018-228/2017 Mestna občina Ljubljana

Številka: 018-228/2017-8

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izvajanje storitev okolju prijaznega čiščenja za potrebe Vrtca Hansa Christiana Andersena, Vrtca dr. Franceta Prešerna in Vrtca Šentvid v Ljubljani, za obdobje treh let v sklopu 1 »Izvajanje storitev okolju prijaznega čiščenja za potrebe Vrtca Hans Christian Andersen za obdobje treh let« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj TOTAL SYSTEM d.o.o., Ljubljana, Popovičeva ulica 8, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Stušek d.o.o., Ljubljanska cesta 14, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Ljubljana, Mestni trg 1, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 5. 12. 2017

ODLOČILA

1. Vlagateljev zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne 8. 6. 2017 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o naročilu je bilo na portalu javnih naročil objavljeno dne 16. 6. 2017, pod št. objave JN006050/2017-B01, ter dne 17. 6. 2017 v Uradnem listu Evropske unije, pod oznako 2017/S 115-231693. Naročnik izvaja odprti postopek za sklenitev okvirnega sporazuma s po enim gospodarskim subjektom za vsakega od treh razpisanih sklopov.

Naročnik je dne 29. 8. 2017 sprejel in na portalu javnih naročil (pod št. objave JN006050/2017-ODL01) objavil dokument »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA«, št. 430-1259/2017-70, v katerem je med drugim navedel, da se javno naročilo v sklopu 1 odda ponudniku ANETTA d.o.o. Ljubljana, Tržaška cesta 135, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Dne 8. 9. 2017 je naročnik sprejel in na portalu javnih naročil (pod št. objave JN006050/2017-ODL01P1) objavil »ODLOČITEV O SPREMEMBI ODLOČITVE O ODDAJI NAROČILA«, št. 430-1259/2017-70, iz katere izhaja, da se prvotno sprejeta odločitev z dne 29. 8. 2017 razveljavi. Dne 28. 9. 2017 je naročnik sprejel in na portalu javnih naročil (pod št. objave JN006050/2017-ODL02) objavil dokument »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA«, št. 430-1259/2017-85, iz katerega izhaja, da se javno naročilo v sklopu 1 ponovno odda izbranemu ponudniku.

Vlagatelj je dne 15. 9. 2017 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev odločitve z dne 29. 9. 2017 glede sklopa 1 in povrnitev stroškov pravnega varstva. Zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika za sklop 1 nedopustna, zato bi morala biti izločena, naročilo pa oddano vlagatelju. Pri tem kot prvi razlog navaja, da je naročnik postavil minimalne pogoje za urno prisotnost delavcev na dan (41 ur), iz ponudbe izbranega ponudnika pa naj bi izhajalo, da je bil ponujen nižji obseg prisotnosti oz. premalo delavcev glede na zahteve naročnika. Navedeno vlagatelj utemeljuje s preračuni opredeljene površine za čiščenje (3.810 m2), zahtevane prisotnosti delavcev, ponudbene vrednosti čiščenja, normativov za dnevno čiščenje in navedb v Prilogi 3/1 ponudbe s podrobno obrazložitvijo strukture ponudbene cene. Vlagatelj nadalje zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika tudi v primeru, ko ne bi izkazal nedopustnosti ponudbe zaradi neponujenega zahtevanega obsega časovne prisotnosti, neobičajno nizka, saj za zahtevano število 5,125 delavca na mesec ponujena cena ne pokrije niti minimalnih stroškov plače takega števila delavcev. Torej tudi če bi izbrani ponudnik ponudil zahtevano prisotnost delavcev, bi ga bili potrebno izločiti zaradi neobičajno nizke cene oziroma kršitve zakonodaje na področju dela, saj stroški pri izračunu zahtevanega števila delavcev ne pokrijejo minimalnih stroškov iz naslova plač in spremljajočih obveznosti – vlagatelj pri tem poudarja, da strošek delodajalca ni le bruto plača delavca, ampak tudi prispevki iz bruto in na bruto, ki jih plača delodajalec, nadomestilo za prevoz na delo in iz dela, povračilo stroškov za prehrano med delom, regres ter številni drugi stroški (npr. bolniška, jubilejne nagrade itd.) v zvezi z delavci in drugi stroški v zvezi z lastnim poslovanjem (npr. čistila, čistilna oprema, nadzor itd.). Tudi te navedbe vlagatelj utemeljuje s preračuni podatkov iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in sporne ponudbe izbranega ponudnika.

Izbrani ponudnik se o navedbah vlagatelja ni izjasnil.

Naročnik je dne 23. 10. 2017 sprejel sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega. Pojasnjuje, da ni postavil zahteve po številu delavcev na dan, iz ponudbe izbranega ponudnika pa tudi ne izhaja, da ta ne zagotavlja zahtevane urne prisotnosti delavcev, kakor je bila določena. Prav tako v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni opredelil nobenega normativa v zvezi z zahtevanim številom delavcev na dan oz. normativa kvadrature dnevnega čiščenja na delavca, posledično pa izbranemu ponudniku ni mogoče očitati kršitev zahtev naročnika. V zvezi z očitkom glede kršenja delovnopravne zakonodaje naročnik vztraja pri navedbah iz obrazložitve izpodbijane odločitve, kjer je pojasnil, da je znesek minimalne plače od 1. 1. 2017 določen v višini 804,96 EUR bruto, kar ob upoštevanju mesečne delovne obveznosti (174 delovnih ur na mesec) znese 4,62 EUR bruto na uro – ponudbena cena izbranega ponudnika pa predstavlja urno postavko 6,66 EUR/uro, kar je mnogo več. Postavke, ki jih navaja vlagatelj, ne spadajo v minimalno plačo, saj v slednjo spadajo le tiste postavke, ki jih kot take navaja Zakon o minimalni plači (Uradni list RS, št. 13/2010 s sprem.; v nadaljevanju: ZMinP).

Naročnik je z vlogo z dne 25. 10. 2017 Državni revizijski komisiji, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN, v odločanje odstopil dokumentacijo o oddaji javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 27. 10. 2017 opredelil do navedb naročnika. Prereka vse navedbe naročnika, pri čemer izpostavlja, da ne držijo navedbe naročnika o tem, da ni zahteval minimalnega števila delavcev: iz razpisne dokumentacije izhaja, da je eksplicitno navedel minimalne zahteve po dnevnem številu ur (41 ur za sporni sklop), kar pomeni najmanj 5 delavcev za polni delovni čas osmih ur ter še ena ura šestega delavca. Dejstvo naj bi bilo, da je naročnik s tem, ko je definiral število ur dnevne prisotnosti ter površine, de-facto definiral normativ (število ur na površino definira minimalno število zahtevanih delavcev za poln delovnik, ki pa jih izbrani ponudnik ni ponudil). Glede minimalne bruto plače vlagatelj izpostavlja, da mora gospodarski subjekt (delodajalec) odvajati tudi obvezne dajatve glede plač; neodvajanje predstavlja prekršek v zvezi s plačili za delo. Ker je del obremenitev plače (bruto) breme delavca (razlika med bruto in neto plačo), del pa je breme delodajalca (bruto-bruto del plače), je jasno, da mora ponudnik – če želi ravnati v skladu z veljavno zakonodajo – imeti odliv sredstev v višini bruto-bruto zneska plače, sicer krši zakon. To je torej strošek, ki ga mora obračunati, saj mora prihodek za to nekje dobiti, ali pa gre za ponudbo cene, s katero ne pokrije niti svojih stroškov, kar je bilo izpostavljeno že v zahtevku za revizijo – vlagatelj poudarja, da ob predpostavki minimalnega števila zahtevanih ur dela izbrani ponudnik s ponudbeno ceno ne pokrije stroškov, ki jih ima z izplačilom plač.

Državna revizijska komisija je prejela tudi več pripravljalnih vlog naročnika in vlagatelja (tj. naročnikovi vlogi z dne 9. 11. 2017 in 17. 11. 2017 ter vlagateljevo vlogo z dne 14. 11. 2017).

Po pregledu prejete dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo izpostavlja več razlogov za nedopustnost ponudbe izbranega ponudnika, ob izkazanosti katerih naročnik tega ponudnika ne bi smel izbrati za stranko okvirnega sporazuma.

Vlagateljeve revizijske navedbe o nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika je potrebno presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3), ki določa, da je dopustna ponudba tista, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika. V skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) naročnik odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji:
- ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in
- ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3 in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter izpolnjuje pravila in merila iz 82. in 83. člena ZJN-3, če so bila določena.

Naročnik je predmet javnega naročila opisal v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila v II. poglavju (»OPIS PREDMETA JAVNEGA NAROČILA«), iz katerega izhaja, da je za Vrtec Hansa Christiana Andersena, ki je predmet spornega sklopa in kjer se bodo izvajale storitve čiščenja, zahtevano izvajanje dnevnega čiščenja v skupnem seštevku najmanj 41 ur za vseh pet navedenih lokacij vrtca (enote Andersen, Marjetica, Lastovica, Krtek in Polžek), pri čemer je za vsako od teh lokacij navedeno minimalno število delavcev na objektu glede na delovne ure oz. čas, v katerem naj bi bili delavci na lokacijah prisotni (npr. »4 ure na dan 17–21«, »17-21 1 delavec«…), minimalno št. ur prisotnih na dan ter opredeljen čas obratovanja posamezne lokacije enote vrtca (12 ali 10 mesecev na leto). Naročnik zahteva, da je »[i]zvajalec […] dolžan razporediti delavce, tako da začnejo in končajo delo ob uri, ki jo zahteva naročnik.« Iz dokumentacije je razvidna tudi talna površina za redno čiščenje po posameznih lokacijah – za vse naštete lokacije skupno ta znaša 3.810 m2. Opredeljena skupna površina za generalno čiščenje dvakrat letno je 4.080 m2, saj vključuje tudi lokacijo enote Palčica, kjer naročnik ne naroča storitev rednega čiščenja (kar je naročnik pojasnil v odgovoru na vprašanje gospodarskega subjekta, objavljenem na portalu javnih naročil dne 13. 7. 2017 ob 11.14).

V zvezi z vlagateljevimi navedbami o tem, da iz ponudbe izbranega ponudnika izhaja ponujen nižji obseg prisotnosti oz. premalo delavcev glede na zahteve naročnika, Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne izhaja, koliko oseb mora za izvajanje predmeta javnega naročila zagotoviti ponudnik, ampak je to prepuščeno njegovi presoji v okviru oblikovanja ponudbene cene, ob upoštevanju zahtev iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila – zlasti upoštevaje zahtevan čas prisotnosti in delovnih ur za vsako od posameznih enot vrtca. Prav tako naročnik od ponudnikov ni zahteval, da bi ti morali predložiti seznam kadra, ki bo izvajal predmetno naročilo, ali kakorkoli drugače opredeliti število delavcev, razporeditev njihovih delovnih obveznosti ipd. Tudi pregled ponudbe izbranega ponudnika pokaže, da ta ponudnik v nobenem delu ponudbe ni navedel podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ne razpolaga z zadostnim številom delavcev ali da predvideva izvedbo storitev na drugačen način od tistega, ki ga je določil naročnik, na podlagi česar bi bilo mogoče ugotoviti, da je ponudba nedopustna iz razloga, ker ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika.

Vlagatelj se pri utemeljevanju svojih navedb sicer sklicuje na navedbe izbranega ponudnika v obrazcu »PRILOGA 3/1 Podrobna obrazložitev strukture ponudbene cene« kot enim od obveznih prilog ponudbe, kjer je izbrani ponudnik (skladno z navodili na obrazcu) kot normativ za dnevno čiščenje prostorov navedel »800 m2/8-urni delavnik/posamezen objekt«, kar naj ne bi bilo ustrezno glede na naročnikov normativ 743,41 m2 za osemurni delovnik, kot naj bi izhajal iz preračuna zahtevanih 41 delovnih ur za 3.810 m2 površine za dnevno čiščenje na osemurni delovnik. Državna revizijska komisija ne more pritrditi vlagatelju v tem, da taka opredelitev normativa za dnevno čiščenje s strani izbranega ponudnika kakorkoli kaže na neustreznost ponujenih storitev čiščenja: ne glede na drugačno zatrjevanje vlagatelja namreč naročnik z opredelitvami kvadrature ter delovnega časa oz. časa prisotnosti ni opredelil ali (navzgor) omejil normativa za osemurni delovnik enega delavca, na kar se nanaša podatek v ponudbi izbranega ponudnika in na podlagi katerega vlagatelj utemeljuje obravnavano navedbo. Iz opredelitev zahtevanega števila delavcev in trajanja njihove prisotnosti tudi sicer izhaja, da za osebje ni zahtevana osemurna dnevna prisotnost na objektih naročnika, ob upoštevanju zahtevanih terminov prisotnosti (po trije delavci od 15. do 21. ure, po dva delavca od 17. do 21. ure, po dva delavca od 15. do 22. ure ter še en delavec za eno uro) pa niti ni mogoča. Ni utemeljen niti vlagateljev zaključek o tem, da višji navedeni normativ za dnevno čiščenje (hitreje opravljeno redno dnevno čiščenje, ki predstavlja del storitev predmetnega naročila) pomeni, da naj v posameznih enotah ne bi bilo prisotnega zahtevanega števila delavcev ali da ti ne bodo prisotni tekom celotnega zahtevanega termina prisotnosti – kot že pojasnjeno, takega zaključka na podlagi vsebine ponudbe izbranega ponudnika ni mogoče napraviti. Iz enakih razlogov tudi ni relevanten preračun iz mesečnega stroška izbranega ponudnika z enim delavcem (kot ga je izbrani ponudnik podal na obrazcu »PRILOGA 3/1 […]«) – v obrazcu so prikazani stroški ponudnika v zvezi z enim zaposlenim delavcem na mesec in ne na uro ali eksplicitno na tisti čas, ki ga bo posamezen delavec porabil za izvedbo storitev za naročnika. Iz razloga, ker je torej predvidena prisotnost delavcev zgolj v zgoraj navedenih terminih, tudi ni mogoč preračun na podlagi mesečnega stroška izbranega ponudnika z enim delavcem, zaposlenim za poln delovni čas. Upoštevajoč vse navedeno torej tudi iz predstavitve stroškov v tem obrazcu ni mogoče sklepati, da izbrani ponudnik ponuja izvedbo storitev na drugačen način od tistega, ki ga je izrecno določil naročnik (torej z nezadostnim številom delavcev ali z njihovo neustrezno časovno prisotnostjo).

Vlagatelj nadalje uveljavlja nedopustnost ponudbe izbranega ponudnika iz razloga kršitve veljavne delovnopravne zakonodaje, oziroma, ker naj bi bila ponudba neobičajno nizka. Pri tem zatrjuje, da ob upoštevanju ustreznega števila potrebnih delavcev ponudbena cena izbranega ponudnika ne pokriva niti minimalnih stroškov iz naslova plač in spremljajočih obveznosti teh delavcev za izvedbo predmetnega naročila – ustrezno število naj bi bilo 5,125 delavcev, kar je vlagatelj izračunal na podlagi zahtevanih 41 ur zahtevane dnevne prisotnosti in ob predpostavki osemurnega delovnika.

Glede vprašanja presoje neobičajno nizke ponudbe je potrebno na tem mestu poudariti, da nizka ponudbena cena sama po sebi ni prepovedana. Pravila javnega naročanja ponudbeno ceno določajo kot pomembno merilo za izbor najugodnejše ponudbe. V interesu naročnika je, da dobi ustrezno blago, storitev ali gradnjo po najugodnejših pogojih, predvsem po čim nižji ceni. Prav konkurenčnost ponudb je temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja, saj zagotovitev te omogoča tudi spoštovanje načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3), ki naročnika zavezujejo, da z izvedbo javnega naročila zagotovi, da je poraba sredstev zanj kar najbolj gospodarna in učinkovita. Svobodno določanje cen je ena temeljnih značilnosti konkurence na prostem trgu, kjer praviloma velja, da lahko ponudnik ponudi poljubno visoko ceno, če jo trg le sprejme, lahko pa tudi poljubno nizko, če mu takšna cena zagotavlja obstoj na trgu (prinaša dobiček ali pa vsaj zmanjšuje izgubo). Načelo o svobodnem oblikovanju cene velja tudi za zniževanje cen. Pravni predpisi načeloma ne prepovedujejo, da bi bila prodajna cena nižja kot lastna proizvajalna nabavna oz. druga cena. V praksi je veliko okoliščin, zaradi katerih podjetje prodaja blago ali izvaja storitve oziroma gradnje pod lastno ceno (npr. podjetje želi osvojiti nov trg ali pa se želi kot novo podjetje plasirati na obstoječem trgu, želi uvesti nov izdelek ali storitev itd.). Načelo svobodnega oblikovanja cen vključuje tudi možnost njihovega diferenciranja (podjetje lahko isti izdelek, storitev oziroma gradnjo ponudi po različnih cenah glede na vrsto kupcev, čas prodaje, območje, količino in druge tržno pomembne okoliščine). Navedeno pomeni, da je pri vprašanjih oblikovanja ponudbene cene potrebno izhajati iz stališča, da gre za eno od poslovnih odločitev ponudnika na podjetniški ravni, v katero praviloma ni mogoče posegati oziroma je to mogoče le toliko, kolikor to izrecno dopuščajo zakoni in na njihovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi.

Ravnanje z neobičajno nizko ponudbo je določeno v 86. členu ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da mora naročnik v primeru, če meni, da je pri določenem naročilu glede na njegove zahteve ponudba neobičajno nizka glede na cene na trgu ali v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila, preveriti, ali je neobičajno nizka in od ponudnika zahtevati, da pojasni ceno ali stroške v ponudbi. Takšno preverjanje mora naročnik izvesti v primeru, kadar ponudbo kot neobičajno nizko oceni sam ali kadar je vrednost ponudbe za več kot 50 odstotkov nižja od povprečne vrednosti pravočasnih ponudb in za več kot 20 odstotkov nižja od naslednje uvrščene ponudbe, vendar le, če je prejel vsaj štiri pravočasne ponudbe.

Drugi odstavek 86. člena ZJN-3 določa, da mora naročnik, preden zavrne neobičajno nizko ponudbo, od ponudnika pisno zahtevati podrobne podatke in utemeljitev o elementih ponudbe, za katere meni, da so odločilni za izpolnitev naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb. Te podrobnosti se lahko nanašajo zlasti na:
a) ekonomiko proizvodnega postopka, storitev, ki se zagotavljajo, ali metode gradnje;
b) izbrane tehnične rešitve ali izjemno ugodne pogoje, ki so na voljo ponudniku za dobavo blaga, izvajanje storitev ali izvedbo gradenj;
c) izvirnost gradenj, blaga ali storitev, ki jih predlaga ponudnik;
č) izpolnjevanje obveznosti iz drugega odstavka 3. člena tega zakona;
d) izpolnjevanje zahtev glede podizvajalcev;
e) možnost, da ponudnik pridobi državno pomoč (drugi odstavek 86. člena ZJN-3).

V skladu s tretjim odstavkom 86. člena ZJN-3 naročnik oceni pojasnila tako, da se posvetuje s ponudnikom. Ponudbo lahko zavrne le, če predložena dokazila zadostno ne pojasnijo nizke ravni predlagane cene ali stroškov, pri čemer se upoštevajo elementi iz prejšnjega odstavka. Če naročnik ugotovi, da je ponudba neobičajno nizka, ker ni skladna z veljavnimi obveznostmi iz drugega odstavka 3. člena ZJN-3, jo mora zavrniti (četrti odstavek 86. člena ZJN-3). Drugi odstavek 3. člena ZJN-3 določa, da morajo pri izvajanju javnih naročil gospodarski subjekti izpolnjevati veljavne obveznosti na področju okoljskega, socialnega in delovnega prava, ki so določene v pravu Evropske unije, predpisih, ki veljajo v Republiki Sloveniji, kolektivnih pogodbah ali predpisih mednarodnega okoljskega, socialnega in delovnega prava.

V konkretnem primeru je naročnik prejel zgolj tri ponudbe, zato k obligatornemu preverjanju neobičajno nizke ponudbe ni bil zavezan, saj za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila, da je odločitev o tem, ali bo naročnik (ob predpostavki, da niso izpolnjeni pogoji za obvezno preverjanje ponudbe) pričel postopek ugotavljanja neobičajno nizke ponudbe, predmet njegove avtonomne presoje; ravno tako je – razen v primeru iz četrtega odstavka 86. člena ZJN-3 – predmet naročnikove avtonomne presoje (vsaj z vidika konkurenčnih ponudnikov) odločitev, ali bo po izvedbi postopka ugotavljanja neobičajno nizke ponudbe takšno ponudbo izločil ali pa sprejel. Upoštevajoč navedeno zato naročniku v obravnavanem primeru ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z ZJN-3 s tem, ko ponudbe izbranega ponudnika ni obravnaval in posledično zavrnil kot neobičajno nizke ter s tem nedopustne.

Navezujoč se na s tem povezane vlagateljeve očitke o nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika zaradi zatrjevane kršitve delovnopravne zakonodaje Državna revizijska komisija po vpogledu v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika tudi sicer ugotavlja, da iz obrazca »PRILOGA 3/1 […]«, v katerega so morali ponudniki vnesti podatke o podrobni obrazložitvi strukture cene po posameznih postavkah, izhaja, da je izbrani ponudnik pri prikazu lastnih stroškov v zvezi z enim zaposlenim delavcem upošteval najmanj znesek minimalne plače, kot je (na podlagi 6. člena ZMinP) objavljen v Uradnem listu RS, št. 4/2017; prikazani so tudi ustrezajoči podatki glede skupnih stroškov naročnika v zvezi z izplačilom plače (t. i. »bruto-bruto«) ter podatki glede povračila stroškov prevoza, prehrane, regresa itd.

Kot že pojasnjeno, je iz vsebine dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila razvidno, da je naročnik določil minimalno časovno obveznost izvajalca, ki jo mora s svojim osebjem zagotavljati za izvajanje storitev, ki so predmet javnega naročila, skupaj z natančnimi časovnimi termini zahtevane prisotnosti osebja. Ponudniki imajo tako možnost, da v ponudbeni ceni upoštevajo delež plač in povračila stroškov zaposlenih, ki bodo izvajali predmetne storitve za naročnika, upoštevajoč tudi vse druge okoliščine svojega poslovanja.

Ob tem, da se – kot že pojasnjeno – opredelitve v obrazcu »PRILOGA 3/1 […]« nanašajo na mesečne stroške izbranega ponudnika v zvezi z enim za poln delovni čas zaposlenim delavcem, ter da glede na zahtevane termine prisotnosti osebje izvajalca storitev pri izvedbi predmetnih storitev za naročnika ne bo angažirano za poln delovni čas, v obravnavanem primeru niti ne morejo biti relevantne navedbe v zvezi z nepokrivanjem deleža plač osebja (za npr. štiriurno ali šesturno čiščenje na dan na lokacijah naročnika) iz ponudbene cene. Določbe ZMinP (zlasti drugi in četrti odstavek 2. člena), na katerega se sklicuje vlagatelj, se namreč nanašajo na oz. določajo minimalno mesečno plačo za delo, opravljeno v polnem delovnem času (oz. sorazmerni del plače za delavce s krajšim delovnim časom), ne pa na minimalne urne postavke, kakor je mogoče razumeti preračune vlagatelja.

Ne glede na navedeno pa tudi sicer ni mogoče zaključiti, da je v neskladju z določbami ZMinP ponudba, katere skupna ponudbena cena je nižja od vsote minimalnih plačil za delo zaposlenih, hkrati pa je iz izračuna razvidno, da je v svoji obrazložitvi strukture ponudbene cene upošteval zakonsko določen znesek minimalne plače za zaposlene. Drugače povedano, tudi na podlagi ugotovitve, da s ponudbeno ceno izbrani ponudnik ne pokriva v celoti vseh svojih stroškov (zlasti z zaposlenimi), še ni mogoče zaključiti, da bo izbrani ponudnik kršil delovnopravne obveznosti in ne izplačeval vsaj zakonsko določene minimalne plače osebju, ki bo v delu svojih delovnih obveznosti angažirano pri izvedbi predmetnega javnega naročila. Do kršitev določb zakona, ki ureja minimalno plačo, lahko pride šele v pogodbeni fazi izvajanja javnega naročila, torej po pravnomočnem zaključku postopka oddaje javnega naročila. Upoštevanje zakonskih določb v zvezi z minimalno plačo je namreč s strani ponudnika obvezujoče v razmerju do njegovih zaposlenih, ne pa tudi v razmerju do naročnika pri oblikovanju ponudbene cene (razen, če je to naročnikova izrecna zahteva v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila).

Upoštevaje vse navedeno je Državna revizijska komisija kot neutemeljene zavrnila tudi navedbe vlagatelja o nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika iz razloga kršitve delovnopravne zakonodaje ter s tem povezanimi zatrjevanimi kršitvami naročnika v zvezi z oddajo naročila temu ponudniku.

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, zato je, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljenega.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povračilo stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Državna revizijska komisija je ugotovila, da je vlagatelj preplačal zakonsko določeno višino takse za vložitev zahtevka za revizijo, saj je (skladno s pravnim poukom naročnika) plačal takso v višini 5.019,35 EUR.

Drugi odstavek 71. člena ZPVPJN določa, da znaša taksa v primerih, ko se zahtevek za revizijo ne nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, dva odstotka od cene najugodnejše popolne ponudbe (z davkom na dodano vrednost) za sklop ali javno naročilo, vendar ne manj kot 500,00 EUR in ne več kot 25.000,00 EUR. 74. člen Zakona o izvrševanju proračunov RS za leti 2016 in 2017 (Uradni list RS, št. 96/2015; v nadaljevanju: ZIPRS1617), ki določa izjemo od ureditve takse za predrevizijski in revizijski postopek, pa določa, da ne glede na drugi odstavek 71. člena ZPVPJN znaša taksa v primeru, ko se zahtevek za revizijo ne nanaša na odločitev o oddaji naročila, 1.000,00 EUR.

V obravnavanem primeru se zahtevek za revizijo ne nanaša na odločitev o oddaji naročila, ampak na izbor gospodarskih subjektov, s katerimi bo naročnik za obdobje 36 mesecev sklenil okvirni sporazum s po enim gospodarskim subjektom za vsakega od posameznih sklopov, zato bi moral vlagatelj za zahtevek za revizijo plačati 1.000,00 EUR takse in ne 5.019,35 EUR, kot je dejansko plačal. Državna revizijska komisija bo zato na podlagi 2. alineje četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila vračilo preveč plačane takse v znesku 4.019,35 EUR.


V Ljubljani, dne 5. 12. 2017
Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Odvetniška pisarna Stušek d.o.o., Ljubljanska cesta 14, 3000 Celje,
- Mestna občina Ljubljana, Mestni trg 1, 1000 Ljubljana,
- ANETTA d.o.o. Ljubljana, Tržaška cesta 135, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

V vednost:
- finančno – računovodska služba Državne revizijske komisije.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.