018-058/2019 Elektro Maribor, podjetje za distribucijo električne energije, d. d.

Številka: 018-058/2019-7

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu dr. Mateje Škabar kot predsednice senata ter Nine Velkavrh in Tadeje Pušnar kot članic senata v postopku pravnega varstva pri oddaji naročila za »kabelske omarice in varovalčna stikala« (sklop A) in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj SES, storitve, inženiring, trgovina, d. o. o., Opekarska ulica 22, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa Odvetniška družba Vesna Cukrov, o. p., d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju: pooblaščenka), zoper ravnanje naročnika Elektro Maribor, podjetje za distribucijo električne energije, d. d., Vetrinjska ulica 2, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), 30. 5. 2019

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je v postopku oddaje naročila (objava 20. 11. 2018 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN008002/2018-E01, in 21. 11. 2018 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2018/S 224-513484) z dokumentom »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 2201-50/2018-4 z dne 7. 3. 2019 med drugim obvestil ponudnike, da je za sklop A izbral ponudbo ponudnika Družinsko podjetje Kosič, d. o. o., Ruperče 13, Pernica. Vlagatelj je naročniku poslal vlogo z dne 12. 3. 2019 in ga pozval, naj popravi pravni pouk in preuči tri sklope argumentov ter spremeni odločitev. Naročnik je z dokumentom »Sprememba odločitve o oddaji javnega naročila« št. 2201-50/2018-6 z dne 18. 3. 2019 med drugim obvestil ponudnike, da je za sklop A znova izbral ponudbo ponudnika Družinsko podjetje Kosič, d. o. o., Ruperče 13, Pernica (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Naročnik je v obrazložitvi odgovoril na vlagateljeve navedbe iz vloge z dne 12. 3. 2019, pri čemer je ugotovil, da je vlagatelj sicer predložil najugodnejšo ponudbo, vendar ta ni dopustna, ker vlagatelj, v nasprotju z zahtevami iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ni predložil certifikata o skladnosti za NH stikalne letve, ponudbe v tehničnem delu pa ni dopustno dopolniti. Naročnik je v obrazložitvi tudi navedel, da je izbrani ponudnik, čigar ponudba je bila druga najugodnejša, na njegov poziv predložil zahtevano dopolnitev (tj. dokazila za dokazovanje izpolnjevanja pogoja za sodelovanje glede ekonomskega in finančnega položaja iz točke 9.1.3 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila), zato je ponudba dopustna, kar omogoča njeno izbiro. Naročnik je v obrazložitvi tudi navedel, kako in koliko je pregledal tretjeuvrščeno ponudbo za sklop A.

Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 29. 3. 2019 in predlagal, da se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov. Vlagatelj je navedel, da:
 je predložil dopustno ponudbo, saj ponujene NH stikalne letve ustrezajo vseh tehničnim zahtevam, ki jih je naročnik določil v tehničnih specifikacijah oziroma dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, čemur sicer niti naročnik ne oporeka, saj je ta navedel le, da vlagatelj ni predložil certifikata,
 je v ponudbi predložil Test report, iz katerega jasno in nedvoumno izhaja, da ponujene NH stikalne letve ustrezajo standardu SIST EN 60947-3,
 je Test report opravil akreditirani organ za ugotavljanje skladnosti, priznan v Evropski uniji, isti organ pa je na podlagi Test reporta tudi izdal certifikat o skladnosti s standardom SIST EN 60947-3,
 je certifikat »potrdilo (povzetek), da je bil Test report uspešno opravljen«, zato Test report torej še bolj natančno dokazuje oziroma prikazuje, s katerimi deli standarda SIST EN 60947-3 je blago skladno oziroma ali je z vsemi deli tega standarda,
 ker je certifikat v svojem bistvu povzetek Test reporta in torej verodostojno spričevalo, to logično pomeni, da mora imeti enak status tudi Test report,
 certifikata, ki sta predložena zahtevku za revizijo, dokazujeta, da sta inštituta, ki sta izvedla Test report, neodvisna in akreditirana za izdajo certifikatov, kot je to določil naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila,
 iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, da mora ponudnik v ponudbi predložiti certifikat o skladnosti ali enakovreden dokument, Test report pa je enakovreden dokument, pri čemer v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni določeno, da se za potrditev ustreznosti zahtevanega standarda priznava le certifikat oziroma da npr. Test report ne bo upoštevan kot ustrezno dokazilo,
 je nerazumna naročnikova zahteva, da je treba predložiti izjavo ponudnika, izjavo proizvajalca in še dokument neodvisne institucije,
 je v ponudbi predložil izjavo proizvajalca, Test report in lastno izjavo, zaradi česar je ponudba dopustna,
 če bi naročnik oziroma Državna revizijska komisija štela, da Test report ni zadostno dokazilo, bi moral naročnik vlagatelja pozvati na dopolnitev ponudbe s predložitvijo manjkajočega certifikata, saj je obstoj certifikata mogoče objektivno preveriti,
 poziv na dopolnitev ponudbe bi bil dopusten tudi upoštevajoč stališča Sodišča Evropske unije v zadevi C-336/12 in [Splošnega sodišča] v zadevi T-195/08, poleg tega možnost dopolnitve ponudbe predvideva tudi 11. točka dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, smiselno enako pa določa tretji odstavek 56. člena Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL L 94 z dne 28. 3. 2014; v nadaljevanju: Direktiva 2014/24),
 ni dopustno tolmačiti šestega odstavka 89. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3), da je vsakršno dopolnjevanje ponudbe v delu, na katerega se nanaša certifikat, a priori nedopustno, pri tem pa sporni certifikat ni dokumentacija o tehničnih specifikacijah, temveč le spremljajoča dokumentacija, ki ne definira samega blaga,
 je tudi skladno s teorijo mogoče dopolniti ponudbo v spornem delu,
 že iz načela sorazmernosti (8. člen ZJN-3) izhaja, da je odločitev napačna, neživljenjska in zato v nasprotju s temeljnimi načeli, zlasti iz 4., 7. in 8. člena ZJN-3, poleg tega pa je vlagatelj predložil ponudbo, ki je za več kot 300.000 eurov cenejša,
 tudi izbrani ponudnik ni v ponudbi predložil vseh zahtevanih certifikatov, temveč le izjave o skladnosti proizvodov z »navedenim« standardom.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 5. 4. 2019 izjasnil o navedbah iz zahtevka za revizijo in pojasnil, zakaj meni, da je zahtevek za revizijo neutemeljen.

Naročnik je s sklepom št. 2201-50/2018-9 z dne 18. 4. 2019 zahtevek za revizijo in zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil. Naročnik je navedel, da:
 vlagatelj nima aktivne legitimacije,
 vlagatelj ne oporeka dejstvu, da ni predložil zahtevanega certifikata o skladnosti,
 se enakovrednost, ki je navedena v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, nanaša na standarde in ne certifikatu enakovredni dokument,
 Test report in certifikat sicer tudi nista enakovredna dokumenta, obstaja pa tudi bistvena razlika med akreditacijo za preskušanje in akreditacijo za certificiranje,
 na portalu javnih naročil ni prejel vprašanj v zvezi s certifikati in niti opozorila, morebitne kršitve v zvezi z zahtevo za predložitev certifikata pa bi vlagatelj lahko uveljavljal le pred iztekom roka za predložitev ponudb,
 nikakor ni nerazumna zahteva za predložitev certifikata,
 bi bila dopolnitev ponudbe v tehničnem delu dopustna le, če bi bila podana napaka, ki je očitna, popravek ali dopolnitev očitne napake pa ne sme povzročiti spremembe ponudbe na način, da bi bila zaradi tega dejansko predlagana nova ponudba,
 v vlagateljevi ponudbi ni mogoče govoriti o očitni napaki, kar potrjuje odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-078/2018,
 iz odločitve Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-078/2018 tudi izhaja, da bi se pri dopolnitvi ponudbe dopolnjevala ponudba v delu, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, kar bi pomenilo drugačno obravnavo ponudnikov,
 je neutemeljeno vlagateljevo sklicevanje na sodbo v zadevi C-336/12, saj ne obravnava enakega dokazila,
 je izbrani ponudnik predložil veljavna certifikata o skladnosti, ki glede na podatke, ki so navedeni v njiju, definirata izdelek in njegove lastnosti,
 so nekateri očitki pavšalni in nenatančno opredeljeni, za nekatere očitke pa vlagatelj ni predložil dokazil.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. 2201-50/2018-11 z dne 23. 4. 2019 Državni revizijski komisiji posredoval zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

Vlagatelj je z vlogo z dne 26. 4. 2019, ki jo je vložil po pooblaščenki, opozoril, da naročnik ni vročil odločitve o zahtevku za revizijo pooblaščenki, vendar se je kljub temu iz previdnosti po njenem prejemu opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo in pojasnil, zakaj se z njimi ne strinja. Vlagatelj je priglasil nadaljnje stroške.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik odločil o zahtevku za revizijo s sklepom št. 2201-50/2018-9 z dne 18. 4. 2019, pri čemer je v odredbi navedeno, da ga je treba vročiti vlagateljevi pooblaščenki, izbranemu ponudniku in Državni revizijski komisiji. Iz odredbe torej ni razvidno, da bi naročnik določil, da se sklep št. 2201-50/2018-9 z dne 18. 4. 2019 vroči tudi vlagatelju mimo pooblaščenke. Glede na podatke iz odredbe je upoštevajoč prvi odstavek 137. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN treba šteti, da je naročnik pravilno ugotovil, da je treba sklep št. 2201-50/2018-9 z dne 18. 4. 2019 vročiti pooblaščenki in ne vlagatelju neposredno. Vendar je vlagatelj v vlogi z dne 26. 4. 2019 navedel, da pooblaščenka ni prejela sklepa št. 2201-50/2018-9 z dne 18. 4. 2019, saj ga je prejel le vlagatelj. Če bi se lahko potrdilo, da je naročnik kljub odredbi vročil sklep št. 2201-50/2018-9 z dne 18. 4. 2019 le vlagatelju in ne pooblaščenki, naročnikovo ravnanje sicer ne bi bilo skladno s prvim odstavkom 137. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, vendar bi bilo treba hkrati ugotoviti, da se je vlagatelj opredelil do naročnikovih navedb iz sklepa št. 2201-50/2018-9 z dne 18. 4. 2019, in sicer ravno po pooblaščenki, zaradi česar ni bil prikrajšan v možnosti izjave o njih. Ker je vlagatelj v vlogi z dne 26. 4. 2019 navedel, da se je opredelil do naročnikovih navedb v treh delovnih dneh od prejema sklepa št. 2201-50/2018-9 z dne 18. 4. 2019, iz vloge z dne 26. 4. 2019 pa ne izhaja nobena navedba, da se zaradi očitane napake pri vročitvi ni mogel do česa opredeliti, Državna revizijska komisija ni mogla ugotoviti, da bi očitana napaka pri vročanju vplivala na njegove možnosti za uspeh v postopku pravnega varstva pred Državno revizijsko komisijo. Državna revizijska komisija zato ni preverjala, ali je naročnik res opustil vročanje sklepa št. 2201-50/2018-9 z dne 18. 4. 2019 pooblaščenki.

Državna revizijska komisija nadalje zavrača neobrazloženo naročnikovo stališče, da vlagatelj nima aktivne legitimacije.

Da bi naročnik sprejel zahtevek za revizijo v (vsebinsko, meritorno) obravnavo, morajo biti skladno z drugim odstavkom 26. člena ZPVPJN izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 26. člena ZPVPJN, in sicer je to odvisno od tega, ali je bil vložen pravočasno (prva alinea prvega odstavka 26. člena ZPVPJN), ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN (druga alinea prvega odstavka 26. člena ZPVPJN), ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN (tretja alinea prvega odstavka 26. člena ZPVPJN), ali ne obstajajo omejitve iz 16. člena ZPVPJN (četrta alinea prvega odstavka 26. člena ZPVPJN) in ali je dopusten (peta alinea prvega odstavka 26. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija v zvezi z izpolnitvijo pogoja iz tretje alinee prvega odstavka 26. člena ZPVPJN opozarja, da vlagatelj ni zagovornik javnega interesa (drugi odstavek 6. člena ZPVPJN v povezavi z drugo alineo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN), zato je obstoj njegove aktivne legitimacije treba ugotavljati v okviru prve alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, ki določa, da se aktivna legitimacija prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za (med drugim) dodelitev javnega naročila in ji je bila ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda.

Iz zapisnika o odpiranju ponudb z dne 17. 1. 2019 izhaja, da je naročnik 17. 1. 2019 ob 9.01 na odpiranju ponudb odprl tudi vlagateljevo ponudbo. Iz elektronskega potrdila o oddaji ponudbe so razvidni podatki o podpisovanju ponudbe 2019-01-16T 12:41:18Z. Tako je treba zaključiti, da je vlagatelj predložil ponudbo pred 9. uro 17. 1. 2019, kar je naročnik določil kot točko, do katere so morali ponudniki predložiti ponudbe (gl. objavo obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku 29. 11. 2018 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN008002/2018-K01, in 30. 11. 2018 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2018/S 231-528852, oboje v povezavi s točko IV.2.2 obvestil o naročilu – gospodarske javne službe), zato zaradi pravočasno predložene ponudbe za sklop A izkazuje interes za dodelitev javnega naročila za sklop A (prva poved iz drugega odstavka 14. člena ZPVPJN).

Naročnik je določil, da bo kot merilo upošteval le ceno (točka II.2.5 obvestil o naročilu – gospodarske javne službe in 10. točka dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila). Iz dokumenta »Sprememba odločitve o oddaji javnega naročila« št. 2201-50/2018-6 z dne 18. 3. 2019 je razvidno, da je naročnik ugotovil, da je vlagatelj predložil najcenejšo ponudbo za sklop A, zato bi v primeru ugotovitve, da naročnik ne bi mogel šteti, da vlagateljeva ponudba za sklop A ni dopustna oziroma da v njej ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njeno izbiro, bi vlagateljeva ponudba za sklop A imela največje oziroma najboljše možnosti za izbiro, če bi se naročnik odločil, da odda naročilo za sklop A. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da je vlagatelj v zvezi s sklopom A izkazal tudi drugi element aktivne legitimacije, kot ga določa prva alinea prvega odstavka 14. člena ZPVPJN.

Ker je Državna revizijska komisija pri predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo ugotovila, da je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo pred naročnikom in da so izpolnjene vse procesne predpostavke iz prvega odstavka 28. člena ZPVPJN, ki so vsebinsko enake tistim, ki jih določa prvi odstavek 31. člena ZPVPJN, je zahtevek za revizijo sprejela v obravnavo (drugi odstavek 31. člena ZPVPJN).

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija najprej pojasnjuje, da vlagatelj potem, ko je že iztekel rok za predložitev ponudb, ne bi mogel uspeti s kršitvami v zvezi s pripravo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, saj bi bilo treba ugotoviti bodisi da je v tem delu zahtevek za revizijo prepozen (prvi odstavek 25. člena ZPVPJN) bodisi da so navedbe prepozne (tretji odstavek 25. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija zato ne bi mogla zaključiti, da je utemeljen očitek o nerazumnosti naročnikove zahteve, da je treba predložiti izjavo ponudnika, izjavo proizvajalca in še dokument neodvisne institucije, kar je treba razumeti tudi kot očitek o kršitvi 8. člena ZJN-3 in torej načela sorazmernosti pri zahtevanju dokazil. Ker je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila in torej pred iztekom roka za predložitev ponudb določil, katera dokazila morajo ponudniki predložiti v ponudbi, vlagatelj pa se je s to zahtevo seznanil najkasneje z objavo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (gl. točko I.3 obvestil o naročilu – gospodarske javne službe), bi moral ta očitek torej uveljavljati še pred iztekom roka za predložitev ponudb. Ob takem zaključku Državna revizijska komisija ni ugotavljala, ali bi bil za obravnavo takega očitka izpolnjen pogoj iz prve povedi iz tretjega odstavka 16. člena ZPVPJN (tj. opozorilo prek portala javnih naročil).

Naročnik je za javno naročilo blaga (točka II.1.3 obvestil o naročilu – gospodarske javne službe), ki ga oddaja po odprtem postopku (točka IV.1.1 obvestil o naročilu – gospodarske javne službe), za sklop A prejel ponudbe treh ponudnikov, pri čemer je po merilu ekonomsko najugodnejša ponudba, sestavljeno le iz merila cena (točka II.2.5 obvestil o naročilu – gospodarske javne službe in 10. točka dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila), izbral ponudbo izbranega ponudnika, ki jo je ocenil za drugo najugodnejšo, vlagateljevo ponudbo za sklop A, ki jo je ocenil za najugodnejšo, pa je zavrnil, ker je ugotovil, da vlagatelj ni predložil certifikata o skladnosti za NH stikalne letve (obrazec »Predračun«, pozicije od A9 do A14), kot je to zahteval v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Vlagatelj je utemeljeval, da čeprav ni predložil spornega certifikata, naročnik ne bi smel zavrniti njegove ponudbe za sklop A, čemur je naročnik nasprotoval.

Sestavni del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (str. 1) je obrazec »Predračun«. Državna revizijska komisija je vpogledala vanj in ugotovila, da je naročnik določil tabelo, v kateri je naštel blago pod pozicijami od A1 do A15 in ga opisal v razdelkih stolpca »Naziv materiala (tehnični podatki + dodatni opis)«. Naročnik je za to tabelo določil posamezne zahteve pod naslovom »Ostali tehnični pogoji: nizkonapetostne prostostoječe kabelske omarice«. Naročnik je v točki 1 določil zahteve za blago, za katerega se je s predložitvijo ponudbe potegoval vlagatelj:
»Ohišja NN omaric morajo ustrezati standardu SIST EN 62208 oz. enakovrednim.
NH stikalne letve morajo ustrezati standardu SIST EN 60947-3 oz. enakovrednim.
Ponudnik mora za NN omarice in za NH stikalne letve v ponudbi priložiti:
- certifikat o skladnosti z navedenim standardom (oz. z enakovrednim) izdanim pri akreditiranem organu za ugotavljanje skladnosti priznanemu v EU in
- proizvajalčevo izjavo o skladnosti proizvodov (ES izjava) z navedenimi standardi (oz. z enakovrednimi).«

Naročnik je na konec obrazca »Predračun« vključil izjavo:
»Spodaj podpisani ponudnik izjavljam, da vsi proizvodi v ponudbi ustrezajo navedenim tehničnim opisom in ostalim tehničnim pogojem.«

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz obrazca »Predračun« razvidno, da so morali ponudniki za blago iz pozicij od A9 do A14 v ponudbi predložiti certifikat o skladnosti s standardom SIST EN 60947-3 ali certifikat o skladnosti s standardom, ki je enakovreden standardu SIST EN 60947-3. Besedilo »(oz. z enakovrednim)«, ki je navedeno v prvi alinei dokazil (torej v prvi alinei iz tretje povedi iz točke 1 pod naslovom »Ostali tehnični pogoji: nizkonapetostne prostostoječe kabelske omarice«), se namreč veže na standard in ne certifikat (torej dokazilo), kar tudi jasno potrjuje druga poved iz točke 1 pod naslovom »Ostali tehnični pogoji: nizkonapetostne prostostoječe kabelske omarice«. Tudi alinea b petega odstavka 68. člena ZJN-3 podpira predstavljeno tolmačenje. Državna revizijska komisija se zato ne strinja s tolmačenjem (zahtevek za revizijo, str. 9), da je besedilo »(oz. z enakovrednim)« treba uporabiti za vrsto dokazila. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je naročnik pri naštevanju dokazil na koncu prve alinee iz tretje povedi iz točke 1 pod naslovom »Ostali tehnični pogoji: nizkonapetostne prostostoječe kabelske omarice« uporabil veznik in, ki ga je tudi odebelil, je razvidno, da je naročnik zahteval predložitev tako certifikata o skladnosti s standardom SIST EN 60947-3 ali enakovrednim standardom kot proizvajalčeve izjave o skladnosti proizvodov s standardom SIST EN 60947-3 ali enakovrednim standardom. Naročnik je torej zahteval certifikat, kar ni dokazilo, ki ga pripravi ponudnik, in izjavo o skladnosti proizvodov, ki je dokazilo, ki ga lahko pripravi ponudnik, če je hkrati proizvajalec. Vlagatelj ni navedel, da je sam proizvajalec ponujenega blaga s pozicij od A9 do A14, zato je mogoče zaključiti, da bi bilo dokazilo, ki bi ga lahko sam pripravil, le lastna izjava, ki je navedena na koncu obrazca »Predračun«. Državna revizijska komisija se lahko strinja z vlagateljem (zahtevek za revizijo, str. 9), da je naročnik zaradi zahteve za podajo lastne izjave v resnici zahteval predložitev treh dokazil v zvezi s ponujenim blagom s pozicij od A9 do A14 iz obrazca »Predračun«, vendar glede na podana pojasnila o omejitvah iz prvega in tretjega odstavka 25. člena ZPVPJN ni mogla ugotavljati, ali je naročnik zaradi zahtevanja tolikšnega števila dokazil res kršil načelo sorazmernosti (8. člen ZJN-3).

Iz zahtevka za revizijo je mogoče razbrati, da vlagatelj ne nasprotuje temu, da v ponudbi ni predložil certifikata o skladnosti s standardom SIST EN 60947-3 ali enakovrednim standardom. Vlagatelj je namreč navedel (zahtevek za revizijo, str. 7), da je »ponudbi predložil Test report, izjavo proizvajalca in izjavo o skladnosti«. Vlagatelj je v zahtevku za revizijo pojasnjeval, da bi moral naročnik upoštevati že Test report kljub odsotnosti zahtevanega certifikata. Vlagatelj je po vsebini očital tudi kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3), saj naj bi naročnik izbral ponudbo izbranega ponudnika, čeprav naj tudi izbrani ponudnik ne bi predložil vseh zahtevanih certifikatov (gl. zahtevek za revizijo, str. 17). Vlagatelj je podal še argumente, vezane na dopolnitev ponudb, če ne bi bil uspešen že z argumenti o zadostnosti predložitve dokazila Test report.

Vlagatelj se lahko skladno s prvo povedjo iz šestega odstavka 29. člena ZPVPJN v treh delovnih dneh od prejema odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo (odločitev iz prve alinee prvega odstavka 28. člena ZPVPJN) opredeli do navedb naročnika v tej odločitvi, vendar ne sme navajati novih kršitev in dejstev ter predlagati novih dokazov, razen če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti v predrevizijskem postopku. Nove kršitve, dejstva in dokazi, ki jih vlagatelj navede oziroma predlaga šele v opredelitvi do navedb naročnika iz odločitve o zahtevku za revizijo, torej predstavljajo novote.

Državna revizijska komisija je kot nedovoljeno novoto štela vlagateljevo navedbo iz vloge z dne 26. 4. 2019 (str. 11), da »se navedba iz zahtevka za revizijo, da izbrani ponudnik ni predložil vseh zahtevanih dokumentov, ne nanaša na stikalne letve, […], temveč na ponujene omarice«, in sicer ne glede na opozorilo, da zaradi naročnikove označitve svoje ponudbe, da ni dopustna, ni imel možnosti vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika. Državna revizijska komisija je namreč upoštevala, da je vlagatelj glede ponudbe izbranega ponudnika v zahtevku za revizijo (str. 17) navedel, da »po njegovem vedenju tudi izbrani ponudnik v ponudbi ni predložil vseh zahtevanih certifikatov, temveč zgolj izjave o skladnosti proizvodov z navedenim standardom«. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj z navedbami sledil besedilu iz 1. točke obrazca »Predračun« pod naslovom »Ostali tehnični pogoji: nizkonapetostne prostostoječe kabelske omarice« in tudi sam uporabil besedo navedenim. Pri tem pa je treba upoštevati, da je naročnik za ohišja NN omaric zahteval skladnost s standardom SIST EN 62208 ali enakovrednim standardom in ne standardom SIST EN 60947-3 ali enakovrednim standardom. Glede na to, da se je vlagatelj v zahtevku za revizijo (gl. str. 8; enako str. 7) izrecno skliceval le na standard SIST EN 60947-3, beseda navedenim, ki jo je uporabil vlagatelj, ne more v ničemer niti nakazovati, še manj pa določati, da se je skliceval tudi na standard SIST EN 62208. Zato ne more biti problematično, če se je naročnik v sklepu št. 2201-50/2018-9 z dne 18. 4. 2019 izjavil le glede NH stikalnih letev. Vlagatelj je v vlogi z dne 26. 4. 2019 tudi navedel (str. 11), da »mu je poznan primer iz prakse, da za omarice, ki jih ponuja izbrani ponudnik, proizvajalec ni predložil ustreznega certifikata, temveč zgolj izjavo o skladnosti (EU-Konfortmitätserklärung). Posledično vlagatelj utemeljeno sumi, da izbrani ponudnik tudi v konkretnem primeru ni predložil ustreznih certifikatov za omarice, ki jih ponuja v svoji ponudbi, temveč zgolj izjavo o skladnosti.« Iz vloge z dne 26. 4. 2019 ne izhaja noben razlog, zakaj vlagatelj ni mogel že v zahtevku za revizijo opozoriti na »primer iz prakse«. Poleg tega vlagatelj ni niti konkretiziral, kateri primer naj bi to bil. Hkrati je treba ugotoviti, da možnost navedbe tega primera že v zahtevku za revizijo ne bi bila odvisna od tega, ali bi vlagatelj imel možnost vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika (prim. vlogo z dne 26. 4. 2019, str. 11), zato Državna revizijska komisija ni ugotavljala, ali se je vlagatelj glede na dejansko stanje pravilno skliceval na prvo poved iz petega odstavka 35. člena ZJN-3 ali pa bi bilo treba upoštevati drugo poved iz petega odstavka 35. člena ZJN-3. Iz zahtevka za revizijo ni nič razvidno glede ponudbe za sklop A, ki jo je predložil tretji ponudnik, iz obrazložitve dokumenta »Sprememba odločitve o oddaji javnega naročila« št. 2201-50/2018-6 z dne 18. 3. 2019 (str. 4) pa izhaja, da »se naročnik do splošnega dela ponudbe« tretjega ponudnika »ni opredeljeval«. Vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ni navedel, da bi zahteval vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in da bi mu naročnik to onemogočil. Državna revizijska komisija na podlagi dokumentacije, ki ji jo je naročnik posredoval (tretji odstavek 29. člena ZPVPJN), ni mogla niti ugotoviti, da bi vlagatelj po seznanitvi z dokumentom »Sprememba odločitve o oddaji javnega naročila« št. 2201-50/2018-6 z dne 18. 3. 2019 ali pa že prej z dokumentom »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 2201-50/2018-4 z dne 7. 3. 2019 sploh zahteval vpogled v ponudbo izbranega ponudnika. Državna revizijska komisija je zato vse navedeno upoštevala, da je očitek iz zahtevka za revizijo (str. 17) mogoče razumeti le glede dokazil za NH stikalne letve in ga je preizkusila le v tem obsegu.

Neodvisno od tega, ali bi bilo mogoče šteti, da je nemožnost dokazovanja vsebine ponudbe izbranega ponudnika mogoče pripisati tudi vlagateljevemu ravnanju (gl. obrazložitev zgoraj v zvezi z možnostjo vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika), je Državna revizijska komisija kljub temu vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika za sklop A in ugotovila, da je izbrani ponudnik za NH stikalne letve predložil različno dokumentacijo, med drugim certifikat o skladnosti št. DN/300/2018 z dne 21. 5. 2018, ki velja do 20. 5. 2021. Naročnik se je pri pregledu in izbiri ponudbe izbranega ponudnika v zvezi z NH stikalnimi letvami torej lahko oprl tudi na certifikat o skladnosti, na kar se pri vlagatelju ni mogel, zato Državna revizijska komisija glede upoštevanja vrste dokazila pri pregledu ponudb v delu, ki se nanaša na NH stikalne letve, ni mogla pritrditi očitku o kršitvi 7. člena ZJN-3.

Ker je naročnik v prvi alinei tretjega odstavka 1. točke obrazca »Predračun« pod naslovom »Ostali tehnični pogoji: nizkonapetostne prostostoječe kabelske omarice« zahteval predložitev certifikata o skladnosti v ponudbi, načelo enakopravne obravnave ponudbe (7. člen ZJN-3) in načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) naročniku nalagata, da pri sprejemu odločitve o oddaji naročila upošteva le ponudbe tistih ponudnikov, ki so predložili zahtevano dokazilo, saj so le tako vsi ponudniki postavljeni v enak položaj in izbira najugodnejše ponudbe ni prepuščena naknadnemu arbitrarnemu odločanju, katere zahteve bo naročnik upošteval. Zahteva za predložitev certifikata o skladnosti je bila tudi jasna.

Vlagatelj je sicer navedel (zahtevek za revizijo, str. 9), da »nikjer v razpisni dokumentaciji […] ni določeno, da se za potrditev ustreznosti zahtevanega standarda priznava zgolj certifikat oziroma da Test report, testno poročilo ipd. ne bo upoštevano kot ustrezno dokazilo«, vendar to ne spremeni tega, da je naročnik jasno določil, katera dokazila morajo ponudniki predložiti v ponudbi in da je eno izmed teh dokazil certifikat skladnosti s standardom SIST EN 60947-3 ali enakovrednim standardom. Vlagatelj tega dokazila ni predložil, zaradi česar je jasno, da ni sledil zahtevi iz obrazca »Predračun«, prva alinea iz tretje povedi iz točke 1 pod naslovom »Ostali tehnični pogoji: nizkonapetostne prostostoječe kabelske omarice« in torej zahtevi naročnika, določeni v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Da ima naročnik možnost zahtevati, da gospodarski subjekti kot dokazilo o skladnosti s tehničnimi specifikacijami predloži certifikat o skladnosti, izhaja iz prvega odstavka 70. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik lahko zahteva, da gospodarski subjekti kot dokazilo o skladnosti s tehničnimi specifikacijami predložijo potrdilo, ki ga izda organ za ugotavljanje skladnosti. Enako določa prvi pododstavek prvega odstavka 62. člena Direktive 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (UL L 94 z dne 28. 3. 2014; v nadaljevanju: Direktiva 2014/25), saj skladno z njim naročniki lahko zahtevajo, da gospodarski subjekti kot dokazilo o izpolnjevanju zahtev ali meril iz tehničnih specifikacij predložijo »potrdilo, ki ga izda [organ za ugotavljanje skladnosti]« (slovenščina). Iz drugih jezikovnih različic Direktive 2014/25 je razvidno, da pojem potrdilo iz prvega pododstavka prvega odstavka 62. člena Direktive 2014/25 pomeni certifikat: npr. »certificate issued by [a conformity assessment body]« (angleščina), »certificat délivré par un [organisme d’évaluation]« (francoščina), »certificato rilasciato da un organismo di valutazione della conformità« (italijanščina), »Zertifizierung [von einer Konformitätsbewertungsstelle]« (nemščina), »certificado expedido por un organismo de [evaluación de la conformidad]« (španščina) itd. Čeprav je v prvem odstavku 70. člena ZJN-3 navedeno, da lahko naročnik zahteva »poročilo o preizkusu, ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti«, naročnik tega dokazila ni zahteval. Vlagatelj bi zato lahko nasprotovanje določitvi zahtev za predložitev dokazil glede na že podana pojasnila (glede na prvi in tretji odstavek 25. člena ZPVPJN v povezavi s 16. členom ZPVPJN) uspešno uveljavljal le pred iztekom roka za predložitev ponudb, v tej fazi, ko je naročnik že sprejel odločitev o oddaji naročila, pa je vlagatelj bodisi prepozen z zahtevkom za revizijo bodisi je prepozen z navedbami v zvezi s tem. Državna revizijska komisija zato ne more zaključiti, da je naročnik kršil ZJN-3, ker pri pregledu vlagateljeve ponudbe za sklop A ni štel, da zadošča že predloženi Test report, da bi štel, da je vlagatelj predložil ustrezna dokazila.

Glede na predhodno navedeno je treba zaključiti, da je naročnik smel šteti, da se v vlagateljevi ponudbi za sklop A nahaja pomanjkljivost, ki mu preprečuje izbiro te ponudbe.

Vlagatelj je v primeru ugotovitve, da je odsotnost certifikata o skladnosti ovira za izbiro njegove ponudbe za sklop A, navedel še, da bi lahko dopolnil ponudbo za sklop A tako, da bi predložil certifikat. Vlagatelj je v utemeljitev očitka navedel različne argumente.

Vlagatelj je navedel (zahtevek za revizijo, str. 11 in 16), da bi ga moral naročnik pozvati, da predloži certifikat o skladnosti. Vlagatelj se je skliceval na 89. člen ZJN-3. S tem, ko je vlagatelj navedel, da bi ga moral naročnik pozvati na dopolnitev ponudbe, je torej uveljavljal, da ZJN-3 naročniku nalaga dolžnost, da omogoči dopolnitev ponudbe. Državna revizijska komisija se ne strinja s tem vlagateljevim tolmačenjem. V prvi povedi iz petega odstavka 89. člena ZJN-3 je namreč uporabljena beseda lahko (»[…], lahko naročnik zahteva […]«). Ta pa kaže na to, da je naročniku prepuščena odločitev, ali bo omogočil dopolnitev ponudbe. Prva poved iz petega odstavka 89. člena ZJN-3 torej naročniku ne nalaga dolžnosti omogočitve dopolnitve ponudbe. Državna revizijska komisija zato ne more šteti, da je naročnik kršil prvo poved iz petega odstavka 89. člena ZJN-3, ker vlagatelju ni omogočil dopolnitve ponudbe.

Vlagatelj se je v utemeljitev očitka skliceval tudi na pravo Evropske unije. Vendar vlagatelj ni utemeljeval, da bi bila ureditev iz (89. člena) ZJN-3 v nasprotju s pravom Evropske unije. Ne glede na slednje Državna revizijska komisija ugotavlja, da tretji odstavek 56. člena Direktive 2014/24, na katerega se je skliceval vlagatelj (zahtevek za revizijo, str. 13–14), ne nalaga državam članicam, da naročniku določijo dolžnost, da omogoči dopolnitev ponudbe, saj je v njem uporabljena beseda lahko (»[…], lahko javni naročniki […] zahtevajo […]«).

Čeprav se je vlagatelj skliceval na Direktivo 2014/24 (direktiva s splošnega področja), moral pa bi se na Direktivo 2014/25, ker je treba pri oddaji tega naročila je treba upoštevati pravila, ki veljajo za javno naročanje na infrastrukturnem področju (gl. 22. točko prvega odstavka 2. člena ZPVPJN), ne pa na splošnem področju (gl. 21. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3), niti četrti odstavek 76. člena Direktive 2014/25, ki je vsebinsko enak tretjemu odstavku 56. člena Direktive 2014/24 in ju je zato treba tolmačiti enako (prim. sodbi Concordia Bus Finland Oy Ab, prej Stagecoach Finland Oy Ab, proti Helsingin kaupunki in HKL-Bussiliikenne, C-513/99 z dne 17. 9. 2002, ECLI:EU:C:2002:495, točka 91 in ATI EAC Srl e Viaggi di Maio Snc in drugi proti ACTV Venezia SpA in drugim, C-331/04 z dne 24. 11. 2005, ECLI:EU:C:2005:718, točka 20), ne nalaga državam članicam, da naročniku določijo dolžnost, da omogoči dopolnitev ponudbe, saj je tudi v njem uporabljena beseda lahko (»[…], lahko naročniki […] zahtevajo […]«).

Sodišče Evropske unije je v sodbi Lavorgna Srl proti Comune di Montelanico, Comune di Supino, Comune di Sgurgola, Comune di Trivigliano, C-309/18 z dne 2. 5. 2019, ECLI:EU:C:2019:350, točka 23 navedlo, da »člen 56(3) Direktive 2014/24 državam članicam dovoljuje, da omejijo primere, v katerih lahko javni naročniki zahtevajo, da zadevni gospodarski subjekti v ustreznem roku predložijo, dopolnijo ali pojasnijo domnevno nepopolne, napačne ali manjkajoče informacije ali dokumentacijo«. Če države članice lahko celo omejijo primere, v katerih lahko naročniki zahtevajo dopolnitev ponudbe, to toliko bolj potrjuje izhodišče, da četrtega odstavka 76. člena Direktive 2014/25 ni mogoče tolmačiti v smeri dolžnosti naročnikovega ravnanja.

Vlagatelj se je skliceval na sodbo Ministeriet for Forskning, Innovation og Videregående Uddannelser proti Manova A/S, C-336/12 z dne 10. 10. 2013, ECLI:EU:C:2013:647, vendar ne glede na to, da je v tej sodbi Sodišče Evropske unije tolmačilo ureditev javnega naročanja iz Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL L 134 z dne 30. 4. 2004), s spremembami (v nadaljevanju: Direktiva 2014/18), in torej prejšnjo ureditev javnega naročanja, pri čemer je bilo dejansko stanje drugačno, saj se je danski naročnik odločil pozvati ponudnika na dopolnitev ponudbe, v obravnavanem primeru pa se naročnik ni odločil pozvati vlagatelja na dopolnitev ponudbe, niti v Direktivi 2004/18 ni bila določena obveznost naročnika omogočiti dopolnitev ponudbe. To je tudi jasno razvidno iz delov sodbe, ki jih citiral vlagatelj, saj je iz njih razvidno, da ni bilo že samo po sebi v nasprotju z Direktivo 2004/18, če je naročnik omogočil dopolnitev ponudbe. Dolžnost omogočiti dopolnitev ponudbe ni bila določena niti v Direktivi 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. 3. 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (UL L 134 z dne 30. 4. 2004), s spremembami.

Drugačnega stališča ne omogoča niti vlagateljevo sklicevanje (zahtevek za revizijo, str. 16) na sodbo Splošnega sodišča v zadevi Antwerpse Bouwwerken NV proti Evropski komisiji, T-195/08 z dne 10. 12. 2009, ECLI:EU:T:2009:491. Čeprav je Splošno sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo 2. in 28. člen Direktive 2004/18 (gl. točko 3), ju je upoštevalo v okviru tolmačenja Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 1995/2006 z dne 13. decembra 2006 (UL L 390, str. 1) (v nadaljevanju: finančna uredba) (gl. točko 1), in Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje finančne uredbe (UL L 357, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES, Euratom) št. 1261/2005 z dne 20. julija 2005 (UL L 201, str. 3), Uredbo Komisije (ES, Euratom) št. 1248/2006 z dne 7. avgusta 2006 (UL L 201, str. 3) in Uredbo Komisije (ES, Euratom) št. 478/2007 z dne 23. aprila 2007 (UL L 111, str. 13) (izvedbena uredba) (gl. točko 2), ki nista predpisa, ki bi pri oddaji tega naročila zavezovala naročnika.

Ne glede na podana stališča v zvezi z 89. členom ZJN-3 je treba upoštevati, da naročnik na nobeni stopnji postopka javnega naročanja in glede nobenega elementa ni upravičen neupravičeno razlikovati ponudnikov, saj mu to onemogoča načelo iz 7. člena ZJN-3. Čeprav je vlagatelj v zahtevku za revizijo očital, da je naročnik kršil tudi 7. člen ZJN-3, iz njegovih navedb ni razvidno, da bi vlagatelj utemeljeval zahtevek za revizijo v smislu, da ni imel možnosti dopolniti ponudbe (v delu, ki se veže na tehnične specifikacije), to možnost pa je imel izbrani ponudnik. Vlagatelj sploh ni omenil, da je naročnik omogočil izbranemu ponudniku dopolnitev ponudbe. Da vlagatelj ni mogel biti neveden, da je naročnik omogočil izbranemu ponudniku, da dopolni ponudbo, je razvidno iz obrazložitve dokumenta »Sprememba odločitve o oddaji javnega naročila« št. 2201-50/2018-6 z dne 18. 3. 2019, s katero se je vlagatelj lahko seznanil že od njene objave na portalu javnih naročil 19. 3. 2019. Iz obrazložitve tega dokumenta izhaja, da je naročnik navedel, da je izbranega ponudnika pozval na dopolnitev ponudbe, sicer (le) v zvezi s pogojem za sodelovanje, ki se nanaša na ekonomski in finančni položaj (točka 9.1.3 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila), in da je upošteval dopolnitev, ki jo je predložil izbrani ponudnik.

Z vidika upoštevanja 7. člena ZJN-3 je tudi relevantno odgovoriti na vprašanje, ali je naročnik ravnal skladno s točko 11.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, na katero se je skliceval vlagatelj (zahtevek za revizijo, str. 13).

Naročnik je v tretjem odstavku točke 11.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki je naslovljena »Ponudbena dokumentacija in dopustnost ponudbe« (str. 12), določil:
»Če bodo ali se bodo zdele informacije ali dokumentacija, ki jo mora predložiti ponudnik, nepopolne ali napačne oziroma če bodo posamezni dokumenti manjkali, bo naročnik zahteval, da ponudnik v ustreznem roku predloži manjkajoče dokumente ali jih dopolni, popravi ali pojasni ustrezne informacije ali dokumentacijo, pod pogojem, da je takšna zahteva popolnoma skladna z načeloma enake obravnave in transparentnosti. Naročnik od ponudnika zahteva dopolnitev, popravek, spremembo ali pojasnilo njegove ponudbe le, kadar določenega dejstva ne more preveriti sam. Predložitev manjkajočega dokumenta ali dopolnitev, popravek ali pojasnilo informacije ali dokumentacije se lahko nanaša izključno na takšne elemente ponudbe, katerih obstoj pred iztekom roka, določenega za predložitev ponudbe, je mogoče objektivno preveriti. Če ponudnik ne bo predložil manjkajočega dokumenta ali ne bo dopolnil, popravil ali pojasnil ustrezne informacije ali dokumentacije, bo naročnik ponudbo takega ponudnika izločil.«

Naročnik je enako besedilo, kot ga je določil v tretjem odstavku točke 11.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, določil v prvem odstavku točke 11.2 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki je naslovljena »Dopustne dopolnitve ponudbe« (str. 13–14).

Naročnik je v tretjem odstavku točke 11.1 in prvem odstavku točke 11.2 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila uporabil besedilo »bo naročnik zahteval«, ne pa besedila »lahko naročnik zahteva«, kot je določeno v prvi povedi iz petega odstavka 89. člena ZJN-3. Neodvisno od tega, ali bi bilo zaradi drugače uporabljenega besedila v tretjem odstavku točke 11.1 in prvem odstavku točke 11.2 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kot je besedilo iz prve povedi iz petega odstavka 89. člena ZJN-3, treba šteti, da je naročnik uredil dopolnitev ponudb drugače, kot je možnost, ki mu jo daje prva poved iz petega odstavka 89. člena ZJN-3, je omejitev ponudnikovega ravnanja pri dopolnitvi ponudb, s tem pa možnost naročnikovega upoštevanja dopolnitev ponudb, zamejena s pravili iz šestega odstavka 89. člena ZJN-3, ki jih je naročnik v enakem besedilu vključil v drugi odstavek točke 11.2 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Šesti odstavek 89. člena ZJN-3 in tudi drugi odstavek točke 11.2 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila torej onemogočata ponudniku, da bi dosegel dopolnitev ali popravek ponudbe v nekem delu, četudi bi tretji odstavek točke 11.1 in prvi odstavek točke 11.2 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila zavezovala naročnika, da ponudnika pozove na dopolnitev ponudbe.

Iz druge alinee šestega odstavka 89. člena ZJN-3 izhaja, da ponudnik ne sme dopolnjevati ali popravljati tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila. Ne glede na to nemožnost je mogoče popraviti ali dopolniti očitne napake, pri čemer velja pogoj, da zaradi tega popravka ali dopolnitve ni dejansko predlagana nova ponudba.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da se certifikat, kot ga je naročnik zahteval v prvi alinei iz tretje povedi iz točke 1 pod naslovom »Ostali tehnični pogoji: nizkonapetostne prostostoječe kabelske omarice« obrazca »Predračun«, nanaša na tisti del ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta naročila (gl. tudi alineo b 23. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, alineo b petega odstavka 68. člena ZJN-3 in prvi odstavek 70. člena ZJN-3). Morebitna dopolnitev vlagateljeve ponudbe za sklop A bi bila zato v tem primeru mogoča le, če bi šlo za dopolnitev očitne napake, poleg tega pa zaradi dopolnitve ne bi bila predlagana nova ponudba. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj navajal posamezne razloge, vendar elementa očitnosti napake sploh ni zatrjeval. Državna revizijska komisija že zato, in sicer ne glede na to, ali je nepredložitev zahtevanega certifikata mogoče obravnavati kot napako v pomenu iz uvodne povedi iz šestega odstavka 89. člena ZJN-3, ne more šteti, da v konkretnem primeru naknadna predložitev certifikata, kot ga je naročnik zahteval v prvi alinei iz tretje povedi iz točke 1 pod naslovom »Ostali tehnični pogoji: nizkonapetostne prostostoječe kabelske omarice« obrazca »Predračun«, ne bi pomenila položaja, ki ga ne dovoli druga alinea šestega odstavka 89. člena ZJN-3. Ob tem zaključku se Državni revizijski komisiji ni treba opredeljevati do vlagateljevih navedb, da je podan drugi element iz uvodne povedi iz šestega odstavka 89. člena ZJN-3 (tj. tisti, ki se veže na pogoj, da zaradi dopolnitve ni dejansko predlagana nova ponudba), saj morata biti oba elementa podana kumulativno.

Državna revizijska komisija se sicer strinja z vlagateljem (zahtevek za revizijo, str. 16–17), da je za sklop A predložil cenejšo ponudbo kot izbrani ponudnik, vendar to dejstvo samo po sebi ne more biti relevantno. Bilo bi pa relevantno, če bi vlagatelj uspel navesti in dokazati, da naročnik ne bi smel zavrniti vlagateljeve ponudbe za sklop A, saj bi v primeru, če bi moral naročnik pri izbiri ponudb za sklop A upoštevati tudi vlagateljevo ponudbo za sklop A, ponudbo za sklop A izbrati ob upoštevanju merila, ki ga je vnaprej določil (gl. uvodno poved iz prvega odstavka 89. člena ZJN-3).

Upoštevajoč vse navedeno Državna revizijska komisija glede na to, kar je vlagatelj navedel in dokazal, ni mogla ugotoviti kršitev ZJN-3, zaradi katerih bi morala razveljaviti izpodbijano odločitev, zato je zahtevek za revizijo skladno s prvo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj ni uspel z zahtevkom za revizijo, zato je Državna revizijska komisija zavrnila njegovo zahtevo za povrnitev stroškov (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 30. 5. 2019

Predsednica senata:
dr. Mateja Škabar
članica Državne revizijske komisije
Vročiti:
 Elektro Maribor, podjetje za distribucijo električne energije, d. d., Vetrinjska ulica 2, 2000 Maribor,
 Odvetniška družba Vesna Cukrov, o. p., d. o. o., Dunajska cesta 20, 1000 Ljubljana,
 Družinsko podjetje Kosič, d. o. o., Ruperče 13, 2231 Pernica,
 Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
 v spis zadeve, tu.