018-015/2019 Plinovodi, d.o.o

Številka: 018-015/2019-10

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter dr. Mateje Škabar in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Gradnja prenosnega plinovoda M5/R51 Vodice TE-TOL«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Kolektor Koling d.o.o., Arkova ulica 43, Idrija (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Plinovodi, d.o.o., Cesta Ljubljanske brigade 11B, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 18. 3. 2019

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi naročnikova zahteva, določena v točki 4.8 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, da bančno garancijo za resnost ponudbe, bančno garancijo za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti ter bančno garancijo za odpravo napak v garancijskem roku izda prvovrstna banka, pri čemer se kot prvovrstna banka šteje banka, ki glede na zadnjo razpoložljivo oceno bonitete banke, ki jo je opravila Moody's, Standard & Poor's ali Fitch, dosega bonitetno oceno najmanj B ustanove Standard & Poor's ali Fitch oziroma B2 ustanove Moody's.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 4.000,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Kar zahteva vlagatelj več, se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po postopku s pogajanji z objavo, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 4. 12. 2018, pod št. objave JN008337/2018, in v Uradnem listu EU dne 5. 12. 2018, pod št. objave 2018/S 234-535884.

Vlagatelj je (pred potekom roka za predložitev ponudb) z vlogo z dne 15. 1. 2019 vložil zahtevek za revizijo, v katerem zatrjuje, da je naročnikova zahteva v zvezi s prvovrstnostjo banke, ki izda zahtevana finančna zavarovanja, v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja. Banke na območju Republike Slovenije so podvržene strogemu nadzoru, pri čemer nadzor nad pomembnimi bankami izvaja Evropska centralna banka, nad drugimi bankami pa Banka Slovenije. Ocena kreditnega tveganja nadzornika je bolj natančna in reprezentativna, kot ocena ene od treh s strani naročnika nekritično izbranih bonitetnih agencij. Namen nadzora je (med drugim) zagotavljati stabilnost poslovanja banke, v primeru kršitev pa lahko nadzornik odvzame dovoljenje za opravljanje bančnih storitev. Naročnik si je že z zahtevo, da garancijo izda banka znotraj Evropske unije, zagotovil, da je banka podvržena strogemu nadzoru in da ne bo pridobil garancije banke z vprašljivim nadzorom nad njenim poslovanjem. Razpolaganje z dovoljenjem je zadostno jamstvo, da naročnik bančno garancijo sprejme. Z dodatnimi zahtevami glede bonitetne ocene banke naročnik ne bo pridobil kvalitetnejšega zavarovanja. Vlagatelj navaja, da smiselno enako velja tudi za zavarovalnice, saj so slednje podvržene strogemu nadzoru Agencije za zavarovalni nadzor. Vlagatelj pojasnjuje, da ima vzpostavljen kreditni okvir za pridobivanje bančnih garancij pri več bankah, vendar pa nobena izmed teh bank nima izdelane zunanje bonitetne ocene pri zahtevanih bonitetnih agencijah. Naročnikova zahteva tudi ni konkretizirana, saj naročnik ni pojasnil, na katero izmed petih bonitetnih ocen, ki jih pridobi banka, se nanaša njegova zahteva. Naročnik je omejil možnost pridobitve bonitetne ocene na zaprt krog treh bonitetnih agencij, čeprav so bonitetne agencije na ravni Evropske unije regulirane z Uredbo št. 1060/2009. Pri slovenskih bankah je izdelana zunanja bonitetna ocena prej izjema kot pravilo. Vezanje finančnega zavarovanja na bonitetne ocene banke ali zavarovalnice ima za posledico nesorazmerno in nesmiselno omejevanje konkurence, ki ponudnikom povzroča nesorazmerne stroške za pridobitev finančnega zavarovanja, čeprav za to ni nobene objektivne potrebe. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na naročnikovo zahtevo glede prvovrstnosti banke, ki izda finančno zavarovanje. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov pravnega varstva.

Naročnik je dne 25. 1. 2019 s sklepom zavrnil zahtevek za revizijo in posledično zahtevo za vračilo stroškov pravnega varstva. Naročnik uvodoma navaja, da vlagatelj ni izkazal niti interesa za dodelitev javnega naročila niti možnosti nastanka škode in da se zahteve glede zavarovanja za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti ter zahteve glede zavarovanja za odpravo napak v garancijskem roku ne nanašajo na fazo postopka oddaje javnega naročila, temveč na fazo izvajanja predmeta javnega naročila, zato vlagatelja ne omejujejo pri sodelovanju v postopku. Naročnik nadalje navaja, da je določil bonitetne agencije, ki jim težo daje tudi Banka Slovenije, kar je razvidno iz Sklepa o makrobonitetnem spremljanju področja likvidnosti in strukture financiranja. V mednarodnem bančnem poslovanju je ustaljena praksa, da si banke pridobijo bonitetno oceno svojega poslovanja pri mednarodno priznani bonitetni hiši, kot so Moody's, Standard & Poor's ali Fitch. Bonitetne ocene razvrščajo banke, ki izpolnjujejo osnovne regulatorne pogoje, v različne skupine z različnimi ocenami – ratingi, pri čemer so bolje rangirane banke bolj stabilne. Za naročnika je pomembno, da si zagotovi finančno zavarovanje ustrezne rangirane banke in da svojega položaja ne izpostavi tveganjem neunovčitve v primeru nastopa unovčitvenega razloga posameznega zavarovanja. Vlagateljeve navedbe so pavšalne, saj ni pojasnil, zakaj naj bi bila ocena kreditnega tveganja, izdelana s strani nadzornika, bolj natančna in reprezentativna kot ocena ene od treh s strani naročnika izbranih bonitetnih agencij. Prav tako vlagatelj ni pojasnil, zakaj naročnik ne bi smel postaviti zahtev glede bonitetne ocene banke, ki izda finančno zavarovanje. Slediti vlagatelju bi pomenilo, da bi moral naročnik sprejeti zavarovanje vsake banke, kar pa lahko ogrozi izvedbo postopka oddaje javnega naročila kot tudi izvedbo javnega naročila, naročnik pa lahko ostane brez poplačila iz strani ponudnika danega finančnega zavarovanja. Dovoljenje za opravljanje bančnih storitev ni zadostno jamstvo za naročnika, da ne glede na bonitetne ocene banke sprejme bančno garancijo. V preteklosti so že bile negativne izkušnje z bančnim sektorjem. V veljavni zakonodaji so določene minimalne zahteve, naročnik pa lahko postavi zahteve, ki te minimalne zahteve presegajo. Skladno z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) lahko naročnik določi zahteve glede banke, ki izda finančno zavarovanje. Naročnik navaja, da smiselno enako zavrača navedbe vlagatelja glede zavarovalnic, pri čemer opozarja na pavšalnost vlagateljevih navedb v tem delu. V nadaljevanju naročnik navaja, katere banke (in zavarovalnice) v Republiki Sloveniji imajo zahtevano bonitetno oceno. Naročnik navaja, da je sporno zahtevo določil, ker želi kvalitetnejše zavarovanje in ne želi nositi prevelikega tveganja nezmožnosti unovčitve danega zavarovanja. Banke z boljšo bonitetno oceno nudijo kakovostnejšo zavarovanje, z bistveno manjšimi tveganji nezmožnosti unovčitve. To je pomembno v postopku oddaje javnega naročila oz. pri garanciji za resnost ponudbe, saj naročnik, zaradi vloženih zahtevkov za revizijo, nima vpliva na trajanje postopka. Ustrezno zavarovanje je pomembno tudi v izvedbeni fazi, ki traja 450 dni od uvedbe v delo, kot tudi v garancijski dobi, ki je 36 mesecev od primopredaje del. V tako dolgem obdobju si mora naročnik zagotoviti ustrezno zavarovanje. Predmetno javno naročilo je vrednostno obsežno, poleg tega gre za pomemben in obsežen projekt. Naročnik opozarja, da preko Portala javnih naročil ni prejel opozorila glede (domnevne) nejasnosti sporne zahteve in glede izbranih bonitetnih agencij. Ne glede na navedeno naročnik še navaja, da je splošna mednarodna praksa, da se, če se izrecno ne določi posamezna bonitetna ocena, splošni izraz »bonitetna ocena«, uporablja za dolgoročno bonitetno oceno oz. dolgoročno oceno kreditnega tveganja.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 25. 1. 2019 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj v vlogi z dne 4. 2. 2019, s katero se je opredelil do navedb naročnika, vztraja pri revizijskih navedbah.

Po pregledu odstopljene dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Uvodoma Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik, kljub temu, da zahtevka za revizijo vlagatelja ni zavrgel, temveč ga je vsebinsko obravnaval in odločil na podlagi prvega odstavka 28. člena ZPVPJN, izrazil pomisleke o vlagateljevi aktivni legitimaciji. Aktivna legitimacija je procesna predpostavka, katero (naročnik in) Državna revizijska komisija presoja(ta) po uradni dolžnosti pred vsebinsko obravnavo zatrjevanih kršitev. Aktivna legitimacija se prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes (med drugim) za dodelitev naročila in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda (prva alineja prvega odstavka 14. člena ZPVPJN) ter zagovorniku javnega interesa (druga alineja prvega odstavka 14. člena ZPVPJN). Ker vlagatelj med zagovorniki javnega interesa ni določen (gl. 6. člen ZPVPJN), je potrebno za priznanje aktivne legitimacije vlagatelja (ob upoštevanju prve alineje prvega odstavka 14. člena ZPVPJN) kumulativno ugotoviti dva elementa: 1. interes za dodelitev naročila in 2. nastalo škodo ali možnost nastanka škode vlagatelju zaradi očitane kršitve naročnika.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo, vloženim pred potekom roka za predložitev ponudb zoper določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, interes za dodelitev javnega naročilo utemeljuje z navedbami, da se ukvarja z izvajanjem investicijskih projektov na področju gradbeništva, elektro in stojnih inštalacij ter energetike. Pri tem se sklicuje na družbeno pogodbo, ki jo je priložil zahtevku za revizijo in v kateri so navedene dejavnosti vlagatelja. Da dejavnosti, ki so naštete v družbeni pogodbi, ne izkazujejo zmožnosti opravljanja dejavnosti, potrebnih za izvedbo predmeta javnega naročanja, naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo ne zatrjuje. Pritrditi gre sicer naročniku, da ZPVPJN (v posledici novele ZPVPJN-B) ne določa (več) domneve, da je, če rok za oddajo ponudb še ni potekel, interes za dodelitev javnega naročila izkazala oseba, ki lahko opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo javnega naročila. Vendar izpostavljene spremembe zakonodaje ni mogoče razlagati na način, da že zgolj z dejstvom registracije ustrezne dejavnosti ni mogoče (več) izkazati interesa za dodelitev javnega naročila. Ob upoštevanju vlagateljeve trditvene podlage in ob upoštevanju, da naročnik niti ne zatrjuje, da vlagatelj v družbeni pogodbi nima vpisanih dejavnosti, potrebnih za izvedbo predmetnega javnega naročila, je vlagatelj po presoji Državne revizijske komisije izkazal interes za dodelitev javnega naročila kot prvega elementa aktivne legitimacije. V zvezi z naročnikovimi navedbami, da vlagateljeva trditvena podlaga ne omogoča zaključka o zmožnosti oz. sposobnosti vlagatelja za izvedbo posla, gre poudariti, da je od vlagateljev, ki vložijo zahtevek za revizijo zoper določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, pretirano zahtevati, da za priznanje interesa za dodelitev javnega naročila izkažejo izpolnjevanje pogojev in zahtev, določenih v (izpodbijani) dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Po presoji Državne revizijske komisije vlagatelju tudi ni mogoče odreči interesa za dodelitev javnega naročila (in posledično aktivne legitimacije) zaradi izpisa elektronskih sporočil, ki jih je priložil zahtevku za revizijo in iz katerih izhajajo odgovori bank glede njihove bonitetne ocene nekaterih bonitetnih agencij. Čeprav je iz izpostavljenih elektronskih sporočil razvidno, da je med vlagateljem in bankami potekala komunikacija v zvezi z bonitetno oceno bank en dan pred potekom roka za oddajo ponudb, pa navedeno ne more biti relevantno za presojo vlagateljevega interesa za dodelitev javnega naročila. Na podlagi izpostavljene elektronske komunikacije namreč ni mogoče napraviti zaključka, ki ga napravi naročnik, in sicer, da je vlagatelj poskušal pridobiti zahtevano finančno zavarovanje (za resnost ponudbe) šele dne 14. 1. 2019, tj. en dan pred potekom roka za predložitev ponudb, kar je (po mnenju naročnika) prepozno za uspešno pridobitev finančnega zavarovanja. Po presoji Državne revizijske komisije je bila namreč izpostavljena elektronska komunikacija med vlagateljem in bankami pridobljena za potrebe tega postopka pravnega varstva, kar pomeni, da je vlagatelj en dan pred vložitvijo zahtevka za revizijo pridobival dokazila, s katerimi želi dokazati revizijske navedbe, da ne more pridobiti finančnega zavarovanja, skladnega z naročnikovimi zahtevami.

V zvezi z drugim elementom aktivne legitimacije iz prve alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, ki se nanaša na vsaj možnost nastanka škode zaradi domnevnih kršitev, je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, da se možnost nastanka škode v vsakem postopku ugotavlja posebej, ob upoštevanju danih okoliščin konkretnega primera (predmeta naročila, vrste postopka, konkretnih očitkov, ki so predmet zahteve za pravno varstvo ipd.). Kršitev oziroma kršitve, ki jih zatrjuje vlagatelj v zahtevku za revizijo, morajo imeti za posledico verjeten nastanek škode, ki se kaže kot posledica nezakonitega onemogočanja pri pridobitvi konkretnega javnega naročila. V obravnavanem primeru vlagatelj naročniku očita kršitve pri oblikovanju zahtev glede banke, ki izda garancijo za resnost ponudbe, garancijo za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti ter garancijo za odpravo napak v garancijskem roku. Vlagatelj zatrjuje, da mu sporna naročnikova zahteva onemogoča pridobitev ustrezne garancije pri bankah, pri katerih ima odprt kreditni okvir za izdajo finančnih zavarovanj, zato bi moral, da bi lahko sodeloval v predmetnem postopku javnega naročanja in da bi lahko izpolnil obveznosti, ki bi jih prevzel v primeru, če bi mu bilo naročilo oddano, sodelovati z drugimi finančnimi institucijami, kar bi mu povzročilo višje stroške in posledično manjšo konkurenčnost glede na gospodarske subjekte, ki že sodelujejo z bankami, ki ustrezajo naročnikovim zahtevam. Vlagatelj torej zatrjuje, da ga sporne določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila neupravičeno postavljajo v slabši položaj v primerjavi z ostalimi gospodarskimi subjekti, v posledici česar mu je glede na (nekatere) druge gospodarske subjekte oteženo sodelovanje v predmetnem postopku. Če bi se vlagateljeve navedbe, da je naročnik nezakonito določil zahteve v zvezi z bankami, ki izdajo finančna zavarovanja, izkazale za utemeljene, bi lahko vlagatelju zaradi spornih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila nastala škoda, ki bi se kazala v nepridobitivi predmetnega javnega naročila. Poudariti gre, da gospodarski subjekt ni nujno oškodovan le v primeru, če zaradi naročnikovih ravnanj ne more sodelovati v postopku javnega naročanja, ampak tudi v primeru, ko mu naročnikova ravnanja sicer ne preprečujejo sodelovanja v postopku javnega naročanja, vendar pa mu nalagajo obveznosti, zaradi katerih meni, da mu npr. neupravičeno manjšajo možnost pridobitve javnega naročila (npr. da ne bi bil konkurenčen, če bi moral ravnati na način, kot ga je določil naročnik) ali pa imajo zahteve odvračilno naravo. Interes gospodarskega subjekta je namreč v dodelitvi javnega naročila oziroma sklenitvi okvirnega sporazuma, ne pa le v sodelovanju v postopku javna naročanja.

Na vprašanje priznanja aktivne legitimacije ne more vplivati med strankama nesporno dejstvo, da ima vlagatelj odprt račun pri različnih bankah, kot tudi ne naročnikove navedbe, da nekatere izmed bank, pri katerih ima vlagatelj odprt račun in pri katerih naj bi vlagatelj imel odprto kreditno linijo za finančna zavarovanja, izpolnjujejo naročnikove zahteve preko matične banke. Iz navedb strank je namreč razvidno, da med njima ni sporno, da vsaj ena banka, pri kateri ima vlagatelj odprt račun in pri kateri bi po revizijskih navedbah vlagatelj želel pridobiti finančno zavarovanje, ne ustreza naročnikovim zahtevam. To pa pomeni, da če bi se revizijske navedbe o nezakonitosti naročnikovih zahtev izkazale za utemeljene, vlagatelju ne bi bila prepuščena odločitev, pri kateri banki bo pridobil zahtevano finančno zavarovanje, ampak bi bil zato, da bi lahko uspešno konkuriral z drugimi gospodarskimi subjekti, prisiljen pridobiti zahtevano finančno zavarovanje zgolj pri točno določenih bankah. Zato je vlagatelju, ne glede na dejstvo, da ima odprt račun pri različnih bankah, potrebno priznati aktivno legitimacijo za meritorno obravnavo izpostavljenih revizijskih navedb.

Državna revizijska komisija tudi ne more slediti naročnikovim navedbam, da zahteve glede finančnega zavarovanja za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti ter zahteve glede finančnega zavarovanja za odpravo napak v garancijskem roku, ne posegajo v vlagateljev položaj. Pritrditi gre sicer naročniku, da izpostavljene zahteve vlagatelju ne omejujejo ali preprečujejo sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila, saj izpostavljenih zavarovanj ni potrebno predložiti ponudbeni dokumentaciji, pač pa ju bo zavezan predložiti zgolj izvajalec (tj. ponudnik, kateremu bo oddano javno naročilo). Kljub temu pa naročnik z zahtevo po določenem finančnem zavarovanju omeji sodelovanje ponudnikov v postopku oddaje javnega naročila, saj vsi ponudniki niso zmožni pridobiti zahtevanega zavarovanja. Pridobitev zavarovanja za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti ter za odpravo napak v garancijskem roku za ponudnike predstavlja tudi strošek, ki ga upoštevajo v ponudbeni ceni (kar ima lahko za posledico, da ponudnik s ponudbeno ceno ne more biti konkurenčen glede na druge gospodarske subjekte). Ponoviti gre, da je vlagatelj oškodovan tudi, ko mu naročnikova ravnanja nalagajo obveznosti, zaradi katerih meni, da mu neupravičeno manjšajo možnost pridobitve javnega naročila ali pa imajo zahteve odvračilno naravo. Zato imajo lahko zahteve v zvezi s finančnim zavarovanjem za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti ter zahteve v zvezi s finančnim zavarovanjem za odpravo napak v garancijskem roku odvračilno naravo, saj nalagajo ponudnikom obveznosti v izvedbeni fazi, ki jih ne morejo izpolniti, poleg tega pa lahko nezakonito določene zahteve ponudniku neupravičeno manjšajo možnost pridobitve javnega naročila. V obravnavanem primeru tudi ne gre spregledati, da je naročnik upravičen unovčiti finančno zavarovanje za resnost ponudbe, če ponudnik, kateremu bo oddano naročilo, ne bo predložil finančnega zavarovanja za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti v skladu z zahtevami naročnika, torej tudi v skladu z zahtevami glede prvovrstnosti izdajatelja finančnega zavarovanja (glej Prilogo 16 – Vzorec garancije za resnost ponudbe, ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila). Prav tako je naročnik upravičen unovčiti predloženo finančno zavarovanje za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti, če izvajalec ne bo predložil finančnega zavarovanja za odpravo napak v garancijskem roku v skladu z zahtevami naročnika, torej tudi v skladu z zahtevami glede prvovrstnosti izdajatelja finančnega zavarovanja (glej 19. člen vzorca pogodbe o izvedbi javnega naročila, ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila).

Ker je Državna revizijska komisija na podlagi predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo, opravljenega v skladu z 31. členom ZPVPJN, ugotovila, da so (poleg aktivne legitimacije) izpolnjene tudi preostale procesne predpostavke iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, je v nadaljevanju zahtevek za revizijo vsebinsko obravnavala.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik zahteve v zvezi s finančnimi zavarovanji določil v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja.

S finančnimi zavarovanji naročniki v javnem naročanju zavarujejo dogovorjeno izpolnitev obveznosti s strani ponudnika oziroma tveganja, katerim so izpostavljeni v postopku javnega naročanja in pri izvedbi javnega naročanja. Skladno z drugim odstavkom 93. člena ZJN-3 lahko naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določi pogoje in načine zavarovanja resnosti ponudbe, dobre izvedbe posla ali odprave napak v garancijski dobi. Če naročnik zahteva pogoje in načine zavarovanja, morajo biti ti pogoji in načini sorazmerni javnemu naročilu. Vlada skladno s tretjim odstavkom 93. člena ZJN-3 za posamezne vrste predmetov javnih naročil predpiše, ali so posamezne vrste finančnih zavarovanj obvezne oziroma dopustne, kateri finančni instrumenti so primerni za te vrste finančnih zavarovanj, v kakšni višini in trajanju ter druge zahteve glede zavarovanj tveganj pri javnem naročanju, ki jih morajo upoštevati naročniki. Uredba, katere sprejem nalaga tretji odstavek 93. člen ZJN-3, je Uredbo o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju (Uradni list RS, št. 27/2016; v nadaljevanju: Uredba FZ).

Uredba FZ določa vrste in instrumente finančnih zavarovanj, ki jih lahko zahteva naročnik pri oddaji javnega naročila, primerno višino zavarovanj in trajanje ter druge zahteve glede zavarovanj tveganj pri javnem naročanju, ki jih mora upoštevati naročnik (1. člen Uredbe FZ). Uredba FZ nadalje določa, da naročnik zahteva finančno zavarovanje, če to opravičuje tveganje, povezano s predmetom ali okoliščinami javnega naročanj (4. člen Uredbe FZ), pri čemer lahko naročnik zahteva finančno zavarovanje za resnost ponudbe, finančno zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ali finančno zavarovanje za odpravo napak v garancijskem roku (2. člen Uredbe FZ). V 3. členu Uredbe FZ so našteti primerni instrumenti finančnih zavarovanj, med drugim sta kot primeren instrument finančnih zavarovanj našteti bančna garancija in kavcijsko zavarovanje zavarovalnice (druga in tretja alineja prvega odstavka 3. člena Uredbe FZ).

Niti ZJN-3 niti Uredba FZ ne določata konkretne vsebine zahtevanih finančnih zavarovanj (npr. višina, rok veljavnosti, rok in način predložitve instrumenta, pravila o unovčenju), pač pa je naročnik tisti, ki mora vsebino zahtevanih finančnih zavarovanj določiti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (prim. tretji odstavek 4. člena Uredbe FZ). Pri določanju zahtev, ki se nanašajo na zahtevana finančna zavarovanja, naročnik ni povsem avtonomen, saj ga omejujejo pravila javnega naročanja, primarno izražena skozi temeljna načela. V skladu z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3) javno naročilo ne sme neupravičeno omejevati konkurence med ponudniki. V skladu z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila, pri čemer ne sme ustvarjati okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. Eno izmed načel, ki jih mora naročnik upoštevati pri oblikovanju zahtev v zvezi s finančnimi zavarovanju je, kot je to razvidno tudi iz drugega odstavka 93. člena ZJN-3, tudi načelo sorazmernosti (8. člen ZJN-3), v skladu s katerim se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev, zahtev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila.

Naročnik je v točki 4.8 »Finančna zavarovanja« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila določil:
»Ponudnik mora predložiti sledeča finančna zavarovanja:

A. Bančna garancija za resnost ponudbe
Garancijo za resnost ponudbe, izdano s strani prvovrstne banke s sedežem v EU v višini 200.000,00 brez DDV, mora ponudnik predložiti ob oddaji ponudbe. Minimalni rok veljavnosti bančne garancije je do vključno 17.4.2019. […]
Za namen te razpisne dokumentacije se prvovrstnost banke s sedežem v EU presoja na podlagi zadnje razpoložljive ocene bonitete banke, ki so jo opravili Moody's, Standard & Poor's ali Fitch. Banka mora za izpolnjevanje kriterija prvovrstnosti dosegati bonitetno oceno najmanj B ustanove Standard & Poor's ali Fitch oziroma B2 ustanove Moody's.
[…]

Ponudnik bo moral, v kolikor bo izbran kot najugodnejši ponudnik, predložiti tudi naslednja finančna zavarovanja:

B. Bančna garancija za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti
Garancijo za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti, izdano s strani prvovrstne banke s sedežem v EU v višini 10% (deset odstotkov) od skupne pogodbene vrednosti brez DDV, mora izbrani ponudnik predložiti najkasneje v 15 (petnajstih) dneh od podpisa pogodbe. Veljavnost bančne garancije mora biti še 60 (šestdeset) dni po preteku roka za dokončno izvedbo vseh del. […]
Za namen te razpisne dokumentacije se prvovrstnost banke s sedežem v EU presoja na podlagi zadnje razpoložljive ocene bonitete banke, ki so jo opravili Moody's, Standard & Poor's ali Fitch. Banka mora za izpolnjevanje kriterija prvovrstnosti dosegati bonitetno oceno najmanj B ustanove Standard & Poor's ali Fitch oziroma B2 ustanove Moody's.

C. Bančna garancija za odpravo napak v garancijskem roku
Izbrani izvajalec mora naročniku v 10 (desetih) dneh od uspešne primopredaje izročiti garancijo za odpravo napak v garancijskem roku, izdano s strani prvovrstne banke s sedežem v EU, v višini 5% (pet odstotkov) skupne pogodbene vrednosti brez DDV. Rok trajanja garancije je za 30 (trideset) dni daljši od splošnega garancijskega roka določenega v pogodbi. Brez predložene garancije primopredaja ni opravljena. […]
Za namen te razpisne dokumentacije se prvovrstnost banke s sedežem v EU presoja na podlagi zadnje razpoložljive ocene bonitete banke, ki so jo opravili Moody's, Standard & Poor's ali Fitch. Banka mora za izpolnjevanje kriterija prvovrstnosti dosegati bonitetno oceno najmanj B ustanove Standard & Poor's ali Fitch oziroma B2 ustanove Moody's.«

Na podlagi zahteve potencialnega ponudnika, da naročnik kot ustrezno finančno zavarovanje (poleg bančne garancije) sprejme tudi kavcijsko zavarovanje, je naročnik na Portalu javnih naročil navedel »Naročnik dovoljuje, da potencialni ponudniki predložijo kavcijsko zavarovanje. V primeru, da se potencialni ponudnik odloči predložiti kavcijsko zavarovanje, mora kavcijsko zavarovanje ustrezati vsem pogojem iz Razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na bančne garancije, in sicer tako vsebinsko (vzorci garancij), kot tudi glede bonitete institucije, ki bo izdala zavarovanje.« (odgovor, objavljen na Portalu javnih naročil dne 13. 12. 2018 ob 15:06 uri). Izpostavljeni odgovor naročnika se skladno s prvim odstavkom 67. člena ZJN-3 šteje kot del dokumentacije v zvezi o oddajo javnega naročila.

Iz izpostavljenega dela dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, da naročnik zahteva, da ponudniki predložijo finančno zavarovanja za resnost ponudbe, in sicer ali bančno garancijo ali kavcijsko zavarovanje. Ponudnik, kateremu bo predmetno javno naročilo oddano, bo dolžan predložiti finančno zavarovanje za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti, in sicer ali bančno garancijo ali kavcijsko zavarovanje, po izvedbi predmeta javnega naročila pa še finančno zavarovanje za odpravo napak v garancijskem roku, in sicer ali bančno garancijo ali kavcijsko zavarovanje.

Predstavljenega dela naročnikovih zahtev vlagatelj ne izpodbija, pač pa vlagatelj zatrjuje, da je nezakonita naročnikova zahteva glede banke, ki izda (bančno) garancijo. Naročnik je namreč zahteval, da je izdajatelj (tj. banka ali zavarovalnica) finančnega zavarovanja s sedežem v EU »prvovrsten«, pri čemer se kot prvovrstna banka s sedežem v EU oz. prvovrstna zavarovalnica s sedežem v EU šteje banka oz. zavarovalnica, ki glede na zadnjo razpoložljivo ocene bonitete banke oz. zavarovalnice, ki so jo opravili Moody's, Standard & Poor's ali Fitch, dosega bonitetno oceno najmanj B ustanove Standard & Poor's ali Fitch oziroma B2 ustanove Moody's. Vlagatelj kot sporne ne izpostavlja naročnikove zahteve glede sedeža izdajatelja finančnega zavarovanja oz. ne zatrjuje, da naročnik ne bi smel zahtevati garancijo banke s sedežem v EU, pač pa kot sporno izpostavlja naročnikovo zahtevo glede bonitetne ocene banke. Ker iz vlagateljevih navedb izhaja, da želi predložiti bančno garancijo (in ne kavcijskega zavarovanja), ker vlagatelj konkretizirano zatrjuje zgolj nezakonitosti zahteve v zvezi z banko (ne pa tudi v zvezi z zavarovalnico) in ker vlagatelj v pravovarstvenem predlogu predlaga razveljavitev zahteve, ki se nanaša na prvovrstnost banke (ne pa tudi na prvovrstnost zavarovalnice), gre ugotoviti, da je vlagatelju sporna zgolj zahteva glede prvovrstnosti banke oz. zahteva glede bonitetne ocene banke, ki izda garancijo. Ob upoštevanju izpostavljenih mejah zahtevka za revizijo (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) je Državna revizijska komisija naročnikovo zahtevo glede prvovrstnosti izdajatelja finančnega zavarovanja presojala zgolj v delu, ki se nanaša na banko oz. na bonitetno oceno banke, ki izda garancijo (ne pa tudi v delu, ki se nanaša na prvovrstnost zavarovalnice oz. na bonitetno oceno zavarovalnice, ki izda zavarovanje).

Naročnik s sporno zahtevo razlikuje med bankami (ki izdajo garancijo), ki imajo pridobljeno bonitetno oceno določenih bonitetnih agencij, in bankami, ki te ocene nimajo pridobljene. Z navedenim naročnik posledično razlikuje med ponudniki, ki predložijo garancijo banke, ki ima pridobljeno bonitetno oceno določenih bonitetnih agencij, in ponudniki, ki predložijo garancijo banke, ki te ocene nima pridobljene.

Vlagatelj, sklicujoč se na Zakon o bančništvu (Uradni list RS, št. 25/15 s sprem.; v nadaljevanju: ZBan-2) in na spletno stran Banke Slovenije, v zahtevku za revizijo zatrjuje, da so banke na območju Republike Slovenije pod nadzorom bodisi Evropske centralne banke bodisi Banke Slovenije, v primeru kršitev pa mogoč odvzem dovoljenja za opravljanje storitev. Med strankama ni sporno, da je bančni sektor v Republiki Sloveniji (kot tudi na področju Evropske unije) pravno reguliran. Dejavnost bank (ustanovitev, poslovanje, nadzor nad njimi in njihovo prenehanje) v Republiki Sloveniji je urejena z ZBan-2. Družba s sedežem v Republiki Sloveniji lahko začne opravljati bančne storitve na območju Republike Slovenije, ko pridobi dovoljenje Evropske centralne banke za opravljanje bančnih storitev v skladu z ZBan-2 in Uredbo (EU) št. 1024/2013 (prvi odstavek 97. člena ZBan-2). Banka Slovenije je pristojna in odgovorna za izvajanje nadzora nad bankami v skladu z ZBan-2 in Uredbo (EU) št. 1024/2013, razen glede nalog in pristojnosti bonitetnega nadzora, za katere je v skladu z Uredbo (EU) št. 1024/2013 pristojna in odgovorna Evropska centralna banka (prvi odstavek 9. člena in 234. člen ZBan-2). Slednja je skladno z Uredbo (EU) št. 1024/2013 pristojna za nadzor nad t.i. pomembnimi bankami. V določenih primerih se lahko dovoljenje za opravljanje bančnih storitev tudi odvzame (prim. 263. člen ZBan-2). Glede na navedeno gre ugotoviti, da je že v sami zahtevi, da ponudniki predložijo garancijo banke, inkorporirana zahteva, da mora imeti banka dovoljenje za opravljanje bančnih storitev in da je pod nadzor (bodisi ECB ali Banke Slovenije).

Vlagatelj nadalje zatrjuje, da si je naročnik že zgolj z zahtevo, da (bančno) garancijo izda banka (s sedežem v EU) zagotovil ustrezno finančno zavarovanje (iz razloga, ker je banka pod nadzorom) in da zahteva v zvezi z bonitetnimi ocenami banke naročniku ne prinaša nobenih koristi oz. mu ne daje kvalitetnejšega zavarovanja, v posledici pa je nesorazmerna in neupravičeno omejuje konkurenco. Državna revizijska komisija ne more pritrditi naročniku, da so revizijski očitki o nezakoniti določitvi sporne zahteve pavšalni, nekonkretizirani in da vlagatelj ni zmogel trditveno-dokaznega bremena. Ob upoštevanju, da vlagatelj smiselno zatrjuje, da že zgolj dovoljenje za opravljanje dejavnosti in nadzor nad bankami zadošča za pridobitev kvalitetnega finančnega zavarovanja, vlagatelju česa več ali drugega v zahtevku za revizijo niti ni bilo potrebno navesti.

Namen finančnih zavarovanj je, da se naročnik poplača iz predloženih finančnih zavarovanj, v kolikor bi ponudnik oz. izvajalec kršil svoje (pogodbene) obveznosti. Kvaliteta finančnega zavarovanja je lahko odvisna tudi od izdajatelja tega finančnega zavarovanja, saj je tudi od stabilnosti in finančne sposobnosti izdajatelja finančnega zavarovanja odvisno, ali bo naročnik, če bodo izpolnjeni unovčitveni razlogi, dejansko poplačan iz predloženega finančnega zavarovanja. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da naročniku niti določbe ZJN-3 niti določbe Uredbe FZ ne prepovedujejo, da bi v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil zahteve glede banke, ki izda finančno zavarovanje, naročniku ni mogoče vnaprej odreči pravice, da določi zahteve glede banke, ki izda garancijo.

Vendar pa mora naročnik v primeru, če določi zahteve glede izdajatelja finančnega zavarovanja oz. glede banke, te zahteve (tako kot tudi vse ostale zahteve v zvezi s finančnim zavarovanjem) oblikovati na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavo vseh ponudnikov in pošteno konkurenco v postopku pridobivanja naročila, zahteve pa morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom naročila. Če lahko naročnik zahteva bančno garancijo, če to opravičuje tveganje, povezano s predmetom in okoliščinami javnega naročanja (prim. 4. člen Uredbe FZ), potem je naročnik še toliko bolj upravičen razlikovati med bankami le v primeru, če to opravičuje tveganje, povezano s predmetom in okoliščinami javnega naročanja. Zato je tudi določanje zahtev v zvezi z banko, ki izda garancijo, dopustno le iz razlogov, ki so za javno naročilo bistveni ter so z njim povezani in sorazmerni, oziroma le na podlagi okoliščin, ki jih je mogoče vsebinsko objektivno utemeljiti.


V obravnavanem primeru je legitimna naročnikova težnja, da bi v primeru nastopa unovčitvenega razloga razpolagal s kvalitetnim finančnim zavarovanjem, ki mu bo dajalo čim večjo možnost, da se bo lahko ob nastopu unovčitvenega razloga poplačal iz predloženega finančnega zavarovanja. Izpostavljeni cilj lahko naročnik doseže tudi z določitvijo bonitetnih ocen bank, saj garancija banke z boljšo bonitetno oceno za naročnika predstavlja manjše tveganje, da ne bo poplačan iz predloženega finančnega zavarovanja, kot garancija banke s slabšo bonitetno oceno.

Vendar pa gre ugotoviti, da naročnik ni navedel nobenih okoliščin oz. nobenih tveganj, povezanih s predmetom ali okoliščinami javnega naročanja, ki bi sporno zahtevo opravičevali. Naročnik sporno zahtevo utemeljuje na dolžini veljavnosti posameznega zavarovanja, ki pa po presoji Državne revizijske komisije sporne zahteve ne utemeljujejo. V obravnavanem primeru je naročnik zahteval, da je finančno zavarovanje za resnost ponudbe veljavno 3 mesece (torej od roka za predložitev ponudb, ki je bil določen na dan 15.1.2019, do dne 17.4.2019), da je finančno zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti veljavno 510 dni (potrebno ga je predložiti v 15 dneh po podpisu pogodbe, veljavno pa mora biti še 60 dni po preteku roka za dokončno izvedbo del, pri čemer rok za zaključek del znaša 450 koledarskih dni od uvedbe v delo po pogodbi), in da je finančno zavarovanje za odpravo napak v garancijski dobi veljavno 37 mesecev (potrebno ga je predložiti v 15 dneh po primopredaji del z veljavnostjo še 30 dni daljši od splošnega garancijskega roka, ki znaša 36 mesecev od primopredaje del). Državna revizijska komisija ne more slediti navedbam naročnika, da so izpostavljena časovna obdobja utemeljujejo naročnikovo zahtevo glede izdajatelja banka. Poudariti namreč gre, da že iz samega finančnega zavarovanja izhaja, da se to nanaša na daljše časovno obdobje. Finančno zavarovanje za resnost ponudbe praviloma zajema časovno obdobje od oddaje ponudbe do predložitve finančnega zavarovanja za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (prim. peti odstavek 6. člena Uredbe FZ), katerega predloži zgolj tisti ponudnik, kateremu se je naročnik odločil oddati naročilo oz. izvajalec. V predmetnem postopku predvideno 3 mesečno obdobje veljavnosti bančne garancije za resnost ponudbe ne izkazuje, da naročnik kot ustreznega zavarovanja ne bi mogel sprejeti garancije banke, ki nima izdelane bonitetne ocene določenih bonitetnih agencij. Smiselno enako gre ugotoviti glede bančne garancije za dobro in pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti. Sicer je res, da naročnik zahteva, da veljavnost slednje znaša 510 dni, vendar ob upoštevanju, da je predmet zadevnega javnega naročila gradnja, zgolj izpostavljeno časovno obdobje ne more pripeljati do zaključka, da naročnik garancije banke, ki nima izdelane bonitetne ocene določenih bonitetnih agencij, ne bi mogel unovčiti. Glede zahtevane bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi gre ponoviti, da že iz same narave tega zavarovanja izhaja, da je dano za daljše časovno obdobje, in sicer za obdobje garancijske dobe.

Naročnik sporne zahteve tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na ocenjeno vrednost predmetnega javnega naročila in z opisom predmeta javnega naročila. Pritrditi gre naročniku, da je predmetno javno naročilo glede na vrednost obsežno (ocenjena vrednost znaša cca. 20 mio EUR brez DDV). Če bi sledili naročniku, bi to pomenilo, da že zgolj visoko ocenjena vrednost naročnika predstavlja oz. povečuje tveganje, da naročnik ob nastopu unovčitvenega razloga ne bo poplačan iz predloženega finančnega zavarovanja. Naročnik sicer zatrjuje, da gre za pomemben projekt, vendar razen citiranja dela dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki se nanaša na obsega javnega naročila, ni navedel okoliščin, ki bi to potrjevala. Samega dejstva, da je predmet javnega naročila gradnja prenosnega plinovoda (v skupni dolžini 18,4 km), ni mogoče šteti kot okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljiti, da v obravnavanem primeru obstaja (povečano) tveganje, povezano s predmetom in okoliščinam javnega naročanja, ki objektivno opravičuje razlikovanje med bankami in posledično razlikovanje med ponudniki.

Naročnik sporne zahteve tudi ne more utemeljiti s sklicevanjem na Sklep o makrobonitetnem spremljanju področja likvidnosti in strukture financiranja (Uradni list RS, št. 72/17; v nadaljevanju: Sklep), ki ga je izdala Banka Slovenije. Izpostavljeni Sklep uvaja makrobonitetni instrument, s katerim Banka Slovenije spremlja podatke in podaja priporočila glede količnikov likvidnosti in razmerja med krediti in vlogami nebančnega sektorja (1. člen Sklepa). V delu, na katerega se sklicuje naročnik, izpostavljeni Sklep določa, v kateri razred, glede na zapadlost, banka razvrsti finančna sredstva (oz. naložbe v vrednostne papirje izdajateljev, ki imajo bonitetno oceno bonitetnih institucij, ki jih je v tem postopku zahteval tudi naročnik) in vire, ki so podlaga za izračun količnika likvidnosti. Iz izpostavljenega Sklepa pa ne izhaja, da bi Banka Slovenija razlikovala med bankami, ki imajo pridobljene bonitetne ocene bonitetnih agencij, in bankami, ki takšne ocena nimajo pridobljene.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da naročnik v predmetnem postopku ni navedel nobenih okoliščin, ki bi upravičevale razlikovanje med bankami, ki imajo pridobljene bonitetne ocene določenih bonitetnih agencij, in bankami, ki takšnih bonitetnih ocen niso pridobile. Posledično naročnik ni izkazal objektivno opravičljivih razlogov za razlikovanje med ponudniki, ki predložijo (bančno) garancijo banke, ki ima izpostavljeno bonitetno oceno, in ponudniki, ki bi predložijo (bančno) garancijo banke, ki takšne bonitetne ocene nima. V posledici navedenega gre zato pritrditi vlagatelju, da je zahteva, da finančno zavarovanje izda banka, ki glede na zadnjo razpoložljivo bonitetno oceno dosega bonitetno oceno najmanj B ustanove Standard & Poor's ali Fitch oziroma B2 ustanove Moody's, določena v nasprotju z načelom sorazmernosti in presega namen finančnih zavarovanj, posledično pa neupravičeno omejuje konkurenco med ponudniki, ponudnike pa lahko neupravičeno diskriminirata.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo še zatrjuje, da je sporna naročnikova zahteva nejasna in da je naročnik kršil določbe ZJN-3, ker naročnik kot relevantne šteje le bonitetne ocene točno določenih bonitetnih agencij. Izpostavljenih revizijskih navedb Državna revizijska komisija ni presojala. Najprej gre pritrditi naročniku, da v zvezi z izpostavljenimi očitki na portalu javnih naročil ni prejel opozorila, zato za presojo teh navedb obstaja omejitev iz tretjega odstavka 16. člena ZPVPJN, ki določa, da se (pred)revizijskem postopku ne presojajo očitane kršitve, ki se nanašajo na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik prek portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Pri tem pa gre še dodati, da je za razveljavitev sporne določbe zadostna podlaga že ugotovitev, da je naročnik kršil načelo sorazmernosti, zato ugotavljanje še drugih kršitev v zvezi z določitvijo sporne zahteve, tudi ne bi vplivalo na ugotovitev njene nezakonitosti oz. na drugačno odločitev Državne revizijske komisije.

Ker je vlagatelj v zahtevku za revizijo uspel izkazati, da je naročnik s postavitvijo sporne zahteve glede prvovrstnosti banke, ki izda zahtevana finančna zavarovanja, ravnal neskladno z določbami ZJN-3, je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila sporna določila dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Ker je Državna revizijska komisija razveljavila posamezne dele dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, naročnika napotuje, naj v primeru, da bo s postopkom oddaje zadevnega javnega naročila nadaljeval, dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije ustrezno spremeni, spremembe pa objavi v skladu z določbami ZJN-3.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s prvim in tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, kot potreben priznala celotni priglašeni strošek dolžne vplačane takse v višini 4.000,00 EUR. Ni pa Državna revizijska komisija vlagatelju priznala »morebitne dodatno nastale stroške«, saj vlagatelj teh stroškov ni niti v zahtevku za revizijo niti v vlogi z dne 1. 2. 2019 opredeljeno navedel, kot to določa 70. člen ZPVPJN. Priglašeni stroški morajo namreč biti specificirani po vrsti in višini, vlagatelj pa ni navedel niti vrste stroškov niti njihove višine.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v višini 4.000,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Kar je zahteval vlagatelj več, je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 18. 3. 2019

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije










Vročiti:
– Plinovodi, d.o.o., Cesta Ljubljanske brigade 11B, 1000 Ljubljana,
– Kolektor Koling d.o.o., Arkova ulica 43, 5280 Idrija,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.