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, s sprem.) zapisnik sestavi o ustni obravnavi, o ustnih izjavah strank, o uradnih zapažanjih in ugotovitvah ipd., naročnik meni, da ugotovitveni zapisnik v konkretnem primeru ne more imeti narave pogodbe oziroma dokumenta, s katerim bi se oblikovala oziroma spreminjala pogodbena razmerja na podlagi volje strank. Naročnik izpostavlja, da je ugotovitveni zapisnik datiran na dan 30. 1. 2019, kar je več kot en mesec po poteku roka za prejem ponudb, in ne izkazuje stanja v času oddaje ponudbe, temveč kvečjemu nakazuje na zavedanje vlagatelja, da je bila njegova ponudba v času oddaje ponudbe v tem delu pomanjkljiva. Ugotovitveni zapisnik se sicer v svoji vsebini sklicuje na obe, predhodno obravnavani pogodbi, a ne po namenu ne po vsebini ne predstavlja dokazil, ki jih je zahteval naročnik.

Naročnik ne zanika solastniških upravičenj, ki jih ima vlagatelj na podlagi veljavne zakonodaje, vendar meni, da vlagatelj s sklicevanjem na določbe zakona in iz njega izvirajoča upravičenja napada določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, s čemer je prepozen.

Glede izpolnjevanja točke c) pogojev za tehnično sposobnost v zvezi z deponijami naročnik ne oporeka vlagatelju, da pogoj v celoti izpolnjuje, in sicer z deponijo 1. V zvezi z deponijama 2 in 3, katerih solastnika sta Republika Slovenija in vlagatelj, naročnik navaja, da ju ni upošteval iz istih razlogov priglašenih poslovnih prostorov.

Vlagatelj je z vlogo z dne 6. 6. 2019 na Državno revizijsko komisijo naslovil predlog za začetek revizijskega postopka zaradi molka naročnika, ker v zakonskem roku 20 delovnih dni ni prejel odločitve o zahtevku za revizijo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 11. 6. 2019 in dne 18. 6. 2019, skladno s prvim in četrtim odstavkom 29. člena ZPVPJN, odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 12. 6. 2019 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Vztraja pri svojih navedbah iz zahtevka za revizijo in odgovarja na naročnikove navedbe. Dodatno zatrjuje, da naročnikove navedbe v odločitvi o zahtevku za revizijo niso upoštevne, ker je naročnik zakonski, nepodaljšljiv rok za to odločitev zamudil. Dodaja tudi, da je naročnikovo stališče, da vlagatelj z zahtevkom za revizijo napada določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila napačno, saj zahtevek za revizijo takih navedb nima, ampak je izpostavljeno zgolj to, da v določbah dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila naročnika nima podlage za sprejem izpodbijane odločitve.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Uvodoma Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je vlagatelj z vlogo z dne 6. 6. 2019 zahteval začetek revizijskega postopka na podlagi četrtega odstavka 28. člena ZPVPJN. Ta določa, da lahko vlagatelj v primeru, če v 20 delovnih dneh od dneva, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo, ne prejme odločitve naročnika o zahtevku za revizijo, začne revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo. V tem primeru mora najpozneje v 25 delovnih dneh od dneva, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo, pri naročniku vložiti predlog za začetek revizijskega postopka.

Kot je razvidno iz prejete dokumentacije, je naročnik vlagateljev popolni zahtevek za revizijo prejel dne 7. 5. 2019, kar pomeni, da se je 20 dnevni rok za posredovanje odločitve o zahtevku za revizijo iztekel dne 4. 6. 2019. Odločitev o zahtevku za revizijo je bila sprejeta dne 6. 6. 2019, vlagatelju pa je bila vročena dne 10. 6. 2019. Iz navedenega izhaja, da je v konkretnem primeru, glede na določbo četrtega odstavka 28. člena ZPVPJN, res prišlo do molka naročnika.

Kot predhodno že navedeno, je naročnik Državni revizijski komisiji dne 11. 6. 2019 in dne 18. 6. 2019 odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo v predrevizijskem postopku.

V skladu s 30. členom ZPVPJN se revizijski postopek začne, ko Državna revizijska komisija na podlagi prvega, drugega ali tretjega odstavka 29. člena ZPVPJN od naročnika prejme odstopljeno dokumentacijo. V predmetnem postopku pravnega varstva se revizijski postopek vsekakor začel, pri čemer z vidika poteka postopka in zagotavljanja učinkovitega pravnega varstva vlagatelja ni pomembno, ali se je začel na podlagi četrtega odstavka 28. člena ZPVPJN zaradi molka naročnika ali na podlagi 30. člena ZPVPJN zaradi odstopa dokumentacije.

Čeprav je vlagatelj naročnikovo odločitev o zahtevku za revizijo prejel po izteku zakonskega roka, Državna revizijska komisija ugotavlja, da se je naročnik v njej vsebinsko opredelil do vlagateljevih navedb iz zahtevka za revizijo. Zaradi navedenega je mogoče njegovo odločitev obravnavati bodisi kot (sicer prepozno) odločitev o zahtevku za revizijo bodisi kot izrekanje o dokazih, dejstvih in navedbah, ki jih je pridobila Državna revizijska komisija, do česar ima naročnik pravico tudi v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZPVPJN. Bistveno je, da je vlagatelj odločitev o zahtevku za revizijo prejel in da se je imel možnost do navedb naročnika opredeliti (kar je vlagatelj storil z vlogo z dne 12. 6 2019).

Uvodoma Državna revizijska komisija ugotavlja tudi, da predstavlja koncesija za izvajanje obveznih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Republike Slovenije, v skladu s četrtim odstavkom 1. člena Uredbe, javnonaročniško javno zasebno partnerstvo po ZJZP, ki se, na podlagi prvega odstavka 15. člena Uredbe, podeli v postopku sklenitve javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva po 27. členu ZJZP. Kadar se javno-zasebno partnerstvo, ne glede na poimenovanje oziroma ureditev v posebnem zakonu, za namene ZJZP ne šteje za koncesijsko, temveč za javnonaročniško, se namesto določb o javnem razpisu, neposredni podelitvi in pravnem oziroma/ter sodnem varstvu v postopku podelitve koncesije za izbiro izvajalca javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva in pravnega varstva v tem postopku uporabljajo predpisi o javnih naročilih (prim. prvi in drugi odstavek 27. člena ZJZP). V primeru, ko se za sklenitev javno-zasebnega partnerstva uporabljajo pravila o javnih naročilih ali koncesijah gradenj, kot v obravnavanem primeru, se pravno varstvo zagotavlja v skladu z ZJN-3 in ZPVPJN (smiselno 62. člen ZJZP).

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija pričela z vsebinsko obravnavo zahtevka za revizijo. Med vlagateljem in naročnikom je sporno, ali je naročnik utemeljeno zavrnil ponudbo vlagatelja na podlagi ugotovitve, da vlagatelj ni predložil ustreznih dokazil, s katerimi bi izkazal izpolnjevanje točke c) pogojev za tehnično sposobnost v delu, ki se nanaša na poslovne prostore.

V skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-3, lahko naročnik gospodarskim subjektom določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se (med drugim) lahko nanašajo na tehnično in strokovno sposobnost, v skladu z desetim odstavkom 76. člena ZJN-3 pa lahko glede tehnične in strokovne sposobnosti naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Dalje lahko naročnik, skladno s 77. členom ZJN-3, od ponudnikov zahteva potrdila, izjave in druga dokazila, kot dokaz izpolnjevanja pogojev za sodelovanje. Opisana zakonska podlaga predstavlja izhodišča za oblikovanje pogojev za priznanje tehnične in strokovne sposobnosti (oziroma njihovih vsebinskih, časovnih in drugih kriterijev) oziroma izhodišča za določitev načina (oziroma dokazil) za dokazovanje njihovega izpolnjevanja. Pogoje za sodelovanje in način njihovega dokazovanja naročnik določi v vsakem konkretnem postopku oddaje javnega naročila posebej, upoštevajoč specifičnost predmeta javnega naročila in morebitne posebne okoliščine v zvezi z njegovo izvedbo.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, kot že navedeno, pogoje za priznanje tehnične sposobnosti navedel v poglavju III. Pogoji za ugotovitev sposobnosti v dokumentu Ponudbena dokumentacije, merila in pogoji za ugotavljanje sposobnosti, in sicer v podpoglavju Tehnična sposobnost. V obravnavni zadevi je relevanten del točke c) pogojev za tehnično sposobnost, iz katere za sklop 1 izhaja:

»Ponudnik mora razpolagati z ustreznimi poslovnimi prostori, strojnimi bazami – obrati, deponijami in drugimi skladiščnimi prostori, kot je to za sklope od 1 do 8 določeno v tabeli 1 in za sklop 9 v tabeli 2 spodaj:

Tabela 1 Zahtevani objekti za sklope od 1 do 8
[...]
Kranj
Poslovni prostori [...] »da«.

[...]

Šteje se, da ponudnik razpolaga z zahtevanimi objekti – skladiščni in poslovni prostori, če jih ima v lasti ali je solastnik ali ima v smislu tretjega odstavka 81. člena ZJN-3 zagotovljeno njihovo uporabo na podlagi najemnega razmerja za čas trajanja koncesije. Če je ponudnik solastnik objekta, mora imeti sklenjen sporazum z ostalimi solastniki, iz katerega izhaja pravica ponudnika do uporabe objekta v obsegu, ki je potreben za izvajanje koncesije ter dogovor o upravljanju objekta, ki ga bo naročniku predložil po njegovem pozivu.

[...]

Ponudnik mora zagotoviti, da bodo vzdrževalne enote opremljene skladno z minimalnimi zahtevami in da bodo v brezhibnem stanju ves čas trajanja koncesijskega razmerja.

[...]

Dokazilo:
Izpolnjevanje pogojev mora biti razvidno iz izpolnjenega in podpisanega obrazca 6: Seznam ustreznih poslovnih prostorov, strojnih baz – obratov in drugih skladiščnih prostorov, ki morajo biti dokumentiran s fotografijami ter izjavo, da bo pri izvajanju koncesijske dejavnosti ravnal z odpadki skladno z veljavno zakonodajo.

Dani pogoj lahko ponudnik izpolni skupaj s partnerjem ali/in podizvajalcem.

V kolikor bo naročnik v času preveritve ponudb zahteval dokazila o izpolnjevanju pogojev (lastninska ali solastninska pravica, najemna pogodba, zemljiškoknjižnega izpiska, najemne pogodbe ali drugega pravnega akta, s katerim se dokazuje pravica do uporabe objektov za izvajanje vzdrževalnih del v zahtevanem obsegu in drugo), jih bo moral ponudnik predložiti v roku, ki ga bo določil naročnik.«.

Za izkaz zahtevanega razpolaganja z ustreznimi poslovnimi prostori so torej morali ponudniki, ki so priglasili nepremičnine, katerih solastniki so, predložiti sklenjen sporazum z ostalimi solastniki, iz katerega izhaja pravica do uporabe objekta v obsegu, potrebnem za izvajanje koncesije in dogovor o upravljanju objekta. Iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne izhaja, da bi naročnik za zahtevana dokazila določil njihovo minimalno vsebino ali njihove obvezne določbe niti za zahtevana dokazila ni določil nobene oblike.

Da je vlagatelj v ponudbi priglasil poslovne prostore na nepremičnini parc.št. 289, k.o. Primskovo, med vlagateljem in naročnikom ni sporno. O tem se je z vpogledom v ponudbeno dokumentacijo vlagatelja prepričala tudi Državna revizijska komisija in ugotovila, da je vlagatelj v predloženem dokumentu Obrazec 6 Seznam poslovnih prostorov, strojnih baz – obratov in drugih skladiščnih prostorov z dne 6. 12. 2018 za sklop 1 (med drugim) navedel naslednje:
- »Vrsta objekta«: »POSLOVNI PROSTORI«
- »Opis objekta (lokacija, velikost...)«: »LOKACIJA: UL. MIRKA VADNOVA 5, KRANJ; k.o. 2120 PRIMSKOVO, št. parcele 289, VELIKOST: 2x267 m2«
- »Način razpolaganja (lastništvo, solastništvo, najem itd.)«: »LAST VGP d.d. Parc.št. 289 v 1/6 last RS«.

Med vlagateljem in naročnikom prav tako ni sporno, da je vlagatelj solastnik priglašenih poslovnih prostorov v deležu do 5/6, Republika Slovenija pa v deležu do 1/6.

V fazi pregleda ponudbe je naročnik vlagatelja s pozivom z dne 19. 12. 2018 (med drugim) pozval »k dopolnitvi ponudbe s predložitvijo dokazov o izpolnjevanju posameznega pogoja, in sicer: tehnična sposobnost: […] razpolaganje z ustreznimi poslovnimi prostori, strojnimi bazami – obrati, deponijami in drugimi skladiščnimi prostori« in zapisal, da mora vlagatelj ponudbo dopolniti s predložitvijo listin, s katerimi se »dokazuje lastninska ali solastninska pravica ali [...]. V primeru solastninske pravice je potrebno predložiti sklenjen sporazum z ostalimi solastniki, iz katerega izhaja pravica ponudnika do uporabe objekta v obsegu, ki je potreben za izvajanje koncesije ter dogovor o upravljanju objekta.«.

Vlagatelj je naročniku, v odgovoru na njegov poziv, za namen izkazovanja izpolnjevanja razpolaganja z ustreznimi poslovnimi prostori, katerih solastnik je, predložil zemljiškoknjižne izpiske, izjavo direktorja VGP d.d. o uporabi parcel, katerih solastnika sta Republika Slovenija in VGP d.d., z dne 16. 1. 2019, pogodbo o sofinanciranju investicije, pogodbo o plačevanju stroškov in vzdrževanju (vse dne 21. 1. 2019) in ugotovitveni zapisnik (dne 31. 1. 2019).

Naročnik je po pregledu prejetih dokazil ugotovil, da le-ta iz različnih razlogov niso ustrezna in da ne predstavljajo zahtevanega sporazuma z ostalimi solastniki, iz katerega izhaja pravica do uporabe objekta v obsegu, potrebnem za izvajanje koncesije in dogovor o upravljanju objekta. Posledično je naročnik menil, da vlagatelj ni uspel izkazati, da razpolaga z ustreznimi poslovnimi prostori. Vlagatelj ugotovitvam naročnika nasprotuje in zatrjuje, da so neutemeljene.

Državna revizijska komisija je vpogledala v dokazila, ki jih je v ponudbi in na poziv naročnika predložil vlagatelj. Ugotavlja, da
- iz ugotovitvenega zapisnika izhaja, da je Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, na podlagi izvedbe projekta centralizacije nepremičnega premoženja države, upravljavec poslovnih prostorov, ki jih v stavbi na naslovu Ulica Mirka Vadnova 5, Kranj uporablja Direkcija Republike Slovenije za vode in da je Republika Slovenija lastnica nepremičnin parc.št. 289 in 291, obe k.o. Primskovo, na katerih stoji stavba, v deležu do 1/6, v deležu do 5/6 pa je lastnica družba VGP d.d., torej vlagatelj.
- v ugotovitvenem zapisniku solastnika ugotavljata, da se poslovni objekt in pripadajoče parcele še vedno uporabljajo na način, kot je bil določen s pogodbo o sofinanciranju investicije; da vlagatelj kot pravni naslednik Vodnogospodarskega podjetja uporablja 5 rastrov objekta (katerih izgradnjo je financiral z lastnimi sredstvi), kar predstavlja okvirno 5/6 površine stavbe, Direkcija Republike Slovenije za vode pa kot pravna naslednica Območne vodne skupnosti Gorenjske Kranj uporablja 1 raster objekta (krajni levi), kar predstavlja okvirno 1/6 površino stavbe. Državna revizijska komisija po vpogledu v pogodbo o sofinanciranju investicije ugotavlja, da iz 2. člena izhaja, da se sofinanciranje investicije izgradnje poslovnega objekta vrši v razmerju koriščenja prostorov; da bo stavba zgrajena po rastrih tako, da bo obsegala skupaj šest rastrov in da bo Vodnogospodarsko podjetje Kranj uporabljalo in sofinanciralo 5 rastrov.
- nazadnje iz ugotovitvenega zapisnika izhaja tudi, da za upravljanje objekta kot večinski lastnik skrbi vlagatelj že od pričetka uporabe objekta in da vlagatelj del obratovalnih stroškov in stroške vzdrževanja Republiki Sloveniji zaračunava na način, kot je bil dogovorjen s pogodbo o plačevanju stroškov in vzdrževanju. Državna revizijska komisija je vpogledala tudi v to pogodbo in ugotavlja, da iz 3. člena izhaja, da se Republiki Sloveniji (takrat Ministrstvu za okolje in prostor, Upravi za varstvo narave Ljubljana, Izpostava Kranj, op. Državne revizijske komisije) kot lastniku 1/6 površine poslovne stavbe, zaračunavajo obratovalni stroški (stroški za vodo, kanalščino, elektriko, ogrevanje) v višini 1/6 stroškov dejanske porabe (prva alineja 3. člena pogodbe), stroški za ostala eventualna dela po dogovoru pa se zaračunavajo po predhodno dogovorjeni ceni, z aneksom k pogodbi (četrta alineja 3. člena pogodbe).

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da sta vlagatelj in Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, sklenila ugotovitveni zapisnik, v katerem sta podpisnika zapisala in potrdila dejansko stanje, podlago in način njunega sodelovanja ter način izvrševanja sklenjene pogodbe o sofinanciranju investicije ter pogodbe o plačevanju stroškov in vzdrževanju, v zvezi z nepremičninama parc.št. 289 in 261, obe k.o. Primskovo.

Navedbe naročnika, da ugotovitvenega zapisnika iz več razlogov ni mogoče upoštevati, Državna revizijska komisija zavrača kot neutemeljene. Ugotovitveni zapisnik je podpisan in žigosan s strani vlagatelja, prav tako je podpisan s strani Republike Slovenije, in sicer U.K., generalnega direktorja Direktorata za stvarno premoženje Ministrstva za javno upravo, ki je upravljavec priglašenih poslovnih prostorov, ter opremljen z žigom ministrstva. Direktorat za stvarno premoženje, ki opravlja naloge s področja sistemskega ravnanja s stvarnim premoženjem države in lokalnih skupnosti, naloge za pridobivanje, razpolaganje in upravljanje z nepremičnim premoženjem v upravljanju ministrstva itd., skladno z 18. členom Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05-UPB s sprem.) vodi generalni direktor. Glede na opisano ni mogoče slediti naročniku, da bi generalni direktor, ki vodi ta direktorat, za podpis predmetnega ugotovitvenega zapisnika potreboval posebno pooblastilo zakonitega zastopnika organa, ministra. Ker za predloženi ugotovitveni zapisnik ne obstaja predpisana posebna oblika, ki bi pogojevala njegovo veljavnost, poleg tega pa posebne oblike zahtevanih dokazil ni določil niti naročnik, prav tako ni mogoče slediti navedbam naročnika o neustreznosti predloženega dokazila zaradi odsotnosti številke dokumenta, znakov in navedbe organa (ta je sicer naveden pri navedbi podpisnika). Tudi sicer ni jasno, kako bi zatrjevane domnevne formalne pomanjkljivosti ugotovitvenega zapisnika vplivale na potrjen (podpisan in žigosan) obstoj dejstev, ki iz njega izhajajo, in sicer, da podpisnika nesporno soglašata o obsegu uporabe in načinu upravljanja objekta, katerega solastnika sta, sklicujoč se na že sklenjene pogodbe. Tudi navedba naročnika, da ugotovitveni zapisnik z dne 30. 1. 2019 ne izkazuje stanja v času oddaje ponudbe ne drži. V ugotovitvenem zapisniku sta stranki opisali dejansko stanje, dogovore in način izvrševanja pogodb, kot jih izvajata že od leta 1977 (pogodba o sofinanciranju investicije) oziroma od leta 1996 (pogodba o plačevanju stroškov in vzdrževanju), torej stanje, ki je obstajalo v trenutku poteka roka za prejem ponudb, in v njem nista (po poteku tega roka) na novo oblikovali ali spreminjali obstoječih pogodbenih razmerij, kot zatrjuje naročnik.

Dalje Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz predloženih dokazil jasno izhaja vlagateljeva pravica do uporabe objekta v obsegu, potrebnem za izvajanje koncesije, t.j. pravica do uporabe priglašenih poslovnih prostorov v deležu do 5/6, in sicer iz vsebine ugotovitvenega zapisnika (zapis obstoječega dogovora o uporabi priglašenih poslovnih prostorov glede na solastninske deleže (rastre)) ter iz pogodbe o sofinanciranju investicije (dogovorjena uporaba deležev po izgradnji objekta). Poleg tega, Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da njegova pravica do uporabe poslovnih prostorov izhaja že iz njegovih upravičenj kot solastnika, ki ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (primerjaj prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 s sprem.)). Da bi bil solastniški delež vlagatelja na priglašenih poslovnih prostorih kakorkoli omejen, naročnik ne zatrjuje. Na tem mestu Državna revizijska komisija zgolj pripominja, da četudi iz odločitve o izbiri koncesionarja izrecno ne izhaja, da bi bilo vlagatelju očitano, da s priglašenimi poslovnimi prostori ne razpolaga v »obsegu, potrebnem za izvajanje koncesije«, za tak zaključek v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni podlage. Za zahtevane poslovne prostore (za razliko od strojne baze, deponije in skladiščnih prostorov) namreč naročnik ni določil nobenih specifik (v smislu minimalne površine, funkcionalnosti) temveč, kot pravilno ugotavlja vlagatelj, zgolj, da jih ponudnik mora imeti (»Da« v tabeli 1 točke c) pogojev za tehnično sposobnost). Ob ugotovitvi Državne revizijske komisije, da je vlagatelj s predloženimi dokazili izkazal pravico do uporabe objekta v obsegu, potrebnem za izvajanje koncesije, kar izhaja tudi iz dejstva, da je vlagatelj solastnik priglašenih poslovnih prostorov, Državna revizijska komisija kot nerelevantna zavrača tolmačenja naročnika o namenih pogodbenih strank za sklenitev pogodbe o sofinanciranju investicije, navedbe naročnika o (zgodovinsko) različnih konceptih lastništva na nepremičninah ter načinih in pravnih podlagah, na katerih je vlagatelj pridobil (med vlagateljem in naročnikom nesporno) solastninsko pravico na priglašenih poslovnih prostorih v deležu do 5/6.

Državna revizijska komisija ugotavlja tudi, da je vlagatelj predložil dokazila, iz katerih izhaja dogovor o upravljanju objekta. V ugotovitvenem zapisniku solastnika najprej potrjujeta, med njima nesporno, da se pogodba o plačevanju stroškov in vzdrževanju nanaša na priglašene poslovne prostore, izrecno pa ugotavljata tudi, da za upravljanje objekta kot večinski lastnik že od pričetka njihove uporabe skrbi vlagatelj, ki stroške Republiki Sloveniji zaračunava v skladu s pogodbo o plačevanju stroškov in vzdrževanju. Zgolj zato, ker iz pogodbe o plačevanju stroškov in vzdrževanju izhaja, da med pogodbenima strankama obstaja (le) splošen dogovor o obračunavanju eventualnih del (četrta alineja 3. člena pogodbe), katerega vsebino pogodbeni stranki konkretizirata v vsakem posameznem primeru posebej, ni podlage za zaključek, da take določbe ni mogoče šteti kot dogovor o upravljanju objekta. To še toliko bolj velja ob že zapisanem, da naročnik v zvezi z zahtevanimi dokazili ni določil njihove minimalne vsebine oziroma njihovih obveznih sestavin (določb). Državna revizijska komisija kot neutemeljene zavrača navedbe naročnika, da pogodba o plačevanju računov in vzdrževanju, ki je bila sklenjena za proračunsko leto 1996 (6. člen pogodbe), ni več veljavna. V nasprotju z naročnikovim zatrjevanjem, da predloženi računi za opravljene storitve posameznih dobaviteljev dokazujejo zgolj dejstvo o plačevanju stroškov po dejanski porabi, namreč po presoji Državne revizijske komisije ravno predloženi pregledi izdanih računov za leta 2016, 2017, 2018 in kopije računov obračunanih stroškov Republiki Sloveniji, solastniku priglašenih poslovnih prostorov, jasno kažejo, da pogodbeni stranki sporno pogodbo, ne glede na določbo 6. člena pogodbe, v praksi še vedno izvršujeta. Ker na presojo zakonitosti naročnikovega ravnanja v predmetnem postopku pravnega varstva navedbe naročnika o spornosti podaljšanja izvajanja pogodbe z vidika predpisov o javnih financah nimajo vpliva, jih Državna revizijska komisija zavrača kot nerelevantne.

Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala navedb vlagatelja in naročnika, ki se nanašajo na vprašanje izpolnjevanja točke c) pogojev za tehnično sposobnost v delu, ki se nanaša na deponije, saj naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo pritrjuje vlagatelju, da pogoj izpolnjuje, prav tako pa ni obravnavala navedb vlagatelja v zvezi z naročnikovim preverjanjem podatkov na portalu eProstor, za katere že vlagatelj sam navaja, da ne vplivajo na presojo zakonitosti ravnanja naročnika v predmetnem postopku pravnega varstva.

Izhajajoč iz vsebine predloženih dokazil in ob upoštevanju predstavljenih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj s predloženimi dokazili izkazal, da ima s solastnikom priglašenih poslovnih prostorov sklenjen sporazum, iz katerega izhaja pravica do uporabe objekta v obsegu, potrebnem za izvajanje koncesije in dogovor o upravljanju objekta. Posledično Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni ravnal pravilno, ko je ponudbo vlagatelja, zaradi neizpolnjevanja točke c) pogojev za tehnično sposobnost v delu, ki se nanaša na poslovne prostore, zavrnil.

Ker je Državna revizijska komisija ocenila, da je dejansko stanje, relevantno za odločitev o zahtevku za revizijo, razjasnjeno z ostalimi izvedenimi listinskimi dokazi, kot nepotreben zavrača vlagateljev dokazni predlog za zaslišanje generalnega direktorja Direktorata za stvarno premoženje, U. K..

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija, skladno z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo vlagatelja ugodila in razveljavila odločitev v sklopu 1, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev« z dne 18. 4. 2019, št. 43000-3/2019/3.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (relevantni del prve povedi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Ker je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila, je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 s sprem., v nadaljevanju: OT), priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek plačane takse za zahtevek za revizijo v višini 6.000,00 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini priložil zahtevku za revizijo);
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 2.196,00 EUR (3.000 točk, ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju 1. točke tarifne številke 40 OT, ob upoštevanju vrednosti točke in ob upoštevanju 22% DDV),
- materialne stroške v višini 29,28 EUR (40 točk, ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena OT, ob upoštevanju vrednosti točke in ob upoštevanju 22% DDV).

Preostale priglašene stroške, kot izhajajo iz stroškovnika v zahtevku za revizijo, in sicer strošek sestanka s stranko in strošek pregleda listin in dokumentacije, ter priglašene stroške, kot izhajajo iz stroškovnika v opredelitvi vlagatelja do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, in sicer strošek druge obrazložene vloge med postopkom, materialne stroške, strošek sestanka s stranko, strošek pregleda listin in dokumentacije in strošek DDV, je Državna revizijska komisija zavrnila, saj v konkretnem primeru navedeni stroški bodisi niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT) bodisi jih ni mogoče priznati kot samostojne storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah OT (tarifna številka 39). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške pravnega varstva v višini 8.225,28 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, 31. 7. 2019



predsednica senata
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, Dunajska cesta 48, 1000 Ljubljana
- Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana
- NIVO EKO d.o.o., dejavnosti v ekologiji, d.o.o., Ulica Savinjske čete 17, 3310 Žalec

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.