018-241/2017 Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo

Številka: 018-241/2017-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »Nakup materiala za interventno kardiologijo« - sklop 4 in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba KEFO d.o.o., Brnčičeva 29, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna ZUPANČIČ & MAUHLER, odvetnik Gregor Zupančič, Mala ulica 5/VII, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 15.12.2017

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.
2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne kot neutemeljena.
3. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne 6.6.2017 na Portalu javnih naročil, pod štev. objave JN 005709/2017-B01 (spremembe dne 27.6., 4.7. in 4.7.2017) ter dne 6.7.2017 v Uradnem listu EU pod štev. objave 2017/S 128-261028 objavil skupno javno naročilo po odprtem postopku za nakup materiala za interventno kardiologijo v petih sklopih. Dne 30.8.2017 je naročnik sprejel odločitev štev. 4301-14/2017/54, s katero je odločil, da navedenega naročila ne bo oddal v nobenem od petih sklopov.
Zoper navedeno odločitev je vlagatelj v delu, ki se nanaša na četrti sklop (sklop 4) dne 13.9.2017 pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Predlaga, da se izpodbijana odločitev v tem delu razveljavi, naročniku naj se naloži, da vlagatelju omogoči vpogled v dokumente, iz katerih izhaja ocenjena vrednost in višina zagotovljenih sredstev za predmet naročila v sklopu 4 ter zahteva povrnitev stroškov pravnega varstva, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vlagatelj navaja, da je naročnik v obrazložitvi izpodbijane odločitve navedel, da vlagateljeva ponudba izpolnjuje vse tehnične zahteve, vendar pa presega zgornjo najvišjo dovoljeno ceno na EM brez DDV ter da iz tega razloga ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, zaradi česar v skladu z 29. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o javnem naročanju (Ur.l.RS, štev. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) ni dopustna. Ob navedenem vlagatelj zaključuje, da naročnikova odločitev o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe formalno sloni na razlogu, da ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, dejansko pa je naročnik ponudbo izločil iz razloga, ker je zanj predraga in jo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne more sprejeti. Vlagatelj poudarja, da je vnaprej določena želena cena, ki jo je naročnik poimenoval »najvišja dovoljena cena na enoto mere«, neresnična in zavajajoča, saj trg žilnih opornic ni reguliran s strani Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke, temveč je oblikovanje njihovih cen prepuščeno trgu. Zato je poimenovanje »zaželene«, »želene« ali »priporočljive cene« s terminom »najvišja dovoljena cena« po vlagateljevem mnenju neprimerno. Naročnik po vlagateljevem mnenju zaželene cene tudi ni realno določil, saj je prejel samo ponudbe, ki presegajo želeno ceno oziroma je po želeni ceni prejel samo tehnično neustrezno blago. Naročnik je sicer določil zaželeno ceno v razpisni dokumentaciji, vendar zavrnitev ponudbe na osnovi preseganja te cene po vlagateljevem prepričanju ni zakonit razlog za zavrnitev ponudbe. ZJN-3 namreč neposredno ureja, kdaj je ponudba nedopustna zaradi previsoke ponujene cene (nesprejemljiva ponudba) in naročnika omejuje, da izloči ponudbo zaradi preseganja vnaprej določene želene vrednosti, če za takšno zavrnitev ne obstoji zakonsko predvidena okoliščina – da naročnik nima zagotovljenih sredstev v višji vrednosti, kot je podana želena cena. Vlagatelj še navaja, da naročnik ni nikoli razkril podatke o višini zagotovljenih sredstev, niti ni želel teh podatkov razkriti na podlagi vloge za vpogled po 35. členu ZJN-3, saj je vlagateljevo zahtevo za vpogled zavrnil. Vlagatelj meni, da bi naročnik šele v primeru, če bi izkazal, da bolnišnice nimajo dovolj sredstev za nakup žilnih opornic v skupni vrednosti, lahko zavrnil vlagateljevo ponudbo kot predrago (nesprejemljivo). Poleg tega bi moral naročnik glede na to, da so bile nabavne cene žilnih opornic v preteklem letu v bolnišnicah, ki so pristopile k skupnemu javnemu naročil, mnogo višje od zaželene cene, ocenjeno vrednost oblikovati na podlagi podatkov o stroških preteklih dobav in v tem okviru zagotoviti sredstva za nakup stentov. Ker je bil vlagatelju onemogočen vpogled v spisovno dokumentacijo, iz katerega izhajajo podatki, ki se tičejo njegove ponudbe – torej podatki o višini zagotovljenih sredstev za predmetni sklop – je vlagatelj prikrajšan pri uveljavljanju učinkovitega pravnega varstva. Zato vlagatelj Državno revizijsko komisijo poziva, naj naročniku naloži, da se vpogled v navedeno dokumentacijo vlagatelju omogoči in se mu skladno z ZPVPJN dopusti dopolnitev zahtevka za revizijo ali pa vsaj, da vpogleda v razpisno dokumentacijo in preveri, ali ima naročnik za skop 4 zagotovljena ustrezna sredstva. Vlagatelj je namreč prepričan, da naročnik ima zagotovljena sredstva oziroma, da sploh ne more izkazati, koliko sredstev ima na voljo za predmet naročila. Na koncu vlagatelj dodaja, da naročniku per se ne nasprotuje, da zavrne vse ponudbe v sklopu 4, vendar odločitev o zavrnitvi ponudbe ne sme sloneti na strani ponudnikov (ker ponudbena cena presega želeno ceno), pač pa na naročniku, ki je pri pripravi dokumentacije in tehničnih zahtev ravnal neprimerno in pomanjkljivo ter zato ni zmožen oddati naročila.
Naročnik je s sklepom štev. 4301-14/2017/71, z dne 15.11.2017 vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil, zavrnil njegovo zahtevo povrnitev stroškov ter vlagatelju naložil vračilo stroškov postopka v višini 498,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti skupaj z zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi naročnik navaja, da je ponudnikom vnaprej jasno sporočil, kakšna je lahko najvišja cena na EM brez DDV in na tej podlagi odločil, da je vlagateljeva ponudba nedopustna. Zakon naročniku ne prepoveduje, da v dokumentaciji določi zgornjo mejo, s katero označuje svojo pripravljenost plačati nek proizvod ali storitev (takšno stališče je že zavzela tudi Državna revizijska komisija v zadevi 018-201/2016). Naročnik je v zvezi s tem na Portalu javnih naročil na vprašanja ponudnikov izrecno odgovoril, da ponudnik sicer lahko ponudi višjo ceno, vendar pa bo takšna ponudba nedopustna, ter da zahteve (cenovne omejitve) iz razpisne dokumentacije, s katerimi označuje svojo pripravljenost plačevati konkretni proizvod, ne namerava spremeniti. Naročnikova zahteva je razumna ter v skladu z načelom gospodarnosti, zato mu ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja in na tej podlagi je naročnik povsem utemeljeno zavrnil vse ponudbe, v katerih ponudbena cena na EM brez DDV presega vnaprej določeno zgornjo najvišjo določeno ceno, saj kot takšne ne ustrezajo njegovim potrebam in zahtevam. Dejstvo je, da se zgornja najvišja dovoljena cena na EM brez DDV šteje kot ena od potreb in zahtev naročnika iz razpisne dokumentacije, slednja pa je že postala pravnomočna, zato je vlagatelj v skladu s 25. členom ZPVPJN s tovrstnimi navedbami prepozen. Prav tako je vlagatelj prepozen tudi z navajanji o domnevno napačnem poimenovanju in domnevno nerealno določeni višini s strani naročnika določene cenovne omejitve, saj so takšni očitki možni najkasneje do nastopa roka za oddajo ponudb. Naročnik je vlagateljevo ponudbo zavrnil iz razloga, ker je ta presegla zgornjo najvišjo dovoljeno ceno na EM brez DDV, zato so brezpredmetna tudi vlagateljeva zavzemanja za to, da bi moral naročnik njegovo ponudbo zavrniti iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev, prav tako pa tudi vse druge navedbe vlagatelja v zvezi z višino zagotovljenih sredstev. Čeprav je vlagatelj v tem delu prekludiran, naročnik iz previdnosti vendarle opozarja na dejstvo, da v okvir zahtev in pogojev iz točke a) prvega odstavka 89. člena ZJN-3 ne sodijo zgolj tehnične zahteve, ampak tudi druge zahteve kot je na primer rok veljavnosti ponudbe, zahteve v zvezi s finančnimi zavarovanji ipd.. Če te niso izpolnjene, je ponudba nedopustna. Povsem enako velja tudi za zahteve v zvezi z najvišjo dovoljeno ceno. Naročnik zavrača tudi trditve vlagatelja o domnevnem onemogočanju uveljavljanja pravice do pravnega varstva, ki naj bi bilo posledica naročnikove zavrnitve možnosti vpogleda v podatke o višini zagotovljenih sredstev za posamezen sklop. Dokumentacija, iz katere so tovrstni podatki razvidni, v skladu s 35. členom ZJN-3 namreč ni javna pred pravnomočnostjo odločitve o oddaji javnega naročila. Ne glede na to pa so iz izpodbijane odločitve razvidne vse ustrezne informacije, ki so bistvenega pomena za uveljavljanje pravnega varstva, zato je naročnik prepričan, da vlagatelju ni bilo onemogočeno učinkovito uveljavljane pravnega varstva. Naročnik v nadaljevanju navaja še, da je pri presoji revizijski navedb ugotovil, da vlagatelj več kot očitno namenoma zavlačuje s postopkom ter naročniku onemogoča nadaljnja ravnanja v tem postopku, povezana s pričetkom novega postopka za oddajo predmetnega javnega naročila. Vlagatelj v nobenem delu zahtevka za revizijo ne izpodbija naročnikove odločitev o tem, da je njegova ponudba nedopustna (ter celo izrecno navaja, da ne nasprotuje naročnikovi odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb v sklopu 4), ampak si tudi po roku, ko bi sicer lahko vložil zahtevek za revizijo zoper razpisno dokumentacijo, prizadeva prepričati naročnika in Državno revizijsko komisijo, da bi moral naročnik ocenjeno vrednost oblikovati na podlagi podatkov o stroških preteklih dobav, ki so bili bistveno višji. Takšno ravnanje vlagatelja je v hudem nasprotju z načelom gospodarnosti in brez kakršnekoli pravne podlage. Naročnik je prepričan, da je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo le z namenom zavlačevanja postopka izbire ponudnika v novem postopku oddaje predmetnega javnega naročila, zato Državni revizijski komisiji predlaga, da vlagatelju in njegovim zakonitim zastopnikom izreče denarno kazen. Na koncu vlagatelj zahteva še povrnitev stroškov, nastalih v revizijskem postopku, in sicer za strošek plače javnega uslužbenca na delovnem mestu podsekretar, ki je sodeloval pri pripravi odločitev naročnika o vlagateljevem zahtevku za revizijo (skupaj 498,00 EUR). Naročnik navaja še, da mu je dobro poznana praksa Državne revizijske komisije glede pravice naročnika do povrnitve stroškov predrevizijskega postopka, vendar pa naročnik takšnemu stališču ne more slediti kot pravilnemu. Določba četrtega odstavka 70. člena ZPVPJN namreč pravico do povrnitve stroškov ne veže na status stranke postopka, ampak na status naročnika, četudi je slednji po ZPVPJN dolžan sprejeti odločitev o zahtevku za revizijo. Obravnava zahtevka za revizijo in sestava odločitve naročnika pa zanj predstavlja strošek tako, kot za vlagatelja predstavlja strošek zastopanja po odvetniku.
Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo štev. 4301-14/2017/72 z dne 16.11.2017 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka. V vlogi naročnik med drugim Državni revizijski komisiji predlaga, da vlagatelju in njegovemu zakonitemu zastopniku v skladu z 21. členom ZPVPJN zaradi zlorabe pravice do pravnega varstva izreče denarno kazen, in sicer vsakemu v višini 1.300,00 EUR.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 21.11.2017 opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi se vlagatelj opredeljuje do posameznih naročnikovih trditev in dodatno pojasnjuje revizijske navedbe.

Naročnik se je z vlogo z dne 28.11.2017 opredelil do vlagateljevih navajanj. Naročnik vztraja pri vseh svojih dotedanjih navedbah ter podaja dodatne argumente, s katerimi nasprotuje vlagateljevim trditvam.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V obravnavani zadevi vlagatelj naročniku očita, da ni imel veljavnih zakonskih podlag za zavrnitev njegove ponudbe kot nedopustne. Vlagatelj je namreč prepričan, da naročnikova odločitev o nedopustnosti njegove ponudbe le formalno sloni na razlogu, da ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, dejansko pa je naročnik po njegovem prepričanju ponudbo izločil iz razloga, ker je zanj predraga in jo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne more sprejeti. Po vlagateljevem mnenju vnaprejšnja določitev zgornje dovoljene cene na EM brez DDV (oziroma, kot jo imenuje vlagatelj, zaželene cene) tudi ne more biti zakonit razlog za zavrnitev ponudbe, saj ZJN-3 po vlagateljevem mnenju naročnika omejuje, da izloči ponudbo zaradi preseganja vnaprej določene želene vrednosti, če za takšno zavrnitev ne obstoji zakonsko predvidena okoliščina, da naročnik nima zagotovljenih sredstev v višji vrednosti, kot je podana želena cena. Poleg tega pa naročnik po vlagateljevem mnenju zaželene cene tudi ni realno določil, saj je prejel samo ponudbe, ki presegajo želeno ceno oziroma je po želeni ceni prejel samo tehnično neustrezno blago.

Vlagateljevim očitkom ni mogoče pritrditi. Kot je razvidno iz predložene spisovne dokumentacije, je naročnik že v razpisni dokumentaciji (dokument štev. 4301-14/2017 z dne 2.6.2017, vključno z odgovori na vprašanja ponudnikov, objavljenimi na Portalu javnih naročil dne 26. in 30.6.2017) določil zgornjo (vrednostno) mejo, s katero je označil svojo pripravljenost plačati za EM (kos) predmeta javnega naročila (naročnik jo je poimenoval »zgornja najvišja dovoljena cena na EM brez DDV«). Pri tem je naročnik potencialne ponudnika opozoril, da »Ponudnik sicer lahko ponudi ceno, ki je višja od najvišje dovoljene cene na EM brez DDV, vendar pa bo takšna ponudba nedopustna, saj ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v razpisni dokumentaciji.« Vlagatelj je bil torej ves čas postopka (enako kot drugi potencialni ponudniki) seznanjen z omenjenim pravilom iz razpisne dokumentacije, vendar mu vse do sprejema izpodbijane odločitve o neoddaji javnega naročila ni nasprotoval z vložitvijo zahtevka za revizijo (v tem smislu naročnik upravičeno opozarja na prekluzijo iz drugega odstavka 25. člena ZPVPJN). V obravnavani zadevi torej ne gre, kot skuša prikazati vlagatelj, za spor v zvezi z določitvijo zagotovljenih sredstev oziroma ocenjene vrednosti predmeta javnega naročila, temveč za spor, povezan z uporabo pravila o zgornji (vrednostni) meji, po kateri je naročnik (še) pripravljen plačati enoto mere predmeta naročila.

V zvezi z navedenim Državna revizijska komisija opozarja, da je že v zadevi 018-201/2016-8 (na katero se sicer sklicuje tudi naročnik) navedla, da pravilo razpisne dokumentacije, s katerim naročnik določi zgornjo (vrednostno) mejo, s katero označuje svojo pripravljenost plačevati nek predmet nabave, ni v nasprotju s predpisi o javnem naročanju, če je bilo to pravilo določeno vsem ponudnikom enako (9. člen ZJN-2, sedaj 7. člen ZJN-3) in jih je naročnik vse z njim seznanil (8. člen ZJN-2, sedaj 6. člen ZJN-3), ponudniki sami pa morajo sprejeti odločitev, ali želijo sprejeti tako naročnikovo omejitev plačevanja za predmet naročila. Državna revizijska komisija je v omenjeni zadevi tudi zapisala, da takšno naročnikovo pravilo sicer ni nerazumno, saj ga v določenih okoliščinah, ki bi naročnika postavile v položaj, ki bi ga lahko še obvladal, podpira 6. člen ZJN-2 (sedaj 4. člen ZJN-3). Vsi ponudniki zato lahko na enakih osnovah (9. člen ZJN-2, sedaj 7. člen ZJN-3), ki so znane vnaprej (8. člen ZJN-2, sedaj 6. člen ZJN-3), samostojno z upoštevanjem vseh relevantnih tržnih tveganj oblikujejo ceno (7. člen ZJN-2, sedaj 5. člen ZJN-3). Ali bodo ponudniki v ceno ponujenega predmeta popolno, pravilno in primerno vključili vsa tveganja, ni naročnikovo tveganje. Lahko pa bi bilo naročnikovo tveganje, če bi bile te cene tako visoke, da naročnik ne bi imel dovolj denarja za nabavo celotne potrebne količine oziroma, da bi moral poiskati druge vire za nabavo celotne potrebne količine.

K navedenemu je treba dodati tudi, da ZJN-3 v tč. 29 prvega odstavka 2. člena ZJN-3, kjer je podana opredelitev pojma »dopustna ponudba«, kot takšno označuje ponudbo, ki »…ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila« (poudarila Državna revizijska komisija). Ne držijo torej vlagateljeva navajanja o tem, da je naročnikove potrebe in zahteve mogoče vezati le na tehnične dele ponudbe.

Kot izhaja iz relevantnega dela obrazložitve izpodbijanega sklepa o neoddaji javnega naročila, je naročnik navedel, da je vlagateljevo ponudbo obravnaval kot nedopustno iz razloga, ker »… presega zgornjo dovoljeno ceno na EM brez DDV – ponudnik ponuja ceno na EM brez DDV v višini 229,00 EUR, medtem ko je naročnik za predmetni sklop določil zgornjo najvišjo dovoljeno ceno na EM brez DDV v višini 180,00 EUR.«. Pregled spisovne dokumentacije v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila, ki jo je Državni revizijski komisiji predložil naročnik, pokaže, da je naročnik v postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb ugotovil (Predlog strokovne komisije o neoddaji naročila, štev. 4301-14/2017/53 z dne 29.8.2017), da je vlagatelj za sklop 4 oddal ponudbo, ki izpolnjuje vse tehnične zahteve naročnika, vendar pa obenem ne izpolnjuje v razpisni dokumentaciji zapisane zahteve naročnika po »zgornji najvišji dovoljeni ceni na EM brez DDV«. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je naročnik po mnenju Državne revizijske komisije s tem, ko je vlagateljevo ponudbo zavrnil kot nedopustno, ravnal skladno s tč. 29 prvega odstavka 2. člena ZJN-3 v povezavi s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3, ki med drugim določa, da naročnik lahko odda javno naročilo po tem, ko preveri, da je ponudba skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija preverila še vlagateljev očitek o tem, da naj bi mu naročnik nezakonito odrekel pravico do vpogleda v podatke o višini zagotovljenih sredstev za posamezen sklop, zaradi česar naj bi mu bila kratena pravica do učinkovitega pravnega varstva. V zvezi z navedenim naročnik nasprotno trdi, da dokumentacija, ki vsebuje podatke o višini zagotovljenih sredstev, v skladu s pravili ZJN-3 ni javna pred pravnomočnostjo odločitve o oddaji javnega naročila in da so bili vlagatelju v obrazložitvi izpodbijane odločitve na voljo vse ustrezne informacije, ki so bistvenega pomena za uveljavljanje pravnega varstva.

Omenjene vlagateljeve očitke je treba presojati na podlagi določbe 35. člena ZJN-3, ki ureja vprašanja javnosti in zaupnosti v postopkih oddaje javnih naročil. Katere podatke je treba obravnavati kot javne, je določeno v drugem odstavku 35. člena, in sicer so javni podatki specifikacije ponujenega blaga, storitve ali gradnje in količina iz te specifikacije, cena na enoto, vrednost posamezne postavke in skupna vrednost iz ponudbe ter vsi tisti podatki, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe v okviru drugih meril. Med podatki, ki jih je treba obravnavati kot javne, zakon ne navaja tudi podatkov o zagotovljenih sredstvih in/ali ocenjeni vrednosti javnega naročila, zato (kot na to pravilno opozarja naročnik) v tej fazi postopka od naročnika ni mogoče zahtevati vpogleda vanje. Vpogled v tovrstne podatke bi bilo mogoče od naročnika terjati šele po pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročila, na podlagi določbe četrtega odstavka 35. člena ZJN-3, ki določa, da so vsi dokumenti v zvezi z oddajo javnega naročila po pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročila javni, če ne vsebujejo poslovnih skrivnosti, tajnih in osebnih podatkov ter da se pred tem datumom določbe zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014, 50/2014, 19/2015 – odl. US in 102/2015; v nadaljevanju ZDIJZ) ne uporabljajo. Iz cit. določbe je torej razvidno, da je mogoče od naročnika uspešno terjati vpogled v podatke o zagotovljenih sredstvih in/ali ocenjeni vrednosti javnega naročila šele po pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročil ali zavrnitvi vseh ponudb. Pred tem rokom namreč določbe ZDIJZ ne veljajo (to pa hkrati pomeni, da po pravnomočnosti naročnikove odločitve veljajo poleg omejitev dostopa do informacij, kot so določene v četrtem odstavku 35. člena, tudi omejitve dostopa do določenih informacij, za katere tako določa ZDIJZ).

Vlagatelj še navaja, da naj bi mu bila zaradi zavrnitve možnosti vpogleda v spisovno dokumentacijo, iz katere so razvidni podatki o višini zagotovljenih sredstev za posamezni sklop (vlagateljeva vloga z dne 5.9.2017 in odgovor naročnika z dne 8.9.2017) onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Tudi navedeni očitek vlagatelja je treba zavrniti kot neutemeljen. Kot je je Državna revizijska komisija navedla v predhodnem odstavku, določba 35. člena ZJN-3 od naročnika ne zahteva, da bi moral še pred pravnomočnostjo odločitve o oddaji javnega naročila omogočiti vpogled v podatke o zagotovljenih sredstvih in/ali ocenjeni vrednosti predmeta javnega naročila. Poleg tega je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da (kot je bilo že pojasnjeno v obrazložitvi tega sklepa) bistvo spora med naročnikom in vlagateljem ni v višini zagotovljenih sredstev in/ali ocenjene vrednosti predmeta naročila, ampak v tem, ali je naročnik pravilno in zakonito zavrnil vlagateljevo ponudbo kot nedopustno. Glede na to, da je naročnik v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o neoddaji javnega naročila jasno navedel, da je vlagateljevo ponudbo obravnaval kot nedopustno iz razloga, ker »… presega zgornjo dovoljeno ceno na EM brez DDV – ponudnik ponuja ceno na EM brez DDV v višini 229,00 EUR, medtem ko je naročnik za predmetni sklop določil zgornjo najvišjo dovoljeno ceno na EM brez DDV v višini 180,00 EUR«, je imel vlagatelj tudi po presoji Državne revizijske komisije dovolj informacij, da je lahko pripravil zahtevek za revizijo in učinkovito uveljavljal pravico do pravnega varstva.

Državna revizijska komisija ob vsem navedenem zaključuje, da naročniku ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, ko je vlagateljevo ponudbo izločil iz postopka, zato je zahtevek za revizijo na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila kot neutemeljen.

Ker je Državna revizijska komisija v revizijskem postopku ugotovila, da naročniku ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja ob izločitvi vlagateljeve ponudbe kot nedopustne in ker takšna naročnikova odločitev ne temelji na razlogih, ki bi bili povezani z višino zagotovljenih sredstev za izvedbo javnega naročila, Državna revizijska komisija ni posebej odločala o vlagateljevem predlogu, naj sama preveri, ali ima naročnik za skop 4 zagotovljena ustrezna sredstva (vlagatelj je namreč prepričan, da naročnik ima zagotovljena sredstva oziroma, da sploh ne more izkazati, koliko sredstev ima na voljo za predmet naročila). Kot je Državna revizijska komisija že pojasnila v obrazložitvi tega sklepa, v obravnavanem primeru namreč ne gre za spor v zvezi z določitvijo zagotovljenih sredstev oziroma ocenjene vrednosti predmeta javnega naročila, ampak za spor o tem, ali je naročnik zakonito izločil vlagateljevo ponudbo iz razloga, ker le-ta ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Zato tudi preverjanje višine zagotovljenih sredstev za izvedbo predmetnega javnega naročila s strani Državne revizijske komisije ne bi imelo nobenega vpliva na odločitev v tem revizijskem postopku.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Naročnik je priglasil stroške v višini 498,00 EUR - t.j stroške plače javnega uslužbenca, ki so bili potrebni za pripravo odločitev o vlagateljevem zahtevku za revizijo. Glede navedenih stroškov Državna revizijska komisija ugotavlja, da gre za stroške, ki so vključeni v taksi za predrevizijski in revizijski postopek, ki jo je moral vlagatelj plačati ob vložitvi zahtevka za revizijo. Plača javnega uslužbenca namreč sodi med stroške za delo organa odločanja, katere krije država, deloma pa stranke s plačilom taks. Ker naročnik v predrevizijskem postopku sprejema odločitve v vlogi organa odločanja (in ne v vlogi stranke postopka pravnega varstva), je potrebno stroške naročnika, ki predstavljajo porabljene ure njegovih uslužbencev pri pripravi odločitve o zahtevku za revizijo, všteti v takso. Državna revizijska komisija zato zaključuje, da ni najti pravne podlage za povračilo priglašenih stroškov naročnika, zato je zahtevo naročnika za povrnitev stroškov zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

V zvezi z naročnikovim predlogom, da naj na podlagi 21. člena ZPVPJN vlagatelju in njegovemu pravnemu zastopniku izreče denarno kazen zaradi domnevne zlorabe pravice do pravnega varstva, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ne obstajajo razlogi, ki bi utemeljevali izrek kazni. Pri presoji vprašanja zlorabe pravice do pravnega varstva se je Državna revizijska komisija v novejši praksi oprla na argumentacijo Ustavnega sodišča RS (prim. 018-189/2012-14, 018-082/2017-3). Ustavno sodišče RS je v zvezi z zlorabo pravice pri vložitvi ustavne pritožbe zapisalo (npr. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012), da je zloraba pravice do vložitve ustavne pritožbe med drugim podana tedaj, ko je ustavna pritožba očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh. Ker v konkretnem primeru ni mogoče trditi, da je zahtevek za revizijo nedovoljen in neutemeljen na način, da bi lahko vsak razumen posameznik štel njegovo vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh, v obravnavanem primeru po prepričanju Državne revizijske komisije niso podani razlogi, ki bi narekovali uporabo pooblastila iz tretjega odstavka 21. člena ZPVPJN.


V Ljubljani, dne 22.12. 2017
Predsednica senata:
Nina Velkavrh
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:

- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana
- Odvetniška pisarna ZUPANČIČ & MAUHLER, odvetnik Gregor Zupančič, Mala ulica 5/VII, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve