018-022/2019 Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije

Številka: 018-022/2019-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh dr. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nakup in vzdrževanje elektronske pisarniške opreme za obdobje 4 let« v sklopu 2 »Nakup tonerjev in rezervnih delov za obstoječe tiskalnike«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga vložil ponudnik EXTRA LUX d.o.o., Ljubljana, Brnčičeva ulica 17B, Ljubljana - Črnuče, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Stušek d.o.o., Ljubljanska cesta 14, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika AGENCIJA ZA KOMUNIKACIJSKA OMREŽJA IN STORITVE REPUBLIKE SLOVENIJE, Stegne 7, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 6. 3. 2019

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev o izbiri stranke okvirnega sporazuma v sklopu 2 »Nakup tonerjev in rezervnih delov za obstoječe tiskalnike«, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, št. 4301-7/2018/40, z dne 21. 1. 2019.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v višini 6.797,41 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne prejema tega sklepa do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 18. 9. 2018 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 21. 9. 2018, pod št. objave JN006592/2018-B01 (s popravkom z dne 23. 10. 2018), ter v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije dne 22. 9. 2018, pod št. objave 2018/S 183-413606. Naročnik izvaja odprti postopek za sklenitev okvirnega sporazuma s po enim gospodarskim subjektom za vsakega od dveh sklopov (gl. šesti odstavek 48. člena Zakona o javnem naročanju, Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3).

Naročnik je dne 21. 12. 2018 sprejel in na portalu javnih naročil (pod št. objave JN006592/2018-ODL01) objavil »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, št. 4301-7/2018/28, s katero je predmetno javno naročilo v sklopu 2 oddal ponudniku MLADINSKA KNJIGA TRGOVINA d.o.o., Slovenska cesta 29, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Naročnik je zatem to odločitev razveljavil (kar izhaja iz objave št. JN006592/2018-ODL01P1 z dne 8. 1. 2019), dne 21. 1. 2019 pa sprejel in na portalu javnih naročil (pod št. objave JN006592/2018-ODL02) objavil »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, št. 4301-7/2018/40, s katero je naročilu v sklopu 2 ponovno oddal izbranemu ponudniku.

Vlagatelj je z vlogo z dne 30. 1. 2019 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila v sklopu 2 ter povrnitev stroškov pravnega varstva. Zatrjuje, da je naročnik nezakonito kot najugodnejšega izbral izbranega ponudnika, saj njegovo ponudba glede na merila ni najugodnejša. Določeno je bilo namreč, da se v sklopu 2 izbere ponudnika na podlagi najnižjega seštevka zmnožkov cene tiskane strani s količino določenega tonerja iz predračuna, naročnik pa je v nasprotju s tem v okviru merila točkoval tudi artikle, ki niso tonerji in zato že po naravi stvari zanje ni mogoče določiti cene tiskane strani za toner ter jo pomnožiti s količino določenega tonerja, kot je določeno v merilu. Vlagatelj v nadaljevanju zatrjuje, da bi bila skladno s pravilnim izračunom najugodnejša njegova ponudba (prilaga tudi izračun). Vlagatelj podredno zahteva razveljavitev celotnega javnega naročila v sklopu 2, saj naj v primeru, če bi bilo mogoče slediti naročnikovi argumentaciji glede načina točkovanja vseh postavk in ne le tonerjev, prejetih ponudb ne bi bilo mogoče oceniti, saj sta neprimerljivi – oba ponudnika naj bi v določenih postavkah ponudila enake artikle, pri tem pa navedla različno število tiskanih strani na EM, kar ne more biti sprejemljivo, saj enak artikel ne more imeti različne specifikacije. Vlagatelj še poudarja, da za posamezne artikle iz predračuna podatek o številu tiskanih strani na EM sploh ne obstaja in ga zato ni mogoče navesti oz. preveriti.

Izbrani ponudnik se o navedbah vlagatelja ni izjasnil.

Naročnik je s sklepom z dne 13. 2. 2019 zavrnil zahtevek za revizijo in zahtevo za povračilo stroškov pravnega varstva. Meni, da iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila oz. branja dokumentacije kot celote jasno in nedvoumno izhaja, da bo naročnik pri uporabi merila upošteval vse postavke, ki so del predračuna. Potencialni ponudniki bi lahko na morebitno nerazumevanje ali dvoumen zapis kateregakoli dela dokumentacije opozorili preko portala javnih naročil. Pojasnjuje, da je predračun oblikoval na način, da za vsak artikel pridobi ceno na tiskano stran; pri tem se je zavedal dejstva, da pri posameznih artiklih ni mogoče navesti nobene druge vrednosti razen ena (1), kar sta v svojih ponudbah storila oba ponudnika. Naročnik še navaja, da sta v sklopu 2 prejeti ponudbi neprimerljivi, vendar zgolj iz razloga, ker je vlagatelj v ponudbenem predračuni pri številu tiskanih strani na EM pri določenih artiklih navedel vrednost ena (1), izbrani ponudnik pa različne vrednosti. Vlagatelja ni pozval na dopolnitev ponudbe – tako ravnanje v nasprotju s šestim odstavkom 89. člena ZJN-3, saj naj v konkretnem primeru ne bi šlo za popravek ali dopolnitev očitne napake.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 15. 2. 2019 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj v vlogi z dne 20. 2. 2019, s katero se je opredelil do navedb naročnika, vztraja pri revizijskih navedbah in v celoti prereka navedbe naročnika. Zlasti nasprotuje navedbi naročnika o tem, da naj bi bilo jasno in nedvoumno določeno, da bo naročnik upošteval vse postavke, ki so del predračuna.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor o zakonitosti naročnikove odločitve o izbiri stranke okvirnega sporazuma v sklopu 2 – vlagatelj se s tem v zvezi sklicuje na napačno uporabo meril.

Predmetni zahtevek za revizijo se torej nanaša na zatrjevano nezakonito ocenjevanje po merilih prejetih ponudb, ne pa na kršitve, ki bi se nanašale na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo. Državna revizijska komisija zato pojasnjuje, da za vprašanje presoje zakonitosti odločitve o oddaji naročila oz. odločitve o izbiri stranke okvirnega sporazuma ni relevantna okoliščina, da vlagatelj ali kateri drug potencialni ponudnik preko portala javnih naročil ni opozoril na nestrinjanje z vsebino meril, kar (smiselno v povezavi z omejitvami zahtevka za revizijo iz tretjega odstavka 16. člena ZPVPJN) izpostavlja naročnik.

Skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 naročnik odda javno naročilo na podlagi meril ob upoštevanju določb 84., 85. in 86. člena tega zakona po tem, ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena tega zakona in
b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena tega zakona in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter izpolnjuje pravila in merila iz 82. in 83. člena tega zakona, če so bila določena.

Naročnik je merila za oddajo javnega naročila navedel v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, pod točko 11. dokumenta »NAVODILA PONUDNIKOM ZA IZDELAVO PONUDBE«:
»Merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika za posamezen sklop je ekonomsko najugodnejša ponudba. Najugodnejšega ponudnika v sklopu 1 se bo izbralo na podlagi najnižje končne cene za ta sklop, najugodnejšega ponudnika za sklop 2 pa se izbere na podlagi sešteveka zmnožkov cene tiskane strani s količino določenega tonerja iz predračuna za ta sklop, in sicer bo izbran ponudnik z nižjo dobljeno vrednostjo.
V primeru, da več ponudnikov ponudi isto končno ceno za sklop 1, bo najugodnejšega ponudnika v tem sklopu določil žreb. V primeru, da več ponudnikov dobi isto vrednost za sklop 2, bo najugodnejšega ponudnika v tem sklopu določil žreb.«

Merilo za sklop 2 je bolj podrobno razdelano še pod točko »11.2. Sklop 2« istega dokumenta:
»V tem sklopu se ekonomsko najugodnejšega ponudnika izbere na podlagi seštevka zmnožkov cene tiskane strani s količino določenega tonerja za ta sklop.

P4 = (P1.1 / TS1.1) x Q1.1 + … + (P22.1 / TS22.1) x Q22.1

P4 = Vrednost za sklop 2
(P1.1 / TS1.1) = Cena tiskane strani za toner pod zaporedno številko 1.1 iz predračuna za sklop 2 (OBR-2B)
Q1.1 = Količina za toner pod zaporedno številko 1.1 iz predračuna za sklop 2 (OBR-2B)«.

Glede na navedeno so torej za merilo relevantni (nekateri) podatki iz obrazca ponudbenega predračuna za sklop 2. Državna revizijska komisija namreč ugotavlja, da se ponudbeni predračun nanaša tako na tonerje (npr. postavke »Toner black«, »Toner tri-colour« itd.), kot tudi na postavke, ki ne predstavljajo tonerjev (npr. rezervni deli »Fuser kit«, »Transfer kit«, »Imaging unit«, »Transfer unit«, »Fuser maintanence kit«…). Enaka ločnica izhaja tudi iz dokumenta »Tehnične specifikacije« (ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila), kjer je glede sklopa 2 med drugim zapisano:
»Ta sklop obsega nakup tonerjev in rezervnih delov za obstoječe tiskalnike za obdobje veljavnosti okvirnega sporazuma.
Ponudnik mora vse tonerje, barve, trakove in bobne nuditi originalne, torej pakirane v originalni embalaži proizvajalca aparata.
[…]
V predračumu so navedeni tonerji in rezervni deli, za katere naročnik na podlagi preteklih izkušenj ocenjuje, da jih bo potreboval. Predmet posameznega naročila na podlagi okvirnega sporazuma pa je lahko tudi druga oprema iz cenika ponudnika, čeprav v obrazcu OBR-2D ni izrecno navedena. Naročnik bo pri izbranem ponudniku naročal tudi tiste izdelke iste vrste in namebnosti, ki niso na ponudbenem predračunu, če bi jih potreboval.
Ponudnik mora ponuditi cenik tonerjev in rezervnih delov za tiskalnike […]«.

V nadaljevanju istega dokumenta je pod točko »2.1 TONERJI« navedeno, da mora ponudnik za vsak toner navesti ceno, število natiskanih strani na posamezni toner in proizvajalca, pod točko »2.2 REZERVNI DELI ZA TISKALNIKE« pa še, da mora za vsakega od naštetih tiskalnikov predložiti cenik za druge dodatne rezervne dele, ki bo veljaven do izteka okvirnega sporazuma.

Med strankama ni sporno dejstvo, da je naročnik v obravnavanem primeru pri ocenjevanju upošteval prav vse postavke ponudbenega predračuna, ne glede na to, ali se nanašajo na tonerje ali ne. Pri tem tudi ni mogoče slediti naročnikovim pavšalnim navedbam v obrazložitvi odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo o tem, da naj bi iz dokumentacije »jasno in nedvoumno izhaja[lo], da bo naročnik pri uporabi merila upošteval vse postavke, ki so del predračuna«; naročnik še pojasnjuje, da naj bi predračun oblikoval na način, da za vsak artikel pridobi ceno na tiskano stran (ter smiselno to, da naj bi bil potemtakem vsak artikel upoštevan v okviru merila), vendar – kot že pojasnjeno – navedeno ne izhaja iz nobenega dela dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in tudi naročnik ni določneje pojasnil, na podlagi katere določbe utemeljuje citirano navedbo. Iz celote predstavljenih določb je mogoče nedvoumno razbrati, da:
- so predmet naročila v sklopu 2 tako tonerji kot tudi rezervni deli za tiskalnike;
- so morali ponudniki (le) za tonerje vpisati podatek o tem, kolikšno število tiskanih strani je mogoče napraviti z enim tonerjem;
- je merilo za oddajo naročila seštevek zmnožkov cene tiskane strani s količino določenega tonerja za ta sklop.
Glede na navedeno za ocenjevanje ponudb v okviru meril niso upoštevne postavke, ki niso tonerji in za katere ponudniki niti niso bili obvezani vpisati podatka o številu strani oz. za katere v ponudbenem predračunu ni bil podan podatek o številu tonerjev.

V posledici vsega navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik pri ocenjevanju ponudb ni sledil lastnim določilom iz dokumentacije o oddaji javnega naročila ter javnega naročila v nasprotju z določbo prvega odstavka 89. člena ZJN-3 ni oddal na podlagi meril, kot jih je določil v dokumentu »NAVODILA PONUDNIKOM ZA IZDELAVO PONUDBE«. Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi izkazuje, da bi bila ob ocenjevanju po merilih na način, kot je bil določen v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, njegova ponudba uvrščena na prvo mesto, pred ponudbo izbranega ponudnika. Državna revizijska komisija je zato skladno z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o izbiri stranke okvirnega sporazuma v sklopu 2, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, št. 4301-7/2018/40, z dne 21. 1. 2019.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN mora Državna revizijska komisija dati naročniku napotke v delu, v katerem je razveljavila postopek oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija napotuje naročnika, naj v primeru, če bo nadaljeval in zaključil postopek oddaje javnega naročila s sprejemom odločitve o sklenitvi okvirnega sporazuma, pri ponovnem ocenjevanju dopustnih ponudb upošteva merila na način, kot so bila predvidena v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. V kolikor pa bo naročnik ugotovil, da vsebina obstoječe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila glede merila ne omogoča izbire stranke za sklenitev okvirnega sporazuma na način, da bi lahko na gospodaren in učinkovit uresničil namen, zaradi katerega kupuje predmetno blago, bo moral postopek oddaje javnega naročila ponoviti in pri tem pripraviti dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila tako, da bo na jasen in nedvoumen način opredelil merila za izbiro najugodnejše ponudbe.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi z dne 20. 2. 2019 zahteval povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva, v skupni višini 5.202 točk po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa) za zahtevek za revizijo (3.000 točk), za nagrado za posvet s stranko (300 točk), za nagrado za pregled spis, listin in druge dokumentacije (300 točk) in za opredelitev do navedb naročnika (1.500 točk), za materialne stroške (102 točki), vse povečano za 22% DDV, ter 6.000,00 EUR za strošek plačane takse.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN), ob upoštevanju okoliščin primera, priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek odvetniških storitev za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.400 točk (prva točka tar. št. 40 Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 783,97 EUR;
- izdatke v pavšalnem znesku v višini 24 točk (in sicer 2 % od 1.000 točk ter 1 % od 400 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife (ker vlagatelj v postopku pravnega varstva ni specificiral in izkazal dejanskih materialnih stroškov oziroma izdatkov v dejanski višini, je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala izdatke v pavšalnem znesku), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 13,44 EUR;
- strošek plačane takse za zahtevek za revizijo v višini 6.000,00 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 6.797,41 EUR. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Razliko do priglašenih stroškov za sestavo zahtevka za revizijo (in s tem povezane izdatke po 11. členu Odvetniške tarife) je Državna revizijska komisija zavrnila, saj za njeno priznanje, glede na vrednost spora (tj. vrednost ponudbe izbranega ponudnika za sklop 2) , podlage v Odvetniški tarifi ni najti. Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala stroškov odvetniških storitev za pregled spisa, listin in druge dokumentacije ter za posvet s stranko, saj navedenih storitev ni mogoče priznati kot samostojnih storitev, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah Odvetniške tarife (tar. št. 39). Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala niti priglašenega stroška odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika, saj v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN, v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Navedbe v vlagateljevi vlogi z dne 20. 2. 2019 niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 6. 3. 2019

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije






Vročiti:
– Odvetniška pisarna Stušek d.o.o., Ljubljanska cesta 14, 3000 Celje,
– AGENCIJA ZA KOMUNIKACIJSKA OMREŽJA IN STORITVE REPUBLIKE SLOVENIJE, Stegne 7, 1000 Ljubljana,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana,
– MLADINSKA KNJIGA TRGOVINA d.o.o., Slovenska cesta 29, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.