018-230/2017 Komunalno podjetje Velenje

Številka: 018-230/2017-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar kot predsednice senata, Boruta Smrdela kot člana senata in Nine Velkavrh kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava vodovodnega in kanalizacijskega materiala«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika IMP ARMATURE, izdelava in servis industrijskih armatur, d. o. o., Ljubljanska cesta 43, Ivančna Gorica, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Čeledin, d. o. o., Tomšičeva ulica 1, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Komunalno podjetje Velenje, d. o. o., Koroška cesta 37B, Velenje (v nadaljevanju: naročnik), dne 19. 12. 2017

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo, ki ga je vlagatelj vložil z vlogo z dne 13. 9. 2017, se ugodi in se razveljavi točka 2 razpisne dokumentacije za oddajo naročila po odprtem postopku, v kateri je naročnik določil, da je naročilo razdeljeno na sklop 1 – Vodovodni material, in sklop 2 – Hidravlični ventili in regulatorji tlaka.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 5.202,34 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

3. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 7. 8. 2017 objavil na portalu javnih naročil, pod številko objave JN007385/2017-B01, dne 8.8.2017 pa še v Uradnem listu Evropske unije, pod številko objave 2017/S 150-309962.

Vlagatelj je z vlogo z dne 13. 9. 2017 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnik kršil Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3), ker je predmet naročila razdelil na štiri sklope, pri čemer je vodovodni material razdelil le na dva sklopa, sklop 1: Vodovodni material, in sklop 2: Hidravlični ventili in regulatorji tlaka. Po mnenju vlagatelja iz obsega in vsebine naročila izhaja, da je vodovodni material, ki je predmet sklopa 1, možno razdeliti na več sklopov, saj naj ne bi bilo nobenega upravičenega razloga za združevanje predmeta v en sklop. Že naročnik sam je material iz sklopa 1 razdelil na 17 postavk, kar pomeni, da ga je možno združevati v podskupine. Kljub temu je vseh 17 postavk združil v en sklop, s čimer je konkurenco zožil na tiste ponudnike, ki ponujajo celoten spekter izdelkov, izločil pa je tiste, ki ponujajo zgolj posamezne skupine izdelkov. Vlagatelj bi kot proizvajalec armatur in hišnih priključkov lahko oddal le ponudbo za posamezne postavke, česar pa naročnik ne dopušča. S tem je postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z veletrgovci, ki ponujajo širši spekter materiala. Po mnenju vlagatelja bi naročnik lahko sklop 1 razdelil na logične manjše skupine, kot so duktilne cevi in spojni material, PE cevi in spojni material, armature in pribor, hišni priključki in pribor, fazonski kosi, univerzalne spojke, drobni spojni material ter vodomerni jaški. Takšne delitve uporabljajo tudi drugi naročniki v primerljivih postopkih. Naročnik lahko sicer sklop 1 razdeli tudi drugače, vendar vlagatelj zahteva, da iz sklopa 1 izloči postavki armature in pribor ter hišni priključki in pribor. Tako bi lahko vlagatelj, ki je specializiran za armature in hišne priključke ter pribor, samostojno oddal ponudbo. Naročnik ni podal nobenega tehtnega razloga, zakaj na ta način omejuje konkurenco, navedel je le, da je naročilo razdelil na dva sklopa in da je že s tem omogočil sodelovanje več ponudnikom. Vlagatelj citira zakonska določila in navaja, da predmet v tem postopku dopušča nadaljnjo delitev na manjše sklope, to pa bi prispevalo tudi k večji gospodarnosti in učinkovitosti. Po oceni vlagatelja znaša vrednost sklopa 1 približno 1.638,000,00 EUR, vrednost sklopa 2 pa približno 155.000,00 EUR. Če bi vlagatelj lahko oddal ponudbo le za armature, hišne priključke in pribor, bi vrednost njegove ponudbe bila 428.000,00 EUR, kar predstavlja vrednostno velik posel. Ker je vlagatelj proizvajalec navedenih izdelkov, bi bile njegove cene brez trgovskih marž in posledično cenejše, kar bi moralo biti tudi v interesu naročnika. Če je naročnik iz sklopa 1 izločil hidravlične ventile, ki prav tako spadajo pod vodovodni material, bi lahko izločil tudi druge postavke. Vlagatelj navaja primerljive postopke oddaje javnih naročil drugih naročnikov, v katerih so ti delili predmet na več sklopov in so bile tudi armature in priključki del samostojnega sklopa. Vlagatelj se tudi ne strinja s pojasnilom naročnika, da z delitvijo na dva sklopa zasleduje potrebe posameznih naročnikov, za katere izvaja naročilo in ki potrebujejo originalne, nadomestne in obnovljene artikle, saj to nima nobene zveze z delitvijo na sklope. Vlagatelj zato predlaga razveljavitev razpisne dokumentacije v delu, kjer je določeno, da je dobava vodovodnega materiala razdeljena na dva sklopa, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Naročnik je s sklepom z dne 26. 10. 2017 zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da je vlagatelju na portalu javnih naročil pojasnil, da je naročilo že razdelil na posamezne sklope. Naročnik je predmet naročila razdelil na štiri sklope, sklop 1 Vodovodni material, sklop 2 Hidravlični ventili in regulatorji tlaka, sklop 3 Kanalizacijske cevi in spojni material, sklop 4 Peskolovi, kanalizacijski jaški in pokrovi. Delitev na več sklopov bi bila za naročnika negospodarna in neracionalna, saj bi se bistveno povečali stroški dela nabavne službe pri naročniku. Eden izmed razlogov pa je tudi tehnični vidik kompatibilnosti posameznih elementov vodovodnega sistema. Naročnik navaja, da mora ravnati v skladu z načelom gospodarnosti, ki ni namenjeno zaščiti ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa. Interes ponudnika je, da se na enakopravnih osnovah poteguje za izvedbo naročila. Načelo gospodarnosti in interes ponudnika sta pogosto v nasprotju, saj želi naročnik porabiti čim manj sredstev, ponudnik pa želi iztržiti čim višjo ceno. Naročnikova skrb glede kompatibilnosti je upravičena, saj je v preteklosti že vgrajeval elemente različnih proizvajalcev in je imel že v času garancijske dobe težave s puščanjem. V teoriji naj bi bili elementi kompatibilni, saj to narekujejo različni standardi, v praksi pa so velike težave. Naročnik je vgrajeval elemente različnih proizvajalcev in dobaviteljev in je imel velike težave tudi pri izvedbi tlačnega preizkusa, elemente pa je moral proizvajalec na lastne stroške zamenjati. Poleg povečanega obsega dobave in priprave dela zaradi naročanja različnih elementov pri različnih dobaviteljev je problem drobljenja sklopov tudi pri uveljavljanju garancijskih zahtevkov, saj je težko ugotoviti, kdo od dobaviteljev je kriv za puščanje na spoju cevi in fazonskih kosih. Razdelitev na sklope v obstoječem razpisu zagotavlja konkurenčnost, saj se lahko prijavi več dobaviteljev. Če posamezen dobavitelj ne more dobaviti vseh zahtevanih sklopov, lahko nastopi s skupno ponudbo, ki pa je vlagatelj ni izkoristil, zato je tudi domneva o škodi, ki naj bi mu nastala, brezpredmetna. Če ima potencialni ponudnik svojo proizvodnjo sklopov, lahko vsi ostali ponudniki ponudijo njegove elemente, saj tehnične zahteve to omogočajo. Najnižja cena, celo v primeru, če bi naročilo razdelili na več sklopov, ne pomeni, da je ponudba na dolgi rok najbolj ugodna. Če upoštevamo še stroške priprave dela in nabavne službe, ki mora dobaviti elemente pri več ponudnikih, je drobljenje sklopov z vidika gospodarnosti nesprejemljivo. Prav tako je pri več ponudnikih nemogoča pravočasna dobava vseh sklopov, kar se odraža v terminskih planih investicij, ki jih ima naročnik do svojih lastnikov in občanov. Težava pri drobljenju sklopov so tudi intervencijska popravila, saj mora naročnik pri intervenciji dobiti blago istočasno od več dobaviteljev, kar je v praksi nemogoče. Naročnik je na podlagi navedenega zavrnil zahtevek za revizijo in vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov, hkrati pa je priglasil tudi stroške, ki so mu nastali v zvezi z zahtevkom za revizijo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 6. 11. 2017 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 9. 11. 2017 opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi se opredeljuje do posameznih naročnikovih trditev in dodatno pojasnjuje revizijske navedbe.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali bi moral naročnik vodovodni material, ki ga je v predmetnem naročilu razdelil na dva sklopa, sklop 1 – Vodovodni material, in sklop 2 – Hidravlični ventili in regulatorji tlaka, razdeliti na manjše sklope, kar bi omogočilo, da bi lahko tudi manjši proizvajalci in trgovci sodelovali v predmetnem postopku oddaje javnega naročila.

Sporno vprašanje je treba presojati z vidika prvega odstavka 73. člena ZJN-3, ki določa, da mora naročnik v primeru, če predmet javnega naročila to dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, javno naročilo oddati po ločenih sklopih ter določiti velikost in predmet takšnih sklopov. Pri tem mora zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom. Prvi odstavek 73. člena ZJN-3 je torej določbo 46. člena Direktive 2014/14/EU implementiral na način, da morajo naročniki naročilo obvezno razdeliti na posamezne sklope, če sta za to izpolnjena dva pogoja: če to dopušča predmet naročila (če je predmet naročila možno deliti na manjše zaključene celote) in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila. Kot je pojasnjeno v 78. točki preambule Direktive 2014/14/EU, je eden izmed ciljev nove ureditve postopkov javnega naročanja ta, da mora biti javno naročanje prilagojeno potrebam malih in srednjih podjetij. Zakonodaje držav članic morajo zato zagotoviti, da spodbudijo naročnike k delitvam večjih naročil na sklope. Večja naročila lahko naročniki razdelijo količinsko, tako da vrednost posameznih naročil prilagodijo zmogljivostim malih in srednjih podjetij, ali pa kakovostno v skladu z različnimi sodelujočimi dejavnostmi in specializacijami, da tako vsebino posameznega naročila prilagodijo specializiranim sektorjem malih in srednjih podjetij. Kot izhaja iz preambule, lahko večja naročila naročniki razdelijo na manjše sklope tudi glede na različne faze projekta. Direktiva 2014/14/EU sicer tudi dopušča, da se naročnik odloči, da javnega naročila ne bo razdelil na sklope. V tem primeru mora izkazati, da obstajajo utemeljeni razlogi za takšno odločitev, ker bi npr. razdelitev naročila na sklope lahko povzročila omejevanje konkurence, ker bi pomenila tehnično prezahtevno ali predrago izvedbo javnega naročila ali pa bi potreba po usklajevanju različnih izvajalcev za sklope lahko resno ogrozila pravilno izvedbo javnega naročila.

Naročniki morajo torej v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZJN-3 in ob upoštevanju določb Direktive 2014/14/EU zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in večjo dostopnost javnega naročila malim in srednjim podjetjem tako, da javno naročilo razdelijo na sklope, če to omogoča predmet naročila, če to prispeva k gospodarni in učinkoviti izvedbi naročila in če ne obstajajo utemeljeni razlogi, na podlagi katerih je naročilo bolj smiselno oddati kot celoto. V predmetnem postopku pravnega varstva je zato treba odgovoriti na vprašanje, ali je predmet naročila v 1. in 2. sklopu tak, da ga je mogoče razdeliti na manjše zaključene celote, ali bi delitev lahko vplivala na gospodarnost izvedbe naročila ter ali ima naročnik utemeljene razloge, povezane z učinkovitostjo, zagotavljanjem konkurence, tehnično izvedbo ali usklajevanjem različnih izvajalcev, da predmeta naročila v 1. in 2. sklopu ni razdelil na manjše enote.

Kot je mogoče razumeti vlagatelja, ta v zahtevku za revizijo zatrjuje, da bi naročnik blago, ki ga naroča v 1. in 2. sklopu, moral razdeliti na manjše enote oz. sklope, in sicer tako, da bi v posebne sklope združil armature in pribor ter hišne priključke in pribor. Za vlagatelja je torej sporno združevanje vodovodnega materiala v 1. in 2. sklopu, medtem ko oblikovanje preostalih sklopov (poleg prvega in drugega je naročnik oblikoval še dva sklopa, sklop 3 Kanalizacijske cevi in spojni material, sklop 4 Peskolovi, kanalizacijski jaški in pokrovi) za vlagatelja ni sporno. V zvezi z vprašanjem, ali predmet naročila v 1. in 2. sklopu dopušča delitev na manjše dele, ki bi jih bilo mogoče oblikovati v posamezne sklope, je treba najprej ugotoviti, da naročnik predmetno javno naročilo oddaja kot naročilo blaga (točka II.1.3 objave obvestila o naročilu št. JN007385/2017-B01). Naročnik torej v okviru predmetnega postopka oddaje javnega naročila naroča blago, in sicer vodovodni ter kanalizacijski material, ki je razdeljen na štiri sklope. V vsakem posameznem sklopu je naročnik navedel posamezne kose blaga – vodovodnega ter kanalizacijskega materiala, ki jih bo moral izbrani dobavitelj dobavljati naročniku, pri čemer je za vsak kos predpisal šifro, naziv artikla, dimenzije in ocenjeno količino, ki jo bo potreboval za obdobje 36 mesecev. Že naročnik sam je, kot v zahtevku za revizijo opozarja vlagatelj, artikle v sklopu 1 in 2 združil v posamezne manjše skupine postavk, saj jih je razdelil na različne podskupine. Za vsako podskupino artiklov je naročnik predpisal posebne tehnične zahteve, hkrati pa je predračun oblikoval tako, da je artikle iz posamezne podskupine prikazal v ločenih tabelah. Glede na dejstvo, da naročnik v predmetnem javnem naročilu naroča blago, ki je razdeljeno na posamezne kose oz. artikle, in glede na dejstvo, da je naročnik posamezne artikle v sklopu 1 in 2 združil v posamezne podskupine, ki očitno predstavljajo zaključene enote znotraj sklopa, za katere veljajo tudi posebne tehnične specifikacije, je treba ugotoviti, da je predmet naročila v sklopu 1 in 2 vsekakor mogoče razdeliti tudi na manjše dele. Ob tem je treba tudi upoštevati, da vlagatelj v zahtevku za revizijo opozarja na druge primerljive postopke javnih naročil, v katerih so naročniki (komunalna podjetja, ki opravljajo primerljivo dejavnost kot naročnik) naročali istovrstni vodovodni in kanalizacijski material, ki so ga razdelili na drugačne oz. manjše sklope. Tudi to kaže na ugotovitev, da predmet naročila v 1. in 2. sklopu – vodovodni in kanalizacijski material oz. hidravlični ventili in regulatorji tlaka, dopušča delitev na manjše ločene sklope.

V zvezi z drugim vprašanjem, ali bi delitev predmeta naročila, ki ga je naročnik združil v 1. in 2. sklopu, prispevala k večji gospodarnosti pri izvedbi naročila, je treba slediti vlagatelju, da bi oblikovanje manjših sklopov vsaj njemu omogočilo, da bi kot proizvajalec, ki proizvaja armature in hišne priključke, predložil samostojno ponudbo. Mogoče je pričakovati, da bi v tem primeru lahko tudi drugi manjši trgovci ali proizvajalci, ki so specializirani za prodajo ali proizvodnjo posameznih podskupin artiklov znotraj 1. in 2. sklopa, predložili samostojne ponudbe. Tako je mogoče utemeljeno sklepati, da bi lahko naročnik z večjo dostopnostjo naročila gospodarskim subjektom preko oblikovanja manjših sklopov prejel višje število ponudb specializiranih ponudnikov, ki bi s ponudbenimi cenami vplivali na večjo konkurenčnost in s tem na gospodarnost izvedbe javnega naročila.

Na podlagi navedenega zato ni mogoče slediti naročniku, ki navaja, da ima na podlagi 73. člena ZJN-3 le možnost, da blago, ki je istovrstno, razdeli na posamezne sklope. Ker je predmet naročila v 1. in 2. sklopu tak, da ga je mogoče razdeliti na posamezne manjše dele (kar je navsezadnje storil že naročnik z oblikovanjem številnih podskupin posameznih artiklov in določitvijo posebnih tehničnih specifikacij za vsako podskupino) in ker bi v tem primeru lahko pričakoval višje število konkurenčnih ponudb specializiranih ponudnikov (med njimi vsaj vlagateljevo), bi naročnik, upoštevaje določbo prvega odstavka 73. člena ZJN-3, z oblikovanjem ustreznega števila sklopov moral zagotoviti večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom.

Kot je bilo že zapisano, bi lahko naročnik artikle iz 1. in 2. sklopa oddal v enotnih sklopih le v primeru, če bi izkazal, da bi delitev na manjše zaključene celote pomenila tehnično prezahtevno ali predrago izvedbo javnega naročila, ali pa da bi lahko potreba po usklajevanju različnih dobaviteljev za sklope resno ogrozila pravilno izvedbo javnega naročila. Kot je razvidno iz sklepa, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, naročnik oddajo vodovodnega materiala v enotnem sklopu utemeljuje z različnimi argumenti. V zvezi z argumentom, da bi bila delitev naročila na več sklopov negospodarna in neracionalna, saj naj bi se bistveno povečali stroški nabavne službe, Državna revizijska komisija ugotavlja, da gre za pavšalne in nedokazane trditve naročnika. Naročnik namreč ni v ničemer izkazal, zakaj bi se v primeru, če bi artikle iz 1. in 2. sklopa namesto enega ali dveh dobaviteljev dobavljali trije ali štirje dobavitelji, povečali njegovi stroški. Kot utemeljeno opozarja vlagatelj, so stroški naročnikove nabavne službe fiksni, saj so neodvisni od tega, s koliko dobavitelji mora nabavna služba komunicirati. Ob tem je treba poudariti, da od naročnika seveda ni mogoče zahtevati, da bo predmet javnega naročila iz sklopa 1 in 2 razdelil na nepregledno število majhnih sklopov, saj bi bila taka razdrobitev negospodarna in neučinkovita. Navsezadnje vlagatelj predlaga oblikovanje sklopa za armature, hišne priključke in pribor, katerega vrednost bi se po njegovih ocenah gibala okoli 400.000,00 EUR, kar je več, kot je ocenjena vrednost sklopov 2 in 3 ter približno toliko, kolikor znaša ocenjena vrednost sklopa 4. Oblikovanje manjših sklopov v skladu s predlogom vlagatelja torej ne bi pripeljala do položaja, v katerem bi moral naročnik vzpostavljati pogodbena razmerja z velikim številom dobaviteljev, zato tudi ni mogoče slediti njegovim navedbam, da bi taka delitev povečala stroške nabavne službe.

V zvezi z naročnikovimi navedbami, da je razlog za združevanje artiklov v večje sklope tudi tehnični vidik kompatibilnosti posameznih elementov vodovodnega sistema, saj naj bi v preteklosti že vgrajeval elemente različnih proizvajalcev in imel zaradi tega težave že v času garancijske dobe, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da združevanje artiklov v večje sklope ne more vplivati na njihovo tehnično kompatibilnost. Naročniku namreč dejstvo, da je artikle združil v en sklop, nikakor ne zagotavlja, da bo prejel kompatibilen vodovodni in kanalizacijski material. Po drugi strani zato razdelitev naročila na manjše sklope ne more pomeniti, da bodo ponudniki ponudili artikle, ki ne bodo kompatibilni z obstoječimi naročnikovimi sistemi. Kompatibilnost je tehnična lastnost, ki jo mora naročnik zagotoviti s tehničnimi specifikacijami in zahtevami glede materiala. S tehničnimi specifikacijami mora naročnik določiti, kakšne tehnične lastnosti mora imeti dobavljeni material, da bo ustrezal njegovim zahtevam in potrebam. Če lahko ponudnik ponudi material, ki v celoti izpolnjuje naročnikove tehnične zahteve, je nebistveno, ali bo tak material dobavil v okviru manjših sklopov ali pa v okviru enotnega sklopa – v obeh primerih bo naročnik prejel material, katerega tehnične lastnosti omogočajo ustrezno (kompatibilno) vgradnjo v njegov sistem. Če je nameraval naročnik tehnično ustreznost ponujenih artiklov nadzorovati le z oblikovanjem enega oz. dveh sklopov, mu to v ničemer ne zagotavlja, da bo dobil material, ki bo v celoti kompatibilen in ki ne bo povzročal težav pri vgradnji, kakršne opisuje, razen seveda v primeru, če je glede na velikost sklopa pričakoval le ponudbo točno določenega ponudnika s točno določenimi artikli, kar pa bi bilo praviloma v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja. Naročnik ima torej z oblikovanjem tehničnih specifikacij možnost, da zagotovi nakup originalnih, nadomestnih ali obnovljenih artiklov, ki bodo v celoti ustrezali njegovim zahtevam in potrebam in ki jih bo lahko vgrajeval v svoje vodovodne in kanalizacijske sisteme, ne glede na to, ali jih bo naročal v manjših sklopih.

Podobno je treba ugotoviti tudi glede naročnikovih navedb, da ima v primeru dobave različnih elementov pri različnih dobaviteljih težave pri uveljavljanju garancijskih zahtevkov, saj naj bi bilo težko ugotoviti, kdo od dobaviteljev je kriv za puščanje na spoju. Nedvomno je, da mora naročnik v vsakem primeru, kadar ugotovi puščanje na spoju cevi in fazonskih kosov, ugotoviti, zaradi česa je prišlo do napake, saj jo lahko odpravi le na ta način. Čeprav se je mogoče strinjati z naročnikom, da je odpravljanje morebitnih napak na vodovodnem in kanalizacijskem sistemu lahko tudi tehnično zahtevno, je treba napako v vsakem primeru identificirati, da jo je mogoče odpraviti. Uveljavljanje garancijskih zahtevkov zato ni odvisno od števila sklopov, temveč od narave tehnične napake in pogodbenih določil, število potencialnih napak pa je zopet okoliščina, na katero lahko naročnik vpliva z oblikovanjem takšnih tehničnih specifikacij, ki zagotavljajo ustreznost materiala, ne pa z oddajo naročila v enem sklopu.

Naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, svojo odločitev o tem, da vodovodni in kanalizacijski material nabavlja v dveh sklopih, utemeljuje tudi z argumentom, da v primeru intervencijskih popravil ni mogoče pričakovati pravočasne dobave potrebnega materiala od več različnih dobaviteljev. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija opozarja, da je določitev roka dobave in sankcij za zamudo stvar pogodbenega razmerja med naročnikom in dobaviteljem. Naročniku dejstvo, da bi imel le manjše število dobaviteljev kanalizacijskega in vodovodnega materiala, ne zagotavlja, da bi bile vse dobave izvedene pravočasno, kot tudi dejstvo, da bi imel večje število dobaviteljev, ne more pomeniti, da bo zgolj zato prihajalo do zamud. Naročnik ni z ničemer izkazal, da bi glede pravočasnosti dobav obstajala razlika med položajem, v katerem ima enega ali dva različna dobavitelja, in položajem, v katerem bi imel tri ali štiri različne dobavitelje. Ob tem je treba ponovno poudariti, da od naročnika ni mogoče zahtevati, da bo predmet javnega naročila iz sklopa 1 in 2 razdelil na nepregledno število majhnih sklopov. Delitev predmeta naročila, kakršno predlaga vlagatelj (torej poseben sklop za armature, hišne priključke in pribor), zato ne bi pripeljala do položaja, ko bi bil naročnik prisiljen skleniti pogodbena razmerja z množico dobaviteljev in ko bi bilo mogoče govoriti o negospodarni in neučinkoviti izvedbi javnega naročila.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila točko 2 razpisne dokumentacije za oddajo naročila po odprtem postopku, v kateri je naročnik določil, da je naročilo razdeljeno na sklop 1 – Vodovodni material, in sklop 2 – Hidravlični ventili in regulatorji tlaka. Na navedeno odločitev Državne revizijske komisije ne morejo vplivati navedbe naročnika, da bi lahko vlagatelj oddal ponudbo v skupini ponudnikov ali pa bi svoje proizvode ponudil preko tretje osebe. Navedene možnosti vsekakor obstajajo, vendar pa je odločitev, na kakšen način bo predložil ponudbo, v skladu z ustavnim načelom svobodne gospodarske pobude predmet avtonomne odločitve vsakega ponudnika.

Državna revizijska komisija naročnika v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN napotuje, da mora pri oblikovanju sklopov v predmetnem postopku oddaje javnega naročila upoštevati, da predmet naročila omogoča delitev na manjše sklope, zaradi česar mora javno naročilo izvesti na način, da bo zagotovil večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

Državna revizijska komisija je glede na navedeno vlagatelju na podlagi 70. člena ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT) kot potrebne priznala naslednje opredeljeno navedene stroške:

- strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 3.500,00 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini priložil zahtevku za revizijo),
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 3.000 točk (prva točka Tarifne številke 40 po OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 1.679,94 EUR,
- izdatke po 11. členu OT (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, tj. 2.000 točk) v višini 40 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 22,40 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 5.202,34 EUR. Državna revizijska komisija pa vlagatelju ne priznava priglašenih stroškov odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika, ki v konkretnem primeru niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Navedbe v vlagateljevi vlogi z dne 9. 11. 2017 niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Posledično je Državna revizijska komisija zavrnila tudi razliko do priglašenih stroškov za materialne izdatke, saj za njeno priznanje ni pravne podlage.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške v višini 5.202,34 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo zahteval tudi povrnitev stroškov predrevizijskega postopka, ki jih je naložil v plačilo vlagatelju, in sicer za stroške odvetniškega zastopanja ter izdatke. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končne odločitve o zahtevku za revizijo, je Državna revizijska komisija odločila tudi o naročnikovi zahtevi za povrnitev stroškov.

Naročnikovo stroškovno zahtevo je potrebno zavrniti že zato, ker naročnik v predrevizijskem postopku na podlagi določb ZPVPJN sprejema odločitve v vlogi organa odločanja oziroma pravnega varstva (1. alineja 2. člena ZPVPJN v povezavi z 28. členom ZPVPJN), ne pa v vlogi stranke predrevizijskega postopka (prvi odstavek 3. člena ZPVPJN), zato do povrnitve priglašenih stroškov ni upravičen.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.



V Ljubljani, dne 19. 12. 2017



predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije
















Vročiti:

- Komunalno podjetje Velenje, d. o. o., Koroška cesta 37B, 3320 Velenje
- Odvetniška pisarna Čeledin, d. o. o., Tomšičeva ulica 1, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve