018-196/2017 Občina Sodražica

Številka: 018-196/2017-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Nine Velkavrh, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Opravljanje šolskih prevozov v OŠ dr. Ivan Prijatelj Sodražica za šol. leta 2017/2018, 2018/2019, 2019/2020, 2020/2021«, ter na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja VUČKO TOURS ŽELJKO VUKOJEVIĆ S.P., Pot v Zeleni gaj 25A, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d.o.o., Barjanska cesta 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Občina Sodražica, Trg 25. maja 3, Sodražica (v nadaljevanju: naročnik), dne 27. 10. 2017

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila »Opravljanje šolskih prevozov v OŠ dr. Ivan Prijatelj Sodražica za šol. leta 2017/2018, 2018/2019, 2019/2020, 2020/2021«, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb«, št. JN 430-7/2017-Ob z dne 17. 8. 2017.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 2.362,99 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 21. 6. 2017 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku z namenom sklenitve pogodbe o izvajanju storitev opravljanja šolskih prevozov za obdobje štirih let. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 27. 6. 2017, pod št. objave JN006322/2017-B01 ter dne 28. 6. 2017, pod št. objave 2017/S 121-245356, tudi v Uradnem listu Evropske unije.

Dne 17. 8. 2017 je naročnik izdal dokument »Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb«, št. JN 430-7/2017-Ob, ki je bil objavljen na Portalu javnih naročil dne 18. 8. 2017 (v nadaljevanju: odločitev o zavrnitvi vseh ponudb), iz katerega je razvidno, da je kot nedopustne zavrnil vse tri prejete ponudbe. Med njimi tudi ponudbo vlagatelja, ker je presegla ocenjeno vrednost in zagotovljena sredstva naročnika.

Vlagatelj je zoper odločitev o oddaji naročila pravočasno, dne 29. 8. 2017, vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga njeno razveljavitev oz. odpravo kršitve ter zahteva povrnitev stroškov pravnega varstva. Uvodoma podaja, upoštevaje prakso Državne revizijske komisije in Sodišča EU, razlago v zvezi z nezakonitostjo naročnikove odločitve na podlagi petega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15; v nadaljevanju: ZJN-3). Nadalje vlagatelj zatrjuje, da upoštevaje tretji odstavek 90. člena ZJN-3 naročnikova odločitev o zavrnitvi vseh ponudb ni obrazložena v skladu s standardom obrazložitve, kot izhaja iz prakse Državne revizijske komisije, saj so razlogi za zavrnitev vlagateljeve ponudbe navedeni pavšalno in nekonkretizirano, s čemer je naročnik kršil načelo transparentnosti, posledično pa onemogočil vlagatelju učinkovito pravno varstvo. Nadalje zatrjuje, da mu naročnik, kljub izrecni zahtevi, ni omogočil vpogleda v sklep o začetku postopka javnega naročila, iz katerega naj bi izhajala višina zagotovljenih sredstev. Naročniku očita še, da ni navedel odločilnih (pravnih in dejanskih) dejstev, saj mu naročnik ni zagotovil podatka, ki bi mu omogočil ugotavljanje ali njegova ponudba res presega zagotovljena sredstva naročnika, niti ni navedel ali ponudba vlagatelja presega zagotovljena sredstva v posameznem sklopu ali za vse sklope. V zaključku poudarja, da je naročnik opustil navedbo konkretnih razlogov oziroma virov in obsega zagotovljenih sredstev, ter niti ni navedel, da podatka ni dolžan razkriti na podlagi četrtega odstavka 90. člena ZJN-3, posledično pa se odločitve naročnika ne da objektivno preizkusiti.

Naročnik je zahtevek za revizijo z dokumentom »Sklep«, št. JN-430-7/2017 z dne 18. 9. 2017 (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo), zavrnil kot neutemeljenega, hkrati pa je zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov pravnega varstva. Uvodoma pojasnjuje, da je zavrnil vlagateljevo zahtevo za vpogled v sklep o začetku postopka, saj bo vlagatelju omogočen vpogled v predmetni dokument na podlagi 23. člena Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/03 s sprem.; v nadaljevanju: ZDIJZ). Nadalje pojasnjuje, da ponudba vlagatelja presega zagotovljena sredstva naročnika v vseh treh sklopih, v katerih je vlagatelj oddal ponudbo. Podaja mnenje, da je v zadostni meri navedel razloge, ki mu jih nalaga tretji odstavek 90. člena ZJN-3 ter da naročnika ni mogoče prisiliti v nakup, če nima dovolj sredstev, kar je bilo edino odločilno dejstvo v tem primeru. Naročnik pojasnjuje še, da mu ZJN-3 ne nalaga objave višine ocenjene vrednosti in zagotovljenih sredstev, je pa v skladu z ZJN-3 navedel, da bo objavil nov razpis. Glede vlagateljevega sklicevanja na odločitve Državne revizijske komisije in Direktive EU, podaja v zaključku mnenje, da so bile sprejete na podlagi prej veljavne zakonodaje, zato niso več relevantne.

Vlagatelj se je v vlogi z dne 21. 9. 2017 opredelil do navedb naročnika, pri čemer je vztrajal pri svojih dosedanjih navedbah iz zahtevka za revizijo.

Naročnik je dne 22. 9. 2017 Državni revizijski komisiji, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN, v odločanje odstopil vso dokumentacijo o oddaji javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Državna revizijska komisija je v obravnavani zadevi dne 13. 10. 2017 na podlagi prvega odstavka 37. člena ZPVPJN podaljšala rok za sprejem odločitve.

Po pregledu vse odstopljene dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija uvodoma pojasnjuje, da naročnik lahko v skladu z določbami ZJN-3 zaključi postopek oddaje javnega naročila brez izbire, v kolikor ne prejme nobene ponudbe ali prejme samo nedopustne ponudbe. V kolikor prejme naročnik samo nedopustne ponudbe, jih zavrne ter v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 navede razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, v kolikor pa prejme (tudi) dopustne ponudbe, vendar se zaradi različnih razlogov na njegovi strani odloči, da bo zavrnil vse ponudbe ravna v skladu petim odstavkom 90. člena ZJN-3. ZJN-3 v obeh navedenih primerih govori o »zavrnitvi vseh ponudb«, ne glede na to pa je potrebno upoštevati, da gre za dve različni situaciji, ki sta različno urejeni in za kateri ZJN-3 določa tudi različne posledice.

Kot je razvidno iz odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, je naročnik v izreku zapisal, da je odločitev sprejel v skladu s petim odstavkom 90. člena ZJN-3. Četudi je naročnik navedel omenjeno pravno podlago za sprejem odločitve, pa (nasprotno) iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je naročnik v postopku oddaje predmetnega javnega naročila prejel tri ponudbe, katere je tekom postopka preverjanja in ocenjevanja označil kot nedopustne. Naročnik je za izključitev posameznega ponudnika oziroma za zavrnitev posamezne ponudbe navedel različne razloge, in sicer neizpolnjevanje postavljenega referenčnega pogoja, obstoj razlogov za izključitev ter, da hkrati ponudba presega zagotovljena sredstva. Za vlagateljevo ponudbo pa je navedel, da presega ocenjeno vrednost in zagotovljena finančna sredstva naročnika. Iz odločitve o zavrnitvi vseh ponudb je tako razvidno, da je naročnik prejete ponudbe razvrščal, ocenjeval in pregledoval ter jih označeval kot nedopustne, in da je razlog za odločitev o zavrnitvi vseh ponudb nedopustnost le-teh.

V posledici navedenega gre ugotoviti, da iz odločitve o zavrnitvi vseh ponudb nedvoumno izhaja, da je naročnik na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 zavrnil vse ponudbe kot nedopustne (kar med strankama revizijskega postopka ni sporno). Upoštevaje navedeno, vlagateljevo sklicevanje na odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-013/2012, 018-450/2011 in 018-030/2015, ter sodbo Sodišča EU v zadevi št. C-92/00, v obravnavanem primeru ni relevantno, saj se omenjene odločitve nanašajo na zavrnitev vseh ponudb na podlagi tretjega odstavka 80. člena ZJN-2, ki je vsebinsko ter smiselno podobna določbi petega odstavka 90. člena ZJN-3, oziroma na odločitev naročnika o zavrnitvi vseh ponudb (tudi morebitnih dopustnih) zaradi razlogov nastalih na njegovi strani.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, in sicer vezano na naročnikovo oceno ponudbe vlagatelja kot nedopustne zaradi preseganja zagotovljenih sredstev naročnika. Vlagatelj naročniku očita, da je pomanjkljivo obrazložil odločitev, s čemer je ravnal v nasprotju z načelom transparentnosti, posledično pa mu ni omogočil učinkovitega pravnega varstva.

Vlagateljeve revizijske navedbe je potrebno presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, ki določa, da je dopustna ponudba tista, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika. V skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) naročnik odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

- ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in
- ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3 in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter izpolnjuje pravila in merila iz 82. in 83. člena ZJN-3, če so bila določena.

Kot je razvidno iz odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, je naročnik pravočasno prejete ponudbe za vsak posamezen sklop (naročnik je razdelil javno naročilo na štiri sklope) najprej razvrstil glede na postavljeno merilo. Nadalje je iz odločitve razvidno, da je vlagatelj oddal ponudbo v treh sklopih, to je v sklopih 1, 2 in 3. Vlagateljeva ponudba je bila v vseh treh sklopih uvrščena na tretje mesto glede na postavljeno merilo, pri čemer je naročnik za vsak posamezen sklop navedel ponudbeno ceno vlagatelja (brez DDV). Nadalje iz obrazložitve odločitve izhaja, da je naročnik prvouvrščenega ponudnika izključil, ker ni izpolnjeval referenčnega pogoja, drugouvrščenega ponudnika pa je izključil, ker so zanj obstajali razlogi za izključitev ter ker je njegova ponudba presegala zagotovljena sredstva naročnika. V zvezi s ponudbo vlagatelja iz obrazložitve odločitve izhaja, da jo je naročnik označil kot nedopustno zato, ker je ugotovil, da presega njegova zagotovljena sredstva.

Med strankama revizijskega postopka je najprej spor o tem, ali je naročnik v obravnavanem postopku javnega naročanja pri sprejemu odločitve o zavrnitvi ponudbe vlagatelja kot nedopustne zadostil standardu obrazloženosti in razloge za nedopustnost ponudbe navedel jasno ter konkretno do te mere, da je bila vlagatelju (v povezavi z omenjeno naročnikovo odločitvijo) zagotovljena možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Slednja se uresničuje tudi skozi določbo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, v skladu s katero je naročnik dolžan v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila (med drugim) navesti razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran. Omenjena določba, ki (med drugim) odraža načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), v skladu s katerim mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, je ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti kot enega temeljnih načel pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil (9. člen ZPVPJN v povezavi s 7. členom ZPVPJN). Šele izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Da pa bi mogli ponudniki sprejeti odločitev o (ne)uveljavljanju pravnega varstva, morajo biti v zadostni meri seznanjeni s konkretnimi ter jasnimi (in ne le z abstraktnimi ter pavšalnimi) razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve.

Zakon sicer ne določa kriterijev za ugotavljanje zadostnosti oziroma ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o (ne)oddaji javnega naročila, je pa slednje skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (prim. odločitve v zadevah, št. 018-163/2016, 018-038/2017, 018-061/2017, 018-069/2017, 018-139/2017) mora odločitev naročnika vsebovati jasne ter nedvoumne razloge do te mere, da se lahko ponudniki seznanijo z utemeljitvijo odločitve, preverijo njeno pravilnost oziroma zakonitost ter po potrebi zaščitijo svoje pravice. Četudi ni nujno, da bi bila obrazložitev odločitve vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, na podlagi katerih je naročnik sprejel odločitev o (ne)oddaji naročila, pa mora obsegati jasno ter konkretno navedbo odločilnih (pravnih in dejanskih) dejstev, ki tvorijo pravno ter dejansko podstat naročnikove odločitve.

Naročnik je v obrazložitvi izpodbijane odločitve navedel, da ponudba vlagatelja »…presega ocenjeno vrednost in zagotovljena finančna sredstva naročnika iz Sklepa o začetku postopka, št. 430-7/2017-S z dne 21. 6. 2017.«.

Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v svojih številnih odločitvah, ocenjene vrednosti ni mogoče enačiti z zagotovljenimi sredstvi. Pravila glede določanja ocenjene vrednosti so namreč namenjena temu, da naročnik pravilno izbere ustrezen postopek oddaje javnega naročila. Gre torej za vrednost, ki jo naročnik določi ob upoštevanju pravil javnega naročanja, od nje pa so odvisna nadaljnja ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila (npr. pravilna izvedba postopka, dolžnost objave javnega naročila ipd.). Zagotovljena sredstva po drugi strani predstavljajo znesek, ki ga ima naročnik predvidenega in pripravljenega za plačilo obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe o izvedbi javnega naročila.

V zvezi z navedenim gre pojasniti, da kot pravilno navaja naročnik (v odločitvi o zahtevku za revizijo), določbe ZJN-3 ne nalagajo naročniku, da bi moral v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ali na Portalu javnih naročil objaviti višino zagotovljenih sredstev, objaviti mu ni potrebno niti ocenjene vrednosti, ki jo sicer ureja javnonaročniška zakonodaja. Čeprav ZJN-3 objave podatka o zagotovljenih sredstvih ne nalaga, pa vendarle ne gre prezreti, da je naročnik tisti, ki mora zaradi uresničitve načela transparentnosti zagotoviti, da je ponudnik izbran (ali je, nasprotno, njegova ponudba zavrnjena) na pregleden način in po predpisanem postopku, kar ga zavezuje, da svojo oceno o preseganju zagotovljenih sredstev ustrezno obrazloži ter s tem omogoči preizkus njene pravilnosti. Kakšna, kako široka ter natančna naj bo v tem primeru obrazložitev, je prepuščeno presoji naročnika. Slednji pa mora tudi pri obrazložitvi odločitve o zavrnitvi ponudbe kot nedopustne zaradi preseganja zagotovljenih sredstev slediti temeljnemu izhodišču in z navedbo jasnih odločilnih dejstev ponudnikom zagotoviti možnost uresničitve učinkovitega uveljavljanja pravnega varstva.

Na podlagi zapisanega Državna revizijska komisija ugotavlja, ne da bi se vsebinsko opredeljevala do očitkov vlagatelja v zvezi s pravico do vpogleda v naročnikov sklep o začetku postopka, da naročnikovo ravnanje, to je obrazložitev odločitve o zavrnitvi ponudbe vlagatelja, ni skladno s prvo alineo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3. Naročnik je namreč s tem, ko je navedel, da je ponudba vlagatelja nedopustna, ker njegova ponudbena cena presega zagotovljena sredstva, podal zgolj zaključek svojih ugotovitev, katerega pravna posledica se je odrazila v oceni o nedopustnosti ter posledični zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, ni pa navedel konkretnih dejstev oziroma konkretnih okoliščin danega primera, ki so ga vodili k sprejemu omenjenega zaključka. Naročnik je torej v obrazložitvi navedel izključno zaključek ter pravno posledico svojih ugotovitev (tj. ponudba presega zagotovljena sredstva naročnika, zato se kot nedopustna zavrne), ni pa navedel ugotovljenega konkretnega dejanskega stanja (tj. konkretnih dejstev), na katerih temelji njegova ocena o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe. Četudi je na ponudniku breme, da pripravi ponudbo v skladu z določbami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, pa je vselej naročnik tisti, ki je ponudbo dolžan pregledati ter se na jasen in konkreten način izreči o njeni dopustnosti. Državna revizijska komisija še pristavlja, da naročnik ne v odločitvi o oddaji naročila ne v odločitvi o zahtevku za revizijo vlagatelju ni razkril višine zagotovljenih sredstev, niti ni z ničemer izrazil in izkazoval, da nekaterih informacij o oddaji naročila iz drugega in tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 ni objavil, ker bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakona ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, ker bi škodilo upravičenim poslovnim interesom javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta ali ker bi lahko vplivalo na pošteno konkurenco med gospodarskimi subjekti (četrti odstavek 90. člena ZJN-3).

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da so revizijske navedbe vlagatelja o neobrazloženosti naročnikove odločitve o zavrnitvi njegove ponudbe kot nedopustne utemeljene. Naročnik namreč pri sprejemu izpodbijane odločitve ni zadostil standardu obrazloženosti, s čimer je kršil tretji odstavek 90. člena ZJN-3 v povezavi s 6. členom ZJN-3, saj ponudbe vlagatelja zaradi umanjkanja navedbe konkretnega dejanskega stanja ni zavrnil na pregleden način.

V posledici navedenega je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb«, št. JN 430-7/2017-Ob z dne 17. 8. 2017, ki je bil objavljen na P ortalu javnih naročil dne 18. 8. 2017.

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka v razveljavljenem delu naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje zadevnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Naročnik mora pri svojem postopanju upoštevati, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku (prvi odstavek 6. člena ZJN-3). V kolikor se odloči, da javnega naročila ne bo oddal, mora upoštevati zlasti obveznosti, ki mu jih nalagajo določila 90. člena ZJN-3, v vsakem primeru pa mora svojo odločitev o (ne)izbiri najugodnejšega ponudnika ustrezno obrazložiti.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo ter v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika zahteval povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva. Državna revizijska komisija je skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT) vlagatelju kot potrebne priznala naslednje stroške:

- strošek odvetniških storitev za sestavo zahtevka za revizijo v višini 2.400 točk (prva točka tar. št. 40 OT), kar ob upoštevanju 22% DDV znaša 1.343,95 EUR;
- izdatke po 11. členu OT (in sicer 2% od 1.000 točk ter 1 % od 1.400 točk) v višini 34 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 19,04 EUR;
- strošek plačane takse za zahtevek za revizijo v višini 1.000,00 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 2.362,99 EUR. Državna revizijska komisija vlagatelju ne priznava presežka nad priznanimi stroški za strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo ter za izdatke po 11. členu OT, saj glede na vrednost spora za njihovo priznanje ni podlage v OT. Nadalje Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala priglašenega stroška odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika, saj ta v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika, niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in sprem.; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, je Državna revizijska komisija določila 15-dnevni rok za plačilo priznanih stroškov, ki teče od vročitve (prejema) tega sklepa naročniku (in ne »v roku 15 dni po pravnomočnosti odločitve«, kot to predlaga vlagatelj) ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od izteka navedenega roka. Skladno s 313. členom ZPP namreč rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Naročnik ne more izpolniti obveznosti oziroma priti v zamudo z njeno izpolnitvijo preden ne prejme odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo (ta je na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZPVPJN pravnomočna), s katero se odloči o njegovi obveznosti povračila stroškov.

Na podlagi navedenega je naročnik dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 2.362,99 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 27. 10. 2017

Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d.o.o., Barjanska cesta 3, 1000 Ljubljana,
- Občina Sodražica, Trg 25. maja 3, 1317 Sodražica,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.