018-088/2019 Univerzitetni klinični center Maribor

Številka: 018-088/2019-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Nine Velkavrh, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nabava in vzdrževanje programske opreme za področje kadrov«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik Četrta pot, d.o.o., Planina 3, Kranj, ki ga zastopa Odvetniška družba Avbreht, Zajc in partnerji, o.p., d.o.o., Tivolska cesta 50, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 5. 7. 2019

ODLOČILA


1. Vlagateljev revizijski zahtevek se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

3. Zahteva izbranega ponudnika po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o predmetnem javnem naročilu dne 28. 11. 2018 objavil na Portalu javnih naročil, pod objavo št. JN008208/2018-B01 (popravki objavljeni dne 24. 12. 2018, dne 11. 1. 2019 ter dne 21. 1. 2019), dne 29. 11. 2018 pa še v Uradnem listu EU, pod objavo št. 2018/S 230-525308.

Dne 10. 5. 2019 je naročnik izdal (in istega dne tudi objavil na Portalu javnih naročil) dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. 460-E-RSP-19/19, iz katerega izhaja njegova odločitev, da se predmetno javno naročilo odda ponudniku Razvojni center IRC Celje, d.o.o., Ulica XIV. divizije 14, Celje (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz dokumenta obenem izhaja, da je naročnik vlagateljevo ponudbo izločil kot nedopustno, in sicer iz razloga, ker je vlagatelj v okviru ponudbe predložil tudi lasten obrazec z vsebino, ki je neskladna z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, obenem pa vpliva tudi na spremembo ponudbene cene po drugem javnem naročilu, ki ga izvaja vlagatelj.

Vlagatelj je z vlogo z dne 20. 5. 2019 na naročnika naslovil zahtevek za revizijo. V njem pojasnjuje vsebino svoje ponudbe, ob tem pa izraža prepričanje, da je naročnikov zaključek o tem, da so določila vlagateljevega lastnega obrazca v neskladju z določili razpisne dokumentacije in da vlagatelj zahtev iz slednje ni izpolnil, povsem neutemeljen. Vlagatelj izpostavlja, da je v ponudbi predložil vse zahtevane obrazce, med njimi pa tudi izpolnjen in podpisan vzorec pogodbe, ki vsebuje določila glede plačilnih rokov. Vlagatelj v ta obrazec ni posegal, njegova ponudba pa ne odstopa od naročnikovih zahtev niti s temi ni v nasprotju. Predložen lasten obrazec, ki ga naročnik ni zahteval in ki vsebuje standardne klavzule oziroma splošne pogoje z opombami, nikakor ne predstavlja zavezujočih klavzul, pogojev in informacij v konkretnem postopku. To izhaja že iz vsebine določb, saj je predmet javnega naročila nabava in vzdrževanje za 10 let in tako nikakor ne morejo biti upoštevni plačilni pogoji »70% v roku 8 dni po namestitvi programske opreme ter predaji v njeno delovanje, 30% v roku 8 dni po prevzemu sistema v uporabo«. Prav tako neaplikativnost določbe izhaja iz celotne ponudbe (enota mere pri vzdrževanju je mesec) in plačilnih pogojev, podanih v vzorcu pogodbe (mesečni pavšal, plačilni rok 60 dni). Da gre za standardne klavzule, ki niso zavezujoče, izhaja tudi iz zapisa »ves vgrajen material se obračuna v 8 dneh po dobavi in montaži, ne glede na ostala ponudbena in pogodbena določila«, saj predmet konkretnega javnega naročila sploh ni material. Tudi v skladu s 120. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in sprem.; v nadaljevanju: OZ) velja, da če se splošni pogoji in posebni pogoji ne ujemajo, veljajo slednji. Tudi iz navedenega razloga ni nobenega dvoma, da velja vzorec pogodbe, ki je podpisan s strani vlagatelja in predstavlja njegovo veljavno voljo. Vlagatelj izpostavlja tudi, da če ponudniki v ponudbi predložijo še druge dokumente, poleg zahtevanih, slednje ne pomeni, da jih mora naročnik upoštevati in da so zanj tudi zavezujoči, ampak mora preveriti le tiste podatke in obrazce, ki jih je zahteval v razpisni dokumentaciji. Odločitev naročnika je po vlagateljevem mnenju tudi neustrezno obrazložena, saj naročnik ni pojasnil, kako naj bi bila določila vlagateljevega lastnega dokumenta neskladna z določili točke 4.2 vzorca pogodbe (Sklenitev dogovora). Določilo o dvigu zneska vzdrževanja modulov KIS se ne nanaša na predmetno javno naročilo, temveč na čisto drugo pogodbeno razmerje. Tudi sicer gre pri določilu za očitno pomoto, saj je to povsem nestrukturirano, nerelevantno in neaplikativno že samo po sebi, tudi znesek pa je povsem nestrukturiran in ni jasno, ali vključuje DDV ali ne. Z vidika presoje dopustnosti vlagateljeve ponudbe v konkretnem postopku je navedena vsebina povsem irelevantna, v ničemer pa ne vpliva niti na spremembo ponudbene cene, saj je ta povsem jasna. Navedena pomota je zgolj posledica vzorčnih tekstov. Naročnik je v postopku ravnal tudi netransparentno in kršil načelo nekaopravne obravnave ponudnikov, saj iz obrazložitve izpodbijane odločitve ni jasno njegovo stališče do uporabe petega odstavka 89. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3). Vlagatelj dodatno zatrjuje še, da je ponudba izbranega ponudnika nedopustna, saj ne izpolnjuje referenčnega pogoja. Vlagatelj predlaga, da se izpodbijana odločitev o oddaji javnega naročila razveljavi ter da se mu povrnejo stroški pravnega varstva.

Izbrani ponudnik, ki ga v postopku pravnega varstva zastopa odvetnik Aleksander Petrovič, Ulica XIV. divizije 8, Celje, se je z vlogo z dne 29. 5. 2019 izjasnil o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo in te zavrnil. Ob tem je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil z dokumentom »Odločitev o zahtevku za revizijo«, št. 460-E-RSP-22/19 z dne 10. 6. 2019, s katerim je tega zavrnil kot neutemeljenega. Naročnik je zavrnil je tudi vlagateljevo zahtevo po povrnitvi stroškov, obenem pa je odločil, da mora vlagatelj izbranemu ponudniku povrniti stroške postopka. V obrazložitvi odločitve naročnik pojasnjuje, da je vlagatelj v ponudbi predložil tudi lasten obrazec Ponudba, št. 2018-0002828 (Ponudba za uvedbo KADRIS 4 (KIS)), na katerem je med drugim podal določila glede plačilnih pogojev in glede dviga zneska vzdrževanja modulov KIS. Navedena določila so v nasprotju z določili razpisne dokumentacije - vlagatelj teh ni izpolnil. Naročnik pritrjuje vlagatelju, da je v svoji ponudbi predložil vse zahtevane obrazce, vendar pa je s predložitvijo nezahtevanega obrazca v ponudbo vključil določila, ki niso v skladu z razpisno dokumentacijo (slednja jih ne vključuje), pogojujejo ponudbo oziroma negirajo določena določila iz ponudbenega obrazca. Naročnik se z vlagateljem ne strinja glede stališča, ali so navedena določila zavezujoča, glede tega, da bi moral pri presoji dopustnosti vlagateljeve ponudbe upoštevati zgolj zahtevane podatke in obrazce, kot tudi ne, da je vsebina vlagateljevega obrazca irelevantna z vidika presoja njegove ponudbe. Naročnik dalje zavrača vlagateljeve navedbe, da je sledil navodilom naročnika iz dokumentacije glede oblikovanja cene. Naročnik je določil, da mora cena vsebovati vse stroške (točka 2.13 Ponudbena vrednost), vlagatelj pa je z navedbo o tem, da se »v primeru potrditve ponudbe /se/ skladno s pogodbo o Vzdrževanju sistema za upravljanje časa dvigne znesek vzdrževanja novih modulov KIS za 450 EUR/mesec«, negiral z njegove strani predložen obrazec OBR-3 in v njem navedeno ponudbeno ceno. Pogodba, ki jo vlagatelj navaja, sicer ni del predmetnega postopka javnega naročila in se izvaja neodvisno od tega, vendar jo vlagatelj s spornim določilom sam povezuje s tem. Naročnik meni, da ponudnik z navedenim določilom dejansko posredno vpliva na spremembo cene oziroma višji strošek naročnika, vezan na predmetno javno naročilo, kar je v nasprotju z določili razpisne dokumentacije. Naročnik zavrača tudi očitek o netransparentnem ravnanju, ob čemer ponovno poudarja, da ponudnikom ni dolžan omogočiti dopolnjevanja, poprave ali pojasnjevanja ponudbe, temveč gre zgolj za možnost, ki mu jo daje ZJN-3. Pri tem pa nima popolne diskrecijske pravice, saj mora ravnati skladno z načelom preglednosti in enakopravne obravnave ponudnikov, upoštevati pa mora tudi omejitve, določene v šestem odstavku 89. člena ZJN-3. Ob upoštevanju slednjih in vlagateljevega določila o povišanju zneska vzdrževanja je naročnik že ob izdaji izpodbijane odločitve utemeljil, da gre za pomanjkljivost, ki zadeva končno ponudbeno ceno, zato vlagatelja tudi ni pozval k pojasnitvi. Z dopustitvijo dviga cene vzdrževanja bi naročnik kršil tudi načelo enakopravne obravnave ponudnikov. Naročnik dalje zavrača tudi navedbe vlagatelja, da gre pri lastni izjavi za vzorčni tekst, standardne klavzule itd., saj se sporni tekst nanaša na konkreten posel, ki je sklenjen prav z naročnikom. Tudi ob upoštevanju prakse Državne revizijske komisije naročnik tega dokumenta ne sme preprosto prezreti. Vlagatelj je na lastnem, nezahtevanem ponudbenem obrazcu vključil dodatne pogoje, ki niso skladni z zahtevami razpisne dokumentacije, takšnih napak ponudnika pa ni dopustno sanirati v okviru dopustnih dopolnitev ponudbe. Predložitev parafiranega vzorca pogodbe, obenem pa lastnega dokumenta, ki je z neskladen z naročnikovimi razpisnimi in pogodbenimi določili, po naročnikovem mnenju predstavlja pridržek oziroma odstop od vsebine splošnih izjav in pridržek glede vsebine predložene ponudbe, vlagatelj pa je s tem posegel v bistvene sestavine bodočega pravnega razmerja. Po naročnikovem mnenju je neutemeljeno tudi vlagateljevo sklicevanje na 120. člen OZ, saj v konkretnem primeru pravni posel med strankama še ni bil sklenjen, tako da se vprašanje o tem, katera pogodbena določila se uporabljajo (tj. ali splošni ali posebni pogoji ali posebni dogovori), sploh še ne zastavlja. Naročnik meni tudi, da vlagatelj s tem, ko je enostransko spreminjal določene zahteve naročnika, ni sprejel naročnikovega vabila k sklenitvi pogodbe pod objavljenimi pogoji (29. člen OZ), temveč je sam dal naročniku novo ponudbo, ki pa je slednji, že z vidika zagotavljanja enakopravne obravnave, ne more sprejeti. Naročnik je tako v konkretnem primeru pravilno ocenil, da med vlagateljem in naročnikom ni soglasja volj za sklenitev pravnega posla, saj se nista sporazumela o bistvenih sestavinah pravnega posla. Še več – naročnik sploh ne ve, pod katerimi pogoji je vlagatelj pripravljen oddati ponudbo – ali pod pogoji, ki izhajajo iz parafiranega vzorca pogodbe, ali pod pogoji iz dokumenta, ki ga je vlagatelj samovoljno predložil v ponudbi in s katerimi je spremenil naročnikove zahteve iz razpisne dokumentacije. V nadaljevanju odločitve se naročnik opredeljuje še do vlagateljevih revizijskih navedb v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika – tudi te zavrača kot neutemeljene.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 12. 6. 2019 (ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 14. 6. 2019) opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Vlagatelj vztraja pri tem, da je njegova ponudba dopustna in vlagateljeva nedopustna, nasprotuje pa tudi priznanju stroškov izbranemu ponudniku.

Naročnik je v prilogi dopisa, prejetega dne 13. 6. 2019, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila in predrevizijskim postopkom.


Po pregledu odstopljene dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah (npr. v zadevah št. 018-102/2017, 018-146/2018, 018-63/2019 itd.) zapisala, da je obveznost obrazložitve odločitve postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta. Državna revizijska komisija je zato še pred vsebinsko obravnavo preostalih revizijskih navedb preverila utemeljenost vlagateljevih (mestoma podanih) navedb o tem, da je naročnikova odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila neobrazložena.

Državna revizijska komisija je že večkrat zapisala tudi (npr. v zadevah št. 018-271/2015, 018-76/2016, 018-146/2017 itd.), da je namen odločitve o oddaji naročila predvsem seznanitev ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Ni tako nujno, da bi obrazložitev odločitve morala biti vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti (detajle) posameznih razlogov, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve, da lahko zaščitijo svoj položaj in preverijo, ali je odločitev o (ne)oddaji naročila zakonita ali ne.
Iz določil tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 (v delih, relevantnih za predmetni postopek oddaje javnega naročila) izhaja, da mora odločitev o oddaji javnega naročila vsebovati razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran, značilnosti in prednosti izbrane ponudbe ter ime uspešnega ponudnika.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v izpodbijani odločitvi navedel vse zahtevane podatke, in sicer podatke o izbranem ponudniku, o značilnostih in prednostih izbrane ponudbe (edina dopustna ponudba) ter o razlogih za zavrnitev vlagateljeve ponudbe. V zvezi s slednjim je naročnik podrobno pojasnil razloge, zaradi katerih je vlagateljevo ponudbo štel za nedopustno – citiral je namreč tako relevantne dele dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila kot po njegovi presoji sporne dele vlagateljeve ponudbe, s tem v zvezi pa podal tudi svoje (pravne) zaključke. Po presoji Državne revizijske komisije je bila naročnikova odločitev v konkretnem primeru tako ustrezno obrazložena in vlagatelju omogoča učinkovito pravno varstvo, s tem povezane revizijske navedbe vlagatelja pa niso utemeljene.

Med vlagateljem in naročnikom je (vsebinski) spor glede zakonitosti naročnikove odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila, in sicer vezano na naročnikovo odločitev o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe. Naročnik je vlagateljevo ponudbo označil kot nedopustno iz razloga, ker je vlagatelj v njej (med drugim) predložil lasten dokument z vsebino, ki je po mnenju naročnika neskladna z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, obenem pa vpliva tudi na spremembo ponudbene cene po drugem javnem naročilu, ki ga izvaja vlagatelj. Vlagatelj navedenemu nasprotuje.

ZJN-3 v 29. točki prvega odstavka 2. člena določa, da je dopustna ponudba tista, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika. V skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) naročnik odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji: ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3.

Naročnik predmetno javno naročilo oddaja po odprtem postopku. Za navedeni postopek je značilno, da zahteva po enakopravnem obravnavanju ponudnikov v vseh fazah postopka in zahteva po preglednosti nasprotujeta kakršnim koli pogajanjem med naročnikom in ponudnikom v okviru postopka oddaje javnih naročil. Razpisno dokumentacijo, ki se ne spreminja ali prilagaja, kot to velja za nekatere druge postopke po ZJN-3, pripravi naročnik v skladu s svojimi potrebami. Ponudniki morajo na drugi strani sprejeti celotno vsebino razpisne dokumentacije, hkrati pa iz ponudbene dokumentacije ne sme izhajati, da njena vsebina odstopa od zahtev naročnika.

Z vpogledom v dokumentacijo v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila gre ugotoviti, da je naročnik v tej zahteval, da ponudniki v okviru svoje ponudbe predložijo več obrazcev, ki so bili del dokumentacije, med temi tako tudi vzorec pogodbe (OBR-3). Navedeni obrazec je moral biti izpolnjen, podpisan in žigosan (razdelek 2.3 Predložitev ponudbe), po določilih vzorca pogodbe pa naj bi, sledeč dokumentaciji, naročnik in izbrani ponudnik sklenila tudi pogodbo o izvedbi javnega naročila (razdelek 4.1 Sklenitev pogodbe).

Z nadaljnjim vpogledom v obrazec vzorec pogodbe (OBR-3) gre ugotoviti, da iz vsebine 11. člena tega izhaja določilo o tem, da bo naročnik pogodbeno vrednost programske opreme »…plačal v enkratnem znesku na osnovi pravilno izstavljenega računa v roku 60 dni po obojestranskem podpisu primopredajnega zapisnika…«. Iz vsebine 12. člena vzorca pogodbe pa izhaja določilo o tem, da za storitve rednega vzdrževanja »Rok plačila znaša 60 dni od datuma prejema pravilno izstavljenega računa in potrditve poročila o opravljenem delu«.

Državna revizijska komisija ob upoštevanju navedenih določil ugotavlja, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila jasno opredelil plačilne pogoje (roke), ki so jih morali v svojih ponudbah upoštevati tudi vsi ponudniki (glede navedenega med strankama sicer ni spora).

Z vpogledom v vlagateljevo ponudbo gre ugotoviti, da je ta v njej med drugim predložil tudi izpolnjen, na vseh straneh parafiran in podpisan vzorec pogodbe (OBR-3). Iz 11. in 12. člena navedenega dokumenta (ki ju je vlagatelj sicer dopolnil z navedbo ponudbenih vrednosti ter številko transakcijskega računa) izhajajo plačilni pogoji, kot jih je v predlogi tega dokumenta določil naročnik.

Državna revizijska komisija pa z vpogledom v vlagateljevo ponudbo obenem ugotavlja, da je ta v njej predložil tudi dokument »Ponudba za uvedbo KADRIS 4 (KIS)«. Iz navedenega dokumenta, kot to navaja tudi naročnik v izpodbijani odločitvi o oddaji javnega naročila, med drugim izhaja naslednja vsebina:
- »V primeru potrditve ponudbe se skladno s pogodbo o Vzdrževanju sistema za upravljanje časa, dvigne znesek vzdrževanja novih modulov KIS za 450 €/mesec«;
- »Način plačila:
- 70% v roku 8 dni po namestitvi programske opreme ter predaji v testno delovanje,
- 30 % v roku 8 dni po prevzemu sistema v uporabo« (zapis je podan pod naslovom »Splošni prodajni pogoji«);
- »Ves vgrajen material se obračuna v 8 dneh po dobavi ali montaži, ne glede na ostala ponudbena in pogodbena določila« (zapis je podan pod naslovom »Opombe«).

Državna revizijska komisija na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zadeve pritrjuje naročnikovi ugotovitvi, da je vlagatelj predložil ponudbo, ki ne ustreza njegovim zahtevam, določenim v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Državna revizijska komisija tako najprej ugotavlja, da iz vlagateljeve ponudbe izhaja neskladje glede plačilnih pogojev za dobavo programske opreme. Iz dejstva predložitve izpolnjenega in podpisanega obrazca OBR-3 v vlagateljevi ponudbi bi bilo mogoče sklepati, da vlagatelj ponudbo daje v skladu s plačilnimi pogoji, kot jih je naročnik predvidel v navedenem obrazcu. Vendar pa po drugi strani iz predloženega dokumenta »Ponudba za uvedbo KADRIS 4 (KIS)« jasno izhaja, da vlagatelj od naročnika pričakuje plačilo predmeta javnega naročila pod povsem drugačnimi plačilnimi pogoji. Vlagatelj s tem v zvezi najprej navaja, da gre pri spornem zapisu za nezavezujoče splošne pogoje, standardne klavzule ipd., čemur ni mogoče slediti. Ugotoviti je namreč potrebno, da gre pri dokumentu »Ponudba za uvedbo KADRIS 4 (KIS)« za podroben predračun predmeta javnega naročila (v bistveno podrobnejši vsebini, kot pa je bila zahtevana od ponudnikov z obrazcem predračuna), katerega predložitve naročnik ni zahteval (pa ga je vlagatelj kljub temu predložil) in ki je izrecno naslovljen na naročnika ter pripravljen za potrebe konkretnega javnega naročila, tako pa za dokument, ki vsebino vlagateljeve ponudbe konkretizira bistveno podrobneje, kot pa to izhaja iz izpolnjenih obrazcev, katerih predložitev je zahteval naročnik. Vsebini takšnega dokumenta, ki ga je brez da bi bilo od njega to zahtevano kreiral in v svoji ponudbi predložil vlagatelj, v nasprotju z drugačnim mnenjem slednjega ni mogoče pripisati manjše teže od vsebine obrazca, ki ga je v spornem delu določil že naročnik in ki ga je vlagatelj zgolj dopolnil (v preostalih delih) ter podpisal. Že ob upoštevanju navedenega, obenem pa tudi zaradi dejstva, da med strankama pogodba še ni bila sklenjena, vlagatelj ne more uspeti s sklicevanjem na 120. člen OZ – vsebine spornega zapisa po presoji Državne revizijske komisije namreč nikakor ni mogoče šteti za splošni pogoj pogodbe. Vlagatelj ravno tako ne more uspeti s stališčem, da bi moral naročnik sporno določilo pri presoji dopustnosti njegove ponudbe spregledati. Četudi dokumenta, na katerem je podan sporni zapis, ponudnikom ni bilo treba predložiti, je nesporno, da ga vlagatelj v svoji ponudbi je predložil in da tako predstavlja del njegove ponudbe. Ker predloženi dokument v obravnavanem delu vsebuje zapis, ki se nanaša na eno izmed zahtev v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (in sicer na plačilne pogoje v zvezi z dobavo programske opreme), pa je naročnik navedeni dokument ne zgolj smel, pač pa moral upoštevati pri presoji vlagateljeve ponudbe. Ob ugotoviti, da je vsebina predloženega dokumenta glede plačilnih rokov neskladna z vsebino predloženega vzorca pogodbe (OBR-3), je naročnik utemeljeno zaključil tudi, da vlagateljeva ponudba ne izpolnjuje zahtev, ki so določene v dokumentaciji v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila. Brez da bi se opredeljevala do vprašanja, ali bi bilo v konkretnem primeru to sploh dopustno, Državna revizijska komisija namreč pojasnjuje, da so ponudniki v postopkih oddaje javnih naročil dolžni predložiti ponudbe, ki so skladne s postavljenimi zahtevami, možnost njihovega pojasnjevanja, dopolnjevanja in popravljanja pa je, glede na dikcijo petega odstavka 89. člena ZJN-3, odvisna od naročnika – naročnik ponudnikom teh ravnanj torej ni dolžan omogočiti, temveč gre zgolj za možnost, ki mu jo daje zakon. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da obravnavanim revizijskim navedbam vlagatelja utemeljenosti ni mogoče priznati.

Državna revizijska komisija pritrjuje tudi ugotovitvam naročnika o tem, da je vlagatelj v dokument »Ponudba za uvedbo KADRIS 4 (KIS)« vključil določilo, ki se nanaša na spremembo cenovnih okvirov izvajanja (od predmetnega javnega naročila ločene) pogodbe, sklenjene med vlagateljem in naročnikom. Kljub temu, da dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila podlage za to ne daje, je vlagatelj svojo ponudbo namreč oblikoval tako, da bi njen sprejem pomenil tudi sprejem določila o povišanju pogodbene vrednosti med strankama sklenjene pogodbe o »Vzdrževanju sistema za upravljanje časa«, s čemer je svojo ponudbo podal z nedopustnim pridržkom oziroma pod drugačnimi pogoji, kot so tisti, ki so bili določeni v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. S tem v zvezi gre zavrniti vlagateljeve navedbe o tem, da je sporno določilo očitna pomota, brezpredmetno ipd. Določilo je namreč jasno in nedvoumno, vlagatelj se v njem sklicuje na konkreten pravni posel med njim in naročnikom, določilo (v primeru sprejema ponudbe) vzpostavlja konkretizirane finančne posledice za pogodbo, ki je sklenjena med strankama, podano pa je na dokumentu, naslovljenem na naročnika za potrebe predmetnega javnega naročila, ki ga je vlagatelj brez da bi bilo to od njega zahtevano predložil v okviru svoje ponudbe. Na podlagi ugotovitve o tem, da je vlagatelj svojo ponudbo podal pod drugačnimi pogoji, kot so določeni v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je naročnik upravičeno zaključil, da je v vlagateljevi ponudbi podana pomanjkljivost, ki onemogoča njen sprejem, revizijskim navedbam, s katerimi vlagatelj zatrjuje drugače, pa utemeljenosti ni mogoče priznati. Ob zapisanem gre naročniku pritrditi tudi v stališču, da bi bilo v okoliščinah, ko ta od ponudnikov zahteva, da vse stroške izvedbe javnega naročila izrazijo v ponudbeni ceni (razdelek 2.13 Ponudbena vrednost), ponudnik pa kot neposredno posledico sprejema njegove ponudbe uveljavlja stroške, ki v ponudbeno ceno niso zajeti, mogoče vlagateljevo ponudbo označiti tudi kot pomanjkljivo v delu, ki se nanaša na ponudbeno ceno. Na takšni interpretaciji vlagateljevih ravnanj so upravičeno utemeljene tudi za vlagatelja sporne navedbe naročnika o nedopustnosti odpravljanja tovrstnih pomanjkljivosti v ponudbah (šesti odstavek 89. člena ZJN-3).

Na podlagi navedenega gre zaključiti, da vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel izkazati nezakonitosti ravnanja naročnika, ki je vlagateljevo ponudbo označil za nedopustno in jo v skladu z določili prvega odstavka 89. člena ZJN-3 zavrnil.

Vlagatelj v svojem revizijskem zahtevku zatrjuje še, da je nedopustna tudi ponudba izbranega ponudnika, in sicer iz razloga, ker naj v njej ne bi bile predložene ustrezne reference.

Iz ustaljene prakse Državne revizijske komisije ob upoštevanju prvega odstavka 14. člena ZPVPJN izhaja, da ponudniku, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nedopustna, v revizijskem postopku pa je bila ugotovljena zakonitost takšne odločitve, ni več mogoče priznati drugega elementa aktivne legitimacije, tj. realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Če zaradi ugotovljenih nepravilnosti ponudbe ni mogoče obravnavati kot dopustne, jo je potrebno v skladu z drugim odstavkom 90. člena ZJN-3 zavrniti. To pomeni, da tak ponudnik (celo v primeru, če bi se njegove navedbe glede drugih kršitev v postopku oddaje javnega naročila izkazale za utemeljene) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v predmetnem postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši, zaradi česar mu zaradi zatrjevanih domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila, ki se ne nanašajo na utemeljenost izločitve njegove ponudbe, ni nastala in mu tudi ne bi mogla nastati škoda. Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija revizijskih navedb, ki se nanašajo na domnevno nedopustnost ponudbe izbranega ponudnika in vpogleda v dokumentacijo, ni vsebinsko obravnavala. Vlagatelj namreč za obravnavo teh navedb, ki niso usmerjene v zatrjevanje neenakopravne obravnave v postopku oddaje javnega naročila, saj se ne nanašajo na istovrstne kršitve, ne izkazuje pravnega interesa.

V povzetku zapisanega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel izkazati nezakonitosti naročnikovih ravnanj v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev revizijski zahtevek zavrnila kot neutemeljen.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku.

Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Povrnitev stroškov je v postopku zahteval tudi izbrani ponudnik.

Državna revizijska komisija je zahtevo izbranega ponudnika zavrnila, saj je ocenila, da v konkretnem primeru prispevek izbranega ponudnika k rešitvi zadeve ni bil bistven, zato stroški izbranega ponudnika niso bili potrebni (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 5. 7. 2019

Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije





Vročiti:
- Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska ulica 5, Maribor,
- Odvetniška družba Avbreht, Zajc in partnerji, o.p., d.o.o., Tivolska cesta 50, Ljubljana,
- Odvetnik Aleksander Petrovič, Ulica XIV. divizije 8, Celje,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, Ljubljana.
Vložiti:
- v spis zadeve – tu.