018-194/2017 Javna agencija za železniški promet Republike Slovenije

Številka: 018-194/2017-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in Boruta Smrdela, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izdelava in vzdrževanje računalniškega programa za vodenje računovodstva, obračuna plač, kadrovske evidence in javnih naročil« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj JHP projektne rešitve d.o.o., Cesta talcev 5, Domžale, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Brezovec, o.p., d.o.o., Beethovnova ulica 7, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Javna agencija za železniški promet Republike Slovenije, Kopitarjeva ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 19. 10. 2017

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se:
- razveljavi dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, kjer naročnik zahteva ustrezno certificiranost ponudnika (točka G »Druge zahteve« poglavja 1.4. »Tehnološke zahteve« dokumenta »Specifikacija zahtev programske opreme«);
- naročniku naloži odprava kršitve na način, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila na jasen in koherenten način opredeli določbe v zvezi z zahtevanim načinom zagotavljanja ponujene programske opreme.
V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 1.266,55 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 1. 8. 2017 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o naročilu male vrednosti je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 2. 8. 2017, pod št. objave JN007292/2017-W01. Dne 14. 8. 2017, 25. 8. 2017 in 29. 8. 2017 so bili na portalu javnih naročil objavljeni še popravki (pod št. objav JN007292/2017-K01, JN007292/2017-K02 in JN007292/2017-K03). Zadnje informacije (odgovore na vprašanja) gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku javnega naročanja, je naročnik posredoval preko portala javnih naročil dne 25. 8. 2017.

Vlagatelj je dne 4. 9. 2017 pravočasno vložil zahtevek za revizijo zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Uvodoma pojasnjuje aktivno legitimacijo in navaja, da je naročnik na portalu javnih naročil po roku za oddajo ponudb objavil odgovore in spremembe razpisne dokumentacije, zaradi česar ga ni več mogel opozoriti na kršitve. Zatrjuje, da zaradi nezakonite razpisne dokumentacije skupaj s partnerjem ne more oddati dopustne ponudbe – predmet javnega naročila ni zadostno specificiran in opredeljen, da bi omogočil pripravo medsebojno primerljivih ponudb, tehnične specifikacije pa so pripravljene na način, da onemogočajo konkurenco med ponudniki, niso sorazmerne predmetu javnega naročila in ne sledijo načelu enakopravne obravnave ponudnikov. Kot prvo od teh problematičnih zahtev vlagatelj izpostavlja zahtevo po ustrezni certifikaciji ponudnika (tj. »vsaj status »Microsoft Silver Midmarker Solutions Provider« ali »Oracle Silver Partner« ali »IVM Silver Business partner««). Meni, da zahteva ni funkcionalno in vsebinsko povezana s predmetom naročila in ni potrebna za njegovo uspešno izvedbo; zahteva v ničemer ne izkazuje višje ali boljše usposobljenosti ponudnika za izpolnitev zahtev naročnika, še manj pa to, da bo ponujena rešitev kakorkoli boljša. Nadalje vlagatelj kot funkcionalno nerelevantno izpostavlja zahtevo, skladno s katero se mora podatkovna zbirka nahajati na strežnikih naročnika, pri čemer so rešitve »v oblaku« za katerikoli del sistema nesprejemljive. Zahteva naj bi bila postavljena z izključnim namenom omejevanja konkurence med ponudniki in s ciljem izbire točno določenega ponudnika. Vlagatelj zagotavlja, da je ustrezno varovanje podatkov zagotovljeno tudi pri uporabi rešitev »v oblaku«, kar izkazujejo tako spletne banke, spletne trgovine itd., kjer se milijonske transakcije vršijo preko spletnih nakazil. Medtem ko se večina rešitev prenaša v oblak (tudi država vzpostavlja DRO – Državni računalniški oblak), pa naročnik vztraja pri tem, da se sistem nahaja »fizično« pri naročniku, ki je rešitev, utemeljena na preferiranju ponudnikov, ki svojih rešitev, ki so jih oblikovali pred desetletji na principu namestitve programov na strežniku na sedežu naročnika, niso uspeli premakniti na rešitev v oblaku, ki zagotavlja najmanj enake funkcionalne performanse oz. dodatne prednosti z vidika nižjih stroškov vzdrževanja. V kolikor bi naročnik ali Državna revizijska komisija za namen dokazovanja navedenega potrebovala dodaten dokaz, vlagatelj predlaga (postavitev) izvedenca. Na naročnikovo sprotno prilagajanje potreb že izdelanemu produktu preferiranega ponudnika naj bi kazalo tudi to, da je naročnik po vlagateljevih vprašanjih preko portala javnih naročil svoje zahteve bistveno znižal, in sicer na zagotavljanje pokrivanja le dveh postopkov javnega naročanja. Vlagatelj končno navaja še, da iz objav in razpisne dokumentacije ni jasno, ali naročnik dejansko s predmetnim naročilom kupuje že izdelano rešitev (prenos lastništva), naroča izdelavo (nove) rešitve ali najema izdelano rešitev (pravice do uporabe programske opreme oz. licenca) – pri tem navaja posamezne dele dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in odgovore s portala javnih naročil, ki kažejo na izpostavljeno nejasnost. Vlagatelj predlaga, naj naročnik oz. Državna revizijska komisija razveljavi izpostavljene zahteve, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pravnega varstva.

Dne 14. 9. 2017 je naročnik sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega. V zvezi z očitkom glede skoposti odgovorov na portalu javnih naročil navaja, da glede na sam predmet naročila ne more predvideti, na kak način posamezen program deluje, lahko pa navede, kaj pri svojem delu kot naročnik potrebuje (vsebina in ne forma). Poudarja, da z zahtevo po ustrezni certifikaciji nikakor ne oži konkurence, saj je (bilo) v Republiki Sloveniji na dan 7. 9. 2017 42 pravnih oseb s kompetenco »Microsoft Silver Midmarker Solutions Provider«; zahtevana kompetenca zagotavlja strokovno znanje ponudnikov ter njihovo uspešnost kot vodilnih na tehnološkem trgu v okviru posebne tehnološke kompetence, pri čemer ima usposobljenost edinstven niz zahtev in prednosti, ki so oblikovani za natančno predstavitev specifičnih spretnosti in storitev. Kompetenca izkazuje izkušnje pri zagotavljanju ključnih infrastrukturnih rešitev, ki temeljijo na Microsoft namiznih, poslovnih in upravljalskih strežniških tehnologijah, prilagojenih srednjim podjetjem. Še dodatno je bilo omogočeno, da so potencialni ponudniki certificirani po standardih Microsoft ali IBM ali Oracle, torej po standardih treh vodilnih certifikatorjev na področju storitev, ki jih naročnik naroča. V zvezi z zahtevo glede nedopustnosti rešitve »v oblaku« naročnik zanika navedbe o funkcionalni nerelevantnosti te zahteve. Pri tem se sklicuje na predpise s področja varovanja osebnih in drugih podatkov, med drugim tudi na Pravilnik o varstvu osebnih podatkov in enotni informacijski varnostni politiki na Javni agenciji za železniški promet RS. Navedbe vlagatelja o DRO označuje za zavajajoče, saj je DRO po svoji zasnovi namensko izdelana rešitev za potrebe državnih organov, ki združuje informacijsko strukturo organov na enem mestu; razen po imenu ne gre za rešitev, primerljivo s tistimi na trgu. Dejstvo, da je zahteva, ki ne dovoljuje rešitev »v oblaku«, pravilna, potrjuje tudi splošna varnostna politika omrežja HKOM, ki prepoveduje in omejuje dostop do priznanih ponudnikov rešitev v oblaku (npr. Microsoft OneDrive, Google Drive, Apple, DropBox). Naročnik dopušča rešitve, ki temeljijo na bazah SQL ali Oracle, zahteva pa, da je ponujena baza enotna. Od ponudnika se namreč pričakuje homogeno upravljanje informacijskega okolja, saj je vzdrževanje takega okolja cenejše. Dodaja še, da je izkustveno predvidel funkcionalnosti, ki jih pri svojem delu potrebuje, kar pa ne pomeni, da rešitve z več funkcionalnostmi niso dopustne. V zvezi z očitkom glede nejasnosti glede tega, kaj dejansko naroča, naročnik pojasnjuje, da je v 9. členu vzorca pogodbe jasno navedel, da gre za nakup računalniškega programa (kar pomeni prenos lastništva) in ne za najem. Na navedeno kaže tudi referenčna zahteva, ki jo je možno izpolniti le z že izdelano rešitvijo. Naročnik še navaja, da je pojasnil tudi to, da gre pri naročilu za nakup programske rešitve, ki pa mora vključevati tudi vse morebitne dodatne licenčne pravice za spremljajočo programsko opremo (npr. podatkovno bazo, razvojne licence). V delu izvedbe predmeta javnega naročila, ki se nanaša na povezavo s programsko opremo, ki jo naročnik že ima (SPIS4 in Register dovoljenj za strojevodje), pa gre za razvoj (izdelavo oz. »custom« dodelavo) programske kode.

Naročnik je z vlogo z dne 20. 9. 2017 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 21. 9. 2017 opredelil do navedb naročnika. Vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo ter v celoti zavrača kot neutemeljene ugotovitve naročnika. Meni, da naročnik pri svojih pojasnilih ni podal ključnega pojasnila o tem, zakaj so zahtevani certifikati potrebni za izvedbo konkretnega naročila. Povsem nerelevanten je sklic naročnika, da obstaja 42 pravnih oseb z enim od teh certifikatom, saj le eden od teh (družba Saop d.o.o.) razpolaga z informacijskimi rešitvami računovodskega programa in programa javnih naročil. Zahteva torej ni vezana ne na naročnikove potrebe ne na tehnološke zahteve informacijskega okolja, saj bi bili drugače ti certifikati pogoj za upravljanje informacijske rešitve, kar pa nikakor ne drži v tem primeru. Trditve naročnika o neizpolnjevanju varnostnih zahtev rešitev v oblaku vlagatelj ocenjuje za povsem zgrešene – sledile naj bi povsem preživetim konceptom varovanja podatkov »na lokaciji«. Pojasnjuje še način, na katerega je izvedena njegova rešitev, ki je gostovana v oblaku, ima vse potrebne certifikate, izpolnjuje vse zahteve slovenske zakonodaje in naj bi nedvomno nudila višji nivo varnosti (tako glede dostopa kot fizičnega varovanja), kot ga lahko zagotovi naročnik. Aplikacijo uporabljajo tudi uporabniki znotraj HKOM omrežja. Vlagatelj kot prednosti rešitve v oblaku navaja še zanesljivost, stabilnost, ažurnost posodabljanja podatkov, ustrezne varnostne kopije itd., kar vse zagotavlja predvidljive stroške uporabe, ker ni dodatnih vzdrževalnih stroškov, saj so ti že zajeti v stroških uporabe.

Državna revizijska komisija je po prejemu zahtevka za revizijo opravila predhodni preizkus v skladu z 31. členom ZPVPJN ter ugotovila, da izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, zato ga je sprejela v obravnavo.

Po pregledu prejete dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V obravnavanem primeru je vlagatelj zahtevek za revizijo vložil zoper vsebino posameznih določil dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

Skladno s petim odstavkom 5. člena ZPVPJN zahteva za pravno varstvo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, ni dopustna, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Šteje se, da bi vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko portala javnih naročil lahko opozoril na očitano kršitev, če je bilo v postopku javnega naročanja na portalu javnih naročil objavljeno obvestilo o naročilu, na podlagi katerega ponudniki oddajo ponudbe. Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik kot rok za sprejem ponudnikovih vprašanj določil 25. 8. 2017 ob 9.00, po poteku tega roka pa je na portalu javnih naročil objavil še nekatere odgovore na vprašanja ponudnikov ter dva popravka dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, in sicer dne 25. 8. 2017, pod št. objave JN007292/2017-K02, in dne 29. 8. 2017, pod št. objave JN007292/2017-K03. Iz petega odstavka 5. člena ZPVPJN sicer izhaja, da morajo gospodarski subjekti prek portala javnih naročil naročnika opozoriti na očitano kršitev, vendar je to določbo treba upoštevati v okoliščinah naročnikovega ravnanja v postopku oddaje javnega naročila. Gospodarski subjekti namreč po trenutku, ki ga je določil naročnik za prejem vprašanj, zaradi načina delovanja portala javnih naročil tega niso mogli več uporabiti za zahtevanje dodatnih informacij o novo objavljenih informacijah oziroma za opozorilo naročniku na morebitne nove kršitve. V zvezi z zahtevkom za revizijo zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v primerih podajanja dodatnih informacij na portalu javnih naročil po poteku roka, do katerega so gospodarski subjekti preko portala javnih naročil lahko zahtevali dodatne informacije, ni mogoče šteti, da zahtevek za revizijo ni dopusten v smislu petega odstavka 5. člena ZPVPJN, saj bi sicer vlagatelju odvzeli možnost pravnega varstva na podlagi okoliščin, na katere sam ni mogel vplivati.

Vlagatelj kot s predmetom naročila vsebinsko nepovezano in posledično nezakonito izpostavlja zahtevo, ki jo je naročnik prvič opredelil šele v popravku dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, objavljenem dne 25. 8. 2017, in sicer pod točko G »Druge zahteve« poglavja 1.4. »Tehnološke zahteve« dokumenta »Specifikacija zahtev programske opreme«:
»Ponudnik mora biti ustrezno certificiran. Za ustrezno certifikacijo se šteje vsaj status: »Microsoft Silver Midmarker Solutions Provider« ali »Oracle Silver Partner« ali »IBM Silver Business partner«.«
Iz navedb vlagatelja izhaja še očitek, da je naročnik sporno določilo v dokumentacijo uvrstil izključno z razlogom nezakonitega omejevanja kroga potencialnih ponudnikov.

Ne glede na to, da je sporno določilo navedeno v dokumentu »Specifikacija zahtev programske opreme«, pa gre po vsebini za pogoj za sodelovanje. V postopku javnega naročanja naročnik postavi pogoje za sodelovanje z namenom ugotavljanja sposobnosti ponudnikov za izvedbo javnega naročila. Pogoj je element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, in je izključne narave. Pogoje za sodelovanje mora naročnik določiti v skladu s 76. členom Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3), ki v prvem odstavku določa, da lahko naročnik določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na:
- ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti;
- ekonomski in finančni položaj;
- tehnično in strokovno sposobnost.

V skladu z drugim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik gospodarskim subjektom kot zahtevo za sodelovanje naloži pogoje, ki so določeni v 76. členu. Naročnik mora v postopek javnega naročanja vključiti le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila. Glede tehnične in strokovne sposobnosti deseti odstavek 76. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Naročnik lahko domneva, da gospodarski subjekt nima zahtevanih strokovnih sposobnosti, če pri gospodarskem subjektu zasledi nasprotje interesov, ki bi lahko negativno vplivali na izvedbo javnega naročila. Dokazila za ugotavljanje sposobnosti gospodarskih subjektov za sodelovanje v javnem naročanju ZJN-3 ureja v 77. členu. Skladno z drugim odstavkom tega člena lahko naročnik zahteva le dokazila, določena v tem in v 78. členu ZJN 3. Tehnične sposobnosti lahko gospodarski subjekt glede na vrsto, količino ali pomen ter uporabo gradenj, blaga ali storitev izkaže na enega ali več od načinov iz osmega odstavka 77. člena ZJN 3 – npr. s seznamom najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov, pri čemer lahko naročnik zaradi zagotovitve ustrezne ravni konkurence po potrebi navede, da bo upošteval dokazila o ustreznih dobavah blaga ali opravljenih storitvah izpred več kot treh let (točka b), z navedbo tehničnega osebja ali tehničnih organov, ki bodo sodelovali pri izvedbi javnega naročila, zlasti tistih, ki so odgovorni za nadzor kakovosti, v primeru javnih naročil gradenj pa tistih, od katerih lahko izvajalec zahteva, da izvedejo gradnjo, in sicer ne glede na to, ali so zaposleni pri gospodarskem subjektu ali ne (točka c), z dokazilom o izobrazbi in strokovni usposobljenosti izvajalca storitev ali gradenj ali vodstvenih delavcev podjetja pod pogojem, da ne štejejo kot merilo za oddajo javnega naročila (točka f) itd.

Naročnik navaja, da gre v obravnavanem primeru za certifikacijo s področja informacijskih tehnologij, čemu je sicer mogoče pritrditi, enako kot tudi naročnikovem splošnemu opisu kompetence, ki jo izkazujejo subjekti s certifikatom Microsoft Silver Midmarket Solution. Vendar pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni pojasnil, v čem so področja, na katera se nanašajo posamezni zahtevani certifikati, sploh povezana s predmetom tega javnega naročila – tj. z izdelavo in vzdrževanjem programa za vodenje računovodstva, obračuna plač, kadrovske evidence in javnih naročil. Navedeno ne izhaja niti iz vsebine dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Posledično naročnik ni izkazal niti tega, zakaj je za izvedbo naročila neizogibno potrebna certifikacija ponudnika z določenih področij, ki jih ti certifikati obsegajo.

V posledici navedenega zato Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju v tem, da obravnavana zahteva (po vsebini pogoj za sodelovanje) ni v smiselni povezavi s predmetom naročila in je določena v nasprotju z načelom sorazmernosti (8. člen ZJN-3, v povezavi z drugim odstavkom 76. člena ZJN-3), ponudnike pa lahko neupravičeno diskriminira. Ker je torej vlagatelj v zahtevku za revizijo uspel izkazati, da je naročnik z določitvijo sporne zahteve glede certifikacije ponudnikov ravnal neskladno z določbami ZJN-3, je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila sporno določilo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

Vlagatelj v nadaljevanju zatrjuje, da je nezakonita zahteva, vsebovana pod točko E »Podatkovna baza« podpoglavja 1.1. »Sistemsko okolje« poglavja 2. »Tehnične specifikacije« v dokumentu »Specifikacija zahtev programske opreme«, kot jo je naročnik opredelil (šele) v popravku dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, objavljenim dne 25. 8. 2017:

»Programska rešitev mora uporabljati enotno podatkovno zbirko (SQL ali Oracle) v katero se vpisujejo vsi podatki. Podatkovna zbirka se mora nahajati na strežnikih naročnika in mora biti ustrezno zaščitena in varovana.

Rešitve »v oblaku«, za katerikoli sklop sistema niso sprejemljive.
Brez izrecne odobritve naročnika, je prepovedan prenos kateregakoli podatka izven sistema HKOM, razen podatkov, ki so namenjeni izmenjavi podatkov v skladu s temi specifikacijam (oddaja podatkov pristojnim inštitucijam, prevzem in oddaja e-računov, izmenjava podatkov za namen izdelave polikarbonatnih kartic – dovoljenje za strojevodje).«

Predstavljena zahteva se nanaša na tehnične specifikacije predmeta naročila. Tehnične specifikacije v primeru javnih naročil blaga ali storitev pomenijo specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti (23. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3). S tehničnimi specifikacijami naročnik v skladu z 68. členom ZJN-3 opredeli oz. opiše predmet naročila. Z njimi točno opredeli lastnosti predmeta javnega naročila oz. specificira zahtevane značilnosti predmeta, kot npr. stopnjo kakovosti, uporabljene materiale, dimenzije, tehnične parametre, proizvodne postopke, okoljske lastnosti, stopnjo varnosti itd. Gre za zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila.

Tehnične zahteve mora naročnik določiti ob upoštevanju 68. člena ZJN-3, ki določa, da morajo biti te navedene v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Tehnične specifikacije določajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga. Te značilnosti se lahko nanašajo tudi na točno določen postopek ali način proizvodnje ali zagotavljanja zahtevanih gradenj, blaga ali storitev ali na točno določen postopek za kakšno drugo stopnjo v njihovi življenjski dobi, tudi če takšni dejavniki fizično niso del njih, a pod pogojem, da so značilnosti povezane s predmetom javnega naročila ter sorazmerne z vrednostjo in cilji naročila (prvi odstavek 68. člena ZJN-3). Tehnične specifikacije morajo vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci (tretji odstavek 68. člena ZJN-3). Naročnik jih lahko določi bodisi v smislu zahtev glede delovanja ali funkcionalnosti bodisi s sklicevanjem na tehnične specifikacije in različne standarde oz. tehnične ocene bodisi s kombinacijo navedenih načinov (peti odstavek 68. člena ZJN-3). V skladu s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 v tehničnih specifikacijah ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo, razen če tega ne upravičuje predmet javnega naročila. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če sicer ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila, vsebovati pa morajo tudi besedi »ali enakovredni«.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik sporno tehnično zahtevo določil v smislu zahteve glede delovanja, torej na način iz točke a) petega odstavka 68. člena ZJN-3. Skladno s to določbo ZJN-3 se namreč lahko tehnične specifikacije določijo v smislu zahtev glede delovanja ali funkcionalnosti, zato za presojo ustreznosti določitve tehnične specifikacije v konkretnem primeru ne bi bila bistvena ali v nasprotju z ZJN-3 niti morebitna ugotovitev, da se sporno določilo v nobenem delu ne bi nanašalo tudi na funkcionalnost, kar sicer zatrjuje vlagatelj. Prav tako v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da bi se naročnik skliceval na določeno izdelavo ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta – tudi iz navedb vlagatelja izhaja, da na trgu obstajajo ponudniki (ne zgolj eden), ki ponujajo tovrstne rešitve na principu namestitve programov na strežnik naročnika, torej na način, kot ga zahteva naročnik. Prav tako sporna zahteva ne predstavlja navedbe blagovne znamke, patenta ali določenega porekla ali proizvodnje. Vse navedeno pomeni, da naročniku pri pripravi tehnične specifikacije ni mogoče očitati niti kršitve določbe šestega odstavka 68. člena ZJN-3.

Iz že predstavljenih določb ZJN-3 izhaja, da je naročnik pri oblikovanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb in pričakovanj glede na predmet javnega naročila. Pravila javnega naročanja ga pri tem zavezujejo, da tehnične zahteve določi na način, ki zagotavlja konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo (5. in 7. člen ZJN-3), hkrati pa mora zahteve določiti v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom predmeta naročila (8. člen ZJN-3).

Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (prim. npr. sklepe št. 018-164/2013, 018-205/2013, 018-412/2013, 018-416/2013, 018-063/2016 itd.), zahteva po enakopravni obravnavi ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj v postopku oddaje javnega naročila. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil sicer varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju predmeta javnega naročila, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da je takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot dopustno (takšno, ki ustreza potrebam in zahtevam naročnika), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo, saj ni dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

Takšno stališče izhaja tudi iz sodb Sodišča EU, npr. iz zadeve C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab, v okviru katere je generalni pravobranilec v svojem stališču pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanja naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolni, zato samo dejstvo, da zahtevo iz razpisne dokumentacije izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (navedeno stališče je v sodbi C-513/99 sprejelo tudi Sodišče EU v odstavkih 82–85).

V obravnavanem primeru se je naročnik torej odločil za način izvedbe predmeta naročila z nakupom, najemom ali razvojem (več o problematiki te opredelitve v nadaljevanju) programa, katerega podatkovna baza pa naj bi se morala nahajati v naročnikovem okolju – tj. na strežniku naročnika, pri čemer je v tehničnih specifikacijah naročila navedel še, da mora biti ponujena rešitev združljiva z rešitvijo varovanja podatkov Veeam, ki jo naročnik že uporablja (točka D »Zaščita podatkov« podpoglavja 1.1. »Sistemsko okolje« poglavja 2. »Tehnične specifikacije« v dokumentu »Specifikacija zahtev programske opreme« – slednje zahteve vlagatelj sicer ni problematiziral.

V zvezi z vlagateljevim očitkom, da je sporna zahteva postavljena z izključnim namenom omejevanja konkurence, Državna revizijska komisija ocenjuje, da naročnik v sklepu z dne 14. 9. 2017 prepričljivo navaja razloge, na podlagi katerih je zahtevo oblikoval. Pritrditi je mogoče naročniku v tem, da je pri svojem poslovanju zavezan k spoštovanju predpisov s področja varovanja osebnih in drugih podatkov, kar vključuje tudi Pravilnik o varstvu osebnih podatkov in enotni informacijski varnostni politiki na Javni agenciji za železniški promet RS (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet z namenom, da se prepreči naključno ali namerno nepooblaščeno uničevanje podatkov, njihova sprememba ali izguba, nepooblaščen dostop, obdelava, uporaba ali posredovanje osebnih podatkov. Med strankama sicer ni sporno, da se bo predmetna programska oprema (oz. podatkovne baze, s katerimi bo povezana) nanašala tudi na podatke, na katere se nanašajo predpisi o varstvu osebnih oz. drugih podatkov in na področje urejanja naročnikovega Pravilnika. Naročnik se v podkrepitev svojih navedb izrecno sklicuje na 5. člen Pravilnika (ki opredeljuje pojem zavarovanja osebnih podatkov in obseg varstva), 6. člen Pravilnika (skladno s katerim morajo biti prostori, kjer so nosilci varovanih osebnih podatkov, strojna in programska oprema, varovani z organizacijskimi ter fizičnimi in tehničnimi ukrepi, ki onemogočajo nepooblaščenih osebam dostop do podatkov, pri čemer je dostop v te prostore dopusten le v delovnem času, izven delovnega časa pa le na podlagi dovoljenja direktorja agencije – naročnika), 67. člen Pravilnika (skladno s katerim je potrebno pri pripravi specifikacij javnega naročila za nabavo gradnikov ali vzdrževanja informacijskih sistemov predvideti in opredeliti varnostne elemente, ki bodo izpolnjevali zahteve informacijske varnostne politike javne uprave in veljavne zakonodaje) ter na 69. člen Pravilnika (skladno s katerim morajo biti produkcijska okolja informacijskih sistemov in omrežja pod nadzorom agencije, pri čemer lahko storitve upravljanja opravljajo zunanji izvajalci, ki imajo sklenjene pogodbe o dobavi storitev).

Vlagatelj sicer zatrjuje enako ali celo višjo stopnjo varnosti rešitev, za katere se zavzema (»v oblaku«), vendar se pri tem niti v vlogi z dne 21. 9. 2017 ne opredeljuje posebej do vseh določil Pravilnika, na katere se je skliceval naročnik, ampak zgolj na splošno izpostavlja, da je ustrezno varovanje podatkov zagotovljeno tudi pri uporabi rešitev v oblaku, vključno z rešitvijo, gostujočo na strežnikih AWS, ki jo sam uporablja za delovanje spletne aplikacije – zatrjuje, da so strežniki, na katerih gostuje njegova rešitev, skladni z vsemi evropskimi regulativami glede varovanja osebnih podatkov (navedbe v tem delu tudi dokazuje), kar naj bi posledično pomenilo skladnost s slovenskimi in naročnikovimi regulativami s tega področja; tudi za fizično varovanje naj bi bilo poskrbljeno bistveno bolje, kot to lahko zagotovi naročnik. Vlagatelj torej argumentirano uveljavlja le dopustnost oz. ustreznost rešitve »v oblaku« glede na 67. člen Pravilnika, ne uspe pa argumentirano izpodbiti utemeljenosti sporne tehnične zahteve ob upoštevanju še preostalih razlogov, ki jih (s sklicevanjem na Pravilnik) izpostavlja naročnik, zlasti tistih, ki se navezujejo na določila 6. in 69. člena Pravilnika.

Iz navedb vlagatelja ni mogoče ugotoviti, da razlogi v povezavi s Pravilnikom, na katere se je skliceval naročnik, niso v povezavi s predmetom naročila ali da bi terjali drugačno interpretacijo ustreznosti tehničnih rešitev v zvezi s predmetnim informacijskim sistemom. Posledično torej ni mogoče pritrditi vlagatelju niti v tem, da je zahteva podana izključno z razlogom omejevanja konkurence ali neenakopravne obravnave ponudnikov. Vlagatelj je v zahtevku za revizijo predlagal tudi imenovanje izvedenca, ki bi potrdil navedbe glede ustreznega nivoja varstva podatkov »v oblaku« ter o stanju tehnike in (trendih) razvoja računalniških aplikacij. Državna revizijska komisija je zavrnila vlagateljev dokazni predlog za imenovanje izvedenca (pri čemer vlagatelj tudi ni opredelil, katere stroke naj bo predlagani izvedenec), saj njegova izvedba ni potrebna za rešitev zadeve. Izvedenec tudi ne more nadomestiti vlagateljeve trditvene podlage, ki je v konkretnem primeru v predstavljeni vsebini izostala.

Upoštevajoč vse navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo v delu, ki se nanaša na obravnavano tehnično specifikacijo, zavrnila kot neutemeljenega.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo še navaja, da je naročnik po njegovih vprašanjih, posredovanih preko portala javnih naročil, svoje zahteve za potrebe sprotnega prilagajanja že izdelanemu produktu preferiranega ponudnika bistveno znižal, in sicer na zagotavljanje pokrivanja le dveh postopkov javnega naročanja – naročila male vrednosti in postopka s pogajanji brez objave. Vlagatelj se torej sklicuje na vprašanje in odgovor, ki ju je naročnik objavil na portalu javnih naročil dne 23. 8. 2017 ob 16.04:

»VPRAŠANJE
[…]
Ali pravilno razumemo zahtevo pod točko 3.18 »vodenje javnih naročil«, da mora ponujena programska rešitev vključevati vse potrebne module za oblikovanje celotne postopkovne dokumentacije v sistemu za izvedbo vseh postopkov (a) odprti postopek;b) omejeni postopek;c) konkurenčni dialog;č) partnerstvo za inovacije;d) konkurenčni postopek s pogajanji;e) postopek s pogajanji z objavo;f) postopek s pogajanji brez predhodne objave in g) postopek naročila male vrednosti?
[…]
ODGOVOR
Ne, ni potrebno. Naročnik pričakuje podporo za postopke g. in f.«

Iz citiranega odgovora naročnika izhaja le to, za katera dva postopka naročnik zahteva podporo, dopušča in ne prepoveduje pa rešitev, ki bi vključevale podporo za preostale obstoječe postopke. Ponudniki torej lahko ponudijo kompleksnejše oz. celovitejše rešitve. V kolikor pa gre vlagateljevo problematiziranje zmanjšanja števila zahtevanih funkcionalnosti razumeti na način, da vlagatelj s tem izpodbija te (okleščene) zahteve kot nezakonite in terja razveljavitev dokumentacije v tem delu, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ne izkazuje, na kakšen način bi mu zaradi domnevno premalo stroge zahteve glede obsega vsebine predmeta naročila lahko nastala škoda. Državna revizijska komisija vlagatelju v tem delu zato ni mogla priznati pravnega interesa za meritorno presojo tej navedb in jih posledično zato vsebinsko ni obravnavala.

Iz navedb vlagatelja v zahtevku za revizijo končno izhaja še očitek, da iz vsebine dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni jasno razvidno, ali naročnik kupuje že izdelano rešitev (v smislu prenosa lastništva oz. prenosa vseh avtorskih pravic razen moralnih) oz. celo naroča izdelavo nove rešitve ali pa najema že izdelano rešitev (v smislu pravice do uporabe programske opreme – nakupa ali najema licence). Vlagatelj pri tem izpostavlja 9. člen vzorca pogodbe (obrazec 5):
»Nakup računalniškega programa, navedenega v drugem odstavku 1. člena te pogodbe, obsega tudi licence za nedoločen čas za uporabo računalniškega programa.
S podpisom te pogodbe se šteje, da avtor/ji programa izrecno soglašajo, da po poteku petletnega (5) vzdrževalnega obdobja, nadgradnjo programa izvršijo druge pravne in fizične osebe, ki niso avtorji storitev po tej pogodbi, sami pa obdržijo moralne avtorske pravice.«
Pritrditi je potrebno vlagatelju v tem, da je jasnost zahtev glede lastništva nad ponujeno programsko rešitvijo eden izmed predpogojev za možnost oddaje dopustne (in konkurenčne) ponudbe.

Iz pregleda objav na portalu javnih naročil je razvidno, da je bil naročnik na problematiko neustrezne ali vsaj nejasne opredelitve pogodbenega razmerja opozorjen (objava z dne 25. 8. 2017 ob 11.52):
»[…] 3. VPRAŠANJE: Naročnika se poziva, da uskladi dikcijo prvega odstavka 9. člena vzorca pogodbe in besedo »nakup« nadomesti z »najem«. Naročnik namreč plačuje najemnino, kar je razvidno tudi iz ponudbenega predračuna.
[…]
ODGOVOR
3. Gre za nakup.!«

Naročnik sicer v sklepu z dne 14. 9. 2017 navaja, da je že pojasnil, da »gre pri naročilu za nakup programske opreme, ki pa mora vključevati tudi vse morebitne dodatne licenčne pravice za spremljajočo programsko opremo (npr. podatkovna baza, razvojne licence)«, ter da »[v] delu izvedbe predmeta javnega naročila, ki se nanaša na povezavo s programsko opremo, ki jo naročnik že uporablja […], pa gre za razvoj (izdelavo oziroma »custom« dodelavo) programske kode«, vendar pa ob pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila oz. objav na portalu javnih naročil Državna revizijska komisija naročniku ne more pritrditi, saj dokumentacije in pojasnila na portalu ne vključujejo citiranih pojasnil ali pojasnil, ki bi bila tem vsebinsko sorodna.

Naročnik je z odgovorom na portalu javnih naročil resda odgovoril na zastavljeno vprašanje in potrdil, da gre pri predmetnem javnem naročilu za nakup programske opreme, kar pa tudi po oceni Državne revizijske komisije ne odpravlja neskladnosti oz. dilem iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, na katere opozarja vlagatelj (in na katere, kot že pojasnjeno, vlagatelj po objavi odgovora naročnika ni več mogel ponovno opozoriti). Vlagatelj torej utemeljeno opozarja, da 9. člen vzorca pogodbe, na katerega se sklicuje tudi naročnik, nakazuje nakup že obstoječe programske opreme v smislu prenosa lastništva oz. prenosa vseh avtorskih pravic razen moralnih (tej razlagi v sklepu z dne 14. 9. 2017 pritrjuje tudi naročnik), naslov naročila, vsebina tehničnih specifikacij (podpoglavje 1.3. »Obseg nalog pri vzpostavitvi sistema« v dokumentu »Specifikacija zahtev programske opreme«) ter nekateri preostali členi vzorca pogodbe (zlasti 1. in 3. člen) pa po drugi strani v obsegu nalog izvajalca predvidevajo storitev razvoja sistema, torej več kot le nakup obstoječe programske opreme. Prav tako vlagatelj utemeljeno opozarja na to, da nobena od teh dveh interpretacij ni skladna z naročnikovimi referenčnimi zahtevami, skladno s katerimi mora biti sistem v operabilnem stanju vsaj pri petih pravnih osebah iz javnega sektorja, v trajanju najmanj enega leta (točka 7. »TEHNIČNI POGOJI ZA SODELOVANJE – REFERENCE« podpoglavja 1.8. »Obrazci in dokumenti o dokazilu sposobnosti« Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe) – zahteva se namreč izključuje z razvojem sistema, saj mora biti glede na omenjeni pogoj za sodelovanje ponujeni sistem predhodno izdelan in v uporabi, po drugi strani pa bi bil prenos izključnih pravic na programu, ki je že v uporabi pri več subjektih in pri katerem bi avtor sistema (npr. vlagatelj) obdržal le moralne avtorske pravice (kot to izrecno navaja naročnik) lahko nedopusten, nemogoč ali pa vsaj v nasprotju z načelom sorazmernosti.

Državna revizijska komisija ob vsem navedenem ugotavlja, da je vlagatelj prepričljivo izkazal, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v delih, ki se nanašajo na lastništvo oz. način uporabe ponujene programske opreme, nejasna in neskladna. Posledično Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni zagotovil ustreznih podatkov v zvezi s predmetom javnega naročila, s tem pa je vplival na možnost oblikovanja ponudbe vlagatelja, na konkurenčnost njegove ponudbe in na zagotavljanje enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3). Različnost razumevanja vsebine dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na enega izmed bistvenih delov posla (tj. predmet pogodbe), lahko vpliva na primerljivost ponudb. Državna revizijska komisija je posledično zahtevku za revizijo na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila tako, da je naročniku naložila odpravo kršitve na način, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila na jasen in koherenten način opredeli določbe v zvezi z zahtevanim načinom zagotavljanja ponujene programske opreme.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Ugotovljene kršitve je mogoče odpraviti le v fazi postopka oddaje javnega naročila pred potekom roka za predložitev ponudb. V kolikor se bo naročnik odločil za nadaljevanje postopka javnega naročanja, mora zato dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije ustrezno spremeniti, spremembe objaviti skladno z ZJN-3 in določiti nov rok za predložitev ponudb ter njihovo odpiranje.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in vlogi z dne 21. 9. 2017 zahteval povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva – za stroške odvetniškega zastopanja in za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa), vse povečano za 22% DDV, ter za strošek plačane takse.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN) priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek odvetniških storitev za sestavo zahtevka za revizijo v višini 700 točk (prva točka tar. št. 40 Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 391,99 EUR;
- izdatke v pavšalnem znesku v višini 14 točk (in sicer 2 % od 700 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife (ker vlagatelj v postopku pravnega varstva ni specificiral in izkazal dejanskih materialnih stroškov oziroma izdatkov v dejanski višini je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala izdatke v pavšalnem znesku), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 7,84 EUR;
- strošek plačane takse za zahtevek za revizijo v višini 1.500,00 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 1.899,83 EUR. Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel delno, je Državna revizijska komisija odločila, da se vlagatelju, v skladu z doseženim uspehom v postopku, ki ga glede na postavljeni zahtevek ocenjuje na 2/3, povrne 1.266,55 EUR potrebnih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, višja stroškovna zahteva pa se zavrne.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala presežka priglašenega stroška odvetniške storitve za sestavo vloge z dne 21. 9. 2017, saj v konkretnem primeru ta strošek ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN, v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Navedbe v vlagateljevi vlogi z dne 21. 9. 2017 niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Prav tako Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala presežka priglašenih stroškov za sestavo revizijskega zahtevka in za izdatke v pavšalnem znesku, za katerih priznanje glede na vrednost spora (tj. ocenjena vrednost predmetnega naročila brez DDV) v Odvetniški tarifi ni podlage.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 19. 10. 2017

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetniška družba Brezovec, o.p., d.o.o., Beethovnova ulica 7, 1000 Ljubljana,
- Javna agencija za železniški promet Republike Slovenije, Kopitarjeva ulica 5, 2000 Maribor,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.