018-131/2018 Snaga, d.o.o

Številka: 018-131/2018-7

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter Tadeje Pušnar, kot članice senata, in mag. Gregorja Šebenika, kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nadzor nad gradnjo naprave za mehansko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in kosovnih odpadkov v Mariboru«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika Inženiring biro, d.o.o., Jezdarska ulica 2, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška družba Brezovec, o.p., d.o.o., Beethovnova ulica 7, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Snaga, d.o.o., Nasipna ulica 64, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 29. 8. 2018

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo z dne 18. 6. 2018 se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 8. 6. 2017 na portalu javnih naročil pod številko JN005755/2017-W01 objavil obvestilo o javnem naročilu »Nadzor nad gradnjo naprave za mehansko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in kosovnih odpadkov v Mariboru«, ki ga je oddajal po postopku naročila male vrednosti z vključenimi pogajanji o ceni. Dne 10. 7. 2017 je izdal in dne 11. 7. 2017 na portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila«, iz katerega je izhajalo, da je omenjeno javno naročilo oddal ponudniku Inženiring biro, d.o.o., Jezdarska ulica 2, Maribor, to je sedanjemu vlagatelju. Zoper odločitev o oddaji javnega naročila je ponudnik IEI, d.o.o., Ljubljanska ulica 9, Maribor, vložil zahtevek za revizijo z dne 18. 7. 2017, ki mu je Državna revizijska komisija s sklepom, št. 018-155/2017-5 z dne 25. 9. 2017, ugodila in izpodbijano odločitev razveljavila.
Dne 20. 7. 2017 je naročnik sprejel sklep o začetku postopka s pogajanji brez predhodne objave za oddajo javnega naročila »Začasni nadzor nad gradnjo naprave za mehansko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in kosovnih odpadkov v Mariboru - pogajanja«, ki ga je – kljub drugačnemu poimenovanju – začel za isti predmet naročanja, kot je bil tisti v predhodno že začetem postopku oddaje javnega naročila. V okviru postopka s pogajanji brez predhodne objave je naročnik dne 3. 10. 2017 na portalu javnih naročil pod številko JN008591/2017-L01 objavil prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost, iz katerega je bilo razbrati, da je javno naročilo na podlagi odločitve o oddaji javnega naročila, sprejete dne 25. 7. 2017, dodelil sedanjemu vlagatelju. Državna revizijska komisija je zahtevku za revizijo ponudnika IEI, d.o.o., s sklepom, št. 018-235/2017-5 z dne 4. 1. 2018, ugodila in postopek oddaje javnega naročila s pogajanji brez predhodne objave v celoti razveljavila.
Naročnik je dne 5. 12. 2017 v okviru že začetega postopka oddaje naročila male vrednosti »Nadzor nad gradnjo naprave za mehansko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in kosovnih odpadkov v Mariboru« izdal in na portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila«, iz katerega je izhajalo, da je javno naročilo po izvedenih pogajanjih, na katera ponudnika IEI, d.o.o. (to je tedanjega vlagatelja), ni povabil, ponovno oddal sedanjemu vlagatelju. Državna revizijska komisija je vloženemu zahtevku za revizijo s sklepom, št. 018-010/2018-5 z dne 22. 2. 2018, ugodila in razveljavila izvedena pogajanja ter vsa nadaljnja ravnanja naročnika, vključno z odločitvijo o oddaji javnega naročila.
Dne 8. 6. 2018 je naročnik izdal in dne 11. 6. 2018 na portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila«, iz katerega je razbrati, da je omenjeno javno naročilo oddal skupnima ponudnikoma, to je ponudniku IEI, d.o.o., Ljubljanska ulica 9, Maribor, kot vodilnemu partnerju, ter njegovemu soponudniku Proplus, d.o.o., Strma ulica 8, Maribor (v nadaljevanju oba skupaj: izbrani ponudnik).
Vlagatelj, čigar ponudba se je glede na merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe uvrstila na drugo mesto, je zoper odločitev o oddaji javnega naročila vložil zahtevek za revizijo z dne 18. 6. 2018. Po njegovem zatrjevanju je naročnik v »Vabilu k pogajanjem in predložitvi končne ponudbe« z dne 19. 4. 2018 vsakega od ponudnikov pozval k predložitvi izjave o podaljšanju veljavnosti ponudbe, pri čemer je bilo treba slednjo predložiti najkasneje do torka, 24. 4. 2018, do 13.00 ure (prejemna teorija) ali jo naročnikovi komisiji izročiti pred samimi pogajanji, v nasprotnem primeru je bila predvidena izločitev ponudbe iz postopka oddaje javnega naročila. Pogajanja, tako vlagatelj, naj bi se skladno z »Vabilom« pričela dne 24. 4. 2018 ob 13.00 uri, vendar so se, kot je razbrati iz »Zapisnika pogajanj«, dejansko pričela ob 13.06 uri, pri čemer pa izbrani ponudnik naročniku oziroma njegovi strokovni komisiji izjave o podaljšanju veljavnosti ponudbe ni predložil ne do 13.00 ure ne do 13.06 ure, temveč šele ob 13.10 uri. Podaljšanje veljavnosti ponudbe je bilo zato prepozno in ne bi bilo pravočasno niti v primeru, ko bi bilo treba kot skrajni rok za predložitev omenjene izjave upoštevati pričetek pogajanj. Iz »Zapisnika pogajanj« je namreč razbrati, da je izbrani ponudnik omenjeno izjavo predložil ob 13.10 uri, to je šele po tem, ko so se pogajanja ob 13.06 uri že pričela. Navedeno po mnenju vlagatelja pomeni, da je naročnik, ki je izjavo o podaljšanju veljavnosti ponudbe izbranega ponudnika štel za pravočasno, kršil načeli enakopravne obravnave ponudnikov ter transparentnosti javnega naročanja, saj bi moral, v kolikor bi postopal v skladu z določbami lastnih navodil glede predložitve omenjene izjave, ponudbo izbranega ponudnika izločiti iz nadaljnjega postopka. Dalje je naročnik po zatrjevanju vlagatelja od ponudnikov zahteval, naj izkažejo, da so v določenem časovnem obdobju izvedli vsaj dve storitvi nadzora nad gradnjo gospodarskih objektov visoke gradnje (kot na primer hale z razponom 15 m ali več ter svetlo višino 8 m ali več) z določeno investicijsko vrednostjo gradbenih del. Izbrani ponudnik je v zvezi z izpostavljenim referenčnim pogojem priglasil dve referenci, od katerih se je ena nanašala na nadzor nad gradnjo gospodarskega objekta visoke gradnje za namene športne dejavnosti, pri čemer je razpon objekta znašal 36 m, svetla višina do najvišjega nosilca 15,2 m, svetla višina do najnižjega nosilca pa 9 m. V povezavi z navedeno referenco po mnenju vlagatelja ne gre prezreti, da je naročnik v okviru predpisanega referenčnega pogoja zahteval nadzor nad gradnjo gospodarskih objektov. Kaj je predstavljalo gospodarski objekt, je po zatrjevanju vlagatelja opredeljevala v času objave javnega razpisa in oddaje končne ponudbe veljavna gradbena zakonodaja. Iz Enotne klasifikacije vrst objektov (CC-SI) s pojasnili (slednja je bila sprejeta z uredbo Vlade, Uradni list RS, št. 109/11; v nadaljevanju: Enotna klasifikacija vrst objektov) je tako izhajalo, da so bili gospodarski objekti uvrščeni v razred »125 Industrijske stavbe in skladišča« (klasifikacijski številki »12510 Industrijske stavbe – stavbe za proizvodnjo« ter »12520 Rezervoarji, silosi in skladišča«), medtem ko je bila športna dvorana uvrščena v razred »126 Stavbe splošnega družbenega pomena« (klasifikacijska številka »12650 Stavbe za šport«). Na podlagi navedenega je po prepričanju vlagatelja jasno, da objekt, nadzor nad gradnjo katerega je predmet priglašene reference, nikakor ne sodi med gospodarske objekte, zato naročnik omenjene reference ne bi smel šteti kot skladne s predpisanimi zahtevami. Ker gre torej pri navedeni referenci za objekt, vezan na izvajanje športnih dejavnosti, je že po namenu jasno, da ne gre za gospodarski objekt, temveč za objekt splošnega družbenega pomena. Obenem – glede na veljavno zakonodajo – ne more biti dvoma o tem, da bi moral investitor gradnje referenčnega objekta v primeru morebitne spremembe športne dvorane v industrijski objekt (ali obratno) pridobiti gradbeno dovoljenje zaradi spremembe namembnosti objekta, kar pa iz konkretne reference ne izhaja. Upoštevaje vse navedeno vlagatelj predlaga, naj Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi ter razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.
Izbrani ponudnik se je v vlogi z dne 28. 6. 2018 izjasnil o navedbah vlagatelja iz zahtevka za revizijo. Navaja, da je naročnik v »Vabilu k pogajanjem in predložitvi končne ponudbe« določil alternativna načina predložitve izjave o podaljšanju veljavnosti ponudbe, to je bodisi s pošto ali osebno dostavo na naslov naročnika najkasneje do torka, 24. 4. 2018, do 13.00 ure (prejemna teorija) bodisi z njeno izročitvijo naročnikovi komisiji pred samimi pogajanji. Da je izbrani ponudnik izjavo o podaljšanju veljavnosti ponudbe naročnikovi komisiji predložil pred začetkom pogajanj, sta po njegovem zatrjevanju na »Zapisniku pogajanj« potrdila tako vlagatelj kot naročnik (oziroma njegova komisija). To po mnenju izbranega ponudnika pomeni, da je bila omenjena izjava predložena skladno s protokolom, opredeljenim v »Vabilu«. Dalje izbrani ponudnik navaja, da naročnik v razpisnih podlagah ni nikjer določil, da mora biti predložena referenca hkrati definirana tudi s katero od možnih klasifikacijskih kod. Sicer pa Enotna klasifikacija vrst objektov pojma gospodarskega objekta, ki ga je v razpisnih podlagah omenjal naročnik, ne definira oziroma ga ne umešča v katerega od klasifikacijskih razredov. Klasifikacije objektov oziroma opredelitve gospodarskega objekta pa ni določil niti naročnik, zato gre po mnenju izbranega ponudnika ugotoviti, da so navedbe vlagatelja o neustreznosti njegove reference neutemeljene. V posledici navedenega je po prepričanju izbranega ponudnika treba zahtevek za revizijo zavrniti.
Naročnik je zahtevek za revizijo s sklepom z dne 11. 7. 2018 zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Navaja, da je v »Vabilu k pogajanjem in predložitvi končne ponudbe« z dne 19. 4. 2018, ki je bilo med drugim poslano tudi vlagatelju in izbranemu ponudniku, naslovnike pozval, naj z izjavo, ki jo morajo predložiti do torka, 24. 4. 2018, do 13.00 ure (prejemna teorija) ali jo naročnikovi komisiji izročiti pred samimi pogajanji, podaljšajo veljavnost ponudbe do 31. 8. 2018. Iz »Vabila« tako izhaja, da je naročnik določil dva enakovredna alternativna načina predložitve omenjene izjave, med njima tudi predložitev slednje z izročitvijo naročnikovi komisiji pred pogajanji. Iz »Zapisnika pogajanj« z dne 24. 4. 2018, ki so ga podpisali vlagatelj, naročnik in izbrani ponudnik, je razbrati, da so vsi trije navedeni subjekti na pogajanjih izjavili, da je izbrani ponudnik izjavo o podaljšanju veljavnosti ponudbe predložil neposredno pred začetkom pogajanj. Ker torej iz navedbe vlagatelja samega, dane na pogajanjih, jasno izhaja, da je izbrani ponudnik zahtevano izjavo predložil skladno z enim izmed dveh alternativno opredeljenih načinov predložitve, ki jih je v »Vabilu« vnaprej določil naročnik, vlagateljevim navedbam o nepravočasnem podaljšanju veljavnosti ponudbe izbranega ponudnika po oceni naročnika ni mogoče slediti. Glede na to, da vlagatelj iz navedb o domnevno nepravočasnem podaljšanju ponudbe, ki so neutemeljene, izpelje v nadaljevanju podane trditve o kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov, so po mnenju naročnika posledično neutemeljene tudi te. Dalje naročnik izpostavlja, da se določba, v kateri je opredeljen zadevni referenčni pogoj, na nobenem mestu ne sklicuje na Enotno klasifikacijo vrst objektov. Tudi sicer pa slednja objektov ne deli na gospodarske in negospodarske, zato naročnik, kot zatrjuje sam, ni imel podlage, da bi ustreznost referenčnih poslov presojal glede na klasifikacijske številke objektov. Pri tem naročnik pripominja še, da tudi ob upoštevanju vsebine Enotne klasifikacije vrst objektov ni mogoče zavzeti stališča, da med gospodarske objekte sodijo zgolj objekti s klasifikacijskima številkama 12510 in 12520. Na podlagi navedenega po mnenju naročnika zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.
Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom z dne 16. 7. 2018, prejetim dne 17. 7. 2018, odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje konkretnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.
Državna revizijska komisija je pri predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo (31. člen ZPVPJN) ugotovila, da je vlagatelj k zahtevku priložil potrdilo o plačilu takse za predrevizijski in revizijski postopek, ki jo je (sicer v skladu s pravnim poukom naročnika, podanim v dokumentu »Odločitev o oddaji javnega naročila« z dne 10. 7. 2018) plačal v prenizki višini, zato je vlagatelja z dopisom, št. 018-131/2018-3 z dne 23. 7. 2018, pozvala na doplačilo takse. Dne 26. 7. 2018 je Državna revizijska komisija prejela potrdilo, ki ji ga je o doplačilu takse v zahtevani višini posredoval vlagatelj.
Državna revizijska komisija je dne 7. 8. 2018 prejela vlogo z dne 3. 8. 2018, s katero ji je naročnik (na podlagi poziva, št. 018-131/2018-5 z dne 31. 7. 2018) odstopil poštno povratnico kot dokazilo o vročitvi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo vlagatelju, iz katere izhaja, da je bil vlagatelju (po pooblaščencu) omenjeni sklep vročen dne 16. 7. 2018. Vlagatelj se do navedb naročnika iz omenjenega sklepa ni opredelil.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, proučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Med strankama revizijskega postopka je spor o tem, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) ter dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ocenil, da je izbrani ponudnik izjavo o podaljšanju veljavnosti ponudbe predložil pravočasno, in ko je obenem presodil, da izbrani ponudnik izpolnjuje tudi pogoje za sodelovanje, ki se nanašajo na tehnično sposobnost, njegova ponudba pa je zato dopustna.
Ravnanje naročnika je treba presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, v skladu s katero je za dopustno šteti ponudbo, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika. Naročnik odda javno naročilo na podlagi meril po tem, ko skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 preveri izpolnjevanje naslednjih pogojev: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3, ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. ter 83. člena ZJN-3, če so ta bila določena.

V zvezi s sporom o zakonitosti oziroma pravilnosti naročnikove ocene o dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija najprej obravnavala revizijske navedbe, ki se nanašajo na časovni vidik omenjene ponudbe, to je na (ne)pravočasnost predložitve izjave o podaljšanju njene veljavnosti.

Rok za predložitev izjave o podaljšanju veljavnosti ponudbe, ki je v konkretnem primeru relevanten za presojo pravočasnosti predložitve slednje, je naročnik določil v dokumentu »Vabilo k pogajanjem in predložitvi končne ponudbe« z dne 19. 4. 2018 (v nadaljevanju: »Vabilo«). Z »Vabilom« je naročnik vsakega od treh ponudnikov, ki so v obravnavanem postopku javnega naročanja predložili ponudbe, pozval, naj z izrecno izjavo podaljša veljavnost predložene ponudbe do dne 31. 8. 2018, pri čemer je navedel še:

»/…/V zvezi s tem vas pozivamo, da predložite izjavo o podaljšanju veljavnosti ponudbe v skladu z zgornjimi navodili najkasneje do torka, 24.04.2018 do 13.00 ure (prejemna teorija), ali jo izročite naročnikovi komisiji pred samimi pogajanji, sicer bomo vašo ponudbo izključili iz postopka oddaje javnega naročila./…/«.

Kot izhaja iz vsebine citiranega določila in navaja tudi naročnik, sta bila v »Vabilu« določena dva alternativna oziroma med sabo enakovredna ter izbiri posameznega ponudnika prepuščena načina predložitve izjave o podaljšanju veljavnosti ponudbe, v tem okviru pa sta bila opredeljena tudi dva alternativno mogoča časovna trenutka njene predložitve – to je predložitev omenjene izjave v skladu s pravili prejemne teorije do 24. 4. 2018 do 13.00 ure ali pa, namesto tega, predložitev omenjene izjave z izročitvijo naročnikovi komisiji pred izvedbo pogajanj.

Z vidika presoje pravočasnosti predložitve zahtevane izjave to pomeni, da je bila slednja predložena znotraj časovno določenih meja, v kolikor jo je naročnik (oziroma njegova komisija) prejel(a) bodisi dne 24. 4. 2018 do 13.00 ure bodisi pred samo izvedbo pogajanj. Medtem ko je torej naročnik rok za predložitev omenjene izjave pri prvonavedenem izmed možnih načinov opredelil z določitvijo datuma in ure, omenjenega roka pri drugonavedenem izmed možnih načinov ni vezal na točno določena datum ter uro, temveč zgolj na začetek pogajanj. To pa pomeni, da je pri drugonavedenem načinu, za katerega med strankama ni spora, da ga je najugodnejši ponudnik izbral med možnima načinoma predložitve zahtevane izjave, treba to izjavo šteti za pravočasno, v kolikor je bila naročnikovi komisiji izročena pred izvedbo pogajanj, ne glede pri tem na sam datum ter uro pričetka teh pogajanj.
Potek pogajanj ter dejstva v zvezi z njimi je naročnik v obravnavanem postopku javnega naročanja dokumentiral v »Zapisniku pogajanj« z dne 24. 4. 2018, na katerega se v okviru dokazovanja svojih navedb o časovnem vidiku predložitve izjave o podaljšanju veljavnosti ponudbe izbranega ponudnika sklicujeta tako vlagatelj kot naročnik.

Na temelju vpogleda v »Zapisnik pogajanj« gre ugotoviti, da je naročnik, kakor navaja že sam, vanj vključil tudi točko »6. Pripombe prisotnih«. Preučitev vsebine omenjene točke pa pokaže, da ta vsebuje tako navedbi izbranega ponudnika in naročnika (oziroma njegove komisije) kot tudi navedbo vlagatelja o tem, da je izbrani ponudnik naročnikovi komisiji izjavo o podaljšanju veljavnosti ponudbe izročil pred začetkom pogajanj. Iz »Zapisnika pogajanj« je tako razbrati navedbo izbranega ponudnika, da je slednji zahtevano izjavo naročnikovi komisiji izročil »pred začetkom postopka (pogajanj, op. Državne revizijske komisije)«, iz navedbe naročnikove komisije izhaja, da ji je izbrani ponudnik omenjeno izjavo izročil »pred samim začetkom pogajanj«, iz navedbe vlagatelja pa, da je izbrani ponudnik to izjavo izročil »neposredno pred začetkom pogajanj«.

Na podlagi vsebinsko skladnih navedb naročnika, izbranega ponudnika in vlagatelja, podanih na »Zapisniku pogajanj«, ki so ga vsi omenjeni tudi podpisali, Državna revizijska komisija na eni strani ugotavlja, da je trditev vlagatelja o prepozno predloženi izjavi o podaljšanju veljavnosti ponudbe izbranega ponudnika neutemeljena, in, posledično, na drugi strani zaključuje, da je naročnik uspel dokazati trditev o tem, da mu je izbrani ponudnik izjavo o podaljšanju veljavnosti njegove ponudbe izročil pred pogajanji, s tem pa pravočasno. Ne gre namreč spregledati, da je naročnik rok, ki je v dani zadevi relevanten za presojo pravočasnosti predložitve omenjene izjave, vezal (zgolj) na začetek pogajanj, ne da bi pri tem časovne meje tega roka opredelil bodisi z določenim datumom bodisi z določeno uro.

Ob upoštevanju dejstva, da naročnik roka, ki ga je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati pri presoji pravočasnosti predložitve omenjene izjave, ni zamejil z določeno uro, ampak z začetkom pogajanj, ter ob sočasnem upoštevanju dejstva, da je izbrani ponudnik omenjeno izjavo predložil pred začetkom pogajanj, zaključka, da je bila torej slednja predložena znotraj časovno določenih meja, ne more spremeniti niti vlagateljeva trditev o tem, da je izbrani ponudnik navedeno izjavo predložil šele ob 13.10 uri, kar pa naj bi bilo šele po začetku pogajanj in s tem prepozno.

V tej zvezi namreč ni mogoče prezreti, da vlagatelj izpostavljeno trditev dokazuje s sklicevanjem na »Zapisnik pogajanj« z dne 24. 4. 2018. Preučitev vsebine slednjega sicer res pokaže, da ta vsebuje navedbo vlagatelja o tem, da je izbrani ponudnik omenjeno izjavo predložil ob 13.10 uri, vendar pa navedeno predstavlja le del vlagateljeve navedbe, ki pa se v celotnem zapisu glasi: »/…/ponudnik navaja, da ponudnik IEI d.o.o. ni ravnal v skladu z navodili predzadnjega odstavka vabila k pogajanjem in predložitvi končne ponudbe ter podaljšanja veljavnosti ponudbe ni oddal v skladu s prejemno teorijo, tj. do torka, 24.04.2018 do 13.00, ampak jo je izročil ob 13.10, neposredno pred začetkom pogajanj./…/«.

Omenjena navedba pa, brana v kontekstu celotnega in ne le dela njenega zapisa, ne potrjuje navedbe vlagatelja o tem, da izbrani ponudnik zahtevane izjave ni predložil pravočasno, saj naj bi jo predložil šele po začetku pogajanj. Citirana navedba namreč dokazuje prav nasprotno – da je izbrani ponudnik zahtevano izjavo sicer res predložil ob 13.10 uri, vendar je to še vedno bilo pred začetkom pogajanj in zato pravočasno. Kot namreč pojasnjuje naročnik, vlagatelj pa temu ne nasprotuje, je v tej zvezi treba razlikovati med pogajanji kot formalno fazo postopka oddaje javnega naročila (slednja se je, kakor izpostavlja vlagatelj ter je razvidno iz »Zapisnika pogajanj«, začela ob 13.06 uri) ter med pogajanji, izvedenimi znotraj te formalne faze postopka oddaje javnega naročila (slednja so se, kot navaja naročnik, vlagatelj pa tega ne zanika, začela po 13.10 uri). Ker pa se gre strinjati z naročnikom, da v »Vabilu« ni bilo jasno določeno, ali mora biti zahtevana izjava naročnikovi komisiji izročena pred pogajanji kot formalno fazo postopka oddaje javnega naročila ali pa morda pred pogajanji kot sestavnim delom te celovite formalne faze pogajanj, razlage glede nejasne opredelitve pojma pogajanj – v skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije, na podlagi katere nejasnih določil oziroma zahtev naročnika ni mogoče šteti v škodo ponudnikom – v konkretnem primeru ni dovoljeno (niti smiselno) zožiti izključno na pogajanja kot formalno fazo postopka oddaje javnega naročila.

Glede na to, da vlagateljevim navedbam o nepravočasni predložitvi izjave o podaljšanju veljavnosti ponudbe izbranega ponudnika torej ni mogoče slediti, vlagatelj pa na teh neutemeljenih navedbah utemeljuje tudi trditve o kršitvi načel enakopravne obravnave ponudnikov ter transparentnosti javnega naročanja, posledično ni moč slediti niti tem.

Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da so navedbe vlagatelja o nepravočasni predložitvi izjave o podaljšanju veljavnosti ponudbe izbranega ponudnika neutemeljene, je v nadaljevanju obravnavala še njegove navedbe o tem, da izbrani ponudnik ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje, ki se nanašajo na tehnično sposobnost.

Naročnik ima namreč v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-3 možnost, da določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na: a) ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, b) ekonomski in finančni položaj ter c) tehnično in strokovno sposobnost. Glede tehnične in strokovne sposobnosti lahko naročnik v skladu z desetim odstavkom 76. člena ZJN-3 določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Tehnične sposobnosti gospodarskega subjekta, ki jih naročnik preverja v skladu s 76. členom ZJN-3, lahko gospodarski subjekt glede na vrsto, količino ali pomen ter uporabo gradenj, blaga ali storitev izkaže na enega ali več načinov, med drugim tudi s seznamom najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov. Zaradi zagotovitve ustrezne ravni konkurence lahko naročnik po potrebi navede, da bo upošteval dokazila o ustreznih dobavah blaga ali opravljenih storitvah izpred več kot treh let (točka b) osmega odstavka 77. člena ZJN-3).

Pogoje za sodelovanje, ki se nanašajo na tehnično sposobnost, je naročnik v obravnavanem postopku javnega naročanja opredelil v dokumentu »Dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila 'Nadzor nad gradnjo naprave za mehansko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov in kosovnih odpadkov v Mariboru' za oddajo javnega naročila po postopku oddaje naročila male vrednosti« (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija), kjer je pod poglavjem »10.2. Pogoji za sodelovanje« v točki »10.2.4. Tehnična in strokovna sposobnost« (med drugim) določil:

»Ponudnik mora izkazati, da je v zadnjih petih (5) letih pred rokom za prejem ponudb uspešno izvedel vsaj:
1) dve (2) storitvi nadzora nad gradnjo gospodarskih objektov visoke gradnje (kot na primer hale z razponom 15 m ali več ter svetlo višino 8 m ali več), katerih investicijska vrednost gradbenih del (brez inštalacij in opreme) znaša vsaj 1 mio € ali več;/…/.

INFORMACIJA ZA UGOTAVLJANJE SPOSOBNOSTI: Seznam referenčnih poslov na Prilogi št. 9 in NASLEDNJA DOKAZILA: Potrdilo o dobro opravljenem delu, izdano s strani referenčnega naročnika (ki mora biti investitor referenčnega posla) za vsako priglašeno referenco na Prilogi št. 10.«

Med strankama revizijskega postopka ni sporno, da je izbrani ponudnik za izkazovanje izpolnjevanja predstavljenega referenčnega pogoja priglasil dve referenci oziroma dva referenčna posla, med njima tudi »nadzor nad gradnjo gospodarskega objekta visoke gradnje za namene športne dejavnosti pri čemer je znašal razpon objekta 36 m, svetla višina do najvišjega nosilca 15,2 m oz. svetla višina do najnižjega nosilca 9 m«, o tem pa se je na podlagi vpogleda v »Seznam referenčnih poslov« (Priloga št. 9) in v »Potrdilo o dobro opravljenem delu« (Priloga št. 19) prepričala tudi Državna revizijska komisija. Med strankama postopka prav tako ni spora o tem, da objekt, nadzor nad gradnjo katerega predstavlja predmet navedenega referenčnega posla, glede na dimenzije ter investicijsko vrednost gradbenih del ustreza zahtevam, določenim v razpisni dokumentaciji.

Med strankama postopka je namreč spor glede vprašanja, ali je naročnik v določbah razpisne dokumentacije sploh imel podlago, ki bi mu omogočala presojo o tem, ali navedeni objekt – po določilih Enotne klasifikacije vrst objektov oziroma po določilih katerega od drugih predpisov – spada med gospodarske objekte ali ne.

V zvezi z izpostavljenim vprašanjem Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da naročnik pojma gospodarskega objekta v razpisni dokumentaciji ni določil, poleg tega pa izrecno ni opredelil niti namena, na katerega bi se bilo pri razlagi vsebine pojma gospodarskega objekta mogoče opreti.

Ob dejstvu, da razpisna dokumentacija v konkretnem primeru pojma gospodarskega objekta torej ni določala, pa se, kot navaja že naročnik, na nobenem mestu tudi ni sklicevala na Enotno klasifikacijo vrst objektov, za katero vlagatelj zatrjuje, da opredeljuje pojem gospodarskega objekta. Nasprotno – razpisna dokumentacija je uporabo Enotne klasifikacije vrst objektov v povezavi z referencami izrecno izključila. Na portalu javnih naročil je bilo namreč dne 12. 6. 2017 ob 11.42 uri zaslediti naslednjo objavo enega od potencialnih ponudnikov:

»/…/Naprošamo, da reference vežete na ustrezno CC-SI klasifikacijo skladno z aktualno zakonodajo.«

Citirani objavi je sledil naročnikov odgovor (slednjega je v povezavi s citirano objavo na podlagi drugega stavka drugega odstavka 67. člena ZJN-3 šteti za del razpisne dokumentacije):

»Vašega predloga naročnik ne sprejema./…/«.

Tudi v primeru, ko bi določila razpisne dokumentacije uporabo Enotne klasifikacije vrst objektov v konkretnem postopku dopuščala, pa vlagateljevi navedbi o tem, da je omenjeni pravni akt tisti, ki opredeljuje pojem gospodarskega objekta, še vedno ne bi bilo mogoče pritrditi. Preučitev Enotne klasifikacije vrst objektov namreč pokaže, da slednja definicije pojma gospodarskega objekta ne vsebuje, posledično pa ne vsebuje niti delitve na gospodarske ter negospodarske objekte. Enotna klasifikacija vrst objektov tako v osnovi pozna zgolj delitev objektov na stavbe in gradbene inženirske objekte, pri čemer stavbe deli na stanovanjske ter nestanovanjske, med katere pa (med drugim) uvršča tako skupino industrijskih stavb in skladišč (mednje sodijo industrijske stavbe s klasifikacijsko številko 12510 ter rezervoarji, silosi in skladišča s klasifikacijsko številko 12520) kot tudi skupino stavb splošnega družbenega pomena (mednje so pod klasifikacijsko številko 12650 uvrščene tudi stavbe za šport).

Ker torej Enotna klasifikacija vrst objektov pojma gospodarskega objekta ne opredeljuje in ga v svojih določbah ne uporablja, tudi ni mogoče slediti vlagateljevi navedbi, da so gospodarski objekti uvrščeni v razred »125 Industrijske stavbe in skladišča«, medtem ko športna dvorana sodi v razred »126 Stavbe splošnega družbenega pomena«. Takšno razlago – ki bi jo tudi sicer bilo moč upoštevati le pod pogojem, da bi Enotna klasifikacija vrst objektov pojem gospodarskega objekta sploh poznala ter ga uporabljala – bi namreč bilo mogoče sprejeti npr. v primeru, ko bi bili kot gospodarski opredeljeni objekti, namenjeni opravljanju gospodarske dejavnosti, ne pa tudi npr. v primeru, ko bi za gospodarske veljali vsi nestanovanjski objekti (to je objekti, ki niso namenjeni bivanju). Glede na to, da Enotna klasifikacija vrst objektov pojma gospodarskega objekta ne pozna, pa predstavljene vlagateljeve navedbe za sprejem odločitve v dani zadevi ne morejo biti relevantne.

Poleg tega, da pojma gospodarskega objekta nista določali niti razpisna dokumentacija niti Enotna klasifikacija vrst objektov, na katero se sicer sklicuje vlagatelj, pa slednjega tudi ni opredeljeval kakšen drug zakon. Posledično gre zato pritrditi navedbi naročnika, da v obravnavanem postopku javnega naročanja pravna podlaga, ki bi naročniku omogočala presojo o tem, kateri objekti sodijo med gospodarske in kateri ne, ni obstajala. Zaradi neobstoja pravne podlage, ki bi določala, kaj gospodarski objekt sploh je oziroma katere objekte je treba šteti za gospodarske, pa tudi ni mogoče slediti navedbi vlagatelja, da objekt, nadzor nad gradnjo katerega predstavlja predmet izpodbijanega referenčnega posla, ni gospodarski objekt. S tega vidika se za irelevantne izkažejo tudi navedbe vlagatelja o tem, da bi moral investitor – ob upoštevanju veljavne zakonodaje – v primeru morebitne spremembe športne dvorane v industrijski objekt (ali obratno) pridobiti gradbeno dovoljenje zaradi spremembe namembnosti objekta. Navedena okoliščina, četudi bi bila podana, (glede na določila razpisne dokumentacije in veljavnih predpisov) namreč ne bi mogla vplivati na presojo ustreznosti referenčnega posla.

Ob tem gre pripomniti, da je naročnik, kot navaja že sam, objekt v okviru določitve referenčnega pogoja opredelil tudi z drugimi zahtevanimi lastnostmi (in torej zanj ni zahteval zgolj, da predstavlja gospodarski objekt). Tako je zanj zahteval, da mora predstavljati objekt visoke gradnje, pri čemer je kot primer takega objekta navedel halo z razponom 15 m ali več ter svetlo višino 8 m ali več. To pomeni, da je naročnik poleg zahteve, da mora biti izpostavljeni objekt gospodarski (izpolnjevanja česar ob umanjkanju opredelitve pojma gospodarskega objekta ni bilo mogoče ugotavljati), določil tudi, da mora biti ta objekt visoka gradnja (izpolnjevanje česar pa je bilo ob dejstvu, da je kot primer takega objekta navedel halo z določenimi dimenzijami, mogoče ugotavljati). Vprašanje, ali objekt, nadzor nad gradnjo katerega predstavlja predmet izpodbijanega referenčnega posla, ima omenjene lastnosti (to je lastnosti, ki jih je bilo v konkretnem primeru mogoče ugotavljati), pa med strankama revizijskega postopka ni sporno.

Ker Državna revizijska komisija kršitev postopka javnega naročanja, ki jih je zatrjeval vlagatelj, ni ugotovila, je zahtevek za revizijo na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 29. 8. 2018

Predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Odvetniška družba Brezovec, o.p., d.o.o., Beethovnova ulica 7, 1000 Ljubljana,
- Snaga, d.o.o., Nasipna ulica 64, 2000 Maribor,
- IEI, d.o.o., Ljubljanska ulica 9, 2000 Maribor,
- Proplus, d.o.o., Strma ulica 8, 2000 Maribor,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve.