018-029/2018 Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti,

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Boruta Smrdela, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »Redno vzdrževanje vojnih grobišč v letu 2018« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložilo podjetje S IN G, gradbeništvo in storitve, d.o.o., socialno podjetje, Delnice 8, 4223 Poljane nad Škofjo Loko, ki ga zastopa odvetnik Zoran Vunjak, Kotnikova 5, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Kotnikova 28, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 8.3.2018

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.
2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 15.1.2018 na Portalu javnih naročil pod št. objave JN000193-2018-W01 objavil javno naročilo male vrednosti za »Redno vzdrževanje vojnih grobišč v letu 2018«.
Vlagatelj je z vlogo z dne 29.1.2018 vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj meni, da je naročnik prekršil določilo 31. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) s tem, ko je navedeno javno naročilo pridržal zgolj za invalidska podjetja in zaposlitvene centre, izključil pa ostale kategorije podjetij, ki jih omenja navedena zakonska določba in za katera je prav tako mogoče pridržati javno naročilo. Po vlagateljevem mnenju 31. člen ZJN-3 naročniku ne omogoča, da bi izbiral med tam navedenimi kategorijami podjetij, ampak so pridržana naročila pridržana za katerokoli podjetje, ki izpolnjuje statusni kriterij iz navedene zakonske določbe, zato mora biti vsem takšnim podjetjem omogočeno sodelovanje na razpisu (nenazadnje zakon pri naštevanju teh podjetij uporablja veznik »ter«). Da navedeno drži, po vlagateljevem mnenju izhaja tudi iz stališča predlagatelja ZJN-3, kot tudi iz 20. člena Direktive 2014/24/EU oz. 38. člena Direktive 2014/25/EU, ki določata, da si države članice lahko pridržijo pravico do sodelovanja v postopkih javnega naročanja za invalidska podjetja in gospodarske subjekte, katerih glavni cilj je družbeno in poklicno vključevanje invalidnih ali prikrajšanih oseb, ali določijo, da se taka javna naročila izvedejo v okviru programov zaščitnega zaposlovanja. Vlagatelj je prepričan, da zakonodajalec ni želel razlikovati med invalidskimi in socialnimi podjetji, saj gre pri obeh oblikah za gospodarske subjekte, ki omogočajo družbeno in poklicno vključevanje prikrajšanih oseb. Vlagatelj navaja tudi, da je 26.1.2018 naročnika prek portala javnih naročil opozoril na očitano kršitev, ta pa je odgovoril, da se javno naročilo pridrži zgolj za invalidska podjetja in zaposlitvene centre, ki zaposlujejo več kot 40 oz. 50% invalidov od skupnega števila vseh zaposlenih, s čimer naj bi sledil prej cit. določbam direktiv. V nadaljevanju vlagatelj citira preambulo (36) k Direktivi 2014/24/EU (podobno preambula (5) k Direktivi 2014/25/EU) ter navaja, da je iz citiranega besedila jasno razvidno, da namen direktiv ni v razlikovanju statusa invalidnih oseb do statusa socialno ogroženih oseb oz. med invalidskimi in socialnimi podjetji, temveč je za obe vrsti podjetij sugerirana enaka obravnava. V prid stališču, da ni podlage za dajanje prednosti posamezni vrsti podjetja, vlagatelj navaja še dokument Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport »Usmeritve za izvajanje postopkov javnega naročanja v okviru izvajanja evropske kohezijske politike« z dne 15.4.2016, o ključnih novostih, ki jih prinaša ZJN-3, kjer je v tč. 5 navedeno, da v primeru odločitve za izvedbo pridržanega javnega naročila naročnik povabi k sodelovanju le ponudnike, ki izkažejo status invalidskega podjetja, zaposlitvenega centra ali socialnega podjetja. Vlagatelj zaključuje, da je naročnik s tem, ko je predmetno javno naročilo pridržal izključno za invalidska podjetja in zaposlitvene centre, nezakonito omejih možnost sodelovanja na razpisu socialnim podjetjem in podjetjem s socialno vsebino, zato predlaga, da naročnik zahtevku ugodi, v celoti razveljavi obravnavani postopek oddaje javnega naročila ter vlagatelju povrne stroške postopka pravnega varstva, kot so specificirani v zahtevku za revizijo.
Naročnik je s sklepom št. 4300-1/2018/4 z dne 5.2.2018 vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen ter zavrnil njegovo zahtevo za povrnitev stroškov. V obrazložitvi naročnik navaja, da je vlagatelj vsekakor stranka v postopku, da pa vendarle dvomi v njegovo aktivno legitimacijo glede na njegov status socialnega podjetja. V nadaljevanju naročnik navaja, da se je za rešitev, ki je po vlagateljevem mnenju sporna, odločil zato, ker skladno s slovensko zakonodajo, to je z Zakonom o socialnem podjetništvu (Uradni list RS, št. 20/2011 in 90/2014, v nadaljevanju: ZSocP), invalidska podjetja in zaposlitveni centri sledijo tako ciljem obeh evropskih direktiv kot tudi ciljem predlagatelja ZJN-3. Naročnik se ob tem sklicuje na 5. člen ZSocP, kjer so taksativno navedene področja, na katerih se opravljajo dejavnosti socialnega podjetništva, ter opozarja, da med njimi ni dejavnosti gradbeništva in storitev, kar je glavna registrirana dejavnost vlagatelja. Prav tako iz Akta o ustanovitvi družbe z dne 30.12.2016 izhaja, da večina opredeljene dejavnosti družbe ni uvrščena med dejavnosti socialnega podjetništva, kot so opredeljene z Uredbo o določitvi dejavnosti socialnega podjetništva (Uradni list RS, št. 54/2012 in 45/2014, v nadaljevanju: Uredba) v povezavi s 5. členom ZSocP, kar tudi ni združljivo z zahtevami socialnega podjetništva v delu, kjer morajo pravne osebe izkazati, da so ustanovljene pretežno z namenom trajnega opravljanja dejavnosti socialnega podjetništva ali drugih dejavnosti z namenom zaposlovanja najbolj ranljivih skupin ljudi na trgu dela, s čimer se dosega javni interes (opravljanje dejavnosti v javnem interesu), kot je to določeno v 3. alineji 4. člena ZSocP. Status socialnega podjetja lahko ne glede na vrsto dejavnosti skladno s 6. členom ZSocP pridobijo tudi poslovni subjekti, ki opravljajo druge dejavnosti z namenom zaposlovanja najbolj ranljivih skupin ljudi na trgu dela, ki se na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87. in 88. Pogodbe uvrščajo med prikrajšane delavce, resno prikrajšane delavce in invalide. Naročnik navaja še, da je z omejitvijo povabila k sodelovanju le na invalidska podjetja in zaposlitvene centre, ki jih ureja Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 16/2007 – uradno prečiščeno besedilo, 87/2011, 96/2012 – ZPIZ-2 in 98/2014, v nadaljevanju: ZZRZI), sledil tako preambuli in 20. členu Direktive 2014/24/EU ter 38. členu Direktive 2014/25/EU, ki podpira družbeno in strokovno vključevanje invalidnih oseb. Invalidska podjetja morajo namreč imeti zaposlenih vsaj 40%, zaposlitveni centri pa vsaj 50% zaposlenih invalidov ob pogoju najmanj 5 zaposlenih delavcev, zato so ti subjekti manj konkurenčni na trgu. Po naročnikovem mnenju tudi iz 31. člena ZJN-3 ne izhaja, da bi moral naročnik pri izvedbi pridržanega javnega naročila k sodelovanju kumulativno povabiti vse v prvem odstavku navedene subjekte (invalidska podjetja in zaposlitvene centre ter socialna podjetja in podjetja s socialno vsebino), saj jih sam zakon navaja ločeno in je torej naročniku prepuščena odločitev, kateri skupini bo naročilo pridržal. Medtem ko je vsebina 31. člena prenesena iz 20. člena Direktive 2014/24/EU, je zakonodajalec tu naročniku omogočil sodelovanje tudi s socialnimi podjetji, ni pa moč na podlagi te vključitve trditi, da lahko naročnik izvede pridržano javno naročilo le, če povabi obe vrsti podjetij – tj. invalidska in socialna. Da je treba 31. člen ZJN-3 razumeti na ta način, po naročnikovem mnenju kaže tudi način ločenega zapisa, da invalidska podjetja in zaposlitvene centre ureja skupaj isti zakon (ZZRZI), medtem ko socialna podjetja oz. podjetja s socialno vsebino ureja drug zakon (ZSocP).
Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo štev. 4300-1/2018/5 z dne 7.2.2018 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.
Vlagatelj se je z vlogo z dne 20.2.2018, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 21.2.2018, opredelil do navedb naročnika v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Vlogi prilaga izpis iz evidence AJPES in navaja, da gre pri vlagatelju za socialno podjetje, katerega glavna dejavnost ni gradbeništvo in storitve, kot to zavajajoče navaja naročnik, ampak je to dejavnost urejanja in vzdrževanja zelenih površin in okolice, ki skladno z ZSocP sodi med dejavnosti socialnega podjetništva. Vlagatelj sicer meni, da je besedilo 31. člena ZJN-3 dovolj jasno in niti ne potrebuje posebne interpretacije, vkljub temu pa opozarja, da že iz jezikovne razlage 31. člena (uporaba besedice »ter«) ne izhaja možnost, da bi naročnik naročilo pridržal zgolj za posamezno obliko tam navedenih podjetij. Takšno interpretacijo potrjuje tudi teleološka razlaga, saj se, kot je to razvidno iz predloga za sprejem zakona, v državnozborski proceduri ni omenjala prav nobena distinkcija med podjetji oz. ponudniki, ki zaposlujejo posamezne kategorije prikrajšanih delavcev. Argument, da iz 31. člena ZJN-3 ne izhaja neposredna zahteva, da bi moral naročnik k sodelovanju povabiti kumulativno vse subjekte, ki jih določba omenja, drži, vendar pa bi ravno zaradi njene (za naročnika) nezadostne konkretiziranosti, naročnik moral vsebino določbe poiskati z uporabo metod razlage, česar pa ni storil.
Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.
V zvezi z naročnikovimi dvomi o tem, ali je vlagatelju »glede na njegov status socialnega podjetja« mogoče priznati aktivno legitimacijo, Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je, kot je razvidno iz predložene razpisne dokumentacije (Obrazec št. 11), predmet obravnavanega javnega naročila urejanje grobišč, kar vključuje različna dela, povezana z urejanjem okolice (strojna in ročna košnja, grabljenje in odvoz pokošene trave, obrezovanje grmičevja, pletje poti, čiščenje smeti, odstranitev in odvoz uvelega cvetja, vencev in sveč po Dnevu spomina na mrtve ipd.), ne vključuje pa nobenih gradbenih del. Uredba v 2. členu (Opredelitev dejavnosti) med dejavnosti socialnega podjetništva po področjih, opredeljenih v 5. členu ZSocP, uvršča tudi dejavnost »urejanje in vzdrževanje zelenih površin in okolice« (Področje dejavnosti socialnega podjetništva »Ohranjanje narave, urejanje in varstvo okolja in zaščita živali«, Šifra dejavnosti 81.300). Kot izhaja iz izpisa iz evidence AJPES, ki ga je predložil vlagatelj v vlogi z dne 20.2.2018, je od 7.7.2015 glavna dejavnost vlagatelja dejavnost pod šifro 81.300 (urejanja in vzdrževanja zelenih površin in okolice). Prav tako je iz vpogleda v evidenco / seznam socialnih podjetij, ki ga vodi Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (in je dostopen na spletni strani http://www.mgrt.gov.si/si/delovna_podrocja/socialno_podjetnistvo/evidenca_so_p/) razvidno, da je podjetje vlagatelja vpisano v omenjeni seznam (zap. št. 229), kot njegova glavna dejavnost pa je vpisana dejavnost urejanja in vzdrževanja zelenih površin in okolice (šifra dejavnosti 81.300). Vse navedeno po prepričanju Državne revizijske komisije ne potrjuje naročnikovih dvomov glede vlagateljeve aktivne legitimacije za vodenje revizijskega postopka.

V obravnavani zadevi je sicer med strankama spor o tem, ali je bil naročnik upravičen razpisati obravnavano javno naročilo na način, da ga je na podlagi 31. člena ZJN-3 pridržal le za invalidska podjetja in zaposlitvene centre, ne pa tudi za socialna podjetja.

V skladu z 31. členom ZJN-3 (pridržana javna naročila) lahko naročnik v postopku javnega naročanja povabi k sodelovanju le invalidska podjetja in zaposlitvene centre, kot jih določa zakon, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov, ter socialna podjetja in podjetja s socialno vsebino, kot jih določa zakon, ki ureja socialno podjetništvo. V primeru pridržanega javnega naročila v skladu s tem členom lahko gospodarski subjekt odda del javnega naročila v podizvajanje le invalidskim podjetjem in zaposlitvenim centrom, kot jih določa zakon, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov, ter socialnim podjetjem ter podjetjem s socialno vsebino, kot jih določa zakon, ki ureja socialno podjetništvo. Naročnik, ki namerava javno naročilo pridržati za prej navedena podjetja, mora to navesti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.
Kot je razvidno iz predloga ZJN-3, ki ga je na 47. redni seji dne 23.7.2015 določila Vlada Republike Slovenije (dokument št. 00714-8/2015/28 z dne 23.7.2015), se 31. člen ZJN-3 nanaša na 20. člen Direktive 2014/24/EU oz. 38. člen Direktive 2014/25/EU, ki določata, da si države članice lahko pridržijo pravico do sodelovanja v postopkih javnega naročanja za invalidska podjetja in gospodarske subjekte, katerih glavni cilj je družbeno in poklicno vključevanje invalidnih ali prikrajšanih oseb. V obrazložitvi besedila 31. člena je zapisano tudi, da se z navedeno določbo v javno naročanje vnašajo tako imenovane socialne komponente in komponente, ki vključujejo varstvo okolja. Trg javnih naročil naj bi zagotavljal enakopravnost in dostopnost do javnih naročil tudi z vidika vključevanja tistih kategorij gospodarskih subjektov, ki jih je zaradi njihove specifike potrebno obravnavati pod drugačnimi pogoji. Tako sta na primer zaposlitev in poklic ključna elementa pri zagotavljanju enakih možnosti za vsakogar ter prispevata k vključevanju v družbo. V tem smislu gospodarski subjekti, ki zaposlujejo invalidne osebe in vključujejo izvajanje programov zaščitene zaposlitve, učinkovito prispevajo k vključevanju ali ponovnem vključevanju invalidov na trg dela. Vendar se lahko izkaže, da pod običajnimi konkurenčnimi pogoji ne morejo dobiti naročila. Zato je primerno določiti, da lahko naročniki pravico do sodelovanja v postopkih oddaje javnega naročanja ali določenih sklopov teh naročanj prepustijo takim podjetjem.
Direktiva 2014/24/EU v 20. členu (podobno 38. člen Direktive 2014/25/EU) določa, da države članice lahko pridržijo pravico do sodelovanja v postopkih javnega naročanja za invalidska podjetja in gospodarske subjekte, katerih glavni cilj je družbeno in poklicno vključevanje invalidnih ali prikrajšanih oseb, ali določijo, da se taka javna naročila izvedejo v okviru programov zaščitnega zaposlovanja, če je vsaj 30 % zaposlenih v navedenih podjetjih, gospodarskih subjektih ali programih invalidnih ali prikrajšanih delavcev. V javnem razpisu mora biti napotilo na ta člen. Kako je treba razumeti pojem »prikrajšana oseba«, je mogoče razbrati iz uvodne izjave (36) Direktive 2014/24/EU (podobno uvodna izjava (51) Direktive 2014/25/EU) – gre na primer za brezposelne osebe, pripadnike prikrajšanih manjšin ali socialno marginalizirane skupine.
Spredaj navedena pravila direktiv torej državam članicam dopuščajo, da nacionalnim javnim naročnikom omogočijo uresničevanje socialnih ciljev s tem, da konkretno podprejo priložnosti za delo in zaposlitev za invalide in prikrajšane osebe, ki živijo v njihovih skupnostih. Države članice lahko to storijo na način, da v notranjem pravu določijo pravila, na podlagi katerih naročnikom omogočijo, da postopek oddaje javnih naročil pridržijo za določene kategorije ponudnikov (gospodarskih subjektov ali programov), ki poslujejo s ciljem integracije invalidov in (drugih) prikrajšanih oseb. Direktive sicer neposredno ne obravnavajo vprašanja, ki je predmet tega revizijskega spora – tj., ali je treba v posamezni postopek oddaje javnega naročila vključiti vse možne »upravičene« kategorije ponudnikov, ali pa ga je mogoče pridržati le za določeno vrsto subjektov – določajo pa pogoj, da mora biti vsaj 30 % zaposlenih v takšnih subjektih (gospodarskih subjektih ali programih) invalidnih ali prikrajšanih delavcev. Iz navedenega je mogoče sklepati, da mora biti vključevanje invalidov in prikrajšanih oseb (njihova socialna integracija in ne le priložnostno zaposlovanje) primarni cilj ponudnikovega poslovanja.
Slovenski zakonodajalec je možnost, ki jo nudijo spredaj navedene določbe javno-naročniških direktiv, implementiral na način, da je naročnikom omogočil pridržanje posameznih javnih naročil za subjekte, ki so navedeni v 31. členu ZJN-3. Zakon pri tem »upravičenih« subjektov ne navaja konkretno, ampak s sklicevanjem na področno zakonodajo, tj. ZZRZI in ZSocP.
Namen ureditve v ZZRZI je povečati zaposljivost invalidov in vzpostaviti pogoje za njihovo enakovredno udeležbo na trgu dela z odstranjevanjem ovir in ustvarjanjem enakih možnosti (2. člen ZZRZI). ZZRZI ureja dve vrsti poslovnih subjektov, ki zaposlujejo in usposabljajo invalide, tj. zaposlitveni center ter invalidsko podjetje. Zaposlitveni center (43. člen ZZRZI) je pravna oseba, ki se ustanovi zaradi zaposlovanja invalidov izključno na zaščitenih delovnih mestih in mora zagotavljati programe, ki vsem zaposlenim invalidom zagotavljajo stalno in neprekinjeno delo in vse pravice, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja. Kot invalidsko podjetje (52. člen in nasl. ZZRZI) pa lahko posluje gospodarska družba (družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba ali komanditna delniška družba), če med celim poslovnim letom zaposluje in usposablja najmanj 40% invalidov od vseh zaposlenih v družbi.
Namen ureditve v ZSocP je spodbujanje socialnega podjetništva v smislu trajnega opravljanja dejavnosti socialnega podjetništva ali trajnega opravljanja drugih dejavnosti pod posebnimi pogoji zaposlovanja, s proizvodnjo in prodajo proizvodov ali opravljanjem storitev na trgu, pri čemer ustvarjanje dobička ni izključni niti glavni cilj opravljanja dejavnosti (3. člen ZSocP). ZSocP določa, da nepridobitna pravna oseba lahko posluje kot socialno podjetje, če pridobi status socialnega podjetja (8.člen). ZSocP ureja dva tipa socialnih podjetij. Socialno podjetje tipa A je ustanovljeno za trajno opravljanje dejavnosti socialnega podjetništva na način, da trajno zaposluje najmanj enega delavca v prvem letu in najmanj dva delavca v nadaljnjih letih poslovanja. Socialno podjetje tipa B je ustanovljeno za zaposlovanje oseb iz 6. člena zakona (težje zaposljive osebe) na način, da določeno dejavnost opravlja s trajnim zaposlovanjem najmanj tretjine teh delavcev od vseh zaposlenih delavcev.
Primerjava obeh zakonskih ureditev pokaže, da ne urejata enake materije. Enako velja za organizacijske oblike, v katerih se opravlja dejavnost, ki je predmet njune ureditve. Medtem ko so zaposlitveni centri ter invalidska podjetja iz ZZRZI namenjeni izključno povečanju zaposljivosti invalidov in vzpostavitvi pogojev za njihovo enakovredno udeležbo na trgu dela, je področje dejavnosti socialnih podjetij iz ZSocP bistveno širše in poleg zagotavljanja socialne vključenosti, spodbujanja zaposlovanja in poklicnega usposabljanja oseb, ki so brezposelne ali jim grozi brezposelnost, zajema tudi dejavnost socialnega varstva, družinskega varstva, varstva invalidov, znanosti, raziskovanja, izobraževanja in vzgoje, zagotavljanja in organiziranja mladinskega dela, varstva in promocije zdravja, ekološke proizvodnje hrane, ohranjanja narave, spodbujanja uporabe obnovljivih virov energije in razvoja zelene ekonomije, socialnega turizma, socialne trgovine itd. (5. člen ZSocP). Ob tako različnih področnih ureditvah v obeh zakonih (ZZRZI in ZSocP) ter ob dejstvu, da ju tudi ZJN-3 v 31. členu navaja ločeno, po presoji Državne revizijske komisije ni mogoče trditi, da iz določbe 31. člena ZJN-3 izhaja, da bi moral naročnik pri izvedbi posameznega pridržanega javnega naročila k sodelovanju kumulativno povabiti vse v prvem odstavku navedene subjekte (tj. invalidska podjetja in zaposlitvene centre po ZZRZI ter socialna podjetja po ZSocP). Da je omenjeno določbo ZJN-3 razumeti na način, da se lahko naročnik sam odloči o tem, katerim skupinam subjektov bo pridržal posamezno javno naročilo, je mogoče razbrati tudi iz komentarja k 31. členu ZJN , kjer je na str. 167 zapisano, da »…[K]er je naročniku prepuščeno, da se pri posameznih predmetih lahko sam odloči, ali bo določeno naročilo pridržano, se lahko tudi odloči, ali ga bo pridržal bodisi za invalidska podjetja in zaposlitvene centre ali za socialna podjetja, oziroma ga lahko pridrži za obe vrsti podjetij.«
Državna revizijska komisija ob vsem navedenem zaključuje, da naročniku ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja s tem, ko je predmetno javno naročilo pridržal le za invalidska podjetja in zaposlitvene centre, ne pa tudi za socialna podjetja, zato je zahtevek za revizijo na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 8.3.2018




Predsednica senata:
mag. Mateja Škabar
članica Državne revizijske komisije



Vročiti:

- Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Kotnikova 28, Ljubljana
- Odvetnik Zoran Vunjak, Kotnikova 5, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve

Natisni stran