018-192/2018 Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve

Številka: 018-192/2018-8

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika kot predsednika senata, Boruta Smrdela kot člana senata in Nine Velkavrh kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Javni razpis za izgradnjo infrastrukture in vzdrževanje digitalnega radijskega sistema državnih organov RS po standardu TETRA«, na podlagi zahtevka za revizijo kandidata Leonardo - Finmeccanica S.p.A., Piazza Monte Grappa 4, Rome, Italija, ki ga zastopa odvetnik Marko Rogl, Trg republike 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 21. 12. 2018

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo, ki ga je vlagatelj vložil z vlogo z dne 22. 10. 2018, se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu dne 21. 3. 2016 objavil na portalu javnih naročil pod številko objave JN1921/2016, dne 23. 3. 2016 pa še v Uradnem listu EU pod št. objave 2016/S 058-097463. Dne 6. 3. 2018 je naročnik sprejel dokument »Sklep št. 430-2101/2015«), s katerim je odločil, da se predmetno javno naročilo ne odda in da se postopek vrne v drugo fazo konkurenčnega dialoga. Po izvedenih pogajanjih s kandidati je naročnik zaključil fazo dialoga in dne 31. 8. 2018 izdal novo razpisno dokumentacijo v obliki dokumenta »Povabilo k oddaji končne ponudbe«.

Zoper razpisno dokumentacijo je vlagatelj pravočasno, z vlogo z dne 22. 10. 2018, vložil zahtevek za revizijo. V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja, da je razpisna dokumentacija v določenih delih nezakonita, diskriminatorna in netransparentna, zaradi česar krši določbe Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZJN-2). Vlagatelj naročniku očita naslednje kršitve:

- Iz predračuna izhaja, da naročnik naroča dobavo in montažo 85 baznih postaj z dvema radijskima nosilcema, 42 baznih postaj s štirimi radijskimi nosilci, pet baznih postaj na lokacijah z omejenim dostopom in štiri bazne postaje v zunanjem ohišju, skupaj 136 baznih postaj. Iz predračuna izhaja tudi, da naročnik naroča še 14 baznih postaj, v zvezi s katerimi pa ni podanih nobenih informacij glede časa in lokacije namestitve, ki so potrebne za izračun stroškov vzdrževanja. Vlagatelj zato ne more ovrednotiti stroškov za vzdrževanje in zagotavljanje podpore, kar se nanaša na 150 baznih postaj. Tudi sicer je zahteva naročnika, da se vzdrževanje nanaša tudi na 14 baznih postaj, nerazumljiva, saj izvajalec ne more jamčiti za ustreznost vzdrževanja postaj, ki jih lahko namesti drug subjekt. Poleg tega lokacije vseh baznih postaj niso poznane, zaradi česar ni mogoče izračunati stroškov postavitve posamezne postaje, saj so ti odvisni od tipa postaje, antene, kablov, pritrdilnega materiala, gradbenih del itd. Naročnik je sicer pojasnil, da je predračun pripravljen v smislu obračuna po dejanskih količinah in da bodo ponudniki vpisali cene za enake predvidene količine. Prav tako je pojasnil, da so podatki o lokacijah in dostopu do baznih postaj podani v razpisni dokumentaciji. Naročnik je tudi spremenil razpisno dokumentacijo in določil, da se bo za izvedbo instalacije z lastnikom oz. upravljalci objektov dogovarjal sam. Vlagatelj navaja, da se v ponudbeni predračun vpisujejo le cene, ki vključujejo strošek količinsko navedene opreme in strošek montaže te opreme, medtem ko storitve, povezane z montažo, ogledi, zagonom in testiranjem glede posamezne bazne postaje, količinsko niso opredeljene. Pojasnilo naročnika, da bodo ponudniki v ponudbeni predračun vpisali cene za enake predvidene količine, zato ni pravilno. Vlagatelj lahko ovrednoti strošek končne montaže le na podlagi natančnih podatkov o lokaciji postaje, saj se lahko zaradi specifičnosti objekta čas za montažo podaljša, strošek materiala pa je neprimerljiv s stroški dela. Iz razpisne dokumentacije ni mogoče ugotoviti, koliko ur dela bo potrebno za demontažo in montažo posamezne postaje, kolikokrat bo treba opraviti ogled itd., zaradi česar je nemogoče pripraviti celovito ponudbo, ki bi bila primerljiva in konkurenčna. Vlagatelj tudi ugotavlja, da za bazni postaji BS097 in BS116B lokacije niso navedene, prav tako niso predložene slike. Pri baznih postajah BS071 in BS169 pa ni naveden lastnik lokacije, kar pomeni, da naročnik nima urejenega statusa glede izvajanja posegov, kar prav tako onemogoča ovrednotenje ponudbe. V mapi »Lokacije baznih postaj« se nahajajo podatki o 143 lokacijah, pri čemer zgolj 11 lokacij vsebuje vse potrebne podatke. Pri ostalih lokacijah pa vlagatelj ne more razbrati, kje se nahaja stara oprema in kam natančno naj bi se postavila nova oprema, zaradi česar ne more ovrednotiti stroškov odstranitve stare opreme in postavitve nove postaje. Ker ni natančnega popisa del za posamezne lokacije in ker ne obstaja ustrezna dokumentacija, vlagatelj ne more izdelati predračuna in podati ponudbe. Nejasnost razpisne dokumentacije lahko povzroči neprimerljivost ponudb, navaja vlagatelj, in dodaja, da je naročnika večkrat zaprosil za posredovanje podatkov oz. listin glede posameznih objektov, vendar naj naročnik s temi ne bi razpolagal, kar je vlagatelju nerazumljivo, saj ima naročnik z lastniki objektov sklenjene najemne pogodbe. Najemnim pogodbam bi morali biti priloženi podatki o dejanski zasedbi prostora, podatki o že nameščenih napravah, tlorisi itd., zato bi naročnik to moral navesti v razpisni dokumentaciji, ponudnike pa bi moral seznaniti tudi z gradbeno dokumentacijo za posamezne postaje. V točki 1.5.1.38 razpisne dokumentacije je naročnik določil dimenzije montaže zunanjih baznih postaj, pri čemer je določil, da se dimenzije lahko povečajo, če je na posamezni lokaciji na razpolago dovolj prostora, vendar pa mora izvajalec brez dodatnih stroškov poskrbeti za dodaten podstavek. Pojasnil o tem, na katerih lokacijah je dovolj prostora za postavitev omar z večjimi dimenzijami, v razpisni dokumentaciji ni, prav tako ni podatkov o predvidenem mestu za postavitev omar, čeprav naročnik z njimi razpolaga. Glede na to, da je naročnik mere zunanje bazne postaje opredelil kot izločilni faktor, iz razpisne dokumentacije pa podatki glede postavitve posamezne bazne postaje na posamezni lokaciji ne izhajajo, ni znano, kako bo naročnik presojal ustreznost ponudbe. Ker gre za različne tehnične rešitve (izvedba zunanjega ohišja po standardu IP54), stroška tudi sicer ni mogoče oceniti, pri čemer se lahko stroški glede na kasnejše želje naročnika tudi bistveno povečajo. Stroški omar so lahko različni glede na dimenzije, zato je določba, da se mere omare definirajo šele po ogledu lokacij, nepravilna. Naročnik v točki 6.4.2.8 razpisne dokumentacije zahteva, da izvajalec v posredovane vzorce dokumentov poleg splošnih in tehničnih podatkov navede še naslov in lastništvo objektov, splošne podatke o lokaciji, tehnični opremi in meritvah. Zahtevana je tudi shema objekta, shema tras in postavitev naprave, kar predstavlja PZI in PID dokument za vsako lokacijo posebej. Ta zahteva je nepravilna, saj bi PZI dokumentacijo moral imeti naročnik in jo izročiti ponudnikom, dokumentacijo PID pa se izvede na podlagi PZI in predstavlja dejansko izvedeno delo oz. spremembo obstoječega projekta PZI, kar je treba kot strošek opredeliti v ponudbi. V konkretnem primeru je podana tudi kršitev načela enakopravne obravnave, saj je eden od kandidatov, družba Telekom, d. d., v boljšem položaju. Naročnik je v razpisni dokumentaciji predložil le tlorise za 11 objektov, ki so v lasti družbe Telekom, d. d., ker pa je ta lastnica 33 lokacij baznih postaj, razpolaga z večjim številom tlorisov, verjetno tudi s tistimi, kjer sta lastnika lokacij RTV in Radio, zaradi česar ima več podatkov in je v boljšem položaju.
- Naročnik v razpisni dokumentaciji v poglavju B.6 zahteva 48 VDC napajanje. Za to zahtevo ne obstaja objektivno opravičljiv in strokovno utemeljen razlog, saj je nepomembno, ali je napajanje 24 V ali 48 V. Pomembno je le, da napajalnik skupaj z baterijami zagotavlja kontinuirano napajanje ob izpadu elektrike. Zahteva glede 48 VDC napajanja je diskriminatorna, saj nekateri proizvajalci telekomunikacijske opreme nimajo možnosti 48 V napajanja, zato ponudniki ne morejo predložiti ustrezne ponudbe.
- Naročnik je v točki 4.1.1.15 razpisne dokumentacije zahteval, da mora izvajalec na letnem nivoju zagotavljati razpoložljivost sistema najmanj 99,96 %. Pri tem je pojasnil, da se bo letna razpoložljivost sistema izračunala tako, da se bo čas, ko je sistem razpoložljiv, delil s časom enega leta in množil s 100. Na kakšen način bo naročnik meril čas razpoložljivosti celotnega sistema, ni jasno, zato tudi ni mogoča objektivna preverljivost meritve. Ker je omenjena formula vezana na pogodbene kazni, je nejasno tudi, kako se bo ta obračunavala.
- V točki 4.1.1.1 razpisne dokumentacije je naročnik določil, da je izvajalec odgovoren za odpravo kakršnekoli napake v delovanju omrežja TETRA, razen radijskih terminalov in komunikacijskega omrežja IP, odgovoren pa je tudi za odpravo napake na ostali strojni in programski opremi obstoječega sistema TETRA, ki jo je izvajalec sklenil obdržati. Ob tem je pojasnil, da bo v primeru, če je izvajalec že pristopil k odpravi napake, naknadno pa se ugotovi, da je izvor napake izven sistema TETRA, obvestil pristojno službo za odpravo napake, stroške odprave napake pa bo nosil nosilec vzdrževanja dotičnega sistema. Stroški, ki nastanejo vzdrževalcu sistema TETRA, pa so zajeti v mesečnem pavšalu za vzdrževanje. Vlagatelj zatrjuje, da je navedeno pojasnilo v nasprotju z določilom iz točke 4.1.1.1 razpisne dokumentacije, v skladu s katerim je izvajalec odgovoren le za odpravo napak, ki so povezani s sistemom TETRA. Prav tako ni jasno, katerega subjekta bo naročnik obvestil ob zaznani napaki. Glede na zapis v matriki bo vedno pozvan izvajalec vzdrževalne pogodbe za sistem TETRA, kar v primeru, če ne gre za napako v sistemu TETRA, pomeni dodatne stroške, ki pa so zajeti v mesečnem znesku vzdrževanja. Odgovornost naročnika je, da natančno locira napako in pozove ustreznega izvajalca k odpravi napake. Zahteva, da mora izvajalec sistema TETRA pristopiti k odpravi napake in nositi stroške tudi v primeru, če se ugotovi, da napaka ni povezana s sistemom TETRA, zato ni sorazmerna, saj vlagatelj ne pozna vseh elementov sistema, ki jih bo naročnik izbiral sam, posledično pa ne more predvideti, kakšne napake lahko nastanejo in jih tudi ne more ovrednotiti v mesečnem pavšalu.
- Naročnik je v spremembi točke 3.6.5.2 razpisne dokumentacije določil, da stroški, ki mu nastanejo z usposabljanjem pri izvajalcu, bremenijo izvajalca. Vlagatelj navaja, da so podatki kljub spremembi in pojasnilom še vedno pomanjkljivi do te mere, da ne more ovrednotiti stroškov za izobraževanje, saj ni jasno, kolikšno število predstavnikov naročnika se bo udeležilo izobraževanja in kakšen način prevoza in namestitve bo potreben.
- V tretjem odstavku 10. člena vzorca pogodbe je določena pogodbena kazen, ki ni omejena, kar ni skladno z zakonskimi predpisi.

Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev razpisne dokumentacije v izpostavljenih delih, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Naročnik je dne 6. 11. 2018 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi odločitve naročnik odgovarja na posamezne revizijske očitke z naslednjimi navedbami:

- Razpisna dokumentacija se v primerjavi s prejšnjo razpisno dokumentacijo iz prvega povabila k oddaji končnih ponudb ni bistveno spremenila. Vlagatelj takrat ni vložil zahtevka za revizijo, kar pomeni, da je imel dovolj podatkov za pripravo ponudbe. Naročnik navaja, da so roki pričetka del na 14 baznih postajah in obseg vzdrževanja določeni v razpisni dokumentaciji. Tudi v ponudbenem predračunu je navedeno, da stroški, povezani z baznimi postajami, zajemajo 150 baznih postaj in dve prenosni bazni postaji, kar pomeni, da se vzdrževanje prične obračunavati za 150 baznih postaj in dve prenosni s končnim prevzemom celotnega sistema. V 150-ih baznih postajah je tako zajetih 136 baznih postaj, ki jih bo izvajalec namestil, in 14 baznih postaj, ki jih bo dobavil v skladišče. V postopku dialoga so bili kandidati seznanjeni, da se bodo bazne postaje montirale le na območju Slovenije. Po mnenju naročnika imajo kandidati dovolj informacij za pripravo ponudbe. Vlagatelj je proizvajalec in integrator obstoječega sistema, ki ga uporablja naročnik. Vzdrževalec obstoječega sistema je podizvajalec vlagatelja in že sedaj vzdržuje 80 baznih postaj. V času vzdrževanja so se nekatere lokacije baznih postaj spremenile. Podizvajalec vlagatelja je v ločenem naročilu za vzdrževanje TETRA sistema lahko podal ponudbo za vzdrževanje ne glede na podatke o lokacijah obstoječih in spremenjenih baznih postaj. Samo ponudniki vedo, kakšne stroške imajo in kako jih izračunajo. Ceno vzdrževanja za 14 baznih postaj lahko vlagatelj izračuna iz povprečja cen vzdrževanja za 136 baznih postaj, ki se dobavijo in namestijo na poznane lokacije. Naročnik meni, da je nenavadno, da vlagatelj zatrjuje nejasnosti, ki naj bi mu onemogočale pripravo ponudbe, se pa zaveda, da ima finančni interes, da se predmetni postopek podaljšuje oz. da ne pride do izbora izvajalca, saj vlagatelj skupaj s svojim podizvajalcem vzdržuje obstoječ sistema TETRA. V tem postopku oddaje javnega naročila je naročnik po prvem povabilu k oddaji končnih ponudb prejel bistveno nižje cene vzdrževanja in bi naročnik z izgradnjo novega sistema prihranil od 37.000 do 45.000 EUR na mesec. V pogodbi za vzdrževanje obstoječega sistema TETRA iz leta 2015, ki je bila sklenjena med vlagateljem in naročnikom, je zapisano, da mora vlagatelj nuditi podporo za celotno opremo sistema vsaj pet let od podpisa prevzema nadgrajene opreme, kar se izteče marca 2021. Naročnik meni, da bo vlagatelj zahteval ponovno investicijsko vzdrževanje za vsaj del obstoječega sistema (80 baznih postaj in sedem dispečerskih strežnikov). To bi lahko storil le vlagatelj s svojim podizvajalcem kot edini možni ponudnik, zaradi česar bi lahko naročnika izsiljeval s ceno. Vlagatelj navaja, da ne more izračunati stroškov za 14 baznih postaj, ne oporeka pa možnosti izračuna stroškov za dve prenosni bazni postaji, za kateri lokacije niso vnaprej znane in se bodo spreminjale. Baznih postaj, kjer lokacije še niso znane, je bistveno manj od tistih, kjer so lokacije znane, zato ima vlagatelj dovolj podatkov, na podlagi katerih lahko določi mesečni pavšal za vzdrževanje. V razpisni dokumentaciji ni navedeno, da bo 14 baznih postaj montiral drug gospodarski subjekt. Naročnik je v razpisni dokumentaciji zahteval usposobitev lastne ekipe za delovanje, vgradnjo, osnovno vzdrževanje, konfiguriranje in upravljanje baznih postaj, na podlagi česar bo sam usposobljen tudi za montažo 14 baznih postaj. Lokacije baznih postaj, za katere se zahteva dobava in montaža, kakor tudi ostali podatki, so določeni v razpisni dokumentaciji. Naročnik je v razpisni dokumentaciji zahteval, da se po veljavnosti pogodbe opravi skupen ogled lokacij, hkrati je definiral tudi največje število ekip izvajalca, ki jim lahko hkrati nudi podporo na lokacijah, ter najdaljše roke posameznih faz pri izgradnji novega sistema. Samo ponudnik ve, kakšne stroške bo imel. Naročnik ne določa, kako velika ekipa mora izvajati dela in kako hitro. Kolikokrat bo moral izvajalec na lokacijo, koliko ur bo izvajal samo montažo itd., je odvisno od izvajalca. Zato je naročnik tudi določil, da so v cenah postavk baznih postaj zajeti stroški opreme, dobave, montaže, ogledov, zagona, testiranja in predaje baznih postaj na lokacijah, zajeti so vsi stroški storitve, vključno z izvedbo povezav med bazno postajo in napajalnikom, ki jih izvajalec prilagodi potrebam opreme in zahtevam naročnika. Naročnik zatrjuje, da lastništvo posamezne lokacije ne vpliva na stroške montaže, zato je to navedel le informativno, in navaja, da so stroški opreme, dobave, montaže, ogledov, zagona, testiranja in predaje baznih postaj odvisni od organiziranosti in usposobljenosti izvajalca in specifičnih lastnosti opreme. Naročnik je za vsako lokacijo navedel okvirno dolžino kablov, višine antenskih drogov, predvidene višine in količine anten in antenskega materiala. Na podlagi teh podatkov lahko vlagatelj razbere, koliko kabelske trase bo treba namestiti po stolpih in koliko jo odpade na prostor v objektu. S tem imajo vsi ponudniki enake podatke, od usposobljenosti izvajalca pa je odvisno, koliko časa bo potreboval za namestitev. Prostor namestitve bazne postaje na lokaciji je znan, mesto namestitve v samem objektu pa se lahko spremeni za nekaj metrov, zaradi česar se montaža ne more bistveno spremeniti. Čas montaže postaje pa je odvisen od usposobljenosti izvajalca. Tloris prostora ni potreben za izračun potrebnih ur, material pa je upoštevan in ga bo naročnik plačal po dejanskih količinah. V zvezi s slikami lokacij naročnik navaja, da je v dodatnih pojasnilih pojasnil, da so koordinate lokacij navedene v tabeli. V tej tabeli ni podatkov za lokaciji BS097 in BS116B, ker ti dve lokaciji nista predvideni za namestitev bazne postaje. V zvezi z lastništvom lokacij pa naročnik trdi, da ti podatki ne vplivajo na stroške montaže in vzdrževanja opreme in so bili podani le informativno. Podizvajalec vlagatelja že sedaj vzdržuje obstoječo bazno postajo, ki je zmontirana na BS071 in so mu poznani podatki o lokaciji. Za BS169 je v tabeli navedeno, da je lokacija definirana kot rezerva, v opombi pa, da je predvidena namestitev te bazne postaje na PMP Šentilj, kjer so inštalacije že pripravljene in je bila bazna postaja že nameščena, vzdrževal pa jo je podizvajalec vlagatelja. Naročnik v okviru sklenjenih pogodb z lastniki lokacij ne razpolaga s tlorisi, ki po njegovem mnenju tudi niso potrebni za pripravo ponudb. Za postavitev in montažo opreme na posamezni lokaciji naročnik ne potrebuje gradbenega in uporabnega dovoljenja in tudi ne PZI ter PID dokumentacije, zato naročnik tega tudi ne zahteva. V razpisni dokumentaciji je naročnik navedel, da v primeru, če je bazna postaja nameščena v zunanje ohišje in je opremo možno namestiti v največ dve omari dimenzij do 80x80x200 cm, naročnik zagotavlja potreben prostor za namestitev. Izjemoma se navedene mere lahko povečajo, če je na posamezni lokaciji na razpolago dovolj prostora in v tem primeru ponudba ne bo izločena. Za zunanjo montažo so predvidene le štiri lokacije, kjer bo izvajalec ob ogledu posnel stanje. Način izvedbe bazne postaje za zunanjo montažo je odvisen od tehnične rešitve vlagatelja. Za naročnika ni pomembno, ali je oprema nameščena v eni ali dveh omarah, zato tega ni predpisal. Pod pogoji, ki so vnaprej znani, pa dopušča povečanje dimenzije omare. V primeru potrebe izvajalca po večjih dimenzijah omare bo to avtonomna odločitev izvajalca, navaja naročnik, in dodaja, da lahko ponudnik na podlagi slik lokacij in podatkov v tabeli s pregledom lokacij predvidi, kaj bo moral narediti, če bo ponudil zunanjo enoto večjih dimenzij. V zvezi s kršitvijo načela enakopravne obravnave ponudnikov naročnik navaja, da iz revizijskih navedb izhaja, da naj bi imela družba Telekom Slovenije, d. d., na voljo tlorise za vsaj 60 lokacij. Vlagatelj pa ni navedel, da je njegov podizvajalec, ki izvaja vzdrževanje obstoječega sistema, v letu 2016 opravil ogled 80 obstoječih lokacij baznih postaj. Poleg obstoječih 11 lokacij družbe Telekom Slovenije, d. d., ima na voljo tlorise še za vsaj 20 novih, kar pomeni, da mu je podrobno poznanih vsaj 100 lokacij novega sistema Tetra. Vlagatelj preko podizvajalca pozna tudi lokacije dispečerskih centrov, česar drugi kandidati niso problematizirali.
- Nihče od kandidatov ni zahteval utemeljitve, zakaj naročnik zahteva 48 VDC napajalne sisteme. Naročnik poudarja, da so v obstoječem sistemu TETRA, katerega proizvajalec je vlagatelj, napajalni sistemi baznih postaj 48 VDC. Vlagatelj je tudi v prvi ponudbi ponudil 48 VDC napajalne sisteme, zato naročnik meni, da so njegove navedbe neutemeljene. Ob tem naročnik pojasnjuje, da namerava na nekaterih lokacijah uporabiti napajalne sisteme tudi za druge svoje naprave. V primeru 24 VDC sistemov bi za napajanje drugih naprav potreboval dodatne module oz. pretvornike, kar ni racionalno. Vsi štirje ponudniki, vključno z vlagateljem, so po prvem pozivu k oddaji ponudb ponudili 48 VDC napajalne sisteme, čeprav je naročnik na takrat zastavljeno vprašanje dopustil, da se ponudi tudi 24 VDC napajalni sistem.
- V točki 4.1.1.15 je naročnik določil, da mora izvajalec na letne nivoju zagotavljati razpoložljivost sistema najmanj 99,96 %. Pod izrazom letni nivo se upošteva koledarsko leto od 1. 1. do 31. 12. Šteje se, da je sistem nerazpoložljiv, če je v izpadu hkrati več kot 15 baznih postaj ali več kot pet dispečerjev. V odgovoru z dne 5. 10. 2018 je naročnik še dodatno pojasnil, kako bo izračunaval razpoložljivost sistema, zato meni, da očitki vlagatelja v tem delu niso utemeljeni.
- Naročnik ni zahteval, da stroške odprave napak, ki ne izvirajo iz sistema TETRA, nosi izvajalec vzdrževanja sistema. Določil je, da bo v primeru, če izvajalec že pristopi k odpravi napake, kasneje pa se ugotovi, da je napaka izven sistema TETRA, obvestil službo, pristojno za odpravo napake. Stroške odprave napake bo tako nosil vzdrževalec sistema, ki je predmet odprave napake, ne pa vzdrževalec sistema TETRA. Operater na nadzorni infrastrukturi bo vzdrževalcu sistema TETRA prijavil le napake na elementih omrežja TETRA, ne pa tudi ostalih napak, izvajalec pa mora zato ponuditi kvaliteten nadzorni sistem, ki bo moral pokazati, da napaka ni na opremi TETRA. Če bi izvajalcu vzdrževanja TETRA prijavljena napaka, ki bo napačno prikazana na nadzornem sistemu, bodo njegovi stroški upoštevani v mesečnem pavšalnem znesku vzdrževanja sistema TETRA.
- Vlagatelj ima po mnenju naročnika tudi na področju usposabljanja uporabnikov dovolj izkušenj, da lahko stroške ovrednoti in odda ponudbo, kot je to storil že na prvi poziv naročnika. V letu 2015 je vlagatelj že kril stroške prevoza, namestitve in prehrane za predstavnike naročnika ob preizkusu pravilnosti delovanja grafičnega vmesnika, ki se je izvedel na lokaciji vlagatelja. Glede stroškov lahko vlagatelj upošteva enake standarde kot za svoje predstavnike tehnične službe, ki so že izvajali usposabljanje na lokaciji naročnika. V ponudbenem predračunu je navedeno točno število predstavnikov naročnika, ki se bodo udeležili usposabljanja. Številki 3 in 4 pa se nanašata na uporabo testnega okolja izvajalca s strani naročnika, pri čemer je v opisu storitve navedeno, da naročnik nosi stroške transporta in bivanja, kar pomeni, da je število predstavnikov naročnika v tem primeru nepomembno za pripravo ponudbe. Naročnik ne predpisuje vrste prevozov, namestitve in prehrane, saj je to v domeni ponudnika. Prav tako naročnik ne ve, kakšni stroški nastanejo izvajalcu s prostori, opremo in predavatelji, ki izvajajo usposabljanje, zato je v predračunu zapisal, da je podano minimalno število dni usposabljanj, da se cena posameznega usposabljanja poda za kompletno skupino in obseg dni ter da cena zajema vse stroške celotnega usposabljanja.
- V zvezi s pogodbeno kaznijo naročnik navaja, da sta se vprašanje in odgovor, na katera se sklicuje vlagatelj, nanašala na četrti odstavek 10. člena vzorca pogodbe, in ne na tretji odstavek 10. člena vzorca pogodbe. Tudi sicer pa je določba tretjega odstavka 10. člena vzorca pogodbe pravilna. Pri pogodbeni kazni gre za dogovor strank za plačilo denarnega zneska za primer kršitve pogodbe. Določba vsebuje pravilo, da se pogodbena kazen neha obračunavati po preteku treh mesecev zamude. Stranke prosto oblikujejo pogodbeno kazen, če je ta nesorazmerna, pa jo lahko sodišče zniža.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 9. 11. 2018 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 12. 11. 2018 opredelil do trditev naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi se opredeljuje do naročnikovih trditev in dodatno pojasnjuje svoje revizijske navedbe.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 23. 11. 2018 posredoval pripravljalno vlogo, v kateri se opredeljuje do navedb vlagatelja, ki jih je ta podal v vlogi z dne 12. 11. 2018.

Vlagatelj je Državni revizijski komisiji dne 3. 12. 2018 posredoval pripravljalno vlogo, v kateri se opredeljuje do navedb naročnika, ki jih je ta podal v vlogi z dne 23. 11. 2018.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je najprej spor glede vprašanja, ali je naročnik predmet naročila opisal na dovolj jasen in določen način, da imajo vsi ponudniki enake informacije in da lahko na njihovi podlagi pripravijo konkurenčne in medsebojno primerljive ponudbe.

Uvodoma je treba pojasniti, da v predmetnem postopku pravnega varstva ni pomembno, ali se razpisna dokumentacija, ki jo je naročnik pripravil po ponovljeni fazi dialoga in jo v obliki povabila k oddaji ponudbe z dne 31. 8. 2018 posredoval ponudnikom, bistveno razlikuje od razpisne dokumentacije, ki jo je pripravil po izvedeni prvi (kasneje razveljavljeni) fazi dialoga. V predmetnem postopku pravnega varstva je v zvezi s tem vprašanjem ključna ugotovitev, da je naročnik s sklepom št. 430-2101/2015 z dne 6. 3. 2018 odločil, da javnega naročila po prvotno izvedenem postopku dialoga ne bo oddal, temveč bo postopek konkurenčnega dialoga vrnil v drugo fazo. V skladu z navedenim sklepom je naročnik ponudnike ponovno pozval k izvedbi novega postopka dialoga, na podlagi katerega je pripravil novo razpisno dokumentacijo, ki so jo morali ponudniki upoštevati pri pripravi novih ponudb. Ne glede na to, da nova razpisna dokumentacija temelji na prejšnji oz. da sta si obe v številnih delih identični, je treba šteti, da je naročnik s sklepom št. 430-2101/2015 z dne 6. 3. 2018 razveljavil tudi prvotno razpisno dokumentacijo in da je z oblikovanjem nove ponudnike zavezal, da ponudbe pripravijo v skladu s slednjo. Navedeno pomeni, da imajo ponudniki možnost ugovarjati zoper novo razpisno dokumentacijo ne glede na to, ali so zahtevek za revizijo vložili tudi zoper razveljavljeno razpisno dokumentacijo in ne glede na to, da so na podlagi prejšnje (podobne) razpisne dokumentacije že pripravili in predložili ponudbo.

V zvezi z navedbami, da naročnik ni zagotovil dovolj podatkov, ki bi vlagatelju omogočili pravilno ovrednotenje predmeta javnega naročila, ki se nanaša na bazne postaje, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik predmet tega naročila opredelil kot blago oz. nakup (točka II.1.2 objave obvestila o naročilu št. JN1921/2016 z dne 21. 3. 2016). Kot je razvidno iz razpisne dokumentacije, je predmet tega naročila sestavljen iz izgradnje infrastrukture digitalnega radijskega omrežja državnih organov RS po standardu TETRA ter storitev vzdrževanja celotnega sistema radijskega omrežja državnih organov RS za zagotavljane kakovosti storitev (četrti odstavek 2. člena vzorca pogodbe). Izgradnja infrastrukture vključuje dobavo vse opreme, vse storitve in dela, ki so potrebna za postavitev, testiranje, dokončanje in produkcijo sistema na način in skladno s tehničnimi specifikacijami naročnika ter ponudbo izvajalca (4. člen vzorca pogodbe). Storitve vzdrževanja zajemajo vsa dela, konfiguracije, storitve, redne letne preizkuse (simulacije disaster recovery), preventivnega in rednega vzdrževanja, vključno z vzdrževanjem in zamenjavami strojne in nadgradnjami programske opreme v primeru okvar, skladno s tehničnimi specifikacijami naročnika ter ponudbo izvajalca v rokih, kot je to navedeno v pogodbi. Storitve vzdrževanja zajemajo tudi redne preglede morebitnih poskusov vdora v sistem na podlagi sistemskih dnevnikov (10. člen vzorca pogodbe).

Iz navedenega je razvidno, da se izgradnja infrastrukture digitalnega radijskega omrežja ne nanaša na naročilo gradenj, temveč na naročilo blaga, ki zajema storitve dobave in namestitve, ter naročilo storitev vzdrževanja. V skladu z 8. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 je javno naročilo blaga naročilo, katerega predmet je nakup, zakup, najem ali nakup blaga na kredit, z možnostjo odkupa ali brez te možnosti. Javno naročilo, katerega predmet je dobava blaga in vključuje storitev namestitve in inštalacije, ki je vezana na to blago, oz. da se blago lahko uporablja v skladu z njegovim namenom, se obravnava kot »javno naročilo blaga«. Javno naročilo storitev pa je v skladu z 9. točko prvega odstavka 2. člena naročilo, katerega predmet je izvajanje ali izvedba ene ali več storitev iz Seznama storitev. Javno naročilo, katerega predmet so blago in storitve iz Seznama storitev, se obravnava kot »javno naročilo storitev«, če vrednost zadevnih storitev presega vrednost blaga, ki je zajeto v naročilu. Javno naročilo, katerega predmet so storitve iz Seznama storitev in vključujejo dejavnosti iz Seznama dejavnosti na področju gradenj, ki so samo dodatek glavnemu predmetu naročila, se obravnava kot javno naročilo storitev.

Naročnik mora predmet javnega naročila natančno določiti in opisati v objavi javnega naročila in razpisni dokumentaciji. Na podlagi takega opisa se potencialni ponudniki seznanijo s potrebami naročnika in ocenijo, ali lahko sami ponudijo izvedbo ustreznega predmeta v ustrezni kvaliteti. Način in obseg opisa predmeta javnega naročila je odvisen od lastnosti in kompleksnosti samega predmeta. Naročnik s tehničnimi specifikacijami točno opredeli lastnosti predmeta javnega naročila oz. specificira zahtevane značilnosti predmeta, kot npr. stopnjo kakovosti, uporabljene materiale, proizvodne postopke, okoljske lastnosti, stopnjo varnosti itd. Gre za zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Tehnične specifikacije so nujne informacije, ki jih ponudniki potrebujejo za pripravo popolnih, medsebojno primerljivih in konkurenčnih ponudb, ter predstavljajo izhodišče za presojo, ali je posamezen ponudnik ponudil takšen predmet javnega naročila, ki je v skladu z naročnikovimi potrebami in pričakovanji.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je treba pri vprašanju določanja lastnosti predmeta naročila upoštevati tudi, da naročnik izvaja postopek konkurenčnega dialoga. V skladu s 27. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 je konkurenčni dialog postopek, ki ga naročnik uporabi v primerih oddaje posebno zahtevnih javnih naročil, v katerem lahko kateri koli gospodarski subjekt zahteva sodelovanje in v katerem naročnik opravi dialog s kandidati, ki sodelujejo v postopku, s ciljem oblikovati eno ali več variant, ki lahko izpolnijo njegove zahteve, in na podlagi katerih naročnik izbrane kandidate povabi, da predložijo ponudbo. Konkurenčni dialog je postopek, ki se lahko uporablja, kadar uporaba odprtega ali postopka s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti zaradi zahtevnosti javnega naročila ni mogoča in pod pogojem, da je merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika ekonomsko najugodnejša ponudba (prvi odstavek 27. člena ZJN-2). Gre torej za postopek, v katerem naročnik dokončne zahteve in pogoje opredeli šele na podlagi opravljenega dialoga s kandidati, ki jim je priznal sposobnost, upoštevaje specifičnost predmeta naročila in razmere na trgu.

Naročnik mora pri opisu predmeta naročila in pričakovanih tehničnih lastnostih izhajati iz temeljnih načel javnega naročanja. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZJN-2 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti) mora naročnik javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Pri tem ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju z določili ZJN-2, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence (prvi odstavek 7. člena ZJN-2). Prvi in drugi odstavek 9. člena ZJN-2 (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) določata, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. V primeru izvajanja konkurenčnega dialoga naročnika tudi drugi odstavek 27. člena ZJN-2 izrecno zavezuje, da mora med potekom dialoga zagotoviti enako obravnavo vseh ponudnikov in da informacij ne sme ponujati na diskriminatoren način, zaradi katerega bi lahko nekateri ponudniki dobili prednost pred drugimi. V skladu z 10. členom ZJN-2 (načelo sorazmernosti) mora naročnik javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila.

Natančneje so pravila za določanje tehničnih specifikacij določena v 37. členu ZJN-2. V skladu s prvim odstavkom 37. člena ZJN-2 se tehnične specifikacije navedejo v dokumentaciji javnega naročila, kot npr. v obvestilu o javnem naročilu, razpisni dokumentaciji ali dodatnih dokumentih. Drugi odstavek 37. člena ZJN-2 določa, da morajo tehnične specifikacije omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. V skladu s tretjim odstavkom 37. člena ZJN-2 se morajo tehnične specifikacije oblikovati bodisi s sklicevanjem na tehnične specifikacije iz Seznama opisov določenih tehničnih specifikacij oz. posamezne določene standarde, tehnična soglasja, skupne tehnične specifikacije, tehnične referenčne sisteme itd., bodisi v smislu navedbe storilnostnih ali funkcionalnih zahtev, ki pa morajo biti dovolj natančne, da omogočajo ponudniku opredelitev predmeta naročila in da omogočijo naročnikom oddajo naročila. Tehnične specifikacije lahko naročnik oblikuje tudi s kombinacijo standardov ter storilnostnih ali funkcionalnih zahtev. Če tega ne upravičuje predmet naročila, se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena; pri takem sklicevanju se navede besedo »ali enakovredni« (deveti odstavek 37. člena ZJN-2).

Najpomembnejše pravilo citiranih določil ZJN-2 je, da morajo biti tehnične specifikacije oblikovane na način, ki omogoča enakopraven dostop vsem ponudnikom. Zagotavljanje enakopravnega dostopa sicer ne pomeni, da mora naročnik svoje zahteve oblikovati tako, da sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila omogoči prav vsem ponudnikom na relevantnem trgu. Naročnik namreč prav z določanjem posameznih zahtev, tudi tehničnih specifikacij, ponudnike razvrsti na tiste, ki zahteve izpolnjujejo in zato lahko sodelujejo v postopku, ter tiste, ki ene ali več posameznih zahtev ne izpolnjujejo in zato v postopku ne morejo sodelovati. Ne glede na to pa je dolžnost naročnika, da vsem ponudnikom zagotovi enake informacije in da morajo biti te dovolj natančne, da ponudnikom omogočijo opredelitev predmeta naročila, naročniku pa njegovo oddajo (prim. tretji odstavek 37. člena ZJN-2). Navedeno določilo od naročnika ne zahteva, da mora v vsakem primeru zagotoviti podrobne informacije o vseh vidikih izvedbe naročila – vsem ponudnikom mora na enak način zagotoviti toliko informacij, da je omogočena opredelitev predmeta naročila.

V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da lokacije glede 14 baznih postaj, za katere naročnik zahteva zgolj dobavo v skladišče, niso znane, niti niso znani drugi podatki o predvideni montaži in vključitvi v sistem, zaradi česar vlagatelj ne more ovrednotiti stroškov za vzdrževanje in zagotavljanje podpore, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v poglavju A.1 predračuna (Infrastruktura – dobava in montaža) predvidel dobavo in montažo 85 kosov standardnih baznih postaj z dvema radijskima nosilcema, 42 kosov standardnih baznih postaj s štirimi radijskimi nosilci, 5 kosov baznih postaj na lokacijah z omejenim prostorom in 4 kose baznih postaj v zunanjem ohišju, skupaj torej 136 baznih postaj. Za navedene bazne postaje je naročnik zahteval, da morajo ponudniki v cene postavk zajeti stroške opreme, dobave, montaže, ogledov, zagona, testiranja in predaje baznih postaj na lokacijah ter vse stroške storitve, vključno z izvedbo povezav med bazno postajo in napajalnikom, ki jih izvajalec prilagodi potrebam opreme in funkcionalnim zahtevam naročnika, navedenim v tehnični dokumentaciji. V poglavju A.2 predračuna (Infrastruktura – samo dobava) je naročnik predvidel še dobavo 10 kosov standardnih baznih postaj z dvema radijskima nosilcema, 1 kosa bazne postaje na lokacijah z omejenim prostorom, 3 kosov baznih postaj v zunanjem ohišju in 2 kosov prenosne bazne postaje. V zvezi s temi baznimi postajami je naročnik zahteval, da morajo ponudniki v cene postavk baznih postaj zajeti le stroške opreme, dobave in predaje baznih postaj v skladišče MNZ.

Kot je razvidno iz dokumenta »Dodatna pojasnila v zvezi s pripravo ponudbe« z dne 16. 10. 2018 je naročnik od kandidatov v zvezi s številom baznih postaj prejel naslednje vprašanje:

»Naročnik v tabeli Pregled lokacij 180731.xlsx navaja: 140 lokacij baznih postaj (BS) ter dve glavni lokaciji 0A in 0B. Od navedenih 140 BS so 4 Alternativne, 56 Novih lokacij in 80 Obstoječih, od katerih se 2 BS ukinjata, skupaj 138 lokacij.

Prosimo, da naročnik konkretno definira 136 lokacij, ki so/bodo pogoj in predmet ponderiranja? Glede na dejstvo, da naročnik v Predračunu razpisa zahteva skupaj 136 BS, v 8. členu osnutka pogodbe pa opredeli »Vsako dodatno bazno postajo (nad 150, do največ 160 baznih postaj…«, nas zanima katerih od 136 zahtevanih lokacij BS so realne in kako, kateri tip in po kakšni ceni bo naročnik naročal BS v opredeljeni razliki med 136 BS in 150 BS?«

Na navedeno vprašanje, na katerega se v zahtevku za revizijo sklicuje tudi vlagatelj, je naročnik podal naslednji odgovor:

»V tabeli Pregled lokacij 180731.xlsx je navedenih 80 obstoječih in 56 povsem novih lokacij. Skupno je to 136 lokacij. Štiri od obstoječih lokacij imajo navedene alternativne lokacije kar pomeni, da je predvidena zamenjava štirih obstoječih lokacij z alternativnimi (nadomestnimi). Alternativne lokacije se nahajajo v neposredni bližini štirih obstoječih lokacij. Ker bo potrebno na štirih lokacijah, ki se bodo ukinile, demontirati opremo, so stare (obstoječe) ostale v tabeli. Vsa dela povezana z Antenami, instalacijami, napajalniki in demontažami so zajeta na listu B ponudbenega predračuna, obračunavajo se po dejansko izvedenih delih in uporabljenem materialu.

V ponudbenem predračunu je zahtevanih 136 fiksnih baznih postaj – dobava in montaža na 136 zgoraj omenjenih lokacijah. Realne so lokacije navedene v Pregledu lokacij (65 povsem novih, 4 alternativne in 76 obstoječih).

Ločeno je (poleg dveh prenosnih baznih postaj) zahtevana zgolj dobava 14 fiksnih baznih postaj (A.2 Infrastruktura – samo dobava) in napajalnih sistemov zanje (B.7 Napajalni sistemi za bazne postaje – samo dobava).

8. člen vzorca pogodbe (med drugim) omogoča, da naročnik v primeru potrebe lahko sklene aneks in naroči dodatne bazne postaje (med 150 in največ 160). Za te postaje velja cena iz ponudbenega predračuna, ki zajema dobavo in montažo opreme.«

V poglavju C.1 predračuna (Vzdrževanje in zagotavljanje podpore) je naročnik predvidel, da ponudniki vpišejo cene za vzdrževanje opreme, pri čemer je zapisal:

»Stroški, povezani z baznimi postajami, zajemajo 150 baznih postaj + 2 prenosni bazni postaji.«

Iz določb razpisne dokumentacije in pojasnila naročnika z dne 16. 10. 2018 je razvidno, da naročnik v okviru predmetnega postopka oddaje javnega naročila zahteva dobavo in montažo 136 baznih postaj na predvidene lokacije, poleg tega pa še dobavo 14 baznih postaj (in dveh prenosnih baznih postaj). 136 baznih postaj sistema TETRA bo moral izbrani izvajalec dobaviti ter jih namestiti na predvidene lokacije, ki so opredeljene v dokumentu »Pregled lokacij 180731.xlsx«, 14 baznih postaj pa bo moral izvajalec dobaviti v skladišče naročnika. Kot naročnik pojasnjuje v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, lokacije za namestitev 14 baznih postaj še niso poznane, bazne postaje pa bodo nameščene naknadno oz. takrat, ko bo naročnik na podlagi svojih potreb definiral lokacije namestitve. Ne glede na to, ali bodo že nameščene na lokacijo, pa naročnik zahteva, da ponudniki v ceno vzdrževanja vključijo vseh 150 baznih postaj.

V zvezi s citiranim vprašanjem, ki ga je kandidat zastavil dne 16. 10. 2018 in na katerega se v zahtevku za revizijo sklicuje tudi vlagatelj, je treba najprej ugotoviti, da kandidat z njim naročnika ni opozoril na to, da bi bila razpisna dokumentacija kakorkoli pomanjkljiva v delu, ki se nanaša na vzdrževanje 14 baznih postaj, glede katerih naročnik zahteva zgolj dobavo v skladišče. Kandidat je naročnika z vprašanjem prosil za pojasnilo, katere od 136 zahtevanih lokacij baznih postaj so realne in kako oz. po kakšni ceni bo naročnik naročal 14 preostalih baznih postaj. Iz vprašanja torej ni razvidno, da bi kandidat naročnika prosil za dodatne informacije o tem, kako naj opredeli ceno vzdrževanja za 14 baznih postaj, niti ni naročnika opozoril, da je v razpisni dokumentaciji premalo informacij za pripravo ponudbe v tem delu. V zahtevku za revizijo vlagatelj tudi ne zatrjuje, da bi bil naročnik na pomanjkljivosti glede podatkov za vzdrževanje 14 baznih postaj opozorjen s kakšnim drugim vprašanjem.

Ne glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik predmet tega naročila podrobno opisal v tehničnem delu razpisne dokumentacije. Kot je razvidno iz mape »Tehnicna_dokumentacija_2018«, je naročnik v posameznih dokumentih podal natančne tehnične zahteve za posamezne dele sistema TETRA, in sicer tako za bazne postaje kot tudi za druge elemente. Naročnik je v posameznih dokumentih tehnične dokumentacije opisal obstoječi sistem ter podal splošne zahteve za celoten sistem ter posamezne zahteve za centralno infrastrukturo, bazne postaje, dispečerske sisteme in radijske terminale. Naročnik je poleg specifičnih tehničnih parametrov za posamezne elemente sistema TETRA podal tudi funkcionalne zahteve ter zahteve, ki jih morajo ponudniki upoštevati pri usposabljanju njegovega osebja in vzdrževanju opreme. Z navedenimi dokumenti so se kandidati lahko seznanili s podrobnimi tehničnimi zahtevami, ki jih morajo izpolnjevati posamezne komponente ponujenega sistema, ter s funkcionalnimi lastnostmi, ki jih mora zagotoviti ponujeni sistem TETRA, prav tako pa so se lahko seznanili z zahtevami za vzdrževanje opreme in usposabljanje osebja naročnika. V dokumentu »Lokacije 2018« je naročnik podrobno predstavil tudi lokacije posameznih baznih postaj. V dokumentu »Pregled lokacij 180731.xlsx« je naročnik predstavil 135 obstoječih, novih ali alternativnih lokacij in eno rezervno lokacijo, pri čemer je za vsako izmed njih predstavil oznake, podatke o lastništvu, natančne koordinate lokacije, način dostopa ter opis lokacije s specifičnimi lastnostmi, ki so pomembne za namestitev baznih postaj (višina anten, vrsta napajanja, dolžina kablov itd.). V dokumentu »Lokacije baznih postaj« je naročnik predstavil tudi orto-foto posnetke, topografske karte ter slike posameznih obstoječih lokacij.

V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni podal podatkov glede lokacij in časa predvidene montaže za 14 baznih postaj, za katere zahteva le dobavo v skladišče, Državna revizijska komisija ugotavlja, da so točne. Vendar pa, kot je bilo že zapisano, naročnik v tem trenutku ne razpolaga z informacijami o lokaciji namestitve navedenih 14 baznih postaj niti ne razpolaga z informacijami, kdaj bo te postaje namestil. Če naročnik z informacijami, ki jih pričakuje vlagatelj, v tem trenutku še ne razpolaga, od njega tudi ni mogoče zahtevati, da jih posreduje ponudnikom. Naročnik si je očitno pridržal pravico, da bo nekatere lokacije določil kasneje, glede na svoje potrebe. To pomeni, da od ponudnikov v tem delu pričakuje, da bodo v zvezi s 14 baznimi postajami podali določeno oceno stroškov vzdrževanja glede na izkušnje in znanje, s katerim razpolagajo. Strinjati se je mogoče z vlagateljem, da so stroški vzdrževanja posamezne bazne postaje odvisni od konkretne lokacije, načina dostopa, povprečnih temperatur itd., vendar pa, kot je bilo že zapisano, od naročnika ni mogoče zahtevati informacij, s katerimi zaradi objektivnih okoliščin v trenutku izvajanja postopka oddaje javnega naročila še ne razpolaga. Poleg tega je treba slediti naročniku, ki navaja, da so kandidati strokovnjaki na področju izdelave, namestitve in vzdrževanja radijskih sistemov in da zato morajo biti sposobni, upoštevajoč lastne specifične tehnologije in načine poslovanja, podati določeno oceno stroškov vzdrževanja baznih postaj. Ta ocena lahko vključuje tudi določeno tveganje na strani ponudnika, ki pa je toliko manjše ob upoštevanju dejstva, da je naročnik v tehnični dokumentaciji določil natančne tehnične specifikacije za bazne postaje in tudi zahteve glede vzdrževanja. Če v tem trenutku še niso znane lokacije vseh baznih postaj in čas namestitve, znane pa so vse ostale podrobne tehnične informacije o posameznih elementih sistema TETRA, vključno z baznimi postajami, to torej ne pomeni, da predmet naročila ni dovolj natančno in določno opredeljen, pomeni pa, da je ponudnik tisti, ki mora glede na lastno znanje, izkušnje in tehnologijo oceniti, kakšni stroški mu bodo nastali z vzdrževanjem ponujenih postaj. Ob tem je treba poudariti, da imajo vsi ponudniki na voljo enake informacije glede 14 baznih postaj, v zvezi s katerimi morajo podati oceno stroškov vzdrževanja brez podatkov o lokaciji in času namestitve, in da vsi prevzemajo enako tveganje, zaradi česar v tem delu ni mogoče ugotoviti, da bi bilo kršeno načelo enakopravne obravnave ponudnikov iz 9. člena ZJN-2.

V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da je naročnikova zahteva glede vzdrževanja 14 baznih posta nerazumljiva oz. nepravilna, saj izvajalec ne more jamčiti za ustrezno vzdrževanje in zagotavljanje podpore baznih postaj, ki jih lahko montira drug gospodarski subjekt, Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz njih ni razvidno, kršitev katere določbe ZJN-3 vlagatelj očita naročniku. Ne glede na to, kdo bo namestil 14 baznih postaj, glede katerih v tem trenutku še niso znane lokacije in čas namestitve, gre za zahtevo naročnika, ki je enaka za vse ponudnike in jim v tem smislu ne preprečuje udeležbe v postopku oddaje javnega naročila. Ali bo posamezen ponudnik sodeloval v predmetnem postopku oddaje javnega naročila in predložil ponudbo, v okviru katere bo prevzel vzdrževanje baznih postaj, ki jih bo dobavil sam, ne pa nujno tudi namestil, pa je stvar poslovne odločitve vsakega posameznega ponudnika.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da tudi sicer lokacije vseh baznih postaj niso znane in da lahko strošek postavitve posamezne bazne postaje določi glede na tip postaje, tip antene, tip in količine napajalnih in komunikacijskih kablov, glede na pritrdilni material, število potrebnih dostopov na lokacijo, gradbena dela, število opravljenih ur, izdelavo nove dokumentacije itd., zaradi česar bi potreboval podatke o postavitvi bazne postaje v prostor, tlorise objekta z vsemi instalacijami, PGD in PZI dokumentacijo. V zvezi s temi revizijskimi navedbami je treba ponovno ugotoviti, da je naročnik v posameznih mapah dokumenta »Tehnicna_dokumentacija_2018« podal splošne zahteve za celoten sistem ter posamezne tehnične in funkcionalne zahteve za centralno infrastrukturo, bazne postaje, dispečerske sisteme in radijske terminale. Kandidati so se v teh dokumentih lahko seznanili s podrobnimi tehničnimi zahtevami za posamezne komponente ponujenega sistema ter s funkcionalnostmi, ki jih mora zagotoviti ponujeni sistem TETRA.

V razpisni dokumentaciji je naročnik, kot je bilo prav tako že ugotovljeno, predstavil tudi lokacije posameznih baznih postaj, in sicer za 135 obstoječih, novih ali alternativnih lokacij in eno rezervno lokacijo. Za vsako izmed navedenih lokacij, kjer bo potrebno namestiti bazne postaje, je naročnik (poleg ostalih podatkov) navedel podatke o lastništvu (ta podatek ni razviden le za dve lokaciji pod št. BS071 in BS169), natančne koordinate lokacije, način dostopa ter opis lokacije, iz katerega so razvidne značilnosti lokacije: višina anten, vrsta napajanja, dolžina kablov itd. Dodatno je naročnik za lokacije, na katere bo izvajalec nameščal bazne postaje, v mapi »Lokacije baznih postaj« kandidatom dal na voljo tudi orto-foto posnetke, topografske karte z označbami lokacij ter fotografije, na katerih so objekti, v katere bodo nameščene bazne postaje. Na podlagi navedenega ni mogoče slediti vlagatelju, ki navaja, da podatki o lokacijah niso znani in da tudi ni ostalih podatkov o vrsti objektov. Nasprotno, ti podatki so v razpisni dokumentaciji navedeni in na njihovi podlagi lahko ponudniki ugotovijo, kam je treba namestiti bazne postaje, kakšni so dostopi do lokacij, kakšni so objekti in kakšne inštalacije bodo potrebne. Vlagatelj sicer v zahtevku za revizijo izpostavlja dve lokaciji, v zvezi s katerima slike niso priložene, in sicer naj bi to bili lokaciji pod št. BS097 in št. BS116B. Vendar, kot opozarja naročnik, ti dve lokaciji nista predvideni za montažo baznih postaj in ju tudi ni v seznamu lokacij, kot so navedene v dokumentu »Pregled lokacij 180731.xlsx«. Dejstvo, da v razpisni dokumentaciji za lokaciji pod št. BS097 in št. BS116B ni na voljo slik objektov, zato ne more vplivati na pripravo ponudbe. V zvezi z dvema lokacijama pod št. BS071 in št. BS169, ki ju vlagatelj prav tako izpostavlja v zahtevku za revizijo, ker za njiju niso razvidni podatki o lastništvu, pa Državna revizijska komisija ponovno pojasnjuje, da od naročnika ni mogoče zahtevati podatkov, če z njimi zaradi objektivnih okoliščin ne razpolaga. Z vlagateljem se je mogoče strinjati, da so tudi podatki o lastništvu lahko pomembni za oceno stroškov (vlagatelj v vlogi z dne 12. 11. 2018, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, kot primer navaja RTV Slovenija, ki za posege na njenih objektih zaračunava določene tarife), vendar pa, kot je razvidno iz razpisne dokumentacije, je lastništvo teh dveh lokacij neznano, zaradi česar tudi ni moglo biti posredovano. Kot pojasnjuje naročnik, lokacijo pod št. BS071 sam uporablja že dlje časa in tudi sam razpolaga s prostorom za namestitev opreme, kar pomeni, da podatek o lastništvu za oceno stroškov ni potreben. Lokacija pod št. BS169 pa je v seznamu lokacij navedena kot rezervna, pri čemer je v opombah navedeno, da je začasno predvidena namestitev na PMP Šentilj, kjer so instalacije že pripravljene. Poleg tega je treba ugotoviti, da je naročnik v dokumentu »Dodatna pojasnila v zvezi s pripravo ponudbe in spremembe razpisne dokumentacije« z dne 5. 10. 2018 na prošnjo, naj sporoči status vsake lokacije posebej glede lastništva in dovoljenih posegov na antenski stolp podal naslednje pojasnilo:

»Lastništvo lokacij je razvidno iz tabele Pregled lokacij 180731.xlsx, stolpec D – Lastnik. Za lokacije ima naročnik sklenjene najemne pogodbe. Dovoljeni so vsi posegi, ki so potrebni za namestitev nove in odstranitev stare opreme in instalacij.

Naročnik umika zahtevo iz točke 3.7.1.6 (ki se glasi: »Izbrani ponudnik se mora glede izvedbe instalacij sam dogovoriti z lastnikom oziroma upravljalcem objekta.«), ker se bo za izvedbo instalacije in vseh del na objektih z lastnikom oziroma upravljalcem objekta dogovoril naročnik, glede na zahtevo v točki 6.4.2.7 dokumenta »6 Ostale zahteve«, da mora biti na montažah prisoten predstavnik naročnika, ter v skladu s petim odstavkom 13. člena osnutka pogodbe.«

Naročnik je torej s citiranim pojasnilom določil, da se izvajalec z lastnikom ne bo dogovarjal o posegih na objekt, temveč bo to storil naročnik v okviru pogodbenih razmerij, ki jih ima sklenjene z lastniki objektov. V skladu z navedenim pojasnilom oz. spremembo razpisne dokumentacije bo moral naročnik torej tudi na lokacijah, kjer lastnik ni znan, poskrbeti, da bo lahko izvajalec izvedel ustrezne posege za namestitev baznih postaj.

Kljub temu, da je naročnik v razpisni dokumentaciji navedel natančne lokacije, na katere bo moral izvajalec namestiti bazne postaje, pri čemer je dal ponudnikom na voljo tudi ostale opisne in slikovne podatke, na podlagi katerih lahko ponudniki ocenijo stroške namestitev, pa vlagatelj, kot je mogoče razumeti njegove revizijske navedbe, od naročnika pričakuje še natančnejše podatke glede prostorov, tlorisov in PZI oz. PID dokumentacije. Kot navaja naročnik, sam v okviru najemnih pogodb ne razpolaga s tlorisi prostorov, za postavitev in montažo opreme na posamezni lokaciji pa se ne zahteva PZI in PID dokumentacija. Tudi sicer pa je mogoče slediti naročniku, da so ponudniki strokovnjaki na področju izdelave, nameščanja in vzdrževanja radijske opreme in da morajo biti zato sposobni, poznavajoč lastno tehnologijo in na podlagi znanja in izkušenj, že na podlagi obstoječih informacij ustrezno oceniti stroške namestitve baznih postaj.

Ob vsem navedenem pa je treba upoštevati še, da je naročnik v dokumentu »Dodatna pojasnila v zvezi s pripravo ponudbe in spremembe razpisne dokumentacije« z dne 10. 10. 2018 na vprašanje, kako lahko kandidat oceni predvidene stroške, če bo imel dostop do dejanskega stanja na terenu šele naknadno, po veljavni pogodbi, pojasnil:

»Vsi kandidati bodo v ponudbeni predračun za izvedbo antenskih in drugih instalacij, demontaž in drugega, ki je pripravljen v smislu »obračuna po dejanskih količinah«, vpisali cene za enake predvidene količine. S tem je zagotovljeno, da bo naročnik dobil primerljive ponudbe, vsi kandidati pa bodo v enakopravnem položaju, saj so ocenjene količine porabljenega materiala za vse kandidate enake.

V tabeli Pregled lokacij 180731.xlsx je kandidat prejel koordinate lokacij, navedene so možnosti odstopa s poudarkom na lokacijah, kjer je dostop težaven (helikopter, gondole, peš). Za vsako od lokacij so priloženi ortofoto posnetki, topografske karte bližnje okolice itd. Lokacije so predstavljene tudi s fotografijami, ki jih je imel naročnik na razpolago. Vse to bi moralo zadoščati, da kandidat izračuna stroške, ki jih nato vključi v postavko Ponudbe.

V točki »6.4.2 Predpriprava lokacij« dokumenta »6 Ostale zahteve« pa so navedeni postopki, kako se po veljavnosti pogodbe izbrani izvajalec seznani z lokacijo, kako se določi mikrolokacija postavitve opreme, izvedba instalacije, izmere itd.«

Iz navedenega pojasnila ter iz poglavja B.1 ponudbenega predračuna (Dobava anten, antenskega materiala in ozemljitev) je razvidno, da je naročnik določene vrste materiala za montažo in potrebnih del določil v obliki popisa, v katerem so za vse ponudnike na enak način določene količine potrebnega dela in materiala.

V petem odstavku 5. člena vzorca pogodbe pa je naročnik določil še:

»Cena izgradnje sistema ne vključuje montažnih (gradbenih) del na posameznih lokacijah, ki se obračunajo po ceniku iz pogodbe za ta dela (elektroinstalacijski in podatkovni kabli, antenski kabli, in drug droben material po ceniku iz pogodbe na enoto). Če posamezno delo ali material ni vključen v cenik, ga izvajalec obračuna po njegovem vsakokratnem veljavnem ceniku. Navedena montažna dela, predvidena v pogodbi, se obračunajo po dejansko opravljenem delu. Izvajalec pripravi popis izvedenih del, ki jih pregleda in potrdi naročnikov tehnični skrbnik pogodbe. Potrjen popis opravljenih del je podlaga za izdajo računa in plačilo.«

Glede na navedena pojasnila in določila, iz katerih izhaja, da se bodo montažna oz. gradbena dela obračunavala po ceniku iz pogodbe glede na enoto in po dejansko opravljenem delu, vlagateljevim navedbam, da bi lahko strošek montaže baznih postaj ocenil le na podlagi natančnih tlorisov, opisov prostorov in gradbene dokumentacije, ni mogoče slediti. Strinjati se je mogoče z vlagateljem, da strošek montaže obsega tudi druge postavke, kot so ogled lokacije, potni stroški, stroški dela itd. Vendar pa Državna revizijska komisija na podlagi pregleda razpisne dokumentacije ocenjuje, da je naročnik v njej navedel dovolj natančnih podatkov glede posameznih lokacij baznih postaj, da bo lahko vlagatelj kot strokovnjak na področju radijskih sistemov ter izvajalec obstoječega sistema TETRA, v sodelovanju s svojim podizvajalcem, ki ima z naročnikom sklenjeno pogodbo o vzdrževanju obstoječega sistema, ustrezno ocenil tudi druge stroške, ki mu bodo nastali pri namestitvi baznih postaj.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje tudi, da je naročnik kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov, saj je kandidatu Telekom, d. d., omogočil boljši položaj, ker kot lastnik nekaterih objektov razpolaga z natančnejšimi informacijami glede možnosti postavitve baznih postaj. Konkretno naj bi bil ta kandidat v boljšem položaju zato, ker je naročnik v razpisni dokumentaciji zagotovil le 11 tlorisov njegovih lokacij, kandidat pa naj bi razpolagal z večjim številom tlorisov. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz dokumenta »Pregled lokacij 180731.xlsx« res razvidno, da je kandidat Telekom, d. d., lastnik nekaterih lokacij, na katere bodo nameščene bazne postaje. Gre za objektivno okoliščino, da ima naročnik bazne postaje nameščene na lokacijah različnih lastnikov, med katerimi je tudi kandidat Telekom, d. d. Vendar pa iz zahtevka za revizijo ni razvidno, zakaj bi bil ta kandidat ob razpolaganju z večjim številom tlorisov v bistveno boljšem položaju v primerjavi z vlagateljem. Kot je bilo že zapisano, je naročnik vsem kandidatom zagotovil informacije o lokacijah baznih postaj skupaj z opisi objektov in fotografijami, poleg tega pa je v predračunu ter vzorcu pogodbe določil tudi, da se bodo cene posameznega materiala in dela obračunavale po cenah na enoto glede na dejansko opravljena dela. Poleg tega pa v konkretnem postopku oddaje javnega naročila tudi ni mogoče spregledati dejstva, da je bil vlagatelj izvajalec obstoječega sistema TETRA in da ima njegov podizvajalec sklenjeno pogodbo o vzdrževanju obstoječega sistema z naročnikom, na podlagi česar ima tudi vlagatelj na voljo informacije, s pomočjo katerih bo lahko pripravil konkurenčno ponudbo.

Med vlagateljem in naročnikom je nadalje spor tudi glede vprašanja, ali je naročnik s tehnično zahtevo po 48 VDC napajanju baznih postaj kršil določila ZJN-2, saj naj ta zahteva po mnenju vlagatelja ne bi bila objektivno opravičljiva in strokovno utemeljena.

Kot je bilo že zapisano, je treba revizijske navedbe, ki se nanašajo na zakonitost tehničnih zahtev, presojati z vidika določb 37. člena ZJN-2, ki naročniku omogoča, da predmet naročila opredeli v skladu s svojimi objektivnimi potrebami in pričakovanji, vendar tako, da so zahteve potrebne in sorazmerne z naravo, vsebino, namenom in obsegom predmeta naročila ter da zagotavljajo konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo. Naročnik sicer s posameznimi tehničnimi zahtevami ponudnike zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in naravnih danosti razvršča na tiste, ki zahteve izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot primerno, ter tiste, ki te zahtev ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje ponudnikov mora biti objektivno opravičljivo, saj ni dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in bi lahko pomenili zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo. Na podlagi takšnih kriterijev bi bil lahko posamezen ponudnik postavljen bodisi v bistveno slabši položaj bodisi v bistveno boljši položaj, ne da bi za to obstajali objektivno utemeljeni razlogi. Navedeno pomeni, da lahko naročnik v razpisni dokumentaciji določi tudi takšne tehnične zahteve, ki jih lahko izpolni le en ponudnik, oz. takšne zahteve, ki jih ostali ponudniki ne morejo izpolniti. Vendar pa mora imeti za tako omejevanje konkurence objektivno utemeljene razloge.

Glede na navedena izhodišča za določanje tehničnih zahtev je treba v vsakem konkretnem primeru najprej ugotoviti, ali je naročnik zahteve določil na način, da jih lahko izpolni le določen ponudnik oz. omejeno število ponudnikov in da je posledično z njimi vlagatelju onemogočil udeležbo v postopku oddaje javnega naročila. V primeru, če se izkaže, da je naročnik s tehničnimi zahtevami omejil konkurenco in vlagatelju onemogočil udeležbo v postopku oddaje javnega naročila, pa je treba ugotoviti še, ali je mogoče funkcionalnosti, ki jih naročnik pričakuje v okviru posameznih tehničnih zahtev, doseči tudi na drugačne, a tehnično oz. strokovno enakovredne načine.

Naročnik je v poglavju B.6 ponudbenega predračuna (Novi napajalni sistemi za bazne postaje in obe centralni lokaciji – dobava in montaža) v postavkah 2 do 5 zahteval 48 V napajanje. Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da v konkretnem primeru ne obstajajo objektivno opravičljivi in strokovno utemeljeni razlogi, da bi naročnik zahtevo glede napajanja lahko omejil le na 48 VDC napajanje, saj naj bi bilo pomembno le kontinuirano napajanje ob izpadu električne energije, kar lahko zagotavljajo tudi 24 VDC napajalni sistemi. Kot je razvidno iz zahtevka za revizijo, vlagatelj ne zatrjuje, da je naročnik s takšno tehnično zahtevo njemu onemogočil ali otežil sodelovanje v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo ni niti zatrdil niti ni predložil dokazov, da sam ne more ponuditi 48 V napajalnih sistemov oz. da je na trgu zgolj omejeno število ponudnikov, ki lahko izpolnijo naročnikovo zahtevo. V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja le, da naročnik z zahtevo po 48 V napajanju »povzroča neutemeljeno razlikovanje in diskriminacijo med kandidati oziroma ponudniki, saj nekateri proizvajalci telekomunikacijske opreme sploh nimajo možnosti 48 V napajanja (ali ima telekomunikacijska oprema napajanje na 24 V ali 48 V je stvar odločitve proizvajalca in ne kandidata oziroma ponudnika v predmetnem postopku javnega naročanja), v posledici česar kandidati oziroma ponudniki ustrezne ponudbe ne morejo podati oziroma bodo v primeru oddaje ponudbe neuspešni in zavrnjeni, saj zadevnega pogoja razpisne dokumentacije ne izpolnjujejo (in ga tudi ne morejo izpolnjevati)«. Da je med ponudniki, ki ne bodo mogli izpolniti te zahteve, tudi sam, vlagatelj niti v zahtevku za revizijo niti v vlogi z dne 12. 11. 2018, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, ne zatrjuje. Nasprotno, v vlogi, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, vlagatelj navaja, da sam »ni proizvajalec izključno le 48 napajalnih sistemov, ampak ima na voljo dve različici napajanja, in sicer 48 VDC in 220 VAC, kar izhaja iz dokumentov »BS Node-C TETRA Radio Base Station compact version« in »ElettraSuite BS Node Flexible Radio Base Station TETRA««. Vlagateljeve revizijske navedbe, da nekateri proizvajalci telekomunikacijske opreme sploh nimajo možnosti 48 V napajanja, je zato treba obravnavati kot uveljavljanje pravnega varstva v javnem interesu, za kar pa vlagatelj ni pristojen (prim. 6. člen ZPVPJN) oz. mu ni mogoče priznati aktivne legitimacije (prvi odstavek 14. člena ZPVPJN).

Iz revizijskih navedb torej ne samo da ne izhaja, da vlagatelj ne more ponuditi 48 V napajanja, temveč nasprotno izhaja, da lahko vlagatelj kot proizvajalec zagotovi tako 24 V kot tudi 48 V napajalne sisteme. Dejstvo, da lahko vlagatelj izpolni zahtevo glede 48 V napajanja, pa izhaja tudi iz okoliščine, na katero opozarja naročnik, in sicer da je vlagatelj pri implementaciji obstoječega sistema že zagotovil 48 V napajanje in da je tudi v končni ponudbi, oddani na podlagi prvega povabila k oddaji končnih ponudb, ponudil 48 V napajalni sistem. Čeprav se je treba strinjati z vlagateljem, da prva ponudba zaradi razveljavitve dela postopka oddaje predmetnega javnega naročila zanj ni več zavezujoča, pa njena vsebina nedvomno kaže na to, da vlagatelj lahko izpolni zahtevo glede 48 V napajanja oz. da ta zahteva zanj ne predstavlja pogoja, zaradi katerega v predmetnem postopku javnega naročila ne bi mogel predložiti ponudbe in ki bi bil v tem smislu diskriminatoren. V okoliščinah danega primera, ko vlagatelj ni izkazal, da sam zaradi objektivnih okoliščin ne bi mogel ponuditi 48 V napajalnega sistema oz. ko se je celo izkazalo, da je vlagatelj že vzpostavil sistem z 48 V napajanjem in da je takega ponudil tudi že v prvotni ponudbi (ob čemer vlagatelj celo sam priznava, da on sam in tudi drugi proizvajalci proizvajajo različne napajalne sisteme, med njimi tudi 48 V sisteme), Državna revizijska komisija ugotavlja, da je treba naročnikovo zahtevo glede 48 V napajanja obravnavati kot njegovo avtonomno odločitev, ki jo sprejme ob upoštevanju lastnih potreb in pričakovanj v zvezi s predmetom javnega naročila. Vlagateljeve revizijske navedbe v tem delu zato niso utemeljene.

Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo navaja, da naročnik v odgovoru na vprašanje glede formule za izračun razpoložljivosti sistema ni podal podatkov, na kakšen način se bo ugotavljala letna razpoložljivost, zaradi česar po njegovem mnenju meritev ne bo mogoče objektivno preveriti.

Naročnik je tehnične zahteve glede razpoložljivosti sistema določil v poglavju 4 tehnične dokumentacije (Zahteve glede vzdrževanja), v katerem je v točki 4.1.1.15 zapisal naslednjo zahtevo:

»Izvajalec mora na letnem nivoju zagotavljati razpoložljivost sistema najmanj 99,96%. Pod izrazom letni nivo se upošteva koledarsko leto (od 1.1. do 31.12.). Smatra se, da je sistem nerazpoložljiv (100%-99,96%= 0,04%), če je v izpadu hkrati več kot 15 baznih postaj ali več kot 5 dispečerjev.«

Na vprašanje enega izmed kandidatov, kako se bo izračunala oz. kakšna je formula za izračun letne razpoložljivosti sistema ter kakšna je formula letne razpoložljivosti v primeru, če naročnik razširi omrežje na 160 baznih postaj, je naročnik v dokumentu »Dodatna pojasnila v zvezi s pripravo ponudbe in spremembe razpisne dokumentacije« z dne 5. 10. 2018 odgovoril:

»Letna razpoložljivost sistema se bo izračunala skladno z definicijo v točki 4.1.1.15 dokumenta »4 Zahteve glede vzdrževanja«. Formula za izračun letne razpoložljivosti sistema:

čas, ko je sistem razpoložljiv
letna razpoložljivost sistema = ------------------------------------- * 100
čas enega leta

Da je v izpadu hkrati več kot 15 baznih postaj ali več kot 5 dispečerjev, se bo potrdilo iz sistemskih dnevniških zapisov (logi) za bazne postaje in dispečerje, ki se morajo beležiti skladno z zahtevo o upravljanju napak v točki 1.2.1.22.2.1 dokumenta »1.2 – 1.4 Centralna infrastruktura. Pogoj za nerazpoložljivost »da je v izpadu hkrati več kot 15 baznih postaj ali več kot 5 dispečerjev« se ne spremeni tudi v primeru razširitve omrežja na 160 baznih postaj.«

V točki 1.2 poglavja 1.2 – 1.4 tehnične dokumentacije (Centralna infrastruktura) je naročnik določil, da mora ponudnik k ponudbi predložiti tehnično dokumentacijo ponujene centralno-stikalne in nadzorno-upravljavske infrastrukture, iz katere mora biti razvidno izpolnjevanje specificiranih tehničnih zahtev, pri čemer je v točki 1.2.1.22.2.1 poglavja 1.2 – 1.4 tehnične dokumentacije zahteval:

»Upravljanje napak omogoča operaterju pregledno kontrolo in odkrivanje napak (avtomatski prikaz nepravilnega delovanja). Prikaz napak mora biti omogočen v realnem času. Prav tako mora sistem omogočati pregled preteklih napak, ki so že arhivirane. Samo arhiviranje se mora izvajati samodejno glede na pretečeni čas ali na doseženo količino podatkov. Napake morajo biti razdeljene v več skupin glede na pomembnost same napake npr.: kritične, glavne, manjše, opozorilne… Zapis o posamezni napaki mora vsebovati najmanj: omrežni element na katerega se nanaša napaka, vzrok in posledico, ki jo ima okvara, ter čas ko se je napaka pojavila. V zgodovinskem beleženju zapisov mora biti tudi podatek od kdaj napaka ni več aktivna. Tako za prikaz okvar v realnem času, kot tudi za zgodovinski prikaz mora biti omogočeno filtriranje podatkov najmanj po kriterijih, ki so navedeni v tej točki.«

Po pregledu citiranih določb razpisne dokumentacije je treba najprej pritrditi naročniku, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel celotne določbe točke 4.1.1.15 poglavja 4 tehnične dokumentacije niti ni navedel celotnega naročnikovega odgovora, danega dne 5. 10. 2018. Upoštevajoč celotno besedilo določbe in pojasnila Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik določno opredelil, kdaj se bo štelo, da je sistem nerazpoložljiv (če je v izpadu hkrati več kot 15 baznih postaj ali več kot 5 dispečerjev), na podlagi česa se bo ugotavljala nerazpoložljivost (izpad opreme se bo ugotavljal na podlagi dnevniških zapisov, ki jih bo moral glede na zahteve naročnika zagotoviti izvajalec) ter kakšna je formula za izračun letne razpoložljivosti sistema. Vlagateljeve navedbe, da naročnik ni podal podrobnejših pojasnil glede formule za izračun letne razpoložljivosti oz. na kakšen način jo bo ugotavljal ter kako bo natančno, neodvisno in dokazljivo meril čas razpoložljivosti celotnega sistema, tako niso utemeljene. Glede na določbe razpisne dokumentacije in odgovor naročnika je jasno, da se bo štelo, da je sistem nerazpoložjiv bodisi takrat, ko je v izpadu hkrati več kot 15 baznih postaj, bodisi takrat, ko je v izpadu hkrati več kot 5 dispečerjev. Gre za okoliščine, ki so določene na objektiven način, saj sta izpad posamezne bazne postaje ali izpad dispečerja objektivno ugotovljivi dejstvi. Ker bo imel izvajalec na podlagi določbe točke 1.2.1.22.2.1 poglavja 1.2 – 1.4 tehnične dokumentacije obveznost zagotoviti sistem upravljanja napak, ki bo moral omogočati pregledno kontrolo in odkrivanje napak ter njihov prikaz tako v realnem času kot tudi na arhivski način, bo izpad bazne postaje ali dispečerja ter trajanje izpada tudi objektivno preverljivo dejstvo. Vlagatelj v vlogi z dne 12. 11. 2018, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, sicer navaja, da so dnevniški zapisi le pomoč pri takojšnji analizi incidenta in da niso trajno shranjeni, tudi sicer pa je mogoče vanj posegati in jih spreminjati. Vendar vlagatelj tudi v tem delu spregleda, kaj je naročnik določil v razpisni dokumentaciji – iz točke 1.2.1.22.2.1 poglavja 1.2 – 1.4 tehnične dokumentacije jasno izhaja, da mora sistem upravljanja napak omogočati pregled preteklih napak, ki so že arhivirane, da se mora arhiviranje izvajati samodejno glede na pretečeni čas ali na doseženo količino podatkov, da morajo biti napake razdeljene v več skupin glede na pomembnost napake, da morajo zapisi o posamezni napaki vsebovati najmanj omrežni element, na katerega se nanaša napaka, vzrok in posledico, ki jo ima okvara, ter čas, ko se je napaka pojavila, ter da mora biti v zgodovinskem beleženju zapisov tudi podatek, od kdaj napaka ni več aktivna. Obveznost izvajalca torej je, da zagotovi tak sistem nadzora, ki bo vseboval vse zahtevane naštete funkcionalnosti, te pa bodo morale omogočati tudi objektivno preverljivost dejstev (časa izpada baznih postaj oz. dispečerjev), na podlagi katerih se bo matematično, po vnaprej določeni formuli, izračunavala letna razpoložljivost sistema.

V zvezi z revizijskimi navedbami, da bo naročnik na podlagi izračuna letne razpoložljivosti sistema obračunaval tudi pogodbene kazni, kot je to določeno v petem, šestem in sedmem odstavku 12. člena vzorca pogodbe, in da posledično tudi v tem delu ni jasno, kako se bodo obračunavale, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v 12. členu vzorca pogodbe določil:

»(5) Izvajalec mora zagotavljati razpoložljivost sistema na letnem nivoju, kot izhaja iz tehničnega dela dokumentacije. Za vsako do 0,01% slabšo razpoložljivost na letnem nivoju od 99,96%, se izvajalec kaznuje z 1% letne vrednosti vzdrževanja z DDV, vendar največ 10% letne vrednosti vzdrževanja z DDV.

(6) Izvajalec mora zagotavljati razpoložljivost posameznega istega elementa sistema na letnem nivoju, kot izhaja iz tehničnega dela dokumentacije. Za vsako do 0,1% slabšo razpoložljivost na letnem nivoju od 99,00%, se izvajalec kaznuje z 1% mesečne vrednosti vzdrževanja z DDV, vendar največ 10% mesečne vrednosti vzdrževanja z DDV. Pri tem se seštevek vseh pogodbenih kazni za nerazpoložljivost posameznega istega elementa sistema na letnem nivoju ne sme obračunati več kot enomesečno vrednost vzdrževanja z DDV.

(7) Pogodbene kazni zaradi nerazpoložljivosti sistema ali posameznega istega elementa (bazna postaja, dispečerski sistem, snemalno-reprodukcijski sistem, sistem za arhiviranje, posamezna aplikativna rešitev, nadzorno - upravljavski sistem) se prvič obračuna po prvem polnem koledarskem letu vzdrževanja ter se obračuna vsakokrat v začetku naslednjega koledarskega leta za preteklo leto. Pogodbena kazen zaradi nerazpoložljivosti se obračuna poleg pogodbene kazni za zamudo pri odpravi napak, če so izpolnjeni pogoji za obračun pogodbene kazni zaradi nerazpoložljivosti.«

Ker je naročnik, kot je bilo že ugotovljeno, način izračunavanja letne razpoložljivosti določil na jasen in objektivno preverljiv način, vlagateljeve navedbe glede nejasnosti določanja pogodbene kazni že na tej podlagi niso utemeljene. Ne glede ta to pa je treba opozoriti, da citirane določbe vzorca pogodbe ne vsebujejo nobenih meril, pogojev ali zahtev, ki bi jih moral izpolnjevati ponudnik, da bi lahko sodeloval v postopku oddaje javnega naročila. Določbe vzorca pogodbe se ne nanašajo na fazo postopka oddaje javnega naročila, temveč na fazo izvajanja predmeta javnega naročila. Gre za pogodbeno določilo, ki bo urejalo obligacijsko razmerje, ki bo, po zaključku postopka oddaje predmetnega javnega naročila, šele nastalo med naročnikom in izbranim ponudnikom. Ker so pogodbene kazni sankcija za kršitev pogodbenih obveznosti, so podlaga za njihovo presojo določbe Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in spremembe; v nadaljevanju: OZ). To pomeni, da bo lahko vlagatelj v primeru, če bo menil, da je naročnik pogodbeno kazen obračunal v nasprotju s pogodbo ali kogentnimi določbami OZ oz. da je pri izračunu pogodbenih kazni prišlo do nepravilnosti, pravno varstvo uveljavljal v postopku pred sodiščem.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja tudi, da razpisna dokumentacija ni jasna v delu, ki se nanaša na vzdrževanje opreme; z zahtevo, da mora vzdrževalec sistema TETRA nositi stroške odhoda na lokacijo in iskanja napake tudi v primeru, če napaka izvira izven sistema TETRA, pa naj bi naročnik kršil tudi načelo sorazmernosti.

Naročnik je v 4. poglavju tehnične dokumentacije (Zahteve glede vzdrževanja) v točki 4.1.1.1 določil:

»Izvajalec je odgovoren za odpravo kakršnekoli napake (nepravilnega delovanja ali okvare) vseh posameznih, tako strojnih kot programskih, elementov omrežja TETRA, ki so predmet tega razpisa, razen radijskih terminalov in komunikacijskega omrežja IP. Poleg tega je odgovoren tudi za odpravo napake na ostali strojni in programski opremi obstoječega sistema TETRA, ki jo je izvajalec sklenil obdržati.«

Na vprašanje kandidata, kako bo obravnaval napako na omrežju, ko izvajalec pristopi k odpravi napake in ugotovi, da je izvor napake oz. napaka sama izven sistema TETRA, ter kdo nosi stroške odprave napake, je naročnik v dokumentu »Dodatna pojasnila v zvezi s pripravo ponudbe in spremembe razpisne dokumentacije« z dne 5. 10. 2018 odgovoril:

»V primeru, da izvajalec že pristopi k odpravi napake, naknadno pa se ugotovi, da je izvor napake ali napaka sama izven sistema TETRA, bo naročnik ustrezno ukrepal in obvestil službo pristojno za odpravo omenjene napake. V omenjenem primeru nosi stroške odprave napake služba oziroma nosilec vzdrževanja dotičnega sistema, ki je predmet odprave napake. Stroški, ki nastanejo izvajalcu vzdrževanja sistema TETRA, ko le ta pristopi k odpravi napake in ugotovi, da je izvor napake oziroma napaka sama izven sistema TETRA, pa so zajeti v mesečnem pavšalnem znesku vzdrževanja. Izpad samega sistema TETRA, ki se je zgodil kot posledica omenjene napake, se ne šteje k nerazpoložljivosti, ki bremeni izvajalca. Naročnik ima za odpravo napak izven sistema TETRA sklenjene ločene pogodbe.«

Iz točke 4.1.1.1 poglavja 4 tehnične dokumentacije in odgovora naročnika z dne 5. 10. 2018 je razvidno, da naročnik od izvajalca vzdrževanja sistema TETRA zahteva odgovornost za odpravo tistih napak, ki izvirajo iz strojnih in programskih elementov omrežja TETRA, katere bo izvajalec implementiral v okviru predmetnega naročila, z izjemo radijskih terminalov in komunikacijskega omrežja IP. Poleg tega naročnik od izvajalca vzdrževanja sistema TETRA zahteva prevzem odgovornosti za delovanje tudi tistih elementov obstoječega sistema, za katere se bo izvajalec odločil, da jih bo obdržal oz. vključil v nov sistem. Navedene določbe razpisne dokumentacije so jasne in glede njih med vlagateljem in naročnikom tudi ni spora – izvajalec prevzema odgovornost za delovanje tistih naprav (in posledično prevzema stroške za odpravo napak), ki jih bo sam dobavil in vgradil v nov sistem TETRA oz. ki jih bo sam, po lastni presoji, prevzel iz obstoječega sistema, medtem ko bodo napake na drugih elementih izven sistema TETRA, ki je predmet tega naročila, odpravljali drugi izvajalci, odgovorni za posamezne elemente. Pač pa je med vlagateljem in naročnikom spor glede zahteve naročnika, da se stroški pristopa in ugotavljanja napake štejejo v mesečni pavšal tudi v primeru, če je kasneje ugotovljeno, da napaka ne izvira iz sistema TETRA. Naročnik je namreč v odgovoru na vprašanje z dne 5. 10. 2018 pojasnil, da stroške, ki nastanejo izvajalcu vzdrževanja sistema TETRA, ko ta že pristopi k odpravi napake in ugotovi, da je izvor napake oziroma napaka sama izven sistema (torej potne stroške in stroške diagnosticiranja napake), nosi izvajalec vzdrževanja sistema TETRA na način, da jih mora pokriti z mesečnim pavšalom za vzdrževanje sistema.

V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da je odgovor naročnika v izrecnem nasprotju s točko 4.1.1.1 poglavja 4 tehnične dokumentacije, v kateri je naročnik določil, da bo izvajalec odgovoren le za odpravo tistih napak, ki so povezane s sistemom TETRA, je treba ugotoviti, da naročnik tudi z odgovorom oz. pojasnilom z dne 5. 10. 2018 ni zahteval, da izvajalec prevzame odgovornost za odpravo napak, ki izvirajo izven sistema TETRA. V odgovoru je naročnik jasno določil, da bo v primeru odkrite napake na elementu izven sistema TETRA obvestil službo, pristojno za odpravo napake, in da bo odgovornost za odpravo napake in seveda s tem povezane stroške nosil nosilec vzdrževanja sistema, ki je predmet odprave napake. Pač pa je naročnik za tiste primere, ko bo izvajalec vzdrževanja sistema TETRA napoten na odpravo napake in bo pri tem naknadno ugotovil, da gre za napako izven sistema TETRA, določil, da bo stroške, ki so mu nastali do te ugotovitve (torej stroške poti in diagnostike), moral kriti sam izvajalec vzdrževanja sistema TETRA, in sicer tako, da jih bo vključil v mesečni pavšal za vzdrževanje. Takšen naročnikov odgovor ne nasprotuje točki 4.1.1.1 poglavja 4 tehnične dokumentacije, temveč jo na podlagi vprašanja, kako bo obravnavana napaka izven sistema TETRA in kdo bo nosil stroške njene odprave, ko bo izvajalec vzdrževanja sistema TETRA že pristopil k odpravi napake, zgolj pojasnjuje oz. dopolnjuje.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je zahteva naročnika, da izvajalec vzdrževanja sistema TETRA nosi potne stroške in stroške diagnostike tudi v primeru, ko se izkaže, da je napaka nastala izven sistema TETRA, nezakonita, saj naj bi bila v nasprotju z načelom sorazmernosti. V zvezi s temi navedbami je treba pojasniti, da načelo sorazmernosti iz 10. člena ZJN-2 določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila. Naročnik mora torej v skladu z načelom sorazmernosti določiti pogoje za priznanje sposobnosti in merila za ocenjevanje ponudb. Določba iz točke 4.1.1.1 poglavja 4 tehnične dokumentacije (skupaj s pojasnilom naročnika z dne 5. 10. 2018) ne predstavlja niti pogoja za priznanje sposobnosti niti merila za ocenjevanje ponudb ali kakšne druge zahteve, ki bi jo moral ponudnik izpolniti ob oddaji ponudbe oz. zaradi katere ne bi mogel sodelovati v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ali pridobiti posla. Nanaša se na način izvajanja pogodbe o izvedbi naročila, saj naročnik z njo določa pogodbene obveznosti, ki jih bo moral prevzeti izvajalec vzdrževanja sistema TETRA. Gre torej za obveznost iz pogodbenega razmerja, ki bo nastalo med naročnikom in izbranim ponudnikom po pravnomočnosti odločitve o oddaji naročila, ta obveznost pa je enaka (enako stroga oz. zahtevna) za vse ponudnike. Z drugimi besedami: vsi ponudniki bodo morali v primeru sklenitve pogodbe sprejeti naročnikovo zahtevo glede vzdrževanja opreme oz. prevzeti enako pogodbeno obveznost in s tem enako tveganje, da v mesečni pavšal ustrezno zajamejo tudi negotove stroške, ki bodo nastali v tem primeru. S tega vidika so vsi ponudniki v popolnoma enakem položaju, zaradi česar ni mogoče govoriti, da bi naročnik v tem delu kršil načelo. Vsi ponudniki bodo glede na naročnikovo zahtevo, ki se nanaša na pogodbeno fazo, morali oceniti, katere stroške bodo upoštevali pri določitvi mesečnega pavšala za vzdrževanje opreme, pri čemer vlagatelj kot izvajalec obstoječega sistema TETRA ter poslovni partner družbe, ki tega vzdržuje, razpolaga z informacijami, na podlagi katerih bo lahko ustrezno ocenil višino mesečnega pavšala. Dejstvo pa je, da je pri predvidevanju bodočih stroškov vedno prisotno tudi poslovno tveganje, za katerega se vsaka gospodarska družba sama odloča, ali ga bo prevzela ali ne. V tem smislu je mogoče slediti naročniku, ki navaja, da je ena izmed obveznosti izvajalca tudi vzpostavitev sistema za upravljanje napak, ki mora operaterju omogočati pregledno kontrolo in odkrivanje napak. Navedeno pomeni, da je od izvajalca odvisno, ali bo ponudil tak sistem za upravljanje napak, ki bo natančno diagnosticiral vrsto napake in na ta način vplival tudi na stroške njene odprave.

V vlogi z dne 12. 11. 2018, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, vlagatelj navaja tudi primere, ko se je v okviru vzdrževanja obstoječega sistema zgodilo, da je naročnik od njega zahteval tudi odpravo napake, ki ni izvirala iz sistema TETRA, oz. ko so bili stroški, ki so nastali zaradi ugotavljanja napak, za katere se je kasneje ugotovilo, da ne izvirajo iz sistema TETRA, zelo visoki. V zvezi s potnimi stroški in stroški diagnosticiranja napak izven sistema TETRA, za katere naročnik zahteva, da jih izvajalec upošteva pri mesečnem pavšalu, je treba ponovno poudariti, da gre za zahtevo, ki se nanaša na fazo izvajanja pogodbe in je enaka za vse ponudnike – te stroške bodo morali oceniti vsi ponudniki in jih upoštevati pri določanju višine mesečnega pavšala, pri čemer primeri, ki jih navaja vlagatelj, kažejo na to, da ima on sam dovolj izkušenj, da bo lahko te stroške ustrezno ocenil. V zvezi s primerom, ko je naročnik od vlagatelja zahteval tudi odpravo napake, ki je bila izven sistema TETRA, pa je treba ugotoviti, da gre za vprašanje pravilnega izvajanja pogodbe. Naročnik je v predmetnem postopku na vprašanje kandidata izrecno pojasnil, da od izvajalca ne bo zahteval odprave napake, ki izvira izven sistema TETRA, temveč bo to zahteval od tistega subjekta, ki je odgovoren za tisi del sistema, na katerem se je napaka pojavila. Katera napaka sodi v sistem TETRA, ki je predmet tega naročila, in katera sodi izven sistema, je tehnično vprašanje, ki ga bosta morala razrešiti pogodbeni stranki v okviru izvajanja pogodbe, pri čemer je treba poudariti, da ena pogodbena stranka drugi ne more naložiti več obveznosti, kot jih je slednja prevzela s pogodbo, o čemer v primeru spora odloča sodišče. Ne glede na navedeno pa je treba ugotoviti, da pretekle izkušnje vlagatelja in bodoči potencialni pogodbeni spori ne morejo vplivati na ugotovitev, da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila zahteve glede vzdrževanja opreme določil na jasen način, da od izvajalca ne zahteva pokrivanja stroškov odprave napak, ki ne izvirajo iz sistema TETRA, za katerega je odgovoren on, in da so zahteve naročnika, ki se nanašajo na fazo izvajanja pogodbe, enake za vse ponudnike oz. kandidate.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje tudi nejasnost razpisne dokumentacije v delu, ki se nanaša na usposabljanje predstavnikov naročnika. Po mnenju vlagatelja so podatki o številu predstavnikov naročnika in vrsti stroškov, ki jih mora upoštevati, pomanjkljivi, zaradi česar stroškov ne more ovrednotiti, naročnik pa posledično ne bo dobil primerljivih ponudb.

Naročnik je zahteve glede usposabljanja njegovih predstavnikov določil v poglavju 3.6 tehnične dokumentacije. V njem je v točkah 3.6.1 do 3.6.4 določil namene in cilje usposabljanja ter podrobno vsebino in pogoje za izvedbo usposabljanja tehnične ekipe naročnika, v točki 3.6.5 pa je določil lokacije usposabljanja tehnične ekipe naročnika za posamezne vrste usposabljanj. V točki 3.6.5.1 tehnične dokumentacije je naročnik zapisal, da je lahko lokacija usposabljanja pri naročniku in/ali pri izvajalcu, pri čemer pa se bo večji del usposabljanj izvajal pri naročniku. Naročnik je še zapisal, da se bo pri izvajalcu izvedlo samo usposabljanje za centralno-stikalno opremo in za opremo za nadzor in upravljanje sistema (NMS), ter da mora biti usposabljanje praktično – na delujoči opremi. V točki 3.6.5.2 tehnične dokumentacije je naročnik (ob upoštevanju popravka v dokumentu »Dodatna pojasnila v zvezi s pripravo ponudbe in sprememba razpisne dokumentacije« z dne 10. 10. 2018) zapisal, da vsi nastali stroški, ki nastanejo naročniku z usposabljanjem pri izvajalcu (proizvajalcu), bremenijo izvajalca. V nadaljevanju točke 3.6.5.2 je naročnik v tabeli pod zaporednimi številkami 1 do 13 naštel posamezne vrste usposabljanj ter za vsako vrsto usposabljanja navedel opis področja usposabljanja, število udeležencev, najmanjše število dni usposabljanja ter lokacijo. Iz tabele je razvidno, da se bosta na sedežu izvajalca izvajali dve vrsti usposabljanj, in sicer usposabljanje pod št. 2 z nazivom »Centralno – stikalna oprema z nadzorno-upravljavskim sistemom (SwMI in NMS), ki se izvede na način »training trainers««, za katerega je naročnik predvidel štiri udeležence, ter usposabljanje pod št. 12 z nazivom »Periodično usposabljanje pri proizvajalcu opreme, z vsebinami povezanimi s sistemom TETRA, ki bo v uporabi pri naročniku.«, za katerega je naročnik predvidel tri udeležence.

V dokumentu »Dodatna pojasnila v zvezi s pripravo ponudbe in sprememba razpisne dokumentacije« z dne 10. 10. 2018 je naročnik na zahtevo ponudnika, naj razloži vsebino točke 3.6.5.2 tehnične dokumentacije, naj natančno specificira stroške in naj pojasni, koga bremenijo posamezni stroški, odgovoril na naslednji način:

»Pri izvajalcu se bodo izvedla usposabljanja pod zaporedno številko 2 in 12 v tabeli iz točke 3.6.5.2. Vsi stroški, ki nastanejo v zvezi z usposabljanjem predstavnikov naročnika, bremenijo izvajalca in jih mora upoštevati v ponudbi (npr. prevoz, namestitev in prehrana za predstavnike naročnika za čas trajanja usposabljanja, stroški prostorov, opreme in predavateljev itd.)«.

Vpis stroškov za posamezne vrste usposabljanj je naročnik predvidel v ponudbenem predračunu, v katerem je v točki A.3 (Usposabljanje) navedel usposabljanja iz zaporednih številk 1 do 11 iz tabele, kot je bila predstavljena v točki 3.6.5.2 tehnične dokumentacije, pri čemer je za vsako vrsto usposabljanja ponovno navedel opis, minimalno število dni usposabljanja ter število udeležencev. V točki D.2 ponudbenega predračuna (Usposabljanje – opcijsko) je naročnik navedel še usposabljanja iz zaporednih številk 12 in 13 iz tabele, kot je bila predstavljena v točki 3.6.5.2 tehnične dokumentacije, ter tudi v tem delu ponovil opis, minimalno število dni usposabljanja ter število udeležencev. Poleg tega je naročnik v točki D.2 ponudbenega predračuna dodal še postavko »Uporaba testnega okolja izvajalca s strani naročnika«, in sicer dvakrat po en dan pri izvajalcu, pri čemer je v opombi zapisal, da naročnik nosi stroške transporta in bivanja.

Po pregledu razpisne dokumentacije in pojasnil naročnika Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljeve navedbe o tem, da so podatki v razpisni dokumentaciji pomanjkljivi in da zato ne more ovrednotiti stroškov za izobraževanje, niso utemeljene. Iz razpisne dokumentacije je razvidno, da naročnik od izvajalca zahteva tudi usposabljanje njegovih predstavnikov, ki bodo zadolženi za delovanje sistema TETRA. To usposabljanje se bo pretežno (postavka 1, postavke 3 do 11 ter postavka 13) izvajalo pri naročniku, deloma (postavki 2 in 12) pa tudi pri izvajalcu. Glede na določbo iz točke 3.6.5.2 tehnične dokumentacije in ob upoštevanju naročnikovega odgovora z dne 10. 10. 2018 mora izvajalec kriti vse stroške usposabljanja, ki se bo izvedlo pri njemu, med te stroške pa (poleg morebitnih stroškov prostorov in predavateljev) spadajo stroški prevoza, namestitve in prehrane za predstavnike naročnika. Stroške usposabljanja pri naročniku krije naročnik sam, kar pomeni, da v tem delu izvajalcu nastanejo le stroški s predavatelji. V zvezi z usposabljanjem, ki se bo izvedlo pri naročniku, imajo torej ponudniki dovolj podatkov za oceno stroškov, saj je naročnik v vseh postavkah navedel vsebino usposabljanja, natančno število udeležencev in minimalno število dni usposabljanja, ponudniki pa morajo na tej podlagi oceniti le stroške, ki jih bodo imeli s predavatelji.

Prav tako imajo ponudniki v razpisni dokumentaciji dovolj podatkov za oceno stroškov usposabljanja, ki se bo izvedlo pri izvajalcu. Naročnik je namreč tudi v tem delu (postavki 2 in 12) navedel vsebino usposabljanja, natančno število udeležencev in minimalno število dni usposabljanja. Dodatno, na postavljeno vprašanje, je naročnik pojasnil še, da morajo ponudniki pri usposabljanju, ki se bo izvedlo pri izvajalcu, upoštevati stroške, ki bodo nastali s prevozom udeležencev, prehrano in namestitvijo. Ponudniki torej tudi v tem delu razpolagajo z natančnim podatkom o številu udeležencev in številu dni usposabljanja, zato lahko po mnenju Državne revizijske komisije ustrezno ocenijo tako stroške, ki bodo nastali z nastanitvijo, prehrano in prevozom udeležencev, kot tudi morebitne stroške, ki bodo nastali s prostori in predavatelji.

Vlagatelj pri tem izpostavlja, da naročnik pri vseh postavkah usposabljanja v ponudbenem predračunu sploh ni podal podatka o številu udeležencev, saj v postavkah 3 in 4 točke D.2 ponudbenega predračuna ni navedel, koliko predstavnikov naročnika se bo udeležilo te vrste usposabljanja. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v postavkah 3 in 4 točke D.2 ponudbenega predračuna res ni navedel števila udeležencev usposabljanja. Vendar pa je pri tem izrecno določil, da bo stroške prevoza in bivanja kril naročnik sam. Navedeno pomeni, da morajo ponudniki v tem delu oceniti le morebitne stroške, ki jim bodo nastali s prostori in predavatelji, pri čemer ni videti razlogov, da bi bilo število udeležencev bistveno za oceno teh stroškov.

V zvezi z revizijskimi navedbami, da naročnik pri specifikaciji stroškov udeležencev usposabljanja pri izvajalcu ni natančneje določil standardov, torej vrste prevoza, vrste namestitve, število obrokov prehrane itd., pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik s takšno odločitvijo prepustil ponudnikom, da te standarde določijo sami. Ker standardi prevoza, namestitve in prehrane niso natančneje določeni, to pomeni, da naročnik ponudb ne bo mogel presojati s tega vidika in to tudi ne bo izločitveni razlog. Za naročnika je očitno bistveno, da izvajalec krije prevoz, nastanitev in prehrano, ponudnikom pa je prepustil, da na podlagi podatka o številu udeležencev ter številu dni usposabljanja sami ocenijo, na kakšen način bodo navedene storitve zagotovili. Ne glede na to je utemeljeno pričakovanje naročnika, da bodo ponudniki pri tem upoštevali lastne standarde. Čeprav se ti lahko med ponudniki razlikujejo, pa razlike po mnenju Državne revizijske komisije ne morejo biti takšne, da bi pripeljale do položaja, v katerem naročnik ne bi mogel izvesti medsebojne primerjave ponudb. Ob tem je treba poudariti, da imajo vsi ponudniki enake informacije za oceno stroškov usposabljanja, zato ni mogoče ugotoviti, da bi bilo v tem delu kršeno načelo enakopravne obravnave iz 9. člena ZJN-2. Navsezadnje pa je treba ugotoviti tudi, da je (kot zatrjuje naročnik, vlagatelj pa temu ne oporeka), vlagatelj v okviru vzpostavitve obstoječega sistema TETRA že izvajal podobna usposabljanja predstavnikov naročnika, zato lahko stroške oceni tudi na podlagi izkušenj, ki jih je pridobil takrat.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi navaja, da je naročnik v tretjem odstavku 10. člena vzorca pogodbe določil pogodbeno kazen, ki pa naj je ne bi omejil, kar je po mnenju vlagatelja v nasprotju z veljavnimi zakonskimi predpisi. V zvezi s temi navedbami je treba najprej pritrditi naročniku, da v predmetnem postopku oddaje javnega naročila od kandidatov ni prejel vprašanja, ki bi se nanašalo na tretji odstavek 10. člena vzorca pogodbe. V dokumentu »Dodatna pojasnila v zvezi s pripravo ponudbe« z dne 16. 10. 2018 se četrto vprašanje izrecno nanaša na vsebino četrtega odstavka 10. člena vzorca pogodbe, v katerem pogodbena kazen sploh ni omenjena, zato je treba odgovor naročnika, da je pogodbena kazen urejena (in omejena) v 7. in 12. členu vzorca pogodbe, razumeti v tem kontekstu. Kolikor pa bi bilo mogoče iz vsebine četrtega vprašanja res razbrati, da se dejansko nanaša na tretji odstavek 10. člena vzorca pogodbe, pa je treba ugotoviti, da je naročnik v slednjem določil:

»Izvajalec največ pol leta pred iztekom pogodbe predloži naročniku seznam vseh komponent opreme, skupaj s podatkom o dobi zagotavljanja rezervnih delov za vsako od komponent. Če posamezna oprema ne izpolnjuje pogoja zagotavljanja/popravila rezervnih delov iz prejšnjega odstavka, jo je izvajalec dolžan nadomestiti v roku enega meseca od naročnikovega poziva. Nepredložitev ustreznega seznama ali neizpolnitev pogojev zagotavljanja rezervnih delov po pozivu naročnika predstavlja kršitev pogodbe. Izvajalec mora za vsak teden zamude roka za predložitev seznama vseh komponent opreme ali zamude roka za nadomestitev opreme plačati pogodbeno kazen v višini 25.000 EUR. V primeru zamude, ki presega tri mesece lahko, naročnik odstopi od pogodbe in unovči finančno zavarovanje izvajalca. Pogodbena kazen iz tega odstavka se preneha obračunavati po preteku treh mesecev zamude.«

Iz citiranega določila vzorca pogodbe je najprej razvidno, da je pogodbena kazen, ki je predvidena v tretjem odstavku 10. člena vzorca pogodbe, omejena, saj je naročnik izrecno določil, da se »preneha obračunavati po preteku treh mesecev zamude.« Ne glede na to, da že navedeno kaže na neutemeljenost vlagateljevih navedb v tem delu, pa je treba tudi v tem primeru kot bistveno ugotoviti, da citirano določilo vzorca pogodbe ne vsebuje nobenih pogojev ali zahtev, ki bi jih moral izpolnjevati ponudnik, da bi lahko sodeloval v postopku oddaje javnega naročila oz. da bi dokazal usposobljenost za izvedbo naročila. Določba prav tako ne vsebuje nobenih elementov, ki bi predstavljali merila oz. na podlagi katerih bi naročnik ponudnike razvrščal od najbolj do najmanj ugodnega. Določba tretjega odstavka 10. člena vzorca pogodbe se ne nanaša na fazo postopka oddaje javnega naročila, temveč na fazo izvajanja predmeta javnega naročila. Gre za pogodbeno določilo, ki bo urejalo obligacijsko razmerje, ki bo, po zaključku postopka oddaje predmetnega javnega naročila, šele nastalo med naročnikom in izbranim ponudnikom. Glede na navedeno je treba pojasniti, da obravnavana določba vzorca pogodbe vlagatelju ne omejuje ali preprečuje sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila in kot taka torej ne posega v njegov položaj. Ne glede na njen obstoj vlagatelj v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ne bo imel obveznosti, ki bi se nanašale na pripravo ponudbe oz. sodelovanje v postopku, saj gre za pogodbeno določilo, ki se bo uporabilo šele po zaključenem postopku oddaje javnega naročila in po sklenitvi pogodbe, pa še to le v hipotetičnem primeru, če bo prišlo do zamude iz tretjega odstavka 10. člena vzorca pogodbe. Odločitev, ali bo sodeloval v postopku oddaje javnega naročila in v primeru predložitve najugodnejše ponudbe sklenil pogodbeno razmerje v vsebini, kot jo je določil naročnik, sodi v avtonomno poslovno sfero vsakega gospodarskega subjekta. Vsi subjekti so glede uveljavljanja pogodbene kazni v enakem položaju in so tudi vnaprej jasno seznanjeni s tem, kako namerava naročnik ravnati v primeru zamude. Ali, kako in koliko bo gospodarski subjekt vključil takšno tveganje v ponudbeno ceno, pa je lastna odločitev vsakega gospodarskega subjekta. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da ni mogoče zaključiti, da sporna določba vzorca pogodbe posega v položaj vlagatelja v postopku oddaje javnega naročila, saj mu ne omejuje ali preprečuje sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila. Na podlagi navedenega ni mogoče ugotoviti, da je naročnik z določitvijo spornega člena v vzorcu pogodbe ravnal v nasprotju z določili ZJN-2.

Kot je bilo že pojasnjeno, Državna revizijska komisija ni pristojna za odločanje o sporu v zvezi s kršitvami pravil obligacijskega prava, do katerih bi lahko prišlo v fazi izvajanja pogodbe. Vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ne zatrjuje, da je sporna določba razpisne dokumentacije v nasprotju z določbami ZJN-2. Zatrjuje le, da je pogodbena kazen v nasprotju z zakonskimi predpisi in da ne sme biti nesorazmerna, vendar pa, kot je bilo že zapisano, se načelo sorazmernosti iz ZJN-2 nanaša na postopek izvedbe javnega naročila oz. na izbiro, določitev in uporabo pogojev in meril; sporna določba vzorca pogodbe tega ne vsebuje. ZJN-2 tudi sicer ne vsebuje pravil, ki bi urejala način določitve pogodbene kazni. Določba tretjega odstavka 10. člena vzorca pogodbe se nanaša na izvedbeno fazo, v njej je določena tudi pogodbena kazen kot element bodočega obligacijskega razmerja. Pogodbene kazni niso finančna zavarovanja, temveč sankcija za kršitev pogodbenih obveznosti, zato so, kot je bilo že zapisano, podlaga za njihovo presojo določbe OZ, ki med drugim v 252. členu določa, da sodišče na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Navedeno pomeni, da bo lahko vlagatelj, če meni, da je pogodbena kazen določena v nasprotju s pravili OZ, pravno varstvo uveljavljal v postopku pred sodiščem, če bo izbran kot najugodnejši ponudnik, če bo z naročnikom sklenil pogodbo in če bo naročnik zaradi izvajalčevih kršitev določb pogodbe uveljavljal pogodbeno kazen.

Državna revizijska komisija ob vsem ugotovljenem zaključuje, da naročniku ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja pri pripravi razpisne dokumentacije in oblikovanju v zahtevku za revizijo izpostavljenih zahtev, zato je zahtevek za revizijo, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, kot neutemeljenega zavrnila.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 21. 12. 2018



predsednik senata
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije





Vročiti:

- Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, 1000 Ljubljana
- Odvetnik Marko Rogl, Trg republike 3, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve