018-158/2018 Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Nova Gorica

Številka: 018-158/2018-22

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 20., 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter Boruta Smrdela, kot člana senata, in Nine Velkavrh, kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Mamografski aparat – operativni leasing«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja GH Holding, d.o.o., Letališka cesta 27, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa odvetnica Klara Kunovar, Šmartinska cesta 53, Ljubljana, zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Nova Gorica, Ulica padlih borcev 13A, Šempeter pri Gorici (v nadaljevanju: naročnik), dne 8. 4. 2019

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo z dne 5. 9. 2018 se zavrne kot neutemeljen.

2. Predlog naročnika za izdajo sklepa, s katerim se naročniku kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe, se zavrže.

3. Vlagatelju se na njegov račun vrne preostali znesek založenega predujma za izvedbo dokaza s strokovnjakom v višini 604,64 EUR.

4. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik po odprtem postopku oddaja javno naročilo »Mamografski aparat – operativni leasing«, o katerem je bilo obvestilo o javnem naročilu dne 8. 8. 2018 pod številko JN005506/2018-B01 objavljeno na portalu javnih naročil, dne 9. 8. 2018 pa pod številko 2018/S 152-349096 tudi v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije.

Vlagatelj je zoper določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila vložil zahtevek za revizijo z dne 5. 9. 2018, v katerem je predlagal razveljavitev postopka javnega naročanja v celoti oziroma, podredno, razveljavitev posameznih določb omenjene dokumentacije, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Navaja, da je naročnik v zvezi z digitalnim detektorjem zahtevanega mamografskega aparata med drugim določil, da mora velikost kvadratnih pikslov znašati maksimalno 85 x 85 mikronov in da mora detektor delovati na osnovi direktne konverzije rentgenskih žarkov v digitalni signal. Navedeni zahtevi sta po mnenju vlagatelja diskriminatorni in neupravičeno omejujeta konkurenco (po vednosti vlagatelja ju izpolnjuje zgolj naprava proizvajalca Siemens), ne da bi za to obstajali objektivno opravičljivi razlogi. V zvezi z digitalnim detektorjem, tako vlagatelj, se namreč v praksi uporablja več različnih sistemov oziroma tehnologij, pri čemer strokovne publikacije dokazujejo, da ima piksel velikosti 100 x 100 mikronov pri indirektni CsJ tehnologiji, ki jo ponuja sam, prednost pred pikslom velikosti 85 x 85 mikronov pri direktni aSe tehnologiji, ki jo po njegovem prepričanju nedopustno preferira naročnik. Poleg tega uporaba indirektne CsJ tehnologije za enako kvaliteto rentgenskega posnetka potrebuje manjšo dozo ionizirajočega sevanja. Glede na navedeno izpodbijani zahtevi po zatrjevanju vlagatelja nista relevantni za doseganje kliničnih ciljev predmeta javnega naročila (tj. pridobitev rentgenskih posnetkov za izvedbo diagnostike), temveč sta namenjeni zgolj omejevanju konkurence ter onemogočanju enakopravnega dostopa ponudnikom. Dalje je naročnik po zatrjevanju vlagatelja kot eno od meril določil tudi »tehnologijo za slikanje brez rešetke, z naprednimi računalniškimi algoritmi z odstranjevanjem sipanega sevanja«. Po zatrjevanju vlagatelja je v radiološki tehnologiji znano, da slikanje z rešetko zmanjšuje sekundarno sevanje in s tem preslikave patologije, posledično pa nejasno sliko. Poleg tega izpostavljena tehnična lastnost, vezana na sporno merilo, v praksi zahteva povečanje doze ionizirajočega sevanja za doseganje razmerja signal/šum, zaradi česar je izpodbijano merilo v nasprotju s smernico ALARA. Po mnenju vlagatelja slikanje brez rešetke torej ni prednost, temveč slabost, saj je kvaliteta rentgenskega posnetka brez rešetke slabša. Podano merilo tako ne meri ekonomske ugodnosti ponudb, temveč je namenjeno izključno privilegiranju določenega ponudnika. Glede na navedeno je po zatrjevanju vlagatelja jasno, da je naročnik z določitvijo izpodbijanega merila kršil tako načeli enakopravne obravnave ponudnikov in transparentnosti javnega naročanja kot tudi določbe zakona, ki se nanašajo na merila.

Naročnik je zahtevek za revizijo s sklepom, št. 260-11/2018-29 z dne 18. 9. 2018, zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Zatrjuje, da so na trgu trenutno vsaj štirje proizvajalci mamografov z detektorji, ki delujejo na osnovi direktne konverzije rentgenskih žarkov v digitalni signal (tehnologija aSe). Po mnenju naročnika so detektorji aSe pri slikanju dojk bistveno bolj učinkoviti in omogočajo boljšo prostorsko ločljivost kot detektorji s tehnologijo CsJ, prav tako imajo boljši zaznani kvantni izkoristek oziroma boljšo učinkovitost (DQE), tehnologija aSe pa omogoča tudi delo z bistveno manjšo dozno obremenitvijo za paciente. Glede velikosti pikslov naročnik zatrjuje, da manjši piksli pomenijo boljšo prostorsko ločljivost, s tem pa omogočajo boljše odkrivanje najmanjših predrakastih sprememb. Naročnik nasprotuje tudi vlagateljevim trditvam glede izpodbijanega merila ter navaja, da rešetka, četudi res zmanjšuje sekundarno oziroma sipano sevanje in s tem omogoča boljšo ločljivost na rentgenski sliki, hkrati iz rentgenskega snopa odstrani del primarnega sevanja, ki bi sicer prispeval k boljši kvaliteti slike. To pa pomeni, da je potrebno za ohranitev kvalitete slike pri slikanju z rešetko povečati dozo sevanja, saj se del primarnega snopa odstrani v rešetki in prispeva k večji dozi, ne pa tudi kvaliteti slike. Iz tega razloga je odstranjevanje sipanega sevanja brez rešetke, tj. s pomočjo računalniškega algoritma, po mnenju naročnika povsem skladno s smernico ALARA. Ker vlagatelj ne ponuja napredne tehnologije, to še ne pomeni, da naročnik ne sme zahtevati določenih funkcionalnosti oziroma tehničnih rešitev, ki izboljšajo dozno učinkovitost aparatov. Naročnik, kot navaja, z merilom ni izločil nobenega ponudnika, pač pa je nagradil aparat, ki lahko zaradi odstranitve rešetke (ob ohranjanju kvalitete slike) zmanjša dozo sevanja do 30 %. Glede na navedeno vlagateljevemu zahtevku za revizijo po mnenju naročnika ni mogoče ugoditi.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom, št. 260-11/2018-30 z dne 19. 9. 2018, odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je s pripravljalno vlogo z dne 24. 9. 2018 opredelil do navedb naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V omenjeni vlogi vztraja pri dosedanjih navedbah ter dokaznih predlogih, dodatno pa navaja še, da ima naprava GE Senographe Pristina (z indirektno CsJ tehnologijo), ki jo ponuja, bistveno boljšo zaznano kvantno učinkovitost od naprave Hologic Selenia Dimensions (z direktno aSe tehnologijo), ki jo v odločitvi o zahtevku za revizijo primeroma navaja naročnik. Dalje zatrjuje, da naprava proizvajalca GE, ki pri slikanju uporablja rešetko, za dosego cilja (tj. posnetek) potrebuje bistveno nižjo dozo sevanja kot naprava Siemens Inspirations s funkcijo, ki rešetke ne uporablja. Razlika v dozah je pri posameznih parametrih celo več kot 40 %, kar je več, kot znaša domnevno znižanje doze zaradi uporabe tehnologije, ki jo točkuje naročnik (domnevno 30 % znižanje doze). Glede na navedeno je po mnenju vlagatelja izpodbijano merilo absurdno, saj točkuje tehnologijo, ki bi za pacienta pomenila do 30 % manjšo dozo, na drugi strani pa ne točkuje tehnologije, ki pacientu zagotavlja več kot 40 % manjšo dozo.

Naročnik je na Državno revizijsko komisijo naslovil vlogo, št. 260-11/2018-33 z dne 5. 10. 2018, v kateri se, kot po vsebini smiselno navaja, zaradi uresničitve pravice do izjave opredeljuje do navedb in dokaznih predlogov vlagatelja iz pripravljalne vloge z dne 24. 9. 2018.

Državna revizijska komisija je v obravnavani zadevi dne 30. 10. 2018 na podlagi prvega odstavka 37. člena ZPVPJN podaljšala rok za sprejem odločitve.

Ker je Državna revizijska komisija na podlagi obravnave revizijskih navedb ocenila, da je za ugotovitev oziroma presojo nekaterih dejstev v zvezi z lastnostmi zahtevanega mamografskega aparata potrebno specifično strokovno znanje, s katerim sama ne razpolaga, je sledila dokaznemu predlogu vlagatelja, podanem v zahtevku za revizijo, in na podlagi 34. člena ter prvega odstavka 36. člena ZPVPJN s sklepom, št. 018-158/2018-7 z dne 23. 11. 2018, odredila pridobitev strokovnega mnenja, za izdelavo katerega je določila mag. U. Z. (v nadaljevanju: strokovnjak), vlagatelju pa naložila založitev predujma za pridobitev strokovnega mnenja. Strokovno mnenje je Državna revizijska komisija prejela dne 15. 1. 2019 in ga posredovala naročniku ter vlagatelju v seznanitev ter morebitno opredelitev. Naročnik se je do strokovnega menja opredelil z vlogo z dne 23. 1. 2019, vlagatelj pa z vlogo z dne 6. 2. 2019.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter ob upoštevanju pridobljenega strokovnega mnenja in pripomb nanj kakor tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 20., 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je predmet konkretnega javnega naročila operativni leasing mamografskega aparata z vključenim preventivnim vzdrževanjem, zagotavljanjem servisa, rezervnih delov, potrošnega materiala ter podpore uporabi za obdobje petih let (gl. prvi odstavek 2. člena vzorca pogodbe o izvedbi javnega naročila).

Med strankama revizijskega postopka je v zvezi z omejenim postopkom javnega naročanja najprej spor glede vprašanja, ali je naročnik tehnične specifikacije zahtevanega mamografskega aparata oblikoval v skladu z določbami Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3).

Naročnik je tehnične specifikacije predmeta javnega naročila določil v obrazcu »ePRO – Specifikacije«, ki v skladu s 3. točko dokumenta »Navodila ponudnikom« predstavlja del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. V omenjenem obrazcu je naročnik med tehničnimi zahtevami za digitalni detektor zahtevanega mamografskega aparata med drugim določil tudi, da mora biti »velikost kvadratnih pikslov maksimalno 85 x 85 mikronov« ter da mora digitalni detektor »delovati na osnovi direktne konverzije RTG žarkov v digitalni signal«.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik navedeni zahtevi iz obsega tehničnih specifikacij, kot jih je določil za zahtevani mamografski aparat, oblikoval v nasprotju z 68. členom ZJN-3, poleg tega pa tudi v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3) ter načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3).

S tehničnimi specifikacijami, ki jih je treba v skladu s prvim odstavkom 68. člena ZJN-3 navesti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, naročnik opredeli zahtevane značilnosti (lastnosti) predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale njegova pričakovanja glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Tehnične specifikacije tako določajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga. Te značilnosti se lahko nanašajo tudi na točno določen postopek ali način proizvodnje ali zagotavljanja zahtevanih gradenj, blaga ali storitev ali na točno določen postopek za kakšno drugo stopnjo v njihovi življenjski dobi, tudi če takšni dejavniki fizično niso del njih, a pod pogojem, da so značilnosti povezane s predmetom javnega naročila ter sorazmerne z vrednostjo in cilji naročila (prvi odstavek 68. člena ZJN-3).

Naročnik določi tehnične specifikacije ob upoštevanju 68. člena ZJN-3, ki v četrtem odstavku določa, da morajo tehnične specifikacije vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci. Če tega ne upravičuje predmet javnega naročila, v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 v tehničnih specifikacijah ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če sicer ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila, vsebovati pa morajo tudi besedi »ali enakovredni«. Naročnik je pri opisovanju predmeta javnega naročila omejen tudi s temeljnimi načeli javnega naročanja, pri čemer mora tehnične specifikacije določiti na način, ki na eni strani zagotavlja konkurenco med ponudniki, na drugi pa njihovo enakopravno obravnavo (5. in 7. člen ZJN-3).

Četudi torej pravila javnega naročanja določajo, kako naj naročnik blago nabavi, pa po drugi strani ne določajo, katero blago sme nabaviti, kakor tudi ne, katere konkretne lastnosti mora imeti blago, ki ga naročnik naroča. Na podlagi navedenega gre ugotoviti, da je naročnik pri ugotavljanju svojih potreb in oblikovanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen oziroma avtonomen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb ter pričakovanj glede na predmet javnega naročila. Avtonomija naročnika pri oblikovanju tehničnih specifikacij pa ni neomejena – naročnik tako ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko določenim ponudnikom bodisi dajale neupravičeno prednost bodisi bi jim onemogočale udeležbo v postopku javnega naročanja.

Ker je torej naročnik tisti, ki sam najbolje pozna lastne potrebe ter pričakovanja, v okviru avtonomije glede določanja tehničnih zahtev pa je v prvi vrsti omejen z obstojem objektivno opravičljivih razlogov zanje, bi lahko vlagatelj v konkretnem primeru z navedbo, da izpodbijani zahtevi glede digitalnega detektorja mamografskega aparata nista relevantni za doseganje kliničnih ciljev predmeta javnega naročila (tj. pridobitev rentgenskih posnetkov za izvedbo diagnostike), uspel le, v kolikor bi se za utemeljene izkazale njegove navedbe o tem, da je naročnik z omenjenima zahtevama omejil konkurenco med ponudniki ter vzpostavil razlikovanje med njimi, ne da bi za to obstajali objektivno opravičljivi razlogi.

Izpostavljenim navedbam vlagatelja naročnik nasprotuje z navajanjem konkretnih razlogov za določitev izpodbijanih zahtev, pri čemer gre glede na vsebino navedb strank postopka ugotoviti, da so med njima sporna dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno specifično strokovno znanje. Ker z ustreznim znanjem ne razpolaga, je Državna revizijska komisija v dani zadevi odredila pridobitev strokovnega mnenja in strokovnjaku s področja delovanja mamografskih aparatov naložila, da odgovori na zastavljena vprašanja glede posameznih značilnosti mamografskih aparatov v povezavi z nastankom rentgenskih slik.

Med strankama revizijskega postopka ni sporno, da različni proizvajalci mamografskih aparatov za pridobitev rentgenskih slik uporabljajo različne sisteme oziroma tehnologije, kakor tudi ne, da sta izpodbijani zahtevi v zvezi z velikostjo pikslov digitalnega detektorja in delovanjem na osnovi direktne konverzije rentgenskih žarkov v digitalni signal značilni za t. im. tehnologijo aSe oziroma za direktni digitalni detektor (DR tehnologija). Kot izhaja iz pridobljenega strokovnega mnenja, ki ga Državna revizijska komisija v izpostavljenem, med strankama neprerekanem delu ocenjuje kot jasno, nedvoumno in prepričljivo, je slikanje pri mamografskih sistemih omogočeno na različne vrste slikovnih sprejemnikov, med katerimi so najpogostejši ploski digitalni detektorji. Med slednjimi sta po pojasnilu strokovnjaka v uporabi predvsem dva tipa DR detektorjev: direktni, ki rentgensko sevanje v plasti amorfnega selena (aSe) neposredno pretvori v električni signal, in indirektni, ki uporaben signal dobi prek vmesne pretvorbe rentgenskega sevanja v vidno svetlobo v scintilatorju (CsJ).

Vlagatelj, ki ponuja mamografski aparat z indirektnim (CsJ) digitalnim detektorjem in zato ne more oddati ponudbe, v zahtevku za revizijo zatrjuje, da omenjeni zahtevi naročnika izpolnjuje zgolj naprava proizvajalca Siemens. To po mnenju vlagatelja pomeni, da je naročnik z izpodbijanima zahtevama nedopustno omejil konkurenco med ponudniki in vzpostavil razlikovanje med njimi, ne da bi za to imel objektivno opravičljive razloge.

Naročnik v zvezi z navedenim uvodoma zatrjuje, da na trgu trenutno obstajajo vsaj štirje proizvajalci mamografskih aparatov z direktnim (aSe) digitalnim detektorjem (Fujifilm, Giotto, Hologic ter Siemens), v nadaljevanju pa utemeljuje razloge za določitev izpodbijanih zahtev.

V povezavi z vlagateljevimi očitki o kršitvi načel enakopravne obravnave ponudnikov in zagotavljanja konkurence med njimi Državna revizijska komisija pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da naj bi sporni tehnični zahtevi izpolnjeval le mamografski aparat enega proizvajalca, kot to zatrjuje vlagatelj, samo po sebi (še) ne daje zadostne podlage za zaključek, da je naročnik izpodbijani tehnični zahtevi oblikoval v nasprotju z omenjenima načeloma. Ker bi enako (še toliko bolj) veljalo tudi v primeru, ko bi se za utemeljeno izkazala navedba naročnika o vsaj štirih proizvajalcih mamografskih aparatov z direktnim (aSe) digitalnim detektorjem, Državna revizijska komisija v nadaljevanju ni ugotavljala, ali omenjeni tehnični zahtevi izpolnjujejo mamografski aparati enega ali morda štirih proizvajalcev. Četudi bi se namreč ugotovilo, da lahko določeno zahtevo izpolni le omejen krog potencialnih ponudnikov ali da posamezen ponudnik ne more konkurirati za pridobitev javnega naročila, naročniku še vedno ne bi bilo mogoče očitati kršitev ZJN-3, v kolikor bi izkazal, da je takšna zahteva povezana s predmetom javnega naročila in da ima zanjo objektivno utemeljene razloge.

Državna revizijska komisija je tako že večkrat opozorila, da načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ni mogoče interpretirati v smislu zahteve po vzpostavljanju konkurenčnosti tudi na tistih področjih oziroma v tistih primerih, ko te iz upravičenih razlogov ni mogoče doseči. Prav tako tudi načela enakopravnosti v pravu javnih naročil ni mogoče razumeti kot absolutne kategorije. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti enak položaj v postopku oddaje javnega naročila. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročali ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot dopustno (takšno, ki ustreza potrebam in zahtevam naročnika), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in posledično ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Naročniki so zato v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati zahteve, ki imajo za posledico razlikovanje ponudnikov, vendar le iz razlogov, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila in so objektivno opravičljivi. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen gospodarski subjekt bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

Takšno stališče izhaja tudi iz sodb Sodišča EU, npr. iz zadeve C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab, v okviru katere je generalni pravobranilec v svojem stališču pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanja naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolni, zato samo dejstvo, da zahtevo iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (predstavljeno stališče je v sodbi C-513/99 sprejelo tudi Sodišče EU v odstavkih 82-85).

Navedeno pomeni, da ZJN-3 naročniku ne prepoveduje določitve tehničnih zahtev, s katerimi se omejuje konkurenca, temveč mu prepoveduje zgolj določitev takšnih tehničnih zahtev, s katerimi se neupravičeno omejuje konkurenca. Naročnik torej lahko v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določi tudi takšne tehnične zahteve, ki jih lahko izpolni samo en ponudnik ali omejeno število ponudnikov, vendar pa mora biti razlikovanje med ponudniki, ki lahko ponudijo aparat z zahtevanimi tehničnimi specifikacijami, in ponudniki, ki takšnega aparata ne morejo ponuditi, neposredno povezano s predmetom javnega naročila in objektivno opravičljivo. V nadaljevanju je zato treba presoditi, ali je naročnik, ki je z izpodbijanima tehničnima zahtevama – ne glede na dejstvo, ali ju izpolnjujejo mamografski aparati enega ali štirih proizvajalcev – nedvomno omejil konkurenco oziroma zožil krog gospodarskih subjektov, ki lahko pridobijo javno naročilo, za takšno ravnanje imel podlago v objektivno in strokovno utemeljenih razlogih, povezanih s predmetom javnega naročila.

Vlagatelj namreč zatrjuje, da naročnik za določitev zahteve v zvezi z določeno (manjšo) velikostjo pikslov (kot jih ima digitalni detektor vlagatelja) kot tudi zahteve po delovanju detektorja na osnovi direktne konverzije rentgenskih žarkov v digitalni signal, za kateri je med strankama nesporno, da sta značilni za direktni (aSe) digitalni detektor, ni imel strokovno utemeljenih razlogov. Naročnik temu nasprotuje in navaja, da so piksli pri detektorju aSe lahko manjši, manjši piksli pa pomenijo boljšo prostorsko ločljivost, ki omogoča boljše odkrivanje najmanjših predrakastih sprememb v dojkah.

Predstavljene navedbe naročnika so po vsebini smiselno potrjene z neprerekanimi pojasnili strokovnjaka o tem, da je prostorska ločljivost, ki je eden od parametrov kakovosti slik in kot taka določa, kako majhne objekte je na slikah mogoče zagotovo ločiti in kako ostre so slike robov objektov, odvisna od velikosti slikovnih pik (pikslov). Kakor je razbrati iz strokovnega mnenja, je mejna (največja) prostorska ločljivost (tj. Nyquistova frekvenca) določena z velikostjo piksla, pri čemer manjši piksli zagotavljajo večjo mejno prostorsko ločljivost. Tako bi v skladu s pojasnilom strokovnjaka, ki mu stranki nista nasprotovali, pri dveh popolnoma enakih detektorjih, ki bi imela le različno velike piksle, tisti z manjšimi piksli omogočal boljšo prostorsko ločljivost.

To pa pomeni, da bi detektor z velikostjo pikslov 85 x 85 mikronov, kot ga zahteva naročnik, omogočal boljšo prostorsko ločljivost od detektorja z velikostjo pikslov 100 x 100 mikronov, ki ga ponuja vlagatelj, posledično pa bi hkrati omogočal tudi boljše odkrivanje najmanjših predrakastih sprememb v dojkah, ki ga z izpodbijanima zahtevama zasleduje naročnik.

Odkrivanje najmanjših predrakastih sprememb v dojkah je že po naravi stvari odvisno tudi od kakovosti rentgenskih slik, pri čemer med strankama postopka ni sporno, da je prav pridobitev rentgenskih slik, ki so namenjene diagnostiki in morajo zato biti čim bolj kakovostne, poglavitni cilj oziroma namen aparata, ki je predmet konkretnega javnega naročila. S tega vidika je relevanten zlasti zaključek strokovnjaka o tem, da obe tehnologiji DR detektorjev izpolnjujeta dosegljiv standard kakovosti, pri čemer so rezultati na osnovi detektorja aSe malenkost boljši od CsJ. Četudi vlagatelj zatrjuje, da navedeni zaključek nima ustrezne podlage v vsebini strokovnega mnenja in ga zato ni mogoče preizkusiti, posledično pa v tem delu predlaga dopolnitev strokovnega mnenja, navedenemu ni mogoče pritrditi. Strokovnjak je v pridobljenem strokovnem mnenju namreč nedvoumno pojasnil, da je ena izmed možnosti primerjav kakovosti slikovnih sprejemnikov tudi uporaba posebnih testnih objektov (fantomov), s katerimi se simulira slikane dojke oziroma objekte v njih. V Evropi se je, tako strokovnjak, uveljavil CDMAM fantom, ki vsebuje v pleksi steklo vdelane zlate ploščice različnih premerov in debelin, te pa predstavljajo različno velike ter različno kontrastne lezije. Z analizo slik tega fantoma se tako določijo objekti, ki jih je na slikah še mogoče ločiti (krivulja mejne prostorsko-kontrastne ločljivosti). Kot pojasnjuje strokovnjak, so evropske smernice za presejalno mamografijo (European Commission. European guidelines for quality assurance in breast cancer screening and diagnosis. EUREF 2006. 4th ed. European Commission: Brussels, Belgium) tiste, ki na podlagi rezultatov odčitkov slik CDMAM fantoma določajo minimalne sprejemljive ter dosegljive standarde kakovosti slik. Ker so rezultati avtomatskega odčitavanja slik, na katerih temelji zaključek o boljših rezultatih detektorja aSe v primerjavi z rezultati detektorja CsJ, nedvoumno razvidni, kot je to pojasnjeno že v strokovnem mnenju samem, iz »grafa 3«, vsebovanega v priloženem strokovnem članku, se Državna revizijska komisija ne more strinjati z očitkom vlagatelja, da navedeni zaključek nima ustrezne podlage v vsebini strokovnega mnenja in ga zato ni mogoče preizkusiti. Glede na to, da je v strokovnem mnenju pojasnjeno, da »graf 3« prikazuje razlike med raznovrstnimi tehnologijami detektorjev in ne med različnimi proizvajalci detektorjev, slednje pa je potrjeno z vpogledom v omenjeni članek, tudi ni mogoče pritrditi navedbi vlagatelja o tem, da iz strokovnega mnenja izhaja, da je v izpostavljenem delu primerjan aSe detektor »enega proizvajalca«, ne da bi bilo navedeno, katerega, posledično pa tudi ni moč slediti predlogu vlagatelja, da naj se pridobljeno strokovno mnenje dopolni z neposredno primerjavo z aparatom proizvajalca, ki ga ponuja vlagatelj (tj. GE Pristine). Na tem mestu gre dodati še, da je predmet postopka pravnega varstva lahko zgolj naročnikovo ravnanje v postopku oddaje javnega naročila, ne more pa biti predmet postopka pravnega varstva vprašanje, aparat katerega proizvajalca je v določenem smislu »boljši« oziroma »najboljši«. Posledično Državna revizijska komisija ni presojala vlagateljevih navedb, iz katerih po vsebini smiselno izhaja, da naj bi bil mamografski aparat proizvajalca GE Pristine »boljši« od mamografskih aparatov drugih proizvajalcev.

Ob upoštevanju ugotovitve, da manjši piksli omogočajo boljšo prostorsko ločljivost, ter ob sočasnem upoštevanju ugotovitve, da so rezultati glede dosegljivega standarda kakovosti slik pri direktnem (aSe) digitalnem detektorju boljši kot pri indirektnem (CsJ) detektorju, Državna revizijska komisija ne more pritrditi vlagateljevi navedbi o tem, da ima piksel velikosti 100 x 100 mikronov (tj. večji piksel) pri indirektni CsJ tehnologiji prednost pred pikslom velikosti 85 x 85 mikronov (tj. manjši piksel) v direktni aSe tehnologiji (omenjeno navedbo vlagatelj tudi sicer dokazuje s sklicevanjem na strokovni članek, za katerega ne zanika, da se nanaša na slikanje skeleta ter pljuč in ne na slikanje dojk).

Ob dejstvu, da so se kot utemeljene potrdile naročnikove navedbe o tem, da sporni tehnični zahtevi, značilni za direktni (aSe) digitalni detektor, omogočata boljšo prostorsko ločljivost oziroma boljšo kakovost rentgenskih slik, s tem pa tudi boljše odkrivanje predrakastih sprememb v dojkah, Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnik izpodbijani zahtevi določil na podlagi objektivno opravičljivih razlogov, povezanih s predmetom javnega naročila. V posledici navedenega Državna revizijska komisija ni obravnavala preostalih trditev, s katerimi je naročnik utemeljeval še nekatere druge razloge za določitev izpodbijanih zahtev, saj slednje ne bi več mogle spremeniti odločitve Državne revizijske komisije v tem delu.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala med strankama nastali spor glede vprašanja, ali je naročnik merilo, v okviru katerega je predvidel dodelitev določenega števila točk ponudnikom, ki bodo ponudili mamografski aparat s tehnologijo za slikanje brez rešetke z naprednimi računalniškimi algoritmi za odstranjevanje sipanega sevanja, določil v skladu z ZJN-3.

Kot pravilno izpostavlja že vlagatelj, so merila element za vrednotenje in medsebojno primerjavo ponudb. Gre za razlikovalne znake med (dopustnimi) ponudbami, katerih izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Izhodišče za oblikovanje meril v postopkih javnega naročanja predstavlja 84. člen ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da naročnik javno naročilo odda na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe. Ekonomsko najugodnejša ponudba je temeljni koncept ZJN-3 pri oblikovanju meril. Njegov namen je, da naročnik naročilo dodeli tistemu ponudniku, katerega ponudba je med vsemi ostalimi ponudbami najboljša z ekonomskega vidika. Kot izhaja iz 89. točke preambule Direktive 2014/24/EU, so merila, ki merijo ekonomsko najugodnejšo ponudbo, pravzaprav namenjena temu, da ugotovijo, katera ponudba ponuja najboljše razmerje med ceno in kakovostjo.

Ekonomsko najugodnejša ponudba se glede na drugi odstavek 84. člena ZJN-3 določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti, na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi (katerega način je podrobneje opredeljen v 85. členu ZJN-3), in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila. Naročniki imajo tako v okviru navedenih zakonskih izhodišč možnost, da vrednotijo oziroma primerjajo zlasti cenovne vidike ponudb (npr. primerjava ponujenih cen predmeta naročila skupaj z ostalimi stroškovnimi elementi, ki so posredno ali neposredno povezani s ceno blaga, kot so npr. stroški uporabe, vzdrževanja, dobave, delovanja, razgradnje itd.), lahko pa poleg cenovnih vidikov upoštevajo tudi druga merila, ki odražajo kakovostne, tehnične, trajnostne, socialne in druge necenovne vidike naročila. Gre torej za vrednostno tehtanje in primerjanje prednosti oziroma slabosti posameznih kakovostnih elementov ponudbe v primerjavi s ceno in ostalimi stroški ter iskanje optimalnega razmerja med obojim.

Posamezna merila so v ZJN-3 našteta primeroma, zato je določitev meril, na podlagi katerih bo naročnik v konkretnem primeru poiskal najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, prepuščena naročniku. ZJN-3 kot možna merila, na podlagi katerih lahko naročnik vrednoti in primerja necenovne oziroma nestroškovne vidike ponudbe, torej merila, ki se nanašajo na kakovost, okoljske ali socialne vidike, v drugem odstavku 84. člena našteva primeroma:
a) kakovost, vključno s tehničnimi prednostmi, estetske in funkcionalne lastnosti, dostopnost, oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom, socialne, okoljske in inovativne značilnosti ter trgovanje in pogoje v zvezi z njim; b) organiziranost, usposobljenost in izkušenost osebja, ki bo izvedlo javno naročilo, če lahko kakovost osebja bistveno vpliva na raven izvedbe javnega naročila; c) poprodajne storitve, tehnična pomoč in pogoji dobave, kot so datum dobave ali dokončanja del, postopek dobave ali izvedbe in trajanje dobav ali del. ZJN-3 v tretjem odstavku 84. člena določa, da je stroškovni dejavnik lahko tudi fiksna cena ali fiksni strošek, če gospodarski subjekti na njihovi podlagi med seboj konkurirajo zgolj v zvezi z merili kakovosti, pri čemer pa pri naročanju naročil, kot so storitve izdelave računalniških programov, arhitekturne in inženirske storitve ter prevajalske in svetovalne storitve, naročnik ne sme uporabiti le merila cene (četrti odstavek 84. člena ZJN-3).

Navedena zakonska izhodišča naročniku nalagajo, da v vsakem konkretnem postopku oddaje javnega naročila, upoštevajoč specifičnosti predmeta javnega naročila in lastne potrebe, presodi, kaj v danem primeru zanj predstavlja največjo korist za vloženi denar (ekonomsko najugodnejšo ponudbo) in kako naj pri vrednotenju ponudb na transparenten način upošteva različne vidike predmeta javnega naročila, kot so npr. cena, kakovost in druge komercialne, socialne in/ali okoljevarstvene dejavnike. S tem, ko ZJN-3 zgolj primeroma navaja nekatera cenovna in necenovna merila, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, naročniku pravzaprav daje na voljo neizčrpen seznam možnih meril za oddajo javnega naročila (prim. 92. točko preambule Direktive 2014/24/EU). Medtem ko je določitev konkretnih meril v vsakem postopku oddaje javnega naročila v pristojnosti naročnika, pa je seveda treba upoštevati, da ZJN-3 določa tudi splošna oziroma načelna izhodišča, ki jih mora naročnik upoštevati pri oblikovanju kateregakoli merila, bodisi cenovnega oziroma stroškovnega merila bodisi merila, ki se nanaša na kakovostne, tehnične, trajnostne, socialne ali druge necenovne vidike naročila. Splošna izhodišča za določitev meril predstavljajo že temeljna načela javnega naročanja, ki so povzeta v petem odstavku 84. člena ZJN-3. Slednji določa, da morajo biti merila za oddajo javnega naročila nediskriminatorna, sorazmerna in povezana s predmetom javnega naročila.

V obravnavanem postopku javnega naročanja je naročnik v zvezi z merili v točki »9. Ocenjevanje ponudb« dokumenta »Navodila ponudnikom« kot delu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila navedel:

»Naročnik bo izbral ekonomsko najugodnejšo ponudbo v skladu s spodaj navedenimi merili

Največ točk kot vsota:

1. Cene najema: Cn=Co/Cp*120, pri čemer je:
Co – najnižja ponujena cena
Cp – ponujena cena

2. seštevka pridobljenih točk iz Specifikacij, od 0 do 50«.

Dalje je naročnik v dokumentu »Specifikacije« pod točko »2. Rentgenska cev in kolimator« kot eno od meril določil tehnologijo za slikanje brez rešetke z naprednimi računalniškimi algoritmi za odstranjevanje sipanega sevanja, omenjeno merilo pa je utežil z 10 točkami.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik navedeno merilo oblikoval v nasprotju s 84. členom ZJN-3, poleg tega pa tudi v nasprotju z načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) ter načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3). Po zatrjevanju vlagatelja je namreč v radiološki tehnologiji znano dejstvo, da slikanje z rešetko zmanjšuje sekundarno sevanje in s tem preslikave patologije ter posledično nejasno sliko. Po mnenju vlagatelja slikanje brez rešetke ni prednost, temveč slabost, saj izpostavljena tehnična lastnost, vezana na sporno merilo, v praksi domnevno zahteva povečanje doze ionizirajočega sevanja za doseganje razmerja signal/šum, zaradi česar je omenjeno merilo v nasprotju s smernico ALARA. Na drugi strani se naročnik sicer strinja, da slikanje z rešetko zmanjšuje sekundarno (sipano) sevanje in s tem omogoča boljšo ločljivost rentgenske slike, izpostavlja pa, da rešetka iz rentgenskega snopa odstrani del primarnega sevanja, ki bi brez rešetke prispeval k boljši kakovosti slike. To po zatrjevanju naročnika pomeni, da je potrebno v tem primeru za ohranitev kakovosti slike povečati dozo sevanja, zato je odstranjevanje sipanega sevanja brez rešetke, tj. s pomočjo računalniškega algoritma, povsem skladno s smernico ALARA. Naročnik je torej, kot navaja sam, z izpodbijanim merilom nagradil aparat, ki lahko zaradi odstranitve rešetke zmanjša dozo sevanja do 30 %, zato je izpodbijano merilo po njegovi oceni povsem upravičeno.

Ker je Državna revizijska komisija na podlagi predstavljenih navedb strank ugotovila, da so tudi v zvezi z izpodbijanim merilom med strankama sporna določena vprašanja dejanske narave, za razrešitev katerih je potrebno specifično strokovno znanje, je postavljenemu strokovnjaku s področja delovanja mamografskih aparatov naložila tudi, da odgovori na vprašanja, zastavljena v povezavi z izpodbijanim merilom.

Iz dela pridobljenega strokovnega mnenja, ki mu stranki ne nasprotujeta, Državna revizijska komisija pa ga ocenjuje kot jasno ter prepričljivo, izhaja, da rentgenske slike nastanejo zaradi različne absorbcije fotonov rentgenskega sevanja na različnih delih slikanega objekta. Vendar se pri tem fotoni sipljejo, kar pomeni, da spremenijo smer in energijo, takšni pa za nastanek slike, kot pojasnjuje strokovnjak, niso uporabni, saj povzročajo dodatni šum. Zato se jih skuša odstraniti, večinoma z uporabo rešetk. Gre za lamele oziroma satje, ki so usmerjene tako, kot potujejo koristni žarki, odstranjujejo pa sipane žarke, ki potujejo v »napačnih« smereh. Vendar rešetka, kot navaja strokovnjak, odstrani tudi del koristnih žarkov, zato je ob uporabi rešetke za ustrezen signal na slikovnem sprejemniku potrebna večja doza sevanja, ki pa je škodljivo, saj povzroča raka. Druga možnost, pojasnjuje strokovnjak, pa je ta, da sipano sevanje simuliramo z modelom in ga odštejemo od signala (slike), ki ga je prejel detektor in ki vključuje tako koristne kakor sipane fotone. To pa pomeni, da povečanje doze sevanja zaradi odstranjenih koristnih žarkov v primeru uporabe naprednih računalniških algoritmov za odstranjevanje sipanega sevanja (tj. brez rešetke), kot zaključuje strokovnjak, ni potrebno.

Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ne more slediti navedbi vlagatelja, da slikanje brez rešetke z naprednimi računalniškimi algoritmi za odstranjevanje sipanega sevanja v praksi zahteva znatno povečanje doze ionizirajočega sevanja za doseganje ustreznega razmerja signal/šum. Izpostavljena trditev, ki torej ne drži in v zvezi s katero vlagatelj s sklicevanjem na poročilo »NHSBSP Equipment Report 0909, December 2009« navaja tudi, da vlagateljeva naprava proizvajalca GE, ki naj bi uporabljala rešetko, za doseganje cilja (posnetka) potrebuje (domnevno celo več kot 40 %) nižjo dozo kot naprava proizvajalca Siemens Inspiration (brez rešetke), je tako po oceni strokovnjaka (te vlagatelj ne zanika) najverjetneje posledica dejstva, da je vlagatelj navedel primerjavo za aparat, ki tehnologije slikanja brez rešetke v času nastanka poročila še ni imel. Kot pojasnjuje strokovnjak, vlagatelj pa temu ne nasprotuje, je namreč vlagatelj izpostavljeno trditev oprl na poročilo »NHS Breast Screening Programme Equipment Report 0909. Technical evaluation of Siemens Mammomat Inspiration Full Field Digital Mammography System, December 2009«, ki je nastalo v času, ko proizvajalec Siemens, ki danes ponuja tehnologijo slikanja brez rešetke, te tehnologije še ni imel. Ker se torej navedbe, s katerimi vlagatelj v izpostavljenem delu utemeljuje predlog po dopolnitvi strokovnega mnenja, niso potrdile, Državna revizijska komisija pa strokovno mnenje v tem delu ocenjuje kot jasno, nedvoumno ter popolno, predlogu vlagatelja po dopolnitvi strokovnega mnenja ni sledila.

Glede na zaključek strokovnjaka, da v primeru tehnologije za slikanje brez rešetke z uporabo naprednih računalniških algoritmov (za razliko od tehnologije za slikanje z uporabo rešetke) povečanje doze sevanja ni potrebno, Državna revizijska komisija ne more pritrditi navedbi vlagatelja, da slikanje brez uporabe rešetke ne predstavlja prednosti, temveč slabost, saj naj bi bila v tem primeru pri slikanju potrebna večja doza ionizirajočega sevanja, posledično pa naj bi bilo naročnikovo merilo v nasprotju s smernico ALARA. Kot namreč s sklicevanjem na podatke v tabelah, predstavljenih v strokovnem mnenju, ki jim stranki nista nasprotovali, zaključuje strokovnjak, smernica ALARA (»As Low As Reasonably Achievable«), ki zasleduje načelo po doseganju cilja uporabe sevanja z razumno nizko dozo, pri tehnologiji za slikanje brez rešetke z naprednimi računalniškimi algoritmi za odstranjevanje sipanega sevanja ni kršena, kakor to zatrjuje vlagatelj.

Ne da bi se Državna revizijska komisija opredeljevala do vprašanja, kakšen natanko je odstotek zmanjšanja doze ionizirajočega sevanja pri tehnologiji slikanja z uporabo računalniških algoritmov za odstranjevanje sipanega sevanja v primerjavi s tehnologijo slikanja z uporabo rešetke, gre na podlagi strokovnega mnenja kot bistveno ugotoviti, da izpodbijana tehnologija nesporno ne potrebuje dovajanja tolikšne doze zdravju škodljivega ionizirajočega sevanja kot tehnologija slikanja z uporabo rešetke. To pa pomeni, da tehnologija slikanja z uporabo računalniških algoritmov za odstranjevanje sipanega sevanja kot ena od lastnosti zahtevanega mamografskega aparata (v primerjavi s tehnologijo slikanja z uporabo rešetke) omogoča prednost v smislu zmanjšanja doze ionizirajočega sevanja, ki ga med mamografijo prejmejo pacienti, zato vlagateljevim trditvam o naročnikovem kršenju zakonskih določb v zvezi z merili ni mogoče pritrditi.

Vlagatelj je v povezavi z izpodbijanim merilom naročniku očital tudi kršitev načel enakopravne obravnave ponudnikov in transparentnosti javnega naročanja. Ker pa teh očitkov ni konkretiziral, niti ni za njihovo ugotavljanje predlagal dokazov, Državna revizijska komisija podlage za zaključek o kršitvi omenjenih načel ni imela.

Ker Državna revizijska komisija kršitev, ki jih je naročniku očital vlagatelj, ni ugotovila, je na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Naročnik je na Državno revizijsko komisijo z vlogo z dne 25. 3. 2019, prejeto dne 26. 3. 2019, naslovil predlog za izdajo sklepa, s katerim se naročniku kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe. Ker v prejeti dokumentaciji naročnika ni bilo vročilnice oziroma morebitnega drugega dokazila o vročitvi omenjenega predloga vlagatelju v izjavo (gl. drugi odstavek 20. člena ZPVPJN), je Državna revizijska komisija naročnika z dopisom, št. 018-158/2018-20 z dne 1. 4. 2019, pozvala na predložitev omenjenega dokazila. Naročnik je Državno revizijsko komisijo z dopisom z dne 5. 4. 2019 obvestil, da navedenega predloga ni poslal vlagatelju v izjavo.

ZPVPJN v prvem odstavku 20. člena določa, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo ali kadarkoli med predrevizijskim ali revizijskim postopkom na Državno revizijsko komisijo naslovi predlog za izdajo sklepa, s katerim se kljub vloženemu zahtevku za revizijo dovoli sklenitev pogodbe. Državna revizijska komisija v skladu s četrtim odstavkom 20. člena ZPVPJN predlogu naročnika ugodi, če po preučitvi vseh pomembnih okoliščin primera in upoštevaje razmerje med škodljivimi posledicami ugoditve predlogu in koristmi za javni interes ter koristmi za osebe, ki bi lahko bile oškodovane, ugotovi, da obstajajo prevladujoči razlogi, povezani z javnim interesom, vključno z obrambnim in varnostnim interesom, ki zahtevajo, da se predlogu ugodi.

Iz navedene določbe izhaja, da se predlog naročnika za sklenitev pogodbe veže na vloženi zahtevek za revizijo, namenjen pa je sklenitvi pogodbe še pred pravnomočno odločitvijo o zahtevku za revizijo.

Ker je Državna revizijska komisija o vlagateljevem zahtevku za revizijo meritorno odločila in ga kot neutemeljenega zavrnila, je s tem odpadla pravna podlaga oziroma pravni interes naročnika za uveljavljanje predloga izdajo sklepa za dovolitev sklenitve pogodbe, zaradi česar je Državna revizijska komisija omenjeni predlog naročnika zavrgla.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija je vlagatelju s sklepom, št. 018-158/2018-7 z dne 23. 11. 2018, na podlagi drugega odstavka 36. člena ZPVPJN naložila, naj za izdelavo strokovnega mnenja založi predujem v znesku 1.600,00 EUR, kar je vlagatelj tudi storil. Strokovnjak je svoje delo obračunal v znesku 995,36 EUR, katerega višino Državna revizijska komisija ocenjuje kot ustrezno ter mu jo priznava v celoti. Glede na navedeno znaša razlika do založenega zneska predujma 604,64 EUR, ki se vlagatelju vrnejo na njegov račun.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem ne v revizijskem postopku, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 8. 4. 2019

Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetnica Klara Kunovar, Šmartinska cesta 53, 1000 Ljubljana,
- Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Nova Gorica, Ulica padlih borcev 13A, 5290 Šempeter pri Gorici,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


V vednost:
- finančno-računovodska služba Državne revizijske komisije.


Vložiti:
- v spis zadeve.