018-250/2017 Holding Slovenske elektrarne, d.o.o.

Številka: 018-250/2017-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter mag. Mateje Škabar in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Oprema sistemov tehničnega varovanja v družbah skupine HSE«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Varnost Maribor, d.d., Kraljeviča Marka ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Holding Slovenske elektrarne, d.o.o., Koprska ulica 92, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 19.12.2017

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po postopku naročila male vrednosti, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 12.10.2017, pod št. objave JN008819/2017. Naročnik izvaja skupno javno naročanje v svojem imenu in za svoj račun ter v imenu in za račun naročnikov, ki so navedeni v točki I.1 obvestila o naročilu.

Vlagatelj je (pred potekom roka za predložitev ponudb) z vlogo z dne 13.11.2017 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da tehnične specifikacije, ki jih je naročnik določil za kamere, zahtevane v postavkah 12, 13, in 14, izpolnjujejo le tri kamere proizvajalca Axis. Naročnik je sicer spremenil tehnične specifikacije, vendar kljub temu tehnične zahteve za kamero pod postavko 14 izpolnjuje zgolj kamera proizvajalca Axis. S tem naročnik omejuje konkurenco med ponudniki in postavlja nesorazmerne zahteve. Vlagatelj nadalje pojasnjuje, da naročnik zahteva, da ponudniki v ponudbo predložijo avtorizacijo proizvajalca (oz. MAF – »Manufacturers's Authorization Form«). Vlagatelj je pri uradnem zastopniku Axis zaprosil za pridobitev omenjene avtorizacije, vendar je ni pridobil, saj je dobavitelj pojasnil, da je bilo predmetno naročilo rezervirano pri proizvajalcu pred objavo naročila in da bo proizvajalec izdal MAF dokument le točno določenemu ponudniku oz. skupini ponudnikov, ki je oz. so razvili projekt za predmetno naročilo. Ker zahteve za kamero pod postavko 14 izpolnjuje samo kamera proizvajalca Axis in ker bo ta proizvajalec izdal MAF dokument točno določenemu ponudniku, sta tehnična pogoja za kamero in za izdajo MAF dokumenta diskriminatorna in postavljata v privilegiran položaj točno določenega ponudnika oz. skupino ponudnikov, ki so očitno sodelovali pri pripravi tehničnih specifikacij. Vlagatelj nadalje navaja, da čeprav naročnik zahteva izdelavo PZI in PID dokumentacije, naročnik kot pogoja za sodelovanje ni zahteval licence za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja, kar nakazuje na preferiranje točno določenega ponudnika, ki z navedeno licenco ne razpolaga. Vlagatelj nadalje navaja, da čeprav je naročnik spremenil rok za oddajo ponudb, naročnik ni spremenil roka za dobavo opreme, ki je prekratek. Tudi rok za izvedbo projekta je glede na obseg in zahtevnost projekta nerazumno kratek. Naročnik si je pridržal možnost podaljšanja oz. spremembe rokov za izvedbo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, pri tem pa ni pojasnil, kaj so spremenjene okoliščine. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev naročnikovih zahtev v zvezi s kamero, MAF potrdilom proizvajalca, licenco in pogodbenimi roki izvedbe. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev plačila takse.

Naročnik je zahtevek za revizijo v delu, ki se nanaša na dobavni rok in rok za izvedbo, zavrgel, v preostalem delu pa je zahtevek za revizijo, vključno z zahtevo za povrnitev stroškov, zavrnil. Naročnik navaja, da vlagatelj ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo zoper določbe v zvezi z dobavnim in izvedbenim rokom, saj naročnik v zvezi z navedenim ni prejel predhodnega opozorila. Naročnik nadalje navaja, da vlagatelj podaja pavšalne navedbe o domnevnem omejevanju konkurence z določitvijo tehničnih zahtev za kamero pod postavko 14. Vlagatelj pavšalnih navedb ni niti konkretiziral niti dokazal. Vlagateljeve navedbe so tudi neutemeljene, saj naročnik ni zahteval, da ponudniki ponudijo opremo točno določenega proizvajalca, niti takšna zahteva ne izhaja iz vsebine tehničnih zahtev. Tehničnim zahtevam za kamero pod postavko 14 ustrezajo kamere več proizvajalcev. Ker je predmet naročila poleg dobave nove opreme tudi obnova stare opreme, je naročnik oblikoval tehnične zahteve tako, da je zagotovljena kompatibilnost nove opreme s staro opremo. Po mnenju naročnika temeljijo revizijske navedbe glede dokumenta MAF na zmotnem stališču, da tehnične zahteve izpolnjujejo zgolj kamere proizvajalca Axis. Vlagatelj bi izpostavljeni dokument lahko pridobil tudi od katerega drugega proizvajalca kamer, poleg tega vlagatelj navedb v tem delu tudi ni izkazal. V zvezi revizijskimi navedbami glede licence za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja, naročnik navaja, da se vlagatelj zavzema za določitev strožjih pogojev, za kar nima pravnega interesa.

Vlagatelj se do navedb naročnika v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, ki mu je bila vročena dne 24.11.2017 (razvidno iz poštne povratnice), do sprejema predmetne odločitve Državne revizijske komisije ni opredelil.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 28.11.2017 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je predmet javnega naročila nakup ter izvedba namestitve opreme sistemov tehničnega varovanja v družbah skupine HSE. Naročnik je na Portalu javnih naročil objavil dokumentacijo v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila, razen točke 15 »Tehnične specifikacije« in ponudbenega predračuna. Izpostavljeni del dokumentacije, ki ga naročnik imenuje »zaprti del« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, je bil dostopen ponudnikom na podlagi predhodnega naročila (glej 7. točko dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila). Naročnik je določil, da zainteresirani gospodarski subjekti zahtevo za dodatna pojasnila v zvezi z dokumentacijo, ki je bila objavljena na Portalu javnih naročil, posredujejo preko portala javnih naročil, preko katerega bo tudi naročnik posredoval dodatna pojasnila. Naročnik je nadalje določil, da zainteresirani gospodarski subjekti zahtevo za dodatna pojasnila v zvezi z »zaprtim delom« posredujejo na naročnikov e-mail, naročnik pa bo dodatna pojasnila posredoval gospodarskim subjektom, ki so prevzeli »zaprti del«, in sicer na elektronski naslov, ki so ga navedli v obrazcu za dvig dokumentacije (glej 9.4. točko dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila). Že na tem mestu gre pojasniti, da se informacije, ki jih posreduje naročnik gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku javnega naročanja, skladno s prvim odstavkom 67. člena ZJN-3, štejejo kot del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je naročnik za kamere pod postavkami 12, 13 in 14 ponudbenega predračuna določil tehnične zahteve na način, da jih izpolnjujejo le tri kamere enega proizvajalca. Naročnik je na Portalu javnih naročil (glej vprašanji in odgovora, objavljene dne 6.11.2017 ob 12:47 in dne 8.11.2017 ob 16:04) najprej pojasnil, da po mnenju naročnika tehnične zahteve za izpostavljeno opremo izpolnjujejo kamere treh proizvajalcev, nato pa napovedal, da bo kljub trdnemu stališču, da obstajajo vsaj trije proizvajalci kamer, ki ustrezajo tehničnim zahtevam, spremenil tehnične zahteve v zvezi z izpostavljeno opremo (vprašanje in odgovor, objavljena dne 8.11.2017 ob 16:07). Z elektronsko pošto, poslano dne 9.11.2017 ob 12:23 uri, je naročnik gospodarske subjekte, ki so prevzeli »zaprti del« dokumentacije (med drugim tudi vlagatelja, saj je vlagatelj izpostavljeno sporočilo priložil zahtevku za revizijo), obvestil o spremenjenih tehničnih specifikacijah za kamere pod postavkami 12, 13 in 14 ponudbenega predračuna.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je prvotno določene tehnične zahteve za kameri pod postavkama 12 in 13 ponudbenega predračuna mogoče izpolniti le s kamerama točno določenega proizvajalca, medtem ko ne zatrjuje, da tudi spremenjene tehnične specifikacije za izpostavljeni kameri ustrezajo točno določenemu proizvajalcu. Pojasniti gre, da v obravnavanem primeru ne more biti relevantno, ali je naročnik prvotno določene tehnične specifikacije oblikoval skladno z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3), ampak je lahko relevantno zgolj vprašanje, ali so spremenjene tehnične specifikacije določene skladno z ZJN-3. Tudi če so namreč bile prvotno določene tehnične zahteve v nasprotju z ZJN-3, kot to smiselno zatrjuje vlagatelj, le-te ne obstojijo več, saj jih je naročnik spremenil oz. je določil drugačne tehnične specifikacije, posledično pa tudi ugotovitev Državne revizijske komisije, da je naročnik prvotno določene tehnične zahteve oblikoval v nasprotju z ZJN-3, ne bi mogla (več) vplivati na oz. izboljšati pravnega položaja vlagatelja v konkretnem postopku oddaje javnega naročila. Upoštevajoč navedeno Državna revizijska komisija v nadaljevanju tudi ni vsebinsko presojala revizijskih navedb, da »se postavlja vprašanje, ali resnično držijo navedbe naročnika, da so vsaj trije proizvajalci kamer, ki ustrezajo tehničnim zahtevam v celoti, saj je potem toliko bolj nerazumljiva naročnikova poteza, da je naročnik omilil zahteve kamer«.

V zvezi s kamero pod postavko 14 ponudbenega predračuna vlagatelj navaja, da kljub naročnikovi spremembi tehničnih specifikacij za to kamero na trgu obstaja zgolj en proizvajalec, ki v celoti izpolnjuje vse tehnične specifikacije, kar je po mnenju vlagatelja v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov, načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom sorazmernosti.

S tehničnimi specifikacijami, ki jih mora naročnik skladno s prvim odstavkom 68. členom ZJN-3 navesti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, naročnik opredeli zahtevane značilnosti (lastnosti) predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Naročnik tehnične specifikacije določi ob upoštevanju 68. člena ZJN-3, ki v tretjem odstavku določa, da morajo tehnične specifikacije vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci. V skladu s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 v tehničnih specifikacijah ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo, razen če tega ne upravičuje predmet javnega naročila. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če sicer ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila, vsebovati pa morajo tudi besedi »ali enakovredni«. Naročnik je pri opisovanju predmeta javnega naročila omejen tudi s temeljnimi načeli javnega naročanja, in sicer načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3), načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3), načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) in načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3). Iz navedenih določb ZJN-3 izhaja, da je naročnik pri postavljanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb in pričakovanj glede na predmet javnega naročila, vendar pa ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom ali bi jim neupravičeno onemogočale udeležbo v postopku oddaje javnega naročila.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da (spremenjene) tehnične specifikacije za kamero pod postavko 14 ponudbenega predračuna izpolnjuje zgolj kamera proizvajalca Axis, medtem ko naročnik na drugi strani zatrjuje, da tehnične zahteve izpolnjujejo tudi kamere treh drugih proizvajalcev. Državna revizijska komisija, ne da bi se spuščala v presojo, ali tehnične zahteve oziroma njihovo kombinacijo izpolnjuje le kamera proizvajalca Axis, izpostavlja, da dejstvo, da je posamezno tehnično zahtevo ali njihovo kombinacijo mogoče izpolniti le z enim točno določenim proizvodom, še ne daje zadostne podlage za zaključek, da je naročnik oblikoval tehnične zahteve v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelom enakopravne obravnave ponudnikov in načelom sorazmernosti, kot to zatrjuje vlagatelj.

Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila (prim. npr. sklepe, št. 018-59/2015-8, 63/2016-5, 018-161/2017-7), da načela enakopravnosti v pravu javnih naročil ni mogoče razumeti kot absolutne kategorije. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj v postopku oddaje javnega naročila. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot primerno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Naročniki so zato v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati zahteve, ki imajo za posledico razlikovanje ponudnikov, vendar le iz razlogov, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila in so objektivno opravičljivi. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen gospodarski subjekt bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

Navedeno pomeni, da mora biti razlikovanje med ponudniki, ki lahko ponudijo kamero z zahtevanimi tehničnimi specifikacijami, in ponudniki, ki takšne kamere ne morejo ponuditi, neposredno povezano s predmetom javnega naročila in objektivno opravičljivo. V obravnavanem primeru naročnik pojasnjuje, da je tehnične zahteve, ob upoštevanju da je predmet javnega naročila poleg dobave nove opreme tudi obnova stare opreme nekaterih naročnikov, oblikoval tako, da bo zagotovljena kompatibilnost. Vlagatelj na drugi strani razen očitka, da lahko tehnične specifikacije za zahtevano kamero izpolni le kamera točno določenega proizvajalca, ni navedel drugih razlogov, ki bi utemeljevali, da je naročnik tehnične specifikacije določil v nasprotju z ZJN-3. Ob upoštevanju, da je naročnik na Portalu javnih naročil (glej vprašanje in odgovor, objavljen dne 8.11.2017 ob 16:07) prejel vprašanje v zvezi z ločljivostjo, hitrostjo zaslonke in horizontalnim vidnim kotom sporne kamere, bi sicer bilo mogoče sklepati, da je vlagatelju problematična ena izmed navedenih lastnosti, bodisi tista, ki je naročnik ni spremenil, bodisi spremenjeni tehnični zahtevi. Vendar pa vlagatelj v zahtevku za revizijo ni konkretno navedel, katera izmed posameznih tehničnih zahtev naj bi mu onemogočala sodelovanje v postopku, prav tako za nobeno izmed posameznih tehničnih zahtev ne zatrjuje, da je funkcionalnost, ki jo naročnik pričakuje v okviru posamezne zahteve, mogoče doseči na drugačen ali enakovreden način. Ob umanjkanju izpostavljene trditvene podlage in ob upoštevanju, da vlagatelj v zvezi s kamero pod postavko 14 ponudbenega predračuna konkretizirano izpostavlja zgolj naročnikovo zahtevo, da ponudniki v ponudbo predložijo avtorizacijo proizvajalca (ang. »Manufacturers's Authorization Form« - MAF) za ponujeno kamero, je Državna revizijska komisija v nadaljevanju presojala zgolj revizijske navedbe v zvezi z izpostavljeno zahtevo.

Vlagatelj z navedbami, da je naročnik zahteval avtorizacijo proizvajalca le za tri tipe ponujenih kamer, medtem ko za ostalo ponujeno opremo takšnega potrdila ni zahteval, ne more uspeti. Dejstvo, da naročnik sporne avtorizacije proizvajalca ni zahteval pri drugi zahtevani opremi, samo po sebi namreč še ne more pomeniti, da naročnik za sporno opremo avtorizacije proizvajalca ne bi smel zahtevati. Vlagatelj nadalje zatrjuje, da je pri zastopniku, proizvajalcu Axis, zaprosil za omenjeno avtorizacijo, ki je ni pridobil, in sicer naj bi dobavitelj pojasnil, da je bilo predmetno naročilo rezervirano pri proizvajalcu pred objavo naročila ter da ima proizvajalec pravilo in prakso podeljevanja MAF dokumenta, ki ga bo izdal le točno določenemu ponudniku oz. skupini ponudnikov, ki je oz. so razvili projekt za predmetno naročilo. Tudi če bi tehnične zahteve izpolnjevala zgolj kamera proizvajalca Axis, so izpostavljene navedbe vlagatelja povsem nedokazane. Skladno s pravilom o trditveno-dokaznem bremenu, ki izhaja iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in sprem.), v povezavi s 13. členom ZPVPJN, mora tista stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, le-tega tudi dokazati in zanj predlagati dokaze. Gre za tako imenovano pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, v zvezi s katerim posledice nedokazanosti nekega dejstva prizadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo zatrjevati in dokazati. Dolžnost vlagatelja je, da v zahtevku za revizijo navede očitane (konkretne) kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (5. in 6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN). V obravnavanem primeru je torej vlagatelj tisti, ki bi moral v konkretnem primeru ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena, ki je na njem, izpostavljene trditve tudi dokazati. Vlagatelj pa zahtevku za revizijo ni predložil nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da je vlagatelj zaprosil zastopnika proizvajalca Axis za izdajo spornega dokumenta, prav tako vlagatelj ni predložil dokazila o tem, kakšen odgovor je dobil oz. da je dobil odgovor v zatrjevani vsebini. Vlagatelj je v zahtevku za revizijo predlagal preverbo pri referenčnem naročniku, da je vlagatelj v preteklosti že izvedel dobavo in montažo kamer proizvajalca Axis, vendar je Državna revizijska komisija izpostavljeni dokazni predlog zavrnila. Z izpostavljenim dokaznim predlogom vlagatelj namreč ne bi mogel dokazati (zatrjevanega dejstva), da proizvajalec Axis vlagatelju iz zatrjevanih razlogov ni želel izdati MAF dokumenta, prav tako vlagatelj z izvedbo tega dokaznega predloga ne bi mogel izkazati nezakonitosti sporne naročnikove zahteve. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da vlagatelj ni dokazal, da je naročnik s določitvijo tehničnih zahtev za kamero pod postavko 14 ponudbenega predračuna neupravičeno omejeval konkurenco z dajanjem prednosti ponudniku kamer točno določenega proizvajalca.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala revizijske navedbe v zvezi z licenco za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja.

Pregled dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pokaže, da je naročnik v točki 10.2.3 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila zahteval, da ponudniki izkažejo, da imajo na dan oddaje ponudbe veljavno licenco za izvajanje sistemov tehničnega varovanja po Zakonu o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 17/11, v nadaljevanju: ZZasV-1), medtem ko naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo naročila ni zahteval, da ponudniki izkažejo, da imajo veljavno licenco za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja, ki je ena izmed licenc, določenih v ZZasV-1. Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da naročnik, kljub temu da je v okviru izvedbe javnega naročila potrebno izdelati tudi PZI in PID dokumentacijo, ni zahteval, da ponudniki razpolagajo z licenco za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja, kar po mnenju vlagatelja kaže na preferiranje točno določenega ponudnika, ki z izpostavljeno licenco ne razpolaga.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelju, ne glede na odgovor na vprašanje, ali je za izvedbo predmetnega javnega naročila potrebno razpolaganje z licenco za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja, pravnega interesa za vsebinsko presojo izpostavljenih domnevnih kršitev naročnika ni mogoče priznati. Pritrditi gre naročniku, da vlagatelj, skladno s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN (ki določa, da se aktivna legitimacija prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda), z vložitvijo zahtevka za revizijo varuje svoj pravni položaj, in sicer ko zatrjevane kršitev naročnika vplivajo na njegov pravni položaj v smislu, da bi mu bilo zaradi njih onemogočeno ali bistveno oteženo sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila in s tem možnost pridobitve naročila. Vlagatelj pa ne more uveljavljati (domnevnih) naročnikovih kršitev pravil javnega naročanja, ki neposredno ne posegajo v položaj ponudnika v postopku oddaje javnega naročila tako, da mu onemogočajo oziroma otežujejo sodelovanje v postopku. V obravnavanem primeru vlagatelj ni dokazal, da domnevne kršitve naročnika, ki jih zatrjuje v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo, vplivajo na njegov pravni položaj v smislu, da bi mu bila zaradi njih onemogočena ali bistveno otežena oddaja dopustne in konkurenčne ponudbe. Vlagatelj se namreč z navedbami, da bi moral naročnik kot pogoj za sodelovanje določiti razpolaganje z licenco za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja, zavzema za določitev strožjih pogojev, ki jih sam sicer izpolnjuje, da bi se na ta način zožil krog potencialnih ponudnikov. Navedenega ne morejo spremeniti revizijske navedbe, da ima od 93 družb, ki imajo licenco za izvajanje sistemov tehničnega varovanja, 26 družb tudi licenco za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja, saj tudi zoževanje kroga potencialnih ponudnikov na 26 gospodarskih subjektov predstavlja oženje konkurence. Zahteva vlagatelja, da naj naročnik določi strožje pogoje, da bi s tem zmanjšal število ponudnikov, nima podlage v določbah ZJN-3. Škoda, ki bi lahko ponudniku nastala zato, ker naročnik ne vključi določenega pogoja in se zaradi tega poveča krog potencialnih ponudnikov, pa praviloma ne more biti relevantna z vidika ugotavljanja obstoja aktivne legitimacije.

Ne glede na navedeno, gre pojasniti še, da naročnik lahko (ni pa to njegova obveznost) določi pogoje za sodelovanje, s katerimi omeji sodelovanje gospodarskim subjektom (prim. prvi odstavek 76. člena ZJN-3). Zahteva, da ponudniki razpolagajo z licenco za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja, ni zakonsko obvezen pogoj za sodelovanje, ki bi bil določen v ZJN-3. Gre za fakultativen pogoj, ki ga lahko naročnik določi, če presodi, da je potreben za zagotovitev sposobnosti ponudnikov za izvedbo javnega naročila, in pod pogojem, da ga določi v skladu z določbami ZJN-3. Naročnik se prav tako lahko tudi odloči, da takega pogoja ne bo določil. Zato naročniku zaradi umanjakanja zahteve v zvezi z licenco za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja ni mogoče očitati kršitev ZJN-3. Kot to opozarja naročnik, tudi ZZasV-1 naročniku ne nalaga, da v postopku javnega naročanja kot pogoj za sodelovanje določi razpolaganje z izpostavljeno licenco. To pa seveda ne pomeni, da lahko ponudnik izvede javno naročilo ne da bi pri izvedbi upošteval vsa določila relevantne zakonodaje, ampak pomeni le, da ponudniku v trenutku oddaje ponudbe ni potrebno izkazati razpolaganja z licenco za načrtovanje sistemov tehničnega varovanja. Treba je posebej opozoriti, da bo katerikoli izvajalec predmetnega naročila moral izvesti javno naročilo v skladu z veljavnimi predpisi (in bo torej moral razpolagati s sporno licenco, če je njeno razpolaganje skladno z ZZasV-1 potrebno za izvedbo predmetnega javnega naročila), za nadzor nad ustrezno izvedbo predmeta javnega naročila pa bo, poleg pristojnih državnih organov na področju zasebnega varovanja, v okviru nadzora nad izvajanjem pogodbe odgovoren tudi naročnik.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik, ob upoštevanju, da je prestavil rok za predložitev ponudb, določil prekratek rok za dobavo opremo in za izvedbo storitev montaže. Poleg tega vlagatelj še zatrjuje, da si je naročnik pridržal možnost podaljšanja oz. spremembe rokov za izvedbo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, vendar pa ni pojasnil, katere okoliščine predstavljajo »spremenjene okoliščine«.

Naročnik je rok za dobavo opreme (tj. dan 22.12.2017) in rok izvedbo storitev montaže (30 dni od dobave opreme), kot tudi možnost spremembe teh rokov, določil v vzorcu Pogodbe o izvedbi javnega naročila, ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki je bil objavljen na Portalu javnih naročil. Enak rok za dobavo in izvedbo projekta, kot je opredeljen v vzorcu Pogodbe o izvedbi javnega naročila, je naročnik določil tudi v t.i. »zaprtem delu« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

Skladno s petim odstavkom 5. člena ZPVPJN zahteva za pravno varstvo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo (oz. dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila), ni dopustna, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je imel vlagatelj možnost, da bi naročnika preko portala javnih naročil opozoril na kršitve, ki jih navaja v tem delu zahtevka za revizijo, vendar te možnosti ni uporabil. Naročnik je namreč vzorec Pogodbe o izvedbi javnega naročila objavil na Portalu javnih naročil, z objavo pa se vlagatelj seznanil z rokom za dobavo opreme in za izvedbo storitev montaže (to je 30 dni od dobave opreme) in z domnevno nejasnostjo v zvezi s »spremenjenimi okoliščinami«, zato bi naročnika na domnevne kršitve lahko opozoril preko portala javnih naročil. Prav tako bi lahko vlagatelj naročnika opozoril na domnevno kršitev, ker je naročnik podaljšal rok za oddajo ponudb, ne da bi podaljšal rok za dobavo opreme. Iz naročnikovega odgovora, ki ga je naročnik objavil dne 25.10.2017 ob 16:34, izhaja, da je naročnik podaljšal rok za predložitev ponudb (ki je bil prvotno določen na dan 6.11.2017) na dan 13.11.2017 do 10:00 ure in da je naročnik podaljšal tudi rok za posredovanje zahtev za dodatna pojasnil (ki je bil prvotno določen na dan 1.11.2017) na dan 8.11.2017 do 12:00 ure. Enako izhaja tudi iz popravka, ki je bil objavljen na Portalu javnih naročil dne 26.10.2017. Vlagatelj je zato imel možnost, da naročnika opozori na očitane kršitve. Pregled odgovorov in vprašanj, ki so objavljeni na Portalu javnih naročil, in pregled odgovorov in vprašanj, ki jih je naročnik posredoval gospodarskim subjektom v zvezi z »zaprtim delom« dokumentacije (izpostavljene odgovore in vprašanja je naročnik odstopil Državni revizijski komisiji, prav tako pa jih je vlagatelj priložil zahtevku za revizijo), pokaže, da v obravnavanem primeru preko Portala javnih naročil (niti neposredno na naročnikov e-mail) ni bilo posredovano nobeno vprašanje ali opozorilo, ki bi se v kakršnemkoli smislu nanašalo na dobavni rok, rok za izvedbo storitev montaže ali na domnevno nejasnost v zvezi s »spremenjenimi okoliščinami«. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju petega odstavka 5. člena ZPVPJN gre pritrditi naročniku, da zahteva za pravno varstvo v izpostavljeni vsebini ni dopustna, saj bi lahko vlagatelj (ali drug morebitni ponudnik) preko Portala javnih naročil (ali neposredno na naročnikov e-mail) naročnika opozoril na očitano (domnevno) kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Državna revizijska komisija zato izpostavljenih revizijskih navedb vsebinsko ni presojala.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, zato je Državna revizijska komisija, na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva tudi povračilo plačane takse. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov pravnega varstva.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 19.12.2017

Predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije




Vročiti:
– Holding Slovenske elektrarne, d.o.o., Koprska ulica 92, 1000 Ljubljana,
– Varnost Maribor, d.d., Kraljeviča Marka ulica 5, 2000 Maribor,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.