018-045/2018 Elektro Maribor, podjetje za distribucijo električne energije, d.d.

Številka: 018-045/2018-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Elektromontažna dela na vpoklic« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba FRAPOL d.o.o., Stari trg 223, Slovenj Gradec (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Elektro Maribor, podjetje za distribucijo električne energije d.d., Vetrinjska ulica 2, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 4. 4. 2018

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu dne 25. 8. 2017 objavil na Portalu javnih naročil, pod številko objave JN 007779/2017-E01. Naročnik je dne 7. 2. 2018 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila št. 2201-19/2017-20, s katero je obe prejeti ponudbi zavrnil kot nedopustni. Iz obrazložitve izhaja, da sta oba ponudnika predložila neustrezni bančni garanciji za resnost ponudbe. Bančni garanciji ponudnika Elektromontaža Inženiring d.o.o. sta neustrezni iz razloga, ker iz njiju ne izhajajo unovčitveni pogoji ter tudi zato, ker ne vsebujeta navedbe o krajevni pristojnosti sodišča. Vlagateljevi bančni garanciji nista ustrezni iz razloga, ker ne vsebujeta vseh treh oblik predložitve.





Zoper navedeno odločitev je vlagatelj dne 21. 2. 2018 pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Predlaga, da se izpodbijana odločitev (v sklopih A in B) razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pravnega varstva, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je bila njegova ponudba neutemeljeno zavrnjena, saj predloženi bančni garanciji ne vsebujeta pomanjkljivosti, za katere bi se lahko ugotovilo, da sta v nasprotju z zahtevami naročnika. Pojasnjuje, da je naročnik s prvotno Odločitvijo o oddaji javnega naročila (dokument št. 2201-219/2017-5, z dne 4. 11. 2017) predmetno javno naročilo v obeh sklopih oddal njegovemu konkurentu. Navaja, da je izvedel vpogled v ponudbo prvotno izbranega ponudnika in ugotovil, da garanciji, ki ju je predložil, odstopata od predpisane vsebine (1. garanciji sta predloženi v srbskem jeziku, 2. na garancijah niso navedeni vsebinski razlogi, pod katerimi sta unovčljivi, 3. na garancijah ni navedeno, da se za njuno unovčenje uporabljajo Enotna pravila za poziv (EPGP-758) in 4. na garancijah ni navedeno, da se bodo morebitni spori reševali pred pristojnim sodiščem v Mariboru in po slovenskem pravu). Naročnik je nato obe ponudbi ponovno pregledal, pri čemer je (v želji, da javnega naročila ne odda vlagatelju) sprejel izpodbijano odločitev. Vlagatelj zatrjuje, da naročnikovo stališče, s katerim je zavrnil njegovo ponudbo, ne drži in kaže na ožjo razlago določil razpisne dokumentacije, kot so jih lahko razumeli ponudniki, hkrati pa navedba elektronske predložitve v SWIFT sistemu za naročnika ni aplikativna in ne vpliva na njegovo pravico do unovčenja. Naročnik je namreč v garanciji za resnost ponudbe z veznikom ali navedel tri možne oblike predložitve (»v papirni obliki s priporočeno pošto ali katerokoli obliko hitre pošte ali po elektronski obliki po SWIFT sistemu na naslov …«). Vlagatelj navaja, da naročnikovo obrazložitev razume na način, da je bila njegova ponudba izločena iz razloga, ker garant v garanciji ni zapisal, da poleg predložitve v papirni obliki s priporočeno pošto ali katerokoli obliko hitre pošte, nudi tudi možnost predložitve garancije v izplačilo v elektronski obliki po SWIFT sistemu. Navaja, da je elektronski SWIFT sistem medbančno komunikacijsko omrežje, v katerem ima vsaka banka svojo BIC oziroma SWIFT kodo v dolžini 8 ali 11 znakov, skladno s standardom ISO 93632, in se uporablja za izmenjavo sporočil med finančnimi institucijami. Vlagatelj še navaja, da niti iz razpisne dokumentacije niti iz vzorca garancije za resnost ponudbe ne izhaja, kdo je tisti subjekt, ki izbere eno izmed treh možnih oblik predložitve. Vzorec bančne garancije, kot ga je pripravil naročnik, je vzorec iz Enotnih pravil za garancijo na poziv (EPGP 758) in ne vsebuje niti podatkov o predmetnem javnem naročilu niti podatkov upravičenca (itd.). Oblika predložitve garancije je element, ki v ničemer ne vpliva na časovno in vsebinsko upravičenje naročnika do njene unovčitve, poleg tega jo v vsakem posameznem primeru določi garant. Navedeno izhaja že iz dejstva, da niso vsi garanti člani SWIFT sistema (zavarovalnice namreč z redkimi izjemami niso članice tega sistema). Navedena oblika tako sploh ni aplikativna, saj bi takšno unovčitev lahko posredovala le banka in ne naročnik, ki je upravičenec po garanciji. Poleg tega tudi naročnik ni član SWIFT sistema, prav tako tudi nima infrastrukture za uporabo tega sistema, kar pomeni, da garancije ne more unovčiti na elektronski način. Da je navedba možnih oblik predložitve bančne garancije alternativna, ter da jo izbere garant je razumel tudi konkurenčni ponudnik, ki je ravno tako predložil garancijo brez možnosti unovčenja v SWIFT sistemu. Če je določena zahteva zapisana na način, ki dopušča več možnih razlag, je potrebno v razmerju do ponudnika uporabiti tisto, ki mu gre v korist (vlagatelj se sklicuje na odločitve Državne revizijske komisije št. 018-97/2016, 018-254/2016, 018-70/2017 in 018-140/2017). Poleg tega se uporaba SWIFT sistema po Enotnih pravilih za garancije na poziv (EPGP-758) izvaja samo za izdajanje kontragarancij med bankami. Temu pritrjuje tudi predloženo stališče garanta (dopis št. 945-PM, z dne 20. 2. 20218). Tudi sicer je potrebno skladnost garancije za resnost ponudbe presojati glede na njen namen - ta pa je v zagotavljanju nemotene unovčljivosti v primeru umika ponudbe, zavrnitve sklenitve pogodbe ali nepredložitve garancije za dobro izvedbo posla. Predmetni garanciji naročniku ne otežujeta unovčenja, zato se očitek nanaša le na formalno neskladnost, ta pa na samo vsebino in potek unovčenja ne more imeti vpliva (vlagatelj se v zvezi s tem sklicuje na odločitvi Državne revizijske komisije št. 018-218/20121 in 018-328/2013).

Naročnik je z dokumentom št. 2201-19/2017-22, z dne 2. 3. 2018, zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov. Navaja, da so očitki, ki se nanašajo na ponudbo družbe Elektromontaža Inženiring d.o.o., brezpredmetni, saj je ponudba tega ponudnika prav tako nedopustna. Vlagatelj v zvezi z očitkom, da naročnik ne želi oddati javnega naročila, ni predložil nobenih dokazil, poleg tega že sama izvedba predmetnega postopka kaže na to, da je javno naročilo nameraval oddati. Zatrjuje, da je vlagateljevo ponudbo izločil zato, ker v predloženih bančnih garancijah niso navedene vse oblike predložitve, ki jih je zahteval. Naročnik tudi navaja, da so bili razlogi za izločitev vlagateljeve ponudbe navedeni v obrazložitvi in jih je mogoče tudi preizkusiti. Opozarja, da je vlagateljev konkurent razpisno dokumentacijo razumel pravilno, saj je v obeh bančnih garancijah navedel tudi SWIFT naslov. Zatrjuje, da je v razpisni dokumentaciji nedvoumno zapisal, da mora biti bančna oziroma zavarovalniška garancija za resnost ponudbe podana v vsebini, kot izhaja iz priloge C/1, ter da bo ponudba ponudnika, ki v ponudbe ne bo predložil ustreznih finančnih zavarovanj, izločena. V točki 15 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe je tudi zapisal, da vsebine obrazcev, izjav, listin in dokumentov ni dovoljeno spreminjati, ter da mora biti ponudba podana na prilogah, izdelanih s strani naročnika. V 14. točki Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe je ponudnike opozoril, da morajo pri pripravi ponudbe in izpolnjevanju obrazcev upoštevati navodila, ki so navedena v posameznem obrazcu, ter da mora ponudnik v ponudbi predložiti tudi izpolnjena, podpisana in žigosana obrazca finančnega zavarovanja. Naročnik je pri tem upošteval tudi tretji odstavek 4. člena Uredbe o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju (Uradni list RS, št. 27/2016; v nadaljevanju: uredba), oziroma je glede oblike predložitve zapisal: »v papirni obliki s priporočeno pošto ali katerokoli obliko hitre pošte ali v elektronski obliki po SWIFT sistemu na naslov … (navede se SWIFT naslov garanta)«. Ker že sama uredba zahteva, da naročnik določi obliko (način) predložitve, kakršnokoli odstopanje od predpisane oblike predložitve pomeni vsebinsko in ne zgolj formalne pomanjkljivosti. Diskrecijska pravica, da izbere eno izmed vnaprej predpisanih oblik predložitve, je na naročniku in ne na banki garanta. Zato so neutemeljeni tudi vlagateljevi očitki o tem, da je razpisna dokumentacija nejasna. Naročnik citira predloženo pojasnilo vlagateljeve banke in ugotavlja, da iz njega izhaja zgolj to, da banka storitve predložitve bančne garancije v SWIFT sistemu ni nudila, ter da se komunikacija SWIFT praviloma uporablja za komunikacijo med bankami v mednarodnem prometu. Da gre pri tem zgolj za stališče vlagateljeve banke, ki je enostransko in vsebinsko spremenila naročnikov vzorec garancije za resnost ponudbe, pa naročnik dokazuje tudi s stališči specialistke za garancije (osebe T.C.L.), ki jih povzema. Navedena oseba je na eno izmed vprašanj odgovorila, da se z notifikacijo garancije pri banki garantu preko medbančnega sistema SWIFT preveri podpisnike na garanciji ter verodostojnost izdanega dokumenta. V izogib dvomom o tem, ali razpolagajo s ponarejenim dokumentom, je priporočila, da se od partnerja zahteva, da njegova banka garancijo izda po SWIFT-u preko njegove poslovne banke. Naročnik še navaja, da iz pojasnila Nove ljubljanske banke izhaja, da je mogoče posredovati garancijo 1. v obliki pisma, 2. z notifikacijo na drugo banko v sistemu SWIFT preko druge banke in 3. s kontragarancijo na drugo banko - izdaja kontragarancije v korist druge banke v sistemu SWIFT. Iz navedenih pojasnil je razvidno, da SWIFT sistem pomeni sistem medbančnega pošiljanja šifriranih sporočil, ki je uporabljiv tudi v notranjem prometu. Navedena pojasnila še dodatno dokazujejo, da vlagateljevi bančni garanciji vsebinsko odstopata od predpisanega vzorca. Takšno odstopanje pa ima tako vsebinsko, kakor tudi časovno komponento. Ni torej ključno, da naročnik ni član SWIFT sistema, pomembno namreč je, da je banka upravičenca (naročnika) članica SWIFT sistema, ter da je članica SWIFT sistema tudi banka garanta (ponudnika). V primeru, da sta obe banki članici SWIFT sistema, lahko vsa ravnanja, povezana z unovčenjem garancije, vključno s preverjanjem verodostojnosti garancije, potekajo preko SWIFT sistema, kar je vsekakor hitreje kot dopisovanje po pošti. Banka (garant) pa lahko zavrne plačilo oziroma prejeto zahtevo za unovčenje le zaradi nepravilnega postopka unovčenja oziroma neupoštevanja tistih pogojev/dokumentov, ki jih je predpisala v garancijskem tekstu. Odsotnost SWIFT sistema pa glede na vse navedeno, zmanjšuje možnosti banke upravičenca (banke naročnika) glede načinov predložitve (unovčenja) bančne garancije za resnost ponudbe v razmerju do banke garanta, oziroma le-to otežuje, kar v končni fazi vpliva tudi na možnosti naročnika, da čim hitreje pridobiti sredstva iz garancije. Naročnik še navaja, da je ponudnikom omogočil predložitev treh možnih instrumentov finančnih zavarovanj za resnost ponudbe, in sicer bančno garancijo, depozit in kavcijsko zavarovanje, kar vse je določeno z namenom, da ponudniki čim lažje predložijo kateregakoli izmed predvidenih finančnih zavarovanj, ki pa morajo biti skladni z naročnikovimi zahtevami.

Vlagatelj se je z vlogo, z dne 8. 3. 2018, izjasnil o navedbah naročnika o odločitvi o zahtevku za revizijo. Ponovno zatrjuje, da je naročnikov vzorec bančne garancije omogočal tri alternativno določene oblike predložitve. Naročnik se pri tem sicer sklicuje na uredbo, ki pa oblike predložitve bančne garancije za resnost ponudbe izrecno ne ureja. Poleg tega uredba določa, da mora naročnik opredeliti način predložitve naročniku in ne garantu. Tudi odločitvi Državne revizijske komisije št. 018-328/2013 in 018-218/2011 ne gresta v naročnikov prid, saj je v obravnavanem primeru namenu bančne garancije v celoti zadoščeno, poleg tega pa očitana pomanjkljivost (četudi bi držalo, da morajo biti navedene vse oblike) ne more vplivati na unovčljivost garancije, saj naročnik ni uporabnik sistema SWIFT. Četudi navedeno ni ključno za presojo, vlagatelj predlaga, naj Državna revizijska komisija pri naročniku preveri, ali je v praksi že kadarkoli vsaj poskušal unovčiti garancije preko SWIFT sistema. Odgovor na to vprašanje bo pripomogel k razjasnitvi pravega namena izločitve njegove ponudbe oziroma bo dokazalo nesmiselnost naročnikove izločitve le-te. Vlagatelj ponovno navaja tudi, da sta predloženi garanciji ves čas unovčljivi v zahtevanih zneskih in pod razlogi, ki jih je predvidel naročnik. Vlagatelj opozarja na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-62/2013, v kateri je zapisala, da zadošča tudi kavcijsko zavarovanje zavarovalnice, in to kljub temu, da je bila takrat zahtevana bančna garancija. Navedeno pa potrjuje stališče o tem, da pravil in zahtev v zvezi s finančnimi zavarovanji ni dopustno presojati preozko oziroma brez upoštevanja njihovega namena. Dejstvo je, zaključuje vlagatelj, da v kolikor bi naročnik želel unovčiti predloženi bančni garanciji, bi to lahko storil brez tveganja, da bo ostal brez zahtevanega poplačila.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) in lastne razpisne dokumentacije, ko je vlagateljevo ponudbo izključil iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Kot je razvidno iz izpodbijane odločitve, je naročnik vlagateljevo ponudbo izločil iz razloga, ker bančni garanciji za resnost ponudbe (naročnik predmetno javno naročilo razpisuje v dveh sklopih, za vsakega izmed njiju pa so morali ponudniki predložiti tudi garancijo za resnost ponudbo) ne ustrezata vsem zahtevam iz razpisne dokumentacije oziroma iz razloga, ker bančni garanciji ne vsebujeta vseh treh zahtevanih oblik predložitve.

Naročnik je v 14. točki Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe navedel, da mora ponudnik pri izpolnjevanju obrazcev upoštevati navodila, ki so navedena v posameznem obrazcu. V 15. točki Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe je opozoril ponudnike, da vsebine obrazcev, izjav listin in dokumentov ni dovoljeno spreminjati, ter da mora biti ponudba podana na prilogah, ki jih je izdelal naročnik.

Zahteve, ki se nanašajo na bančno garancijo za resnost ponudbe, so navedene v točki 32.1 (Zavarovanje za resnost ponudbe) točke 32. (Finančna zavarovanja) Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe, in sicer:

»Ponudnik mora za resnost ponudbe predložiti zavarovanje: bančno oz. zavarovalniško garancijo za resnost ponudbe (Priloga C/1) ali brezobrestni depozit v višini:
Sklop A: 20.000,00 EUR
Sklop B: 10.000,00 EUR

V kolikor bo predložena garancija tuje banke oz. zavarovalnice, bo naročnik obvezno preveril njeno boniteto. Banka mora imeti po merilih ene od mednarodno priznanih institucij za določanje bonitetnih ocen bank (Fitch, Moody`s, Standard&Poor`s, Capital Intelligence) oceno prvega bonitetnega razreda (AM, AA, A) oziroma najmanj najvišjo stopnjo drugega bonitetnega razreda (t.j. BBB).

V primeru, da ponudnik za zavarovanje resnosti ponudbe v postopku javnega naročila (namesto predložitve bančne oz. zavarovalniške garancije) vplača depozit, mora na plačilnem nalogu oziroma na potrdilu o vplačilu depozita navesti naslednje podatke:
- Namen nakazila: Zavarovanje za resnost ponudbe
- Koda namena: DEPT
- Sklic: SI00 XXXXXX-LLLL (oznaka X pomeni številko objave javnega naročila, oznaka L pa označbo leta).

Nakazilo brezobrestnega depozita se nakaže na poslovni račun naročnika: SI56 04515000 0570 965, odprt pri Nova KBM d.d. V ponudbo se kot dokazilo predloži potrdilo o nakazilu depozita.

Če ponudnik k ponudbi ne bo predložil ustreznih finančnih zavarovanj ali če finančna zavarovanja ne bodo vrednostno ustrezala naročnikovim zahtevam, bo njegova ponudba izločena iz nadaljnjega postopka.«

V razpisni dokumentaciji se nahaja tudi vzorec zavarovanja za resnost ponudbe (Priloga C/1), ki so ga morali ponudniki (njihove banke) v celoti izpolniti, podpisati in žigosati.

Ena izmed rubrik zavarovanja za resnost ponudbe, ki so jo morali izpolniti ponudniki (in sicer z vpisom SWIFT naslova garanta), se glasi:

»Oblika predložitve: v papirni obliki s priporočeno pošto ali katerokoli obliko hitre pošte ali v elektronski obliki po SWIFT sistemu na naslov ………………….. (navede se SWIFT naslov garanta).«

Iz zgoraj navedenih delov razpisne dokumentacije je razvidno, da je naročnik ponudnikom omogočil predložitev treh možnih instrumentov finančnih zavarovanj za resnost ponudbe, in sicer bančno garancijo, depozit in kavcijsko zavarovanje.

V kolikor se je ponudnik odločil za predložitev bančne garancije ali zavarovalniške garancije, je moral v celoti izpolniti podpisati in žigosati dva obrazca Priloge C/1 (Zavarovanje za resnost ponudbe), prvega za sklop A, v višini 20.000,00 EUR in drugega za sklop B, v višini 10.000,00 EUR. Naročnikova navodila v zvezi z izpolnjevanjem obrazcev so jasna in ne dopuščajo različnih interpretacij. Iz zgoraj citiranih naročnikovih zahtev jasno in nedvoumno izhaja, da vsebine obrazcev, izjav, listin in drugih dokumentov ni dovoljeno spreminjati, ter da mora biti ponudba podana na prilogah dokumentacije, ki jih je izdelal naročnik. Prav tako je naročnik tudi opozoril ponudnike, da morajo pri pripravi ponudbe in izpolnjevanju obrazcev upoštevati navodila, ki so navedena na posameznem obrazcu, ter da morajo (med drugim) priložiti tudi izpolnjena podpisana in žigosana finančna zavarovanja. Poleg tega je naročnik v obravnavanem primeru ponudnike tudi izrecno opozoril, da če v ponudbi ne bodo predložili ustreznih finančnih zavarovanj, bodo njihove ponudbe izločene iz nadaljnjega postopka.

Kot že izhaja iz te obrazložitve, je bila vlagateljeva ponudba izločena iz razloga, ker bančni garanciji ne vsebujeta vseh oblik predložitve, s katerimi bi jih naročnik lahko unovčil oziroma iz razloga, ker je vlagateljeva banka (Banka Intesa Sanpaolo d.d., Koper) posegla v vzorec bančne garancije tako, da je ponudila le dve možni obliki predložitve - to je bodisi v papirni obliki ali s katerokoli obliko hitre pošte (Bančni garanciji za resnost ponudbe, ki ju je predložil vlagatelj, se v spornem segmentu glasita: »Oblika predložitve: v papirni obliki s priporočeno pošto in/ali katerokoli obliko hitre pošte«).

Pregled vlagateljeve ponudbe torej pokaže (o čemer med naročnikom in vlagateljem ni spora), da je banka v spornih delih obeh bančnih garancij posegla v s strani naročnika vnaprej pripravljen tekst. Namesto, da bi banka v obrazec vnesla svoj SWIFT naslov, tega ni storila, pač pa je celoten tekst, ki se nanaša na elektronsko obliko predložitve zavarovanja, izbrisala iz obrazca, oziroma je ponudila le preostali dve obliki predložitve zavarovanja za resnost ponudbe (»v papirni obliki s priporočeno pošto in/ali katerokoli obliko hitre pošte«). Vlagatelj v zvezi s tem zatrjuje, da niti iz razpisne dokumentacije niti iz vzorca garancije za resnost ponudbe ne izhaja, kdo je tisti subjekt, ki izbere eno izmed treh možnih oblik predložitve. Zatrjuje, da je navedba možnih oblik predložitve bančne garancije alternativna, da jo izbere garant, in da je na takšen način razpisno dokumentacijo razumel tudi njegov konkurent, ki je prav tako predložil bančni garanciji za resnost ponudbe brez možnosti unovčenja v SWIFT sistemu. Če pa je določena zahteva zapisana na način, ki dopušča več možnih razlag, je potrebno v razmerju do ponudnika vedno uporabiti tisto, ki mu gre v korist. Vlagatelj tudi navaja, da sporni garanciji po vsebini naročniku z ničemer ne otežujeta unovčenja, ter da gre v obravnavanem primeru za formalno neskladnost ponudbe, čemur pritrjuje tudi praksa Državne revizijske komisije (vlagatelj se sklicuje na odločitvi Državne revizijske komisije št. 018-218/2011-8 in 018-328/2013-5).

Z vlagateljevim stališčem se ni mogoče strinjati. Kot že izhaja iz te obrazložitve, so morali ponudniki v obravnavanem primeru predložiti garancijo v skladu z vzorcem (oziroma celo na vzorcu), ki ga je pripravil naročnik, naročnik pa je vsakršen poseg v vzorce razpisne dokumentacije tudi izrecno prepovedal ter hkrati napovedal, da bodo ponudbe v nasprotnem primeru izločene. Že iz tega razloga je potrebno pritrditi naročniku v tem, da je pravica izbire oblike predložitve na naročniku in torej ne (kot zmotno zatrjuje vlagatelj) na garantu. Naročnik je namreč prepovedal vsakršni poseg v obrazce, zato so ponudniki (njihove banke) obrazec bančne garancije za resnost ponudbe izpolnili le tako, da so ponudili vse tri oblike predložitve, oziroma da so v spornem delu vpisali zahtevan podatek - to je SWIFT naslov garanta. V konkretnem primeru je torej na naročniku, da se odloči, katero obliko predložitve bo izbral v primeru morebitnega unovčenja finančnega zavarovanja in ta pravica ne pripada banki. Vlagatelju prav tako ni mogoče pritrditi v tem, da je na enak način zahtevo iz razpisne razumel tudi njegov konkurent. Pregled obeh vzorcev, ki ju je predložil vlagateljev konkurent (družba Energomontaža inženiring d.o.o.), namreč pokaže, da temu ni tako, saj je banka navedene družbe (Societe Generale Banka Srbija AD Beograd) tako v bančni garanciji za resnost ponudbe za sklop A, kakor tudi za sklop B, navedla tudi SWIFT naslov (bančni garanciji tega ponudnika sta bili pomanjkljivi iz drugih razlogov in zato je bila tudi ta ponudba izločena iz postopka).

Državna revizijska komisija se sicer strinja z vlagateljem v tem, da je naročnik v obrazcu bančne garancije za resnost ponudbe tri načine predložitve navedel z veznikom »ali« (v papirni obliki s priporočeno pošto ali katerokoli obliko hitre pošte ali po elektronski obliki pa SWIFT sistemu …), a drugače tega tudi ni mogel storiti. V primeru morebitnega unovčenja finančnega zavarovanja bo namreč naročnik lahko izbral le eno izmed treh možnosti. Prav tako je potrebno pritrditi vlagatelju tudi v tem, da sta obe bančni garanciji za resnost ponudbe še vedno unovčljivi, vendar ne na vse tri načine, ki jih je izrecno zahteval naročnik. Ob upoštevanju citiranih naročnikovih zahtev ugotovljene pomanjkljivosti bančne garancije za resnost ponudbe namreč ni mogoče spregledati, zato nastala situacija tudi ni primerljiva z odločitvami Državne revizijske komisije, na katere se sklicuje vlagatelj.

Naročnik je v obravnavanem primeru ponudnikom omogočil predložitev treh možnih instrumentov finančnih zavarovanj za resnost ponudbe, in sicer bančno garancijo, depozit in kavcijsko zavarovanje. Alternativno določeni inštrumenti so torej omogočali ponudnikom, da predložijo kateregakoli izmed njih, v vsakem primeru pa so morali biti skladni z naročnikovimi zahtevami iz razpisne dokumentacije. Poleg tega ni ključno dejstvo, kot to navaja vlagatelj, da naročnik ni član SWIFT sistema, pomembno pri tem je, da je banka upravičenca (naročnika) članica SWIFT sistema, ter da je članica SWIFT sistema tudi banka garanta (ponudnika). V tem primeru lahko namreč vsa ravnanja, ki so povezana z unovčenjem garancije, vključno s preverjanjem verodostojnosti garancije, potekajo preko SWIFT sistema, kar pa je vsekakor hitreje, kot v primeru dopisovanja po pošti. Odsotnost SWIFT sistema pa glede na navedeno, zmanjšuje možnosti banke upravičenca (banke naročnika) v razmerju do banke garanta oziroma le-to otežuje, kar vpliva tudi na možnost naročnika, da čim hitreje pridobi sredstva iz garancije.

In nenazadnje. Ob opisanem dejanskem stanju je vlagatelj imel možnost na naročnika nasloviti zahtevo za dodatno pojasnilo ali (v kolikor je menil, da naročnikove zahteve v tem delu razpisne dokumentacije niso določene dovolj jasno oziroma niso v skladu s pravili javnega naročanja) vložiti zahtevek za revizijo, vendar je bil dolžan to storiti v rokih, ki jih za vložitev zahtevka za revizijo (ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudbe ali na razpisno dokumentacijo) določa 25. člen ZPVPJN. Po poteku teh rokov vsebinska presoja navodil in zahtev iz razpisne dokumentacije ni več dopustna, zaradi česar lahko Državna revizijska komisija le še preveri, ali ponudba izpolnjuje naročnikove zahteve na način, kot je določen v razpisni dokumentaciji.

Ker vlagatelju ni uspelo izkazati, da je naročnik njegovo ponudbo, kot nedopustno, nezakonito izločil iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila, je Državna revizijska komisija na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

Ob upoštevanju vseh zapisanih ugotovitev je Državna revizijska komisija na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 4. 4. 2018




Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije







Vročiti:

- Elektro Maribor, podjetje za distribucijo električne energije d.d., Vetrinjska ulica 2, Maribor,
- FRAPOL d.o.o., Stari trg 223, Slovenj Gradec,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana.


Vložiti:

- v spis zadeve, tu.