018-026/2018 Javni holding Ljubljana d.o.o.

Številka: 018-026/2018-7

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter mag. Mateje Škabar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava zabojnikov za odpadke« v sklopu 4: 770 litrski zabojniki za mešane komunalne odpadke, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ECO MARC d.o.o., Pernovo 19a, 3310 Žalec, ki ga zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika SNAGA Javno podjetje d.o.o., Povšetova ulica 6, 1000 Ljubljana, ki je pooblastilo za izvedbo predmetnega postopka oddaje javnega naročila prenesel na Javni holding Ljubljana d.o.o., Verovškova ulica 70, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 26. 3. 2018

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 10. 1. 2018 se ugodi tako, da se postopek oddaje javnega naročila »Dobava zabojnikov za odpadke« v sklopu 4: 770 litrski zabojniki za mešane komunalne odpadke, razveljavi v celoti.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 6.967,09 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik na podlagi dokumenta Predlog s sklepom za začetek javnega naročila z dne 16. 10. 2017, št. SNAGA-92/17, Obvestila o naročilu (EU 2 – SL), ki je bilo dne 30. 10. 2017 objavljeno na portalu javnih naročil, št. objave JN009263/2017-B01, in Obvestila o naročilu, ki je bilo dne 31. 10. 2017 objavljeno v Uradnem listu Evropske Unije, št. objave 2017/S 209-432782, izvaja odprti postopek z namenom izbire dobavitelja 770-litrskih zabojnikov za mešane komunalne odpadke za obdobje od podpisa okvirnega sporazuma do konca leta 2019 oziroma izčrpanja vrednosti iz okvirnega sporazuma, kar nastopi prej.

Naročnik je dne 27. 12. 2017 sprejel Obvestilo o oddaji javnega naročila SNAGA-92/17 Dobava zabojnikov za odpadke, št. JHL-216-039/2017-013, s katerim je javno naročilo v sklopu številka 4 oddal ponudniku EKO PLUS d.o.o., Vrtna ulica 14, 3220 Štore (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), za ponudbo vlagatelja pa zapisal, da ni dopustna, saj ponujeni zabojniki nimajo zahtevanega certifikata RAL GZ 951/1.

Odločitev o oddaji javnega naročila je bila dne 27. 12. 2017 objavljena na Portalu javnih naročil, št. objave JN009263/2017-ODL01, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.

Vlagatelj je dne 10. 1. 2018 pravočasno vložil Zahtevek za revizijo, v katerem predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi ter razveljavi obvestilo o oddaji javnega naročila, naročnik pa vlagatelju povrne vse stroške revizijskega postopka. Vlagatelj zatrjuje, da
- je njegova ponudba dopustna in naročnik ni zahteval certifikata RAL GZ 951/1;
- bi naročnik moral, ne glede na določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, dopustiti dokazovanje s kakršnimkoli primernim dokazilom;
- izpodbijana odločitev vsebuje napačen pravni pouk.

Naročnik je zahtevek za revizijo dne 16. 1. 2018 posredoval izbranemu ponudniku, ki je pravočasno, dne 22. 1. 2018, posredoval Izjasnitev o navedbah vlagatelja Eko Marc v vezi zahtevka za revizijo, svoji izjasnitvi pa priložil več dokazil.

Naročnik je dne 31. 1. 2018 sprejel Sklep, št. JHL-216-039/2017-022, s katerim je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnil, zavrnil pa tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik zatrjuje, da
- je vlagatelj ponudil zabojnike, ki ne ustrezajo zahtevani kakovostni normi RAL GZ 951/1,
- certifikata, ki ga je v svoji ponudbi predložil vlagatelj, ni mogoče šteti kot enakovreden certifikat (ali »drugo ustrezno dokazilo«).

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 5. 2. 2018 in dne 19. 2. 2018, skladno s prvim in četrtim odstavkom ZPVPJN, odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je opredelil do navedb naročnika iz odločitve o zahtevku za revizijo z dokumentom Opredelitev do navedb naročnika z dne 6. 2. 2018. Vlagatelj zatrjuje, da
- je predložil enakovreden certifikat,
- naročnik s tem, ko vlagatelja ni pozval na pojasnilo ponudbe, ni ustrezno ugotovil vseh relevantnih dejstev,
- so naročnikove navedbe o neenakovrednosti predloženega certifikata prepozne, zato je v zvezi z njimi prekludiran.

Vlagatelj je v Prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2018 podal dodatno obrazložitev svojih navedb iz predhodnih vlog in priložil pravno mnenje »Statement of GGAWB e.W. regarding »RAL Quality Mark«« z dne 5. 3. 2018, Hopfgarten Rechtsanwälte, Wuppertal. Vlagatelj dodatno pojasnjuje
- vlogo združenja GGAWB;
- enakovrednost predloženega certifikata in povezavo s pojmom »znak«, kot izhaja iz 69. člena ZJN-3;
- da dokument »CHECKLISTE«, ki ga je GGAWB pripravilo z namenom preverjanja enakovrednosti drugih certifikatov s certifikatom RAL GZ 951/1, od imetnikov drugih certifikatov zahteva izpolnjevanje strožjih pogojev, kot so sicer določeni za pridobitev samega certifikata RAL GZ 951/1;
- da je podobno pismo, kot izhaja iz ene od prilog - pismo urada za preprečevanje nelojane konkurence, ki jo je izbrani ponudnik priložil svoji izjastnivi (priloga Eko Plus št. 4), prejel tudi proizvajalec ponujenih zabojnikov, ki je podpis izjave o opustitvi nelojalne konkurence zaradi očitne vsebinske neutemeljenosti zavrnil, izdajatelj certifikata RAL GZ 951/1 pa nato ni sprožil nobenega sodnega postopka, kot izhaja iz pisma.

Po pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je, skladno z 31. členom ZPVPJN, zahtevek za revizijo pred meritorno obravnavo predhodno preizkusila in po uradni dolžnosti preverila obstoj procesnih predpostavk. Ker je bilo ugotovljeno, da zahtevek za revizijo izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, ga je Državna revizijska komisija sprejela v obravnavo.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo najprej zatrjuje, da naročnik ni zahteval certifikata RAL GZ 951/1 in, da je ravnal v nasprotju z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja v sklopu 4 izključil iz postopka oddaje javnega naročila kot nedopustno, kljub temu, da je vlagatelj s predloženim certifikatom TÜV Rheinland LGA Products GmbH (v nadaljevanju: TÜV Rheinland) za ponujene zabojnike v celoti izpolnil tehnične zahteve naročnika. Vlagatelj meni, da je izpodbijana odločitev naročnika nezakonita, vlagateljev zahtevek za revizijo pa v celoti utemeljen.

V navezavi na predstavljena vlagateljeva zatrjevanja, je Državna revizijska komisija vpogledala v naročnikovo dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila in ugotovila, da je naročnik:
- v poglavju 1. SPLOŠNA DOLOČILA, v točki 1.1. Predmet javnega naročila določil predmet naročila v sklopu 4, in sicer 770 litrske zabojnike za mešane komunalne odpadke;
- v poglavju 1. SPLOŠNA DOLOČILA, v točki 1.24. Kakovost določil: »Kakovost predmeta ponudbe mora biti v skladu s tehnično specifikacijo naročnika in ostalimi zahtevami naročnika, navedenimi v razpisni dokumentaciji. [...] V kolikor predmet ponudbe ne bo izpolnjeval vseh opisov, zahtev, navedb in kvalitete, navedene v tehničnih zahtevah predmeta javnega naročila, bo naročnik tako ponudbo izločil iz nadaljnjega ocenjevanja.«;
- v poglavju 2. TEHNIČNA SPECIFIKACIJA, v točki 2.1 Splošne zahteve za zabojnike za odpadke v delu, ki se nanaša na »Kakovost« pa (med drugim) določil »zabojniki ustrezajo normam EN 840 1 do 6 in RAL GZ 951/1, certifikate za vsako vrsto zabojnika je potrebno priložiti ponudbi, [...].« (v nadaljevanju: zahteva glede kakovosti).

Državna revizijska komisija na tem mestu ugotavlja, da iz citirane zahteve glede kakovosti jasno izhaja, da je naročnik v njej (med drugim) zahteval, da morajo zabojniki ustrezati normam RAL GZ 951/1, hkrati pa Državna revizijska komisija ugotavlja tudi, da naročnik v tehničnih specifikacijah oziroma v dokumentaciji v zvezi z oddajo naročila ni določil, da bo sprejel morebitne druge norme oziroma znake, ki potrjujejo, da ponujeni zabojniki izpolnjujejo enakovredne zahteve za pridobitev norme RAL GZ 951/1; ni določil, da bo ponudba ustrezala njegovim potrebam in zahtevam tudi, če bodo ponujeni zabojniki normam RAL GZ 951/1 ustrezali na enakovreden način; ni določil, da bo ponudba ustrezala njegovim potrebam in zahtevam, če bodo ponujeni zabojniki ustrezali kateri od drugih (morebitnih) enakovrednih norm; niti ni določil seznama dokumentov, ki naj bi jih za doseganje enakovrednosti z dokumentom o podelitvi norme RAL GZ 951/1 predložili ponudniki.

Kot je Državna revizijska komisija ugotovila že v sklepu št. 018-257/2017-7, podatka »RAL GZ 951/1« v zahtevi glede kakovosti ni razumeti kot zahteve po standardu v smislu 24. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, saj RAL GZ 951/1 po vsebini ne predstavlja (ne pomeni) tehnične specifikacije, ki jo je sprejel »priznani organ za standardizacijo za večkratno ali stalno uporabo, s katero skladnost ni obvezna in sodi v eno od naslednjih kategorij: […] »mednarodni standard« (standard, ki ga sprejme mednarodna organizacija za standardizacijo in je na voljo javnosti), »evropski standard« (standard, ki ga sprejme evropska organizacija za standardizacijo in je na voljo javnosti) oziroma »nacionalni standard« (standard, ki ga na ravni posamezne države sprejme nacionalna organizacija za standardizacijo in je na voljo javnosti), pač pa jo je razumeti kot zahtevo po znaku v pomenu oziroma v smislu, kot izhaja iz 69. člena ZJN-3. Vsebinsko primerljiv zaključek, to je, da RAL predstavlja znak kakovosti, je razbrati tudi iz sodbe Višjega regionalnega sodišča v Düsseldorfu, Nemčija (Oberlandesgericht Düsseldorf), VII-Verg 20/16, z dne 14. 12. 2016, ECLI:DE:OLGD:2016:1214.VII.VERG20.16.00, iz odločitve Republike Hrvaške, Državne komisije za kontrolu postupaka javne nabave, UP/II-034-02/14-01/215, »URBROJ: 354-01/14-8«, z dne 6. 3. 2014 pa izhaja, da RAL GZ 951/1 po vsebini predstavlja znak kakovosti.

O tem, kdo izda oziroma podeli certifikat, da ponujeni zabojniki ustrezajo normi RAL GZ 951/1, naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo zatrjuje, da je Die Gütegemeinschaft Abfall- und Wertstoffbehälter e.V., Skupnost za kakovost zbiralnikov za odpadke in zbiralnikov za recikliranje - registrirano združenje zasebnega prava, katerega člani so izključno proizvajalci zbiralnikov za odpadke in reciklažo (v nadaljevanju: GGAWB), »[...] edino združenje, ki ima pravico podeliti certifikat oziroma oznako kakovosti RAL-GZ 951/1.« in da »[...] vsi proizvajalci in podjetja, ki so certificirani po RAL-GZ 951/1, pripadajo združenju GGAWB.«, vlagatelj pa v zahtevku za revizijo (sicer) sprva navaja, da certifikat RAL GZ 951/1 podeljuje RAL Deutches Institut für Gütesicherung und Kennzeichnung e.V., po prejemu odločitve naročnika o zahtevku za revizijo in izjasnitve izbranega ponudnika pa v opredelitvi do navedb naročnika zavzame stališče, da GGAWB »[...] edini podeljuje certifikat RAL GZ 951/1 [...].« in navede, da v svoji ponudbi niti v (pred)revizijskem postopku ne zatrjuje, da ima certifikat RAL GZ 951/1, »ki ga izdaja edino GGAWB [...]«. Med vlagateljem in naročnikom torej ni spora, da certifikat, da zabojniki ustrezajo normi RAL GZ 951/1, izda GGAWB.

V posledici navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik torej zahteval, da so morali ponudniki, v dokaz izpolnjevanja zahteve glede kakovosti (ustrezanje normi RAL GZ 951/1), ponudbi priložiti certifikat GGAWB, zaradi česar ni mogoče slediti navedbam vlagatelja, da dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila »ni določala, da bi morali zabojniki imeti certifikat RAL GZ 951/1, [...]«, da »tudi ni določala, da bi morali ponudniki kot dokazilo o izpolnjevanju tehničnih zahtev predložiti neposredno certifikat RAL GZ 951/1 [...]« in da iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila »nesporno izhaja, da so morali predložiti katerikoli certifikat, iz katerega izhaja, da ponujeni zabojniki za odpadke ustrezajo normam RAL GZ 951/1.«. Očitek vlagatelja, da naročnik ni zahteval certifikata RAL GZ 951/1, gre tako zavrniti kot neutemeljen.

Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v številnih svojih odločitvah, po poteku roka, določenega za prejem ponudb (in po prejemu odločitve o oddaji naročila), vsebinska presoja določb oziroma zahtev dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni več dopustna (primerjaj četrti odstavek 25. člena ZPVPJN), zaradi česar lahko Državna revizijska komisija preveri le, ali ponudba vlagatelja izpolnjuje zahteve naročnika na način, kot je določen v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

Ob upoštevanju doslej navedenega je Državna revizijska komisija vpogledala v ponudbo vlagatelja in ugotovila, da se v Ponudbi z dne 1. 12. 2017, št. 17-035, nahaja (med drugim) certifikat TÜV Rheinland št. S 60102903 (Zertifikat Nr. S 60102903), z dne 14. 8. 2015, veljaven do 11. 8. 2018, izdan proizvajalcu Abfallbehälter & Container Weber GmbH & o. KG (»Licence Holder« in »Manufacturing Plant«) iz katerega izhaja, da so bili produkti, navedeni v certifikatu, testirani (med drugim tudi) glede na »RAL-GZ 951/1/06.13« (v nadaljevanju: certifikat št. S 60102903), na katerega se v zahtevku za revizijo na več mestih sklicuje tudi vlagatelj.

Ker certifikata št. S 60102903 po normi RAL GZ 951/1 ni izdal GGAWB, ampak TÜV Rheinland, ta ne ustreza zahtevi glede kakovosti, ki jo je v tehničnih specifikacijah dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila določil naročnik. Vlagatelj v opredelitvi do navedb naročnika tudi sam navaja, da »[...] ne zatrjuje, da ima certifikat RAL GZ 951/1, ki ga izdaja edino GGAWB, temveč, da je certifikat, ki ga je predložil v ponudbi, certifikatu RAL GZ 951/1, enakovreden.«.

Vlagatelj sicer zatrjuje, da iz predloženega certifikata št. S 60102903 »[...] jasno in nesporno izhaja [...]«, da so bili ponujeni zabojniki »[...] (med drugim) testirani tudi glede ustreznosti po normah RAL GZ 951/1 ter da tem normam v celoti ustrezajo [...]«, vendar pa v zvezi s tem zadostuje ponoviti, da je v zahtevi glede kakovosti naročnik zahteval, da morajo ponujeni zabojniki poleg tega, da ustrezajo normam EN 840 1 do 6, ustrezati tudi normam RAL GZ 951/1, v dokaz česar je bilo potrebno ponudbi priložiti certifikat GGAWB. Glede na navedeno v predstavljenem smislu niso pravno relevantna niti zatrjevanja naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo o tem, da je omogočil, da se izpolnjevanje zahteve glede kakovosti izkazuje z enakovrednim znakom (oziroma enakovrednim certifikatom), s tem, ko je z »[...] zahtevo po kakovosti določil, kaj bo štel kot ustrezno kakovost, ter kaj bo štel kot enakovredno kakovost oz. kot enakovreden certifikat, konkretneje kakšne norme oziroma znake morajo izpolnjevati enakovredni certifikati. [...]«.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku ni mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju z določili lastne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in v nasprotju z a) alineo prvega odstavka 89. člena ZJN-3, v povezavi z 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 s tem, ko je ugotovil, da ponudba vlagatelja v sklopu 4 ni dopustna, ker zabojniki nimajo zahtevanega certifikata RAL GZ 951/1. Vendar pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da mora naročnik, na podlagi tretjega odstavka 69. člena ZJN-3, sprejeti vse znake, ki potrjujejo, da gradnje, blago ali storitve izpolnjujejo enakovredne zahteve za pridobitev znaka, kar vsebinsko zelo primerljivo izhaja iz tretjega odstavka 1. točke člena 43 Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (Uradni list EU, št. L 94/2014; v nadaljevanju: Direktiva 2014/24/EU), ki v slovenski različici določa, da javni naročniki, ki zahtevajo določen znak, sprejmejo vse znake, ki potrjujejo, da gradnje, blago ali storitve izpolnjujejo enakovredne zahteve za pridobitev znaka pa sklicevanje na znake ne bi smelo imeti učinka omejevanja inovacij (tretji odstavek uvodne izjave 75 Direktive 2014/24/EU). Vlagatelj sicer zatrjuje, da certifikat št. S 60102903 »[...] v smislu tretjega odstavka 69. člena ZJN-3 predstavlja certifikat (oziroma znak), ki potrjuje, da zabojniki za odpadke, ki jih je ponudil vlagatelj, izpolnjujejo enakovredne zahteve za pridobitev certifikata RAL GZ 951/1 [...]«, vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik zahteve glede kakovosti v vsebini, po kateri morajo zabojniki »ustrezajo normam […] RAL GZ 951/1, certifikate za vsako vrsto zabojnika je potrebno priložiti ponudbi.«, ni določil na način, da bi bilo iz nje razbrati, da bo v zvezi z njo sprejel vse znake, ki potrjujejo, da blago (ki predstavlja predmet predmetnega javnega naročila v sklopu številka 4) izpolnjuje enakovredne zahteve za pridobitev znaka (kakovosti), prav tako ni dokazal, da obstajajo drugi znaki, ki potrjujejo, da blago (ki je predmet javnega naročila) izpolnjuje enakovredne zahteve za pridobitev znaka oziroma, da je (morebiti) imel za postavitev zahteve glede kakovosti v predstavljeni vsebini objektivno opravičljive razloge.

Državna revizijska komisija, brez, da bi se opredelila do vprašanja, ali so v zahtevi glede kakovosti v vsebini, da zabojniki »[...] ustrezajo normam EN 840 1 do 6 in RAL GZ 951/1, certifikate za vsako vrsto zabojnika je potrebno priložiti ponudbi, [...]., izpolnjeni vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 69. člena ZJN-3, ugotavlja, da je naročnik s postavitvijo citirane vsebine zahteve glede kakovosti kršil predhodno zapisani tretji odstavek 69. člena ZJN-3, v povezavi s prvim odstavkom 5. člena (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki), 7. členom (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) in 8. členom ZJN-3 (načelo sorazmernosti).

V posledici predstavljenih ugotovitev Državna revizijska komisija preostalih navedb vlagatelja ni obravnavala, saj ob upoštevanju že navedenega, njihova morebitna utemeljenost ne bi več mogla vplivati na (drugačno) odločitev Državne revizijske komisije.

Ker pogodba za predmetni sklop številka 4 še ni sklenjena, je v posledici Državna revizijska komisija, ne glede na prvi odstavek 38. člena ZPVPJN, postopek oddaje predmetnega javnega naročila v sklopu številka 4 razveljavila v celoti, takšno odločitev pa zaradi narave in teže kršitve sprejela na podlagi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZPVPJN.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del prve povedi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je višina takse za revizijski zahtevek v znesku 6.000,00 EUR, ki jo je naročnik določil za vsak posamezen sklop, napačna in izhaja iz naročnikovega napačnega razumevanje instituta okvirnega sporazuma. Vlagatelj meni, da pogodbe oziroma sporazuma, sklenjenega zgolj z enim gospodarskim subjektom, ki vse pogoje glede zagotavljanja blaga, storitev ali gradnje opredeljuje na način, da glede posameznega naročila ali obdobja oddaje več posameznih naročil nista potrebna niti posvetovanje niti pisen poziv naročnika k dobavi oziroma izvedbi posameznega naročila, ne gre obravnavati kot okvirni sporazum iz 48. člena ZJN-3, čeprav količine niso dokončno opredeljene v pogodbi oziroma sporazumu. Meni tudi, da vsaka pogodba za sukcesivno dobavo ni okvirni sporazum. Vlagatelj se pri tem sklicuje na stališče Direktorata za javno naročanje, št. 430-34/2017/1 z dne 26. 1. 2017, »Sklenitev in izvajanje okvirnega sporazuma«. Vlagatelj meni, da bo naročnik v sklopu 4 predmetnega javnega naročila z izbranim ponudnikom sklenil običajno pogodbo o izvedbi javnega naročila, zato bi moral revizijsko takso določiti na podlagi prve povedi drugega odstavka 71. člena ZPVPJN, v znesku dveh odstotkov od cene najugodnejše dopustne ponudbe z DDV za sklop 4, kar znaša 3.912,91 EUR.

ZJN-3 v drugem odstavku 48. člena določa, da okvirni sporazum pomeni sporazum med enim ali več naročniki in enim ali več gospodarskimi subjekti, katerega predmet je določitev pogojev, s katerimi se uredijo naročila, ki se oddajo v posameznem obdobju, zlasti v zvezi s ceno in, če je ustrezno, predvideno količino. Dalje, v šestem odstavku istega člena ZJN-3 določa, da če se okvirni sporazum sklene z enim samim gospodarskim subjektom, se naročila na podlagi sporazuma oddajo v skladu s pogoji iz okvirnega sporazuma. Pri oddaji naročil se naročnik lahko pisno posvetuje z gospodarskim subjektom, podpisnikom okvirnega sporazuma, in zahteva, da po potrebi dopolni svojo ponudbo. Iz stališča Direktorata za javno naročanje, na katerega se sklicuje vlagatelj, iz točke 3.1. Okvirni sporazumi, sklenjeni z enim gospodarskim subjektom, sicer res izhaja, da vsaka pogodba za sukcesivno dobavo še ni okvirni sporazum in da, pogodba ali sporazum ne šteje za okvirni sporazum po 48. členu ZJN-3, temveč za običajno pogodbo o izvedbi javnega naročila, če za izvedbo posameznega naročila ni potrebno, da naročnik po sklenitvi pogodbe oziroma sporazuma, a pred dobavo ali izvedbo tega naročila, komunicira z izvajalcem oziroma mu izrecno odda posamezno naročilo oziroma poziv k dobavi oziroma izvedbi. Vendar pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (med drugim),
- v poglavju 1. SPLOŠNA DOLOČILA, v točki 1.1. Predmet javnega naročila določil, da bo dobava zabojnikov potekala sukcesivno ves čas veljavnosti okvirnega sporazuma in da bo okvirni sporazum sklenjen z dnem podpisa obeh strank okvirnega sporazuma in imel rok veljavnosti do konca leta 2019 oziroma do izčrpanja vrednosti iz okvirnega sporazuma, kar nastopi prej;
- v poglavju 2. TEHNIČNE SPECIFIKACIJE, v točki 2.1 Splošne zahteve za zabojnike za odpadke, v podtočki Dobava določil, da bo dobava vseh zabojnikov potekala sukcesivno;
- v poglavju 2. TEHNIČNE SPECIFIKACIJE, v točki 2.2. Okvirne količine po sklopih določil, da v sklopu 4 naroča (okvirno) 1500 zabojnikov;
- v Prilogi 7, vzorcu OKVIRNEGA SPORAZUMA pa določil v 2. členu (med drugim), da so količine blaga okvirne, v 3. členu (med drugim), da so cene na enoto mere, navedene v ponudbi, fiksne v času veljavnosti okvirnega sporazuma, v 4. členu (med drugim), da prodajalec izstavi račun v roku osmih dni po podpisu primopredajnega zapisnika (dobavnice) in uspešno opravljenem prevzemu blaga, v 6. členu pa (med drugim), da se bo dobava v času veljavnosti okvirnega sporazuma izvajala sukcesivno, »na osnovi pisnih naročil kupca (preko elektronske pošte)«.

Iz navedenega izhaja, da ni mogoče slediti navedbam vlagatelja, da pogodbe oziroma sporazuma v konkretnem primeru ne gre obravnavati kot okvirni sporazum iz 48. člena ZJN-3. Iz določb vzorca okvirnega sporazuma jasno izhaja, da se bo dobava izvajala na podlagi posameznih pisnih naročil kupca, torej je komunikacija med naročnikom in izvajalcem pred dobavo blaga potrebna in predvidena, in sicer v obliki poziva k dobavi. Direktorat za javno naročanje je za primer, da vsaka pogodba za sukcesivno dobavo še ni okvirni sporazum zapisal primere, ko naročniki naročajo električno energijo, kurilno olje, zemeljski plin, goriva, storitve stacionarne in mobilne telefonije, storitve zavarovanja oseb, ipd, kar ne gre enačiti z dobavo okvirno določene količine zabojnikov. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik ravnal pravilno, ko je v konkretnem primeru takso za revizijski postopek odmeril upoštevaje drugi odstavek 71. člena ZPVPJN, v višini 6.000,00 EUR, saj se odločitev nanaša na izbiro strank za sklenitev okvirnega sporazuma, sprejeto v odprtem postopku.

Ker je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila, je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT), priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 6.000,00 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini priložil zahtevku za revizijo);
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 951,97 EUR (1.700 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju višine točk, kot jih je v zahtevku za revizijo (navzgor) zamejil vlagatelj, 1. točke tarifne številke 40 OT in ob upoštevanju 22% DDV,
- izdatke v pavšalnem znesku po 11. členu OT v višini 15,12 EUR (27 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena OT, ob upoštevanju vrednosti točke in ob upoštevanju 22% DDV.

Razliko do priglašenih stroškov, in sicer stroške sestanka s stranko, stroške pregleda listin in dokumentacije, kot izhajajo iz stroškovnika v zahtevku za revizijo, stroške druge obrazložene vloge med postopkom, materialne stroške, stroške sestanka s stranko, stroške pregleda listin in dokumentacije, kot izhajajo iz stroškovnika v opredelitvi vlagatelja do navedb naročnika ter stroške druge obrazložene vloge med postopkom, materialne stroške, stroške sestanka s stranko, stroške pregleda listin in dokumentacije, kot izhajajo iz stroškovnika v prvi pripravljalni vlogi je Državna revizijska komisija zavrnila, saj v konkretnem primeru navedeni stroški bodisi niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT) bodisi jih ni mogoče priznati kot samostojne storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah OT (tarifna številka 39). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške pravnega varstva v višini 6.967,09 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, 26. 3. 2018


predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije











Vročiti:
- Javni holding Ljubljana d.o.o., Verovškova ulica 70, 1000 Ljubljana
- Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana
- Eko plus d.o.o., Vrtna ulica 14, 3220 Štore


Vložiti:
- v spis zadeve, tu