Na vsebino
EN

018-138/2017 Elektro Ljubljana, d.d.

Številka: 018-138/2017-5
Datum sprejema: 19. 9. 2017

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Gregorja Šebenika kot predsednika senata, Tadeje Pušnar kot članice senata in Boruta Smrdela kot člana senata v postopku pravnega varstva pri oddaji naročila za »storitve mobilnih telekomunikacij (3-letno obdobje)« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj A1 Slovenija, d. d., Šmartinska cesta 134 b, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Elektro Ljubljana, d. d., Slovenska cesta 58, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 19. 9. 2017

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se:
(A) naročniku naloži, da seznani gospodarske subjekte s tehničnimi informacijami o Maxima Service Center,
(B) razveljavijo:
- merilo E ter točki II.1.6 objave in 1.9 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila,
- merilo D, kot izhaja iz točke 1.16 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila,
- 11. alinea točke 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in
- 24. alinea pod točko A) točke 3.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.
V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrne.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 937,50 eurov v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Vlagatelj je v zvezi z naročilom:
– objava obvestila o naročilu 21. 6. 2017 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN006136/2017-W01,
– objava popravka 4. 7. 2017 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN006136/2017-K01,
pred potekom roka za predložitev ponudb vložil zahtevek za revizijo z dne 10. 7. 2017 in predlagal, da se »se razveljavi razpisno dokumentacijo v izpodbijanih delih kot izhaja iz utemeljitve zahtevka za revizijo (podaljša rok za vprašanja, črta zahtevo po standardu ISO27001, črta merili v točkah D in E, črta zahtevo po storitvah MDM oziroma zahteva objavo tehnične dokumentacije glede storitve Maxima Service Center, črta določbo pojasnila, po kateri izvajalec ne sme izključiti storitve uporabniku, ki je neplačnik, oziroma se naročnik zaveže solidarno odgovarjati za stroške, ki kih povzroči z uporabo storitev njegov zaposleni, ter omogoči prosto dostopno dokumentacijo v njeni izvirni (Word) obliki), oziroma podredno, da [se] razveljavi predmetno javno naročilo v celoti«, uveljavljal pa je tudi povrnitev stroškov. Vlagatelj je navedel, da je naročnik »razpisno dokumentacijo, vključno s pojasnili, pripravil na način, ki nedopustno omejuje konkurenco in ni sorazmeren s predmetom javnega naročila«, s čimer je kršil 3., 5., 6., 7., 8., 37. in 74. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3).

Naročnik je s sklepom št. 30-1/2017/30026 z dne 20. 7. 2017 zahtevek za revizijo in zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. 30-1/2017-29978 z dne 20. 7. 2017 Državni revizijski komisiji posredoval zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 25. 7. 2017 opredelil do naročnikovih navedb v sklepu št. 30-1/2017/30026 z dne 20. 7. 2017 in jim nasprotoval.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Vlagatelj je za naročilo storitev (točka II.1.3 objave; 5. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3), ki ga naročnik oddaja po postopku naročila male vrednosti (47 člen ZJN-3) z namenom sklenitve okvirnega sporazuma (točka 1.23 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila), pred potekom roka za predložitev ponudb vložil zahtevek za revizijo in izpodbijal posamezna naročnikova ravnanja, naročnik pa je nasprotoval vlagatelju.

Državna revizijska komisija je vlagateljeve očitke obravnavala v zaporedju, kot jih je vlagatelj navedel pod posameznimi naslovi in podnaslovi.

Naročnik lahko skladno s prvim odstavkom 48. člena ZJN-3 sklene okvirni sporazum, če uporabi enega od postopkov iz ZJN-3. Naročnik se je odločil skleniti okvirni sporazum po izvedbi postopka naročila male vrednosti (Oddelek I objave in drugi odstavek povabila k oddaji ponudbe z dne 21. 6. 2017), v katerega je vključil pogajanja (točka 1.18 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila).


A) Prekratek rok za dodatna pojasnila

Vlagatelj je navedel, da:
– je naročnik določil rok za prejem vprašanj 30. 6. 2017 do 8. ure,
– so bila zadnja pojasnila na portalu javnih naročil objavljena 4. 7. 2017, tega dne pa je bil objavljen tudi zadnji popravek dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki spreminja predmet javnega naročila,
– naročnik dela dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki se nanaša na varnostne politike naročnika, ni objavil kot del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, temveč je zahteval vpogled vanje v svojih prostorih,
– mu je bil omogočen vpogled v varnostne politike naročnika šele 6. 7. 2017, po tem vpogledu pa ni več mogel zastavljati vprašanj,
– spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila so takšne, da od ponudnika zahtevajo ravnanje, ki ni sorazmerno predmetu naročila, saj ravnanje v skladu s standardom ISO27001 ni potrebno za izvedbo storitev,
– se ugotovi, da »je bil rok za dodatna pojasnila glede na objavljene spremembe prekratek (upoštevaje rok za oddajo ponudb, saj je bil celoten rok za oddajo ponudbe od dneva objave 20 koledarskih dni, rok za vprašanja pa zgolj koledarskih 9 dni, pri čemer je naročnik dokumentacijo spreminjal še 13 dni po objavi javnega naročila)«, se »ga razveljavi ter naloži naročniku, da mora omogočiti primeren rok za vprašanja, ki znaša efektivno vsaj tri delovne dni od objave novega roka«.

Naročnik se ni strinjal z vlagateljevimi navedbami.

Vlagatelj je opisal dejansko stanje in navedel posamezne ugotovitve, s čimer je utemeljeval, da je naročnik kršil ZJN-3, ker naj ne bi zagotovil primernega roka, da bi lahko ponudniki od njega zahtevali dodatne informacije v zvezi z oddajo naročila.

Naročnik je zagotovil objavo obvestila o naročilu male vrednosti na portalu javnih naročil, pri čemer je v točki IV.2.2 tega obvestila navedel, da je rok za predložitev ponudb 11. 7. 2017 do 8.30. Enako izhaja iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, in sicer tretjega odstavka povabila k oddaji ponudbe z dne 21. 6. 2016. Naročnik je v točki VI.3 obvestila o naročilu male vrednosti navedel, da ponudniki lahko zahtevajo dodatne informacije do 30. 6. 2017 do 8. ure. Enako izhaja iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, in sicer drugega odstavka točke 1.10. Iz točke 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pod naslovom »Pooblastilo za seznanitev s krovnimi varnostnimi politikami podjetja Elektro Ljubljana d.d. (Priloga št. 9)« je razvidno, da si ponudnik ob predložitvi pooblastila (priloga št. 9) lahko pri naročniku ogleda njegovo varnostno politiko. Med vlagateljem in naročnikom ni sporno, da je vlagatelj bil pri naročniku na ogledu naročnikovih varnostnih politik. Ogled je bil 6. 7. 2017.

Naročnik je spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, o čemer je ponudnike seznanil 4. 7. 2017 z objavo popravka na portalu javnih naročil (št. objave JN006136/2017-K01). Iz objave popravka ni razvidno, da je naročnik spremenil točki IV.2.2 in VI.3 obvestila o naročilu male vrednosti.

Naročnik je prek portala javnih naročil prejel tudi zahteve za dodatne informacije, dodatne informacije pa je tudi posredoval, saj so bile objavljene na portalu javnih naročil. Zadnja objava dodatnih informacij je bila 4. 7. 2017 ob 9.37. Te dodatne informacije so postale del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3).

Vlagatelj je navedel, da je naročnik kršil ZJN-3, ker ni zagotovil primernega roka, v katerem bi lahko ponudniki zahtevali dodatne informacije v zvezi z objavami, ki so se zgodile po 8. uri 30. 6. 2017, saj je dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila spremenil, ni pa mogel niti zahtevati dodatnih informacij po opravljenem ogledu 6. 7. 2017.

Vlagatelj je pod II. točko zahtevka za revizijo navedel, katere člene je kršil naročnik in med drugim naštel 74. člen ZJN-3. Čeprav iz alinee a tretjega odstavka 74. člena ZJN-3 in petega odstavka 74. člena ZJN-3 izhaja, da se sklicujeta na dodatne informacije, ti določbi, tako kot druge določbe iz 74. člena ZJN-3, urejata vprašanja v zvezi z določanjem roka za predložitev ponudb (in prijav), ne pa roka, do katerega mora naročnik zagotoviti dodatne informacije (tj. odgovoriti na zahteve za dodatne informacije). Rok, do katerega mora naročnik zagotoviti dodatne informacije, je določen v četrtem odstavku 61. člena ZJN-3. Sicer pa ne v 74. členu ZJN-3 ne v četrtem odstavku 61. člena ZJN-3 ni določen rok, v katerem ponudnik zahteva dodatne informacije. Vendar je iz njiju razvidno, da tudi ponudnik nosi določeno breme za dosego aktivnega naročnikovega ravnanja (tj. zagotavljanje dodatnih informacij), saj mora dodatne informacije zahtevati pravočasno.

Če naročnik pravočasno prejme zahtevo [za dodatne informacije], mora gospodarskim subjektom, ki sodelujejo v postopku javnega naročanja, najpozneje šest dni pred iztekom roka za oddajo ponudb zagotoviti dodatne informacije v zvezi s specifikacijami in vse dodatne dokumente (prva poved iz četrtega odstavka 61. člena ZJN-3). Če naročnik v odprtem postopku, za javna naročila na splošnem področju pa tudi v omejenem postopku, skrajša rok za oddajo ponudb iz razloga nujnosti, je ta rok štiri dni pred iztekom roka za oddajo ponudb (druga poved iz četrtega odstavka 61. člena ZJN-3). Ker naročnik oddaja naročilo po postopku naročila male vrednosti (47. člen ZJN-3), pravilo iz druge povedi iz četrtega odstavka 61. člena ZJN-3 ni uporabljivo, saj se ne nanaša na postopek naročila male vrednosti. Čeprav bi naročnik lahko uporabil pravilo o roku iz prve povedi iz četrtega odstavka 61. člena ZJN-3, je bistveno, da v postopku oddaje naročila male vrednosti tega ni dolžan storiti, saj mu tako upravičenje daje tretja poved iz tretjega odstavka 47. člena ZJN-3, skladno s katero ne glede na četrti odstavek 61. člena ZJN-3 naročniku ni treba upoštevati roka za pošiljanje dodatnih informacij v zvezi s specifikacijami in vseh dodatnih dokumentov. Naročniku skladno s tretjo povedjo iz tretjega odstavka 47. člena ZJN-3 v postopku oddaje naročila male vrednosti ne glede na tretji odstavek 74. člena ZJN-3 sicer ni treba niti podaljšati roka za prejem ponudb.

Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je naročnik v obravnavani zadevi ponudnikom zagotovil dodatne informacije še pred potekom roka za predložitev ponudb, zato njegovo ravnanje ni neskladno s splošno omejitvijo iz prve povedi iz drugega odstavka 67. člena ZJN-3 o spreminjanju ali dopolnjevanju dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila po poteku roka za predložitev ponudb, ki velja tudi v postopku oddaje naročila male vrednosti. Čeprav je naročnik zagotovil dodatne informacije tako, da ponudniki niso mogli zastavljati nadaljnjih vprašanj o dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, to v postopku oddaje naročila male vrednosti ni kršitev ZJN-3. Iz ZJN-3 namreč ne izhaja, da bi moral naročnik v postopku oddaje naročila male vrednosti zagotoviti dodatne informacije v nekem določenem roku pred potekom roka za predložitev ponudb, ZJN-3 pa niti ne določa, da bi moral naročnik v postopku oddaje naročila male vrednosti omogočiti ponudnikom, da mu zastavijo nadaljnja vprašanja v zvezi z novimi dodatnimi informacijami. Navedeno pa ne spremeni tega, da lahko gospodarski subjekti uveljavljajo pravno varstvo tako, da zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila vložijo zahtevek za revizijo. Gospodarski subjekti namreč lahko zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, katere del so tudi nove dodatne informacije (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3), vložijo zahtevek za revizijo (prvi odstavek 25. člena ZPVPJN) še pet delovnih dni po poteku roka za predložitev ponudb (drugi odstavek 25. člena ZPVPJN). Iz petega odstavka 5. člena ZPVPJN sicer izhaja, da morajo gospodarski subjekti prek portala javnih naročil naročnika opozoriti na očitano kršitev, vendar je to določbo treba upoštevati v okoliščinah naročnikovega ravnanja v postopku oddaje naročila male vrednosti. Gospodarski subjekti namreč po trenutku, ki ga je določil naročnik za prejem vprašanj, zaradi načina delovanja portala javnih naročil tega ne bodo mogli več uporabiti za zahtevanje dodatnih informacij o novo objavljenih informacijah, ne bodo pa tudi mogli opozoriti naročnika na morebitne nove kršitve. V zvezi z zahtevkom za revizijo zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v primerih podajanja dodatnih informacij na portalu javnih naročil po poteku roka, do katerega so gospodarski subjekti prek portala javnih naročil lahko zahtevali dodatne informacije, ne bo mogoče šteti, da zahtevek za revizijo ni dopusten v smislu petega odstavka 25. člena ZPVPJN, saj bi sicer vlagatelju odvzeli možnost pravnega varstva na podlagi okoliščin, na katere sam ni mogel vplivati.

Ker v ZJN-3 ni pravne podlage, da bi moral naročnik v postopku oddaje naročila male vrednosti določiti nov rok, do katerega bi lahko gospodarski subjekti prek portala javnih naročil zahtevali dodatne informacije o tistih informacijah, ki jih je naročnik zagotovil šele po poteku roka za zahtevanje dodatnih informacij (točka VI.3 obvestila o naročilu male vrednosti in točka 1.10. dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila), Državna revizijska komisija ni mogla slediti vlagatelju, da bi morala naložiti naročniku, da določi nov rok, do katerega bi lahko gospodarski subjekti zahtevali dodatne informacije. Državna revizijska komisija pa, upoštevajoč tretjo poved iz tretjega odstavka 47. člena ZJN-3, še dodaja, da vlagatelj v tej zadevi tudi ne bi imel podlage, da bi naročniku lahko uspešno očital, da je kršil bodisi četrti odstavek 61. člena ZJN-3 bodisi tretji odstavek 74. člena ZJN-3.

Državna revizijska komisija zato ni mogla pritrditi vlagatelju, da so njegovi očitki iz točke A zahtevka za revizijo utemeljeni.


B) Razpisna dokumentacija (merila) so nesorazmerna glede na predmet javnega naročila

B.1) Nesorazmernost merila E

Vlagatelj je navedel, da:
– iz točke 1.16 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, da ima merilo A (cena storitev mobilne telefonije) utežno vrednost 42 točk, cena iz merila E (cena storitev MDM) pa kar 34 točk in predstavlja skoraj 81 odstotkov cene primarnih razpisanih storitev, poleg tega pa ponudnik, ki ne bo ponudil sistema MDM, ne bo prejel točk, iz česar izhaja, da naročniku ta storitev ni nujno potrebna,
– merilo E je nesorazmerno glede na druga merila, predvsem merilo A,
– med storitvami »pod točko A in E« ni nobene vsebinske povezave, saj bi jih bilo mogoče naročiti pri kateremkoli ponudniku storitev MDM na trgu, storitev pa tudi ni neposredno vezana na operaterja telefonije, zato bi jih naročnik lahko ločil in jih objavil kot svoj sklop oziroma eventualno kot svoje naročilo,
– je naročnik storitve MDM kot domnevno neposredno povezane storitve neločljivo povezal v eno naročilo in jim po merilu dal veliko utež, ponudnik, ki jih ne bi ponudil, pa bo moral za to, da bi bil izbran, ponuditi cene pod tržnimi cenami, s čimer pa bi grozile posledice neobičajno nizke ponudbe,
– naročnik ne potrebuje nujno storitev MDM, saj ponudnik po merilu E lahko prejme nič točk, to pa kaže na nesorazmernost merila E,
– ni logično in sorazmerno, da naročnik merilo E »uteži v razmerju skoraj 81% uteži osnovnih storitev«,
– je enko nesorazmerje podano tudi glede na merila B, C in D, saj cene vseh telefonskih aparatov, tablic in prenosa podatkov v treh letih dosegajo približno 70 % merila storitev MDM.

Vlagatelj je tudi pod točko C zahtevka za revizijo opozoril na zapis o pridobitvi nič točk po merilu E.

Naročnik se ni strinjal z vlagateljevimi navedbami.

Vlagatelj je utemeljeval, da je naročnik kršil ZJN-3, ker naj ne bi upošteval pravil za delitev naročila v sklope in pravil v zvezi z določitvijo meril. Vlagatelj je torej z navedbami pod točko B1, ko je izpostavil storitve MDM, uveljavljal dve skupini kršitev ZJN-3. Državna revizijska komisija je te navedbe obravnavala skupaj, saj je zaradi opisa merila E, na katerega je vlagatelj opozoril v dveh delih zahtevka za revizijo, treba najprej ugotoviti, kako ta opis vpliva na celotno zadevo.

Naročnik je v točki II.1.6 objave navedel, da naročilo ni razdeljeno na sklope.

Naročnik je v točki 1.9 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila navedel:
»Ponudbe morajo biti celovite, tj. vsebovati sklope: A, B, C, D in E. Eventualnih delnih ponudb ne bomo upoštevali.«

Iz točke 3.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, v kateri je naročnik določil »Predmet ponudbe«, je razviden opis predmeta naročila, pri čemer tega sestavljajo:
A) Storitve mobilne telefonije,
B) Mobilni aparati, katerih količina je razdeljena na tri razrede (osnovni, srednji in višji poslovni),
C) Storitve prenosa podatkov,
D) Tablice in
E) MDM – Mobile device management (upravljanje mobilnih naprav).

Naročnik je v točki II.2.5 objave navedel, da »cena ni edino merilo za oddajo naročila in vsa merila so navedena le v razpisni dokumentaciji«. Tako je naročnik v točki 1.16 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila določil pet meril:
A) »Cena storitev mobilne telefonije«,
B) »Cena mobilnih aparatov«,
C) »Cena storitev prenosa podatkov«,
D) »Popust na redne cene tablic« in
E) »Cena storitev MDM (Mobile device management)«,
za katere je navedel, koliko točk je mogoče prejeti po vsakem izmed njih in formulo, po kateri bo dodeljeval točke po njih. Skupno število točk je 100.

Naročnik je za merilo E navedel:
»Število točk posameznega ponudnika se po tem kriteriju izračuna po enačbi:

Točke po kriteriju E=(EMIN/EX)*34
Pri čem je:
EMIN: najugodnejša cena storitve MDM,
EX: cena storitev MDM obravnavanega ponudnika.

Ponudba ki ne bo vsebovala sklopa E, ne dobi točk za ta sklop.«

Naročnik je v zvezi s predmetom pod točko E in merilom E dal tudi dodatne informacije na portalu javnih naročil. Naročnik je tako med drugim
- na predlog:
»V točki 1.16 predvidevate merilo pod sklopom E, ki ga vrednotite z vrednostjo 34 točk, kar je več kot štirikratna vrednost točk, s katerimi vrednotite zahteve pod merili B, C in D. Merilo pod točko E torej predstavlja nesorazmerno utež glede na merila pod točkami in B, C in D in se povsem nesorazmerno močno približa merilu pod točko A. Naročnik od navedene zahteve, ki jo vrednoti pod merilom E nima koristi v takšnem finančnem obsegu, torej da bi bila zahteva pod merilom E več kot štirikrat bolj pomembna glede na zahteve pod merili B, C in D. Ker dejanskih koristi ni toliko (mogoče so skupaj vredne največ enako kot zahteve pod merili B, C in D) predlagamo, da naročnik navedeno merilo pod točko E sorazmerno nižje uteži in temu merilu skladno z načelom gospodarne porabe javnih sredstev dodeli manjše skupno število točk.«
30. 6. 2017 ob 19.38 odgovoril:
»Merila A, B, C, D in E so izvedena iz normaliziranih ocen stroškov/investicije celotnega JN (upoštevane so trenutne cene: storitev in opreme, cena licenc za MDM in cena tablic glede na pričakovani popust na redne cene).«,
- na poziv:
»Točka 2.1 (tudi 3.1 E, tudi 9. in 15 člen Okvirnega sporazuma): Kot pogoj zahtevate zagotavljanja certifikata, ki diskriminira med ponudniki, ki so certifikat pridobili in tistimi, ki certifikata sicer niso pridobili, vendar pa pogoje glede informacijske varnosti izpolnjujejo ne glede na to, da certifikata niso pridobili (morda celo v večji meri, kot ponudniki, ki so certifikat pridobili). Poleg tega je povsem neutemeljeno, da naročnik zahteva, da ima ponudnik hkrati vse navedene osebe: skrbnika sistema upravljanja informacijske varnosti (oziroma ostalih) in Information Security Managerja (oziroma ostalih) in Lead Implementer-ja ISO / IEC 27001:2013, saj je za potrebe naročnika zadosti, da bi zahteval potrdilo o zaposlovanju navedenih oseb zgolj alternativno in ne kumulativno. Kot je bilo ugotovljeno že z odločitvijo Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil Sklep št. 018-249/2016-8 z dne 13.1.2017, gre v primeru takih pogojev za očitno preferiranje enega od ponudnikov na trgu, saj naročnik postavlja zahtevo po certifikatu, ki ga je v Sloveniji pridobil le Telekom Slovenije, d.d., naročnik pa za zahtevo po takšnem certifikatu tudi nima nobenih utemeljenih razlogov. Vsi operaterji elektronskih komunikacij so na podlagi sprejetega Splošnega akta o varnosti omrežij in storitev, ki podrobneje razčlenjuje dolžnosti operaterjev iz 7. poglavja ZEKom-1, dolžni zagotoviti vzpostavitev sistema upravljanja varovanja informacij (SUVI) in sistema upravljanja neprekinjenega poslovanja (SUNP). Vsi operaterji so ju bili dolžni in so ju implementirali, AKOS pa nad tem vrši nadzor. Oba sistema vsebujeta vse bistvene zahteve, kot se zahtevajo tudi po zahtevanem certifikatu skladnosti z ISO standardom, ki ga kot pogoj v postopku javnega naročanja zahteva naročnik. Navedeno pomeni, da so zahteve za varno delovanje storitev, ki so predmet tega sporazuma, zakonsko regulirane, in za namen izvedbe javnega naročila nobeni posebni certifikati skladnosti z ISO standardi ne zagotavljajo večje varnosti, kot jo zagotavljajo operaterji že v skladu z obvezno veljavno zakonodajo in so zato popolnoma brezpredmetni. Prepričani smo, da je naročnik pridobil podatke o zahtevi za certifikat v neformalni komunikaciji s Telekomom Slovenije d.d., saj navedeni certifikat ni stvar, ki bi bila na trgu vsakdanja ali bi naročniku kakorkoli predstavljala poseben pomen. Zato predlagamo, da v izogib nepotrebnemu revizijskemu zahtevku zahtevo za ISO 27001 umaknete, potrdila za skrbnika sistema upravljanja informacijske varnosti (oziroma ostalih) in Information Security Managerja (oziroma ostalih) in Lead Implementer-ja ISO / IEC 27001:2013 pa zahtevate alternativno in ne kumulativno.«
4. 7. 2017 ob 9.12 odgovoril:
»Po razpisni dokumentaciji je to izločilni pogoj (v JN za IKT je obvezan že nekaj časa). Elektro Ljubljana d.d. ima pridobljen certifikat ISO 27001:2013 in je večkrat bila uspešno presojena. Od ponudnika/izvajalca pričakujemo certifikat ISO 27001:2013, ker kakršen koli drug način sistema upravljanja varovanja informacij ni verificiran s strani neodvisnih presojevalnih institucij. V tem razpisu je pomemben pri storitvah MDM. Zadostuje če Izvajalec storitev MDM izpolnjuje pogoj ISO/IEC 27001:2013.«,
- na prošnjo:
»Točka 3.1 E: Prvi odstavke te točke je v več delih nejasen. Npr. »vključenih v nadzorom« in »za vsaj 4 naročnikova skrbnika sistema«. Lahko prosim ponovno objavite čitljiv in verodostojen odstavek?«
4. 7. 2017 ob 9.12 odgovoril:
»Število mobilnih naprav vključenih v nadzor bo odvisno od nakupov tablic in posodabljanja mobilnih aparatov.
Ponudnik mora izvesti uvedbo v delo (prenos znanja) na lokaciji naročnika, za vsaj 4 naročnikova skrbnika sistema. Pomeni: šolanje in uvedba v delo za 4 ali več skrbnikov naročnika.«,
s čimer so ti odgovori postali del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3).

Naročnik je v točkah VII.1.2 in VII.2 objave popravka 4. 7. 2017 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN006136/2017-K01, navedel, da je »spremenil/dopolnil« tudi »Poglavje št. 3 Tehnični razpisni pogoji, 3.1 Predmet ponudbe, tč. E) MDM - Mobile device management (Upravljanje Mobilnih naprav)«.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz točke II.1.6 objave in točke 1.9 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila razvidno, da so tudi storitve MDM del tega naročila in da je kljub uporabljeni besedi sklop pri opisu predmeta naročila in njegovega obsega mogoče šteti, da naročnik ne oddaja naročila po posameznih delih, ki bi bili zaokroženi v sklope in bi jih bilo mogoče oddati ločeno. Iz točke II.1.6 objave in točke 1.9 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila bi bilo tako treba razbrati, da naročnik ne bi mogel izbrati ponudbe, ki ne bi obsegala tudi storitev MDM. Po drugi strani pa je razvidno, da je naročnik pri opisu merila E navedel, da ponudba ne prejme točk, če ne vsebuje tudi tistega dela predmeta naročila, ki se nanaša na storitve MDM. Ker so merila namenjena ocenjevanju ponudb, ne pa izključevanju ali vključevanju ponudb, kot to velja za pogoje, bi bilo iz opisa pri merilu E mogoče razbrati nasprotno sporočilo, kot je določeno s točkama II.1.6 objave in 1.9 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Iz opisa merila E je namreč mogoče razbrati, da bi bilo mogoče ponudbo izbrati, čeprav se v njej ne bi nahajal tudi tisti del predmeta, ki se nanaša na storitve MDM. Državna revizijska komisija ugotavlja, da nejasnosti položaja ni mogoče razjasniti niti ob tolmačenju pravil za variantne ponudbe (72. člen ZJN-3), saj je naročnik v točki 1.8 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila navedel, da variantnih ponudb ne bo dovolil in jih ne bo upošteval, sporočilo iz opisa merila E pa ravno tako pove nasprotno temu, kar izhaja iz točke 1.8 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je naročnik ponudnikom zagotovil informacije, ki so si nasprotujoče celo o bistvenem delu ponudbe, kar ni skladno z načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), naročniku pa bi v fazi odločanja o izbiri ponudb pri njihovem pregledu in ocenjevanju omogočalo ravnanje v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3). Vlagatelj je na kršitev teh načel opozoril v II. točki zahtevka za revizijo. Res je sicer, kot je naročnik navedel v sklepu št. 30-1/2017/30026 z dne 20. 7. 2017, da deli dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila kažejo na to, da morajo ponudniki ponuditi tudi storitve MDM, vendar to ne spremeni ugotovitve o notranji neskladnosti dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Na to tudi ne more vplivati dejstvo, da se ne morejo ocenjevati tudi ponudbe, ki ne bi ponujale tudi storitev MDM, ker bi bile izločene, saj besedilo v opisu merila E nasprotuje taki trditvi.

Ob ugotovitvi kršitve 6. in 7. člena ZJN-3 zaradi priprave dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na nejasnost položaja ponudbe v primeru (ne)vključitve storitev MDM vanjo, Državna revizijska komisija ni ugotavljala, ali so podane še druge kršitve v zvezi z določitvijo merila E, kot jih je uveljavljal vlagatelj, saj je treba ugotoviti, da je zaradi umanjkanja jasne narave zahtev s storitvami MDM za izboljšanje vlagateljevega položaja nepotrebno obravnavati še tiste navedbe, ki se nanašajo na samo vsebino merila E. Državna revizijska komisija pa hkrati dodaja, da je za sanacijo položaja na podlagi druge alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN treba razveljaviti poleg merila E tudi točki II.1.6 objave in 1.9 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ker bo le na ta način mogoče doseči, da naročnik jasno določi predmet naročila.

B.2) Nesorazmernost in nepovezanost merila D

Vlagatelj je navedel, da:
– iz točke 1.15 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, da naročnik zahteva in točkuje »popust na redne cene tablic«, čeprav imajo ponudniki različno poslovno politiko,
– je nesmiselna naročnikova trditev o nekonkurenčnosti na trgu zaradi višjih cen tablic, saj prodaja tablic ni primarna dejavnost nobenega od ponudnikov storitev mobilne telefonije,
– ponudniki storitev mobilne telefonije primerno ne nudijo tablic subjektom na trgu, ki niso njihovi naročniki, oziroma je ta delež zanemarljiv, zato lahko dajo na trg kakršnokoli, še tako nekonkurenčno ceno za redno prodajo, svojim strankam pa nudijo znatne popuste,
– je zaradi take prakse verjetno, da bo lahko določen ponudnikov v ponudbi dal naročniku izjemno visok odstotek popusta in s tem pridobil 8 točk, kar predstavlja več kot 19 % ponujene cene storitev mobilne telefonije in bo zato lahko 19 % dražji pri osnovnih storitvah, hkrati pa bo končna cena kupljene tablice še vedno višja, kot bi bila npr. pri vlagatelju,
– naročnik od tega merila nima ekonomske koristi, saj ni v ničimer povezano s predmetom naročila, oziroma ima lahko zaradi njega celo ekonomsko škodo, v škodo pa je lahko tudi drugim ponudnikom, npr. vlagatelju,
– redne cene tablic niso nikjer fiksirane in niti ne pomenijo priporočene cene proizvajalca ali kakšne druge cene, ki bi jo bilo mogoče objektivno preveriti, zato merilo popust na redne cene tablic ni v povezavi z ekonomsko koristjo naročnika oziroma je le navidezno, hkrati pa ne ločuje boljšega od slabšega ponudnika, saj višji odstotek ponujenega popusta ne predstavlja nižje končne cene.

Naročnik se ni strinjal z vlagateljevimi navedbami.

Naročnik je v točki 1.15 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila navedel:
»Ponudnik vpiše v predračun:
- za pozicijo A, B, C in E ceno v EUR, in sicer na 2 (dve) decimalni mesti,
- za pozicijo D popust v procentih (%), in sicer celoštevilčno-brez decimalnih mest.

Ponudnik mora v ponudbenem predračunu (Priloga št. 2) obvezno prikazati cene v EUR, in sicer na 2 (dve) decimalni mesti oz. popust v procentih, po vseh posameznih pozicijah.

Ponudbene cene in popust sta fiksna do roka, ki je določen za izpolnitev obveznosti okvirnega sporazuma in se lahko spreminjajo le v primeru spremembe veljavne zakonodaje. Ponudbe, ki ne bodo v skladu s tem določilom, bodo v postopku vrednotenja ponudb izločene.«

Naročnik je za merilo D navedel:
»Število točk posameznega ponudnika se po tem kriteriju izračuna po enačbi:

Točke po kriteriju E=(DX/DMAX)*8
Pri čem je:
DMAX: največji popust na redne cene tablic,
DX: popust obravnavanega ponudnika.«

Naročnik je v zvezi s predmetom pod točko D in merilom D dal tudi dodatne informacije na portalu javnih naročil. Naročnik je tako med drugim
- na predlog:
»V sklopu točke 3.1/ D – tablice je ena izmed zahtev velikost pomnilnika 32 GB in razširitveno spominsko mesto, za katerega ni določeno kakšen obseg mora obsegati. Predlagamo, da naročnik ta pogoj umakne oziroma ga prilagodi na način, da se pod splošnimi zahtevami za tablice kot pogoj določi velikost pomnilnika 16 GB ter razširitveno spominsko mesto 16 GB, saj bodo ponudniki na tak način lahko pripravili za naročnika bolj optimalno ponudbo z nižjimi cenami ter večjim naborom modelov tablic? V ponudbi na trgu namreč ni velikega nabora modelov tablic, ki bi zadostile zahtevi za velikost pomnilnika 32 GB, te pa sodijo tudi med najdražje modele na trgu.
Prav tako je v točki 3.1. razpisne dokumentacije so v vseh razredih kot merilo navedene minute pogovorov in ure pripravljenosti. Predlagamo, da naročnik ta pogoj nadomesti z pogojom o velikosti baterije (naprimer 2000 mAh) ali vsaj zniža minute pogovorov in ure pripravljenosti (vsaj v osnovnem razredu), saj bodo ponudniki na tak način lahko pripravili za naročnika bolj optimalno ponudbo z nižjimi cenami ter večjim naborom modelov tablic? V ponudbi na trgu namreč ni velikega nabora modelov tablic, ki bi zadostile zahtevi za velikost pomnilnika 32 GB, te pa sodijo tudi med najdražje modele na trgu.«
30. 6. 2017 ob 19.35 odgovoril:
»Velikost pomnilnika 32 GB je specificirana s strani končnega uporabnika in razvijalca aplikacij. Od ponudnika se ne pričakuje cena, tem več popust na njegove redne cene. Naročnik bo izbral tablice na osnovi rezultatov testiranja.
Minute pogovorov in ure pripravljenosti so zahteve za mobilne aparate, a ne za tablice. Velikost baterije ni premo sorazmerna z minutami pogovora oz. urami pripravljenosti. Ostajamo pri zahtevkih iz TRP. Osnovni razred je predviden za terenske delavce (omejene možnostmi polnjenja baterije pri delu na terenu, …)«,
- na predlog:
»Točka 1.15: Ponudnik, ki ima višje osnovne cene, bo lahko ponudil višji popust, zato ni logično, da je kriterij pod točko D vezan samo na višino popusta. Predlagamo, da prilagodite razpisno dokumentacijo.«
4. 7. 2017 ob 9.12 odgovoril:
»Popust je na redne cene tablic pri ponudniku, izbor bo opravljen po uspešnem testiranju pri terenskem delu. Naročnik tako lahko upošteva in vrednoti le popust, ker nima določenega: proizvajalca, modela, izhodiščne cene, … Ponudnik, ki bi imel bistveno višje osnovne cene bi globalno bil nekonkurenčen na trgu.«,
s čimer so ti odgovori postali del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3).

Naročnik skladno s prvim odstavkom 84. člena ZJN-3 odda naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe, ta pa se skladno z drugim odstavkom 84. člena ZJN-3 določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti, na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi, kot ga določa ZJN-3, in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila. Merila za oddajo javnega naročila morajo biti skladno s petim odstavkom 84. člena ZJN-3 nediskriminatorna, sorazmerna in povezana s predmetom javnega naročila. Šteje se, da so merila povezana s predmetom javnega naročila, če se nanašajo na gradnje, blago ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu z javnim naročilom, in sicer v katerem koli pogledu in na kateri koli stopnji njihove življenjske dobe, vključno z dejavniki, povezanimi s posebnim postopkom proizvodnje, zagotavljanja ali trženja teh gradenj, blaga ali storitev, ali s posebnim postopkom za drugo stopnjo njihove življenjske dobe, tudi če takšni dejavniki vsebinsko niso del njih. Merila za oddajo javnega naročila skladno s šestim odstavkom 84. člena ZJN-3 ne smejo imeti za posledico, da je z njimi naročniku podeljena neomejena svobodna izbira. Merila za izbiro morajo zagotoviti možnost učinkovite konkurence, spremljati pa jih morajo podrobni opisi, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki, da se oceni, kako ponudba izpolnjuje merila za oddajo javnega naročila. V primeru dvoma mora naročnik preveriti točnost informacij in dokazil, ki jih je glede meril za oddajo javnega naročila predložil ponudnik.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v alinei D točke 3.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila navedel, da nabavlja tudi tablice, ki jih bo naročal po potrebi. Naročnik je predvideno število tablic ocenil s cca 150, modele pa bo izbral po testiranju tablic glede na obnašanje naročnikovih aplikacij pri terenskem delu. Naročnik je v 12 alineah še navedel splošne zahteve teh tablic.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz točke 1.15 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila razvidno, da ponudniki v ponudbi – v obrazcu »Ponudba« (Priloga št. 1), saj se v obrazcu »Ponudbeni predračun« (Priloga št. 2) ne nahaja razdelek za vpis podatkov v zvezi s tablicami – ne navedejo cen tablic, temveč višino »popusta na redne cene tablic« (druga razdelek iz 8. točke Priloge št. 2). Ne iz točk 1.15 in 1.16 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne iz Prilog št. 1 in 2 ni razvidno, da bi morali ponudniki k ponudbi predložiti cenik tablic.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da 84. člen ZJN-3 ne določa taksativno, katera vsa merila sme naročnik uporabiti pri ocenjevanju po merilu ekonomsko najugodnejša ponudba, določa pa posamezne omejitve (gl. prvo poved iz petega odstavka 84. člena ZJN-3 in prvo poved iz šestega odstavka 84. člena ZJN-3). Iz 84. člena ZJN-3 tudi ni mogoče razbrati, da bi sam po sebi izključeval popust kot merilo. Tudi popust je namreč lahko pokazatelj, ali je neka ponudba ekonomsko ugodnejša od druge ponudbe, saj je popust pokazatelj znižanja cene oziroma tega, koliko je ponujena cena nižja od cene iz neke druge ponudbe. Naročnik bo s tem postopkom oddaje naročila izbral sopogodbenika, pri katerem bo naročal tudi tablice, zato je nabava tablic (alinea D točke 3.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila) tudi del predmeta naročila. S pridobitvijo tablic za nižjo ceno od tistih, po kateri jih ponudniki ponujajo na trgu, naročnik zasleduje neko ekonomsko korist.

Vendar je vlagatelj opozoril, da je določitev tega merila vseeno v nasprotju z ZJN-3. Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da morajo ponudniki navesti le višino popusta (Priloga št. 1), ki se upošteva od »redne cene tablic pri ponudniku«. Tablice so blago, za katerega lahko gospodarski subjekti cene oblikujejo prosto. Ponudniki tako niso zavezani upoštevati enakih izhodiščnih cen zanje. Popust na cene tablic je tako popust na ceno, ki jo je ponudnik določil samostojno. To izhodišče pa pomeni, da enaka višina popusta ne bi pomenila, da bi bile tablice pri različnih ponudnikih dobavljene naročniku po enakih cenah, temveč bi bile cene, po katerih bi bile dobavljene naročniku, različne. Enaka višina popusta v takem primeru ne bi razkrivala ekonomske ugodnosti nabave tablic, saj ne bi upoštevala, da je tudi po popustu cena nabave tablic višja zaradi izhodiščno višje cene, na katero je ponudnik dal popust. To pa tudi pomeni, da niti relativno višji popust ne bi že pomenil, da bi bila nabava tablic pri ponudniku, ki je dal višji popust, ekonomsko ugodnejša od nabave pri ponudniku, ki je dal nižji popust. Če bi namreč ponudnik kljub nižjemu popustu naročniku prodal cenejšo tablico, kot bi jo konkurenčni ponudnik prodal z višjim popustom, a kljub temu višjo ceno, ki je popust ne bi mogel toliko znižati, da bi bila nižja od cene ponudnika z nižjim popustom, potem le višina popusta ni pokazatelj ekonomske ugodnosti ponudbe. V takem primeru je namreč pokazatelj ugodnosti končna cena, tj. cena, v kateri je obračunan popust. Naročnik torej s tako oblikovanim merilom E ne nagrajuje dejansko nižjih cen tablic, temveč le podatek o višini popusta, ki ne pove že, da je cena tablice s takim popustom ugodnejša od cene konkurenčnega ponudnika. Merilo E v takih okoliščinah nasprotuje smislu merila, ki je v nagrajevanju boljše ali ugodnejše izbire. Merilo E namreč ponudbe v nasprotju z zahtevo iz prve poved iz petega odstavka 84. člena ZJN-3 neupravičeno razlikuje, ker ne upošteva, da ne zagotavlja primerjave ob upoštevanju enakih izhodišč za vse ponudnike. Popust bi bil nediskriminatoren kot merilo, če bi vse ponudbene cene ne mogle znašati več, kot neka referenčna cena (npr. kot pri regulirani najvišji ceni bencina), popust pa bi se obračunal od te referenčne cene. S tem bi namreč višina popusta jasno prikazala, da višji popust po naravi stvari pomeni tudi nižjo (končno) ceno blaga. V takem položaju bi bili vsi ponudniki enako obravnavani (7. člen ZJN-3).

Državna revizijska komisija je že zaradi ugotovljene kršitve prve povedi iz petega odstavka 84. člena ZJN-3 skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN razveljavila merilo D, kot izhaja iz točke 1.16 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.


C) Zahteva, da mora ponudnik biti nosilec standarda ISO27001, je nesorazmerna, nekonsistentna in nepovezana s predmetom javnega naročila

Vlagatelj je navedel, da:
– naročnik zahteva certifikat ISO27001:2013 od ponudnika, ne glede na to, ali bo ponudnik ponudil storitve MDM, ter je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila notranje nekonsistentna in tudi nesorazmerna, ker naročnik zahteva ta certifikat od vsakega ponudnika v skupnem nastopu in tudi, če ponudnik ne ponuja storitev MDM,
– naročnik sploh ne more zahtevati predložitve certifikata ISO27001:2013 za priznanje sposobnosti,
– ponudnik, ki nima pridobljenega certifikata ISO27001:2013, ne izvaja drugačnih storitev drugim subjektom na trgu in nivo storitev ni drugačen, naročnik pa tudi ni drugačen od drugih podobnih naročnikov na trgu,
– so vsi operaterji elektronskih telekomunikacij na podlagi Splošnega akta o varnosti omrežij in storitev dolžni zagotoviti vzpostavitev sistema upravljanja varovanja informacij (SUVI) in sistema upravljanja neprekinjenega poslovanja (SUNP), kar so tudi storili, to pa AKOS tudi nadzira,
– SUVI in SUNP vsebujeta vse bistvene zahteve, kot se zahtevajo tudi po zahtevanih certifikatih skladnosti z ISO standardi,
– zahteve za varno delovanje storitev so zakonsko regulirane in za namen izvedbe postopka javnega naročanja nobeni posebni certifikati skladnosti z ISO standardi ne zagotavljajo večje varnosti, kot jo zagotavljajo operaterji že v skladu z obvezno veljavno zakonodajo,
– naročnik sicer ni opredelil niti obsega, ki naj bi ga ta certifikat dosegal,
– je naročnik pri pripravi dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila sodeloval z gospodarskim subjektom Telekom Slovenije, d. d., Ljubljana, ki je edini imetnik tega certifikata in je v neupravičeni prednosti,
– je pridobitev tega certifikata le dodaten strošek in predstavlja neupravičeno omejevanje konkurence,
– je zahteva za pridobitev certifikata sporna, saj za dokazilo o skladnosti z ISO standardi ni potrebna pridobitev certifikata, temveč zadošča že izjava poslovodstva v obliki izjave o skladnosti,
– je Državna revizijska komisija v več odločitvah, npr. v zadevi št. 018-249/2016, odločila, da certifikati niso v povezavi s predmetom naročila,
– si naročnik napačno razlaga obveznosti po standardu ISO 27001:2013,

Naročnik se ni strinjal z vlagateljevimi navedbami.

Naročnik je v 11. alinei točke 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila določil:
»ponudnik mora izkazovati odličnost poslovanja na področju informacijske varnosti s certifikatom ISO/IEC 27001:2013. Imeti mora vsaj enega strokovnjaka s področja ISO/IEC 27001:2013. Kot dokaz mora predložiti potrdilo o veljavnem potrdilu/certifikatu:
o Skrbnik sistema upravljanja informacijske varnosti po standardu ISO/IEC 27001:2013 ali Vodja sistema upravljanja informacijske varnosti po standardu ISO/IEC 27001:2013 ali Notranji presojevalec sistema upravljanja informacijske varnosti po standardu ISO/IEC 27001:2013 ali Vodilni presojevalec sistema upravljanja informacijske varnosti po standardu ISO/IEC 27001:2013 (velja za opravljene izpite v Sloveniji),
o Information Security Manager ali Information Security Auditor (velja za opravljene izpite v Sloveniji) ter
o Lead Implementar ISO/IEC 27001:2013 ali Lead Auditor ISO/IEC 27001:2013 (velja za opravljene izpite v tujini).«

Naročnik je v zvezi s to zahtevo za priznanje tehnične sposobnosti dal tudi dodatne informacije na portalu javnih naročil. Naročnik je tako med drugim
- na vprašanje:
»V razpisni dokumentaciji pod točko 2.1 Ugotavljanje sposobnosti ponudnika navajate da […]
Naša družba ima strokovnjaka s certifikatom za Information Security Manager (CISM) in Information Security Auditor (CISA), oboje SIQ, imamo pa še 4 notranje presojevalce, vse po standardu ISO/IEC 27001:2013, vendar sama družba certifikata ISO/IEC 27001:2013 , ki izkazuje odličnost poslovanja na področju informacijske varnosti še nima. Smo v fazi pridobitve in se pričakuje pred koncem tega leta. Trenuten sistem upravljanja in varovanja informacij (SUVI) se prenavlja po zahtevah in kontrolah standarda ISO/IEC 27001:2013.
Je to izločilni pogoj ?«
27. 6. 2017 ob 19.12 odgovoril:
»Po razpisni dokumentaciji je to izločilni pogoj (v JN za IKT je obvezan že nekaj časa). V tem razpisu je pomemben pri storitvah MDM. Zadostuje če Izvajalec storitev MDM izpolnjuje pogoj ISO/IEC 27001:2013.«,
- na pobudo:
»V točki 2.1 Ugotavljanje sposobnosti ponudnika je naveden pogoj zagotavljanja certifikata ISO 27001:2013, ki diskriminira med ponudniki, ki so certifikat pridobili in tistimi, ki certifikata sicer niso pridobili, vendar pa pogoje, določene v točki 2.1 izpolnjujejo ne glede na to, da certifikata niso pridobili (morda celo v večji meri, kot ponudniki, ki so certifikat pridobili). Primerno bi bilo spremeniti besedilo točke 2.1 na način, da bi omogočala dokazovanje izpolnjevanja tudi na druge načine, ne zgolj s predložitvijo certifikata. Zato predlagamo, da v izogib nepotrebnemu revizijskemu zahtevku zahtevo po predložitvi certifikata umaknete.«
4. 7. 2017 ob 9.37 odgovoril:
»Elektro Ljubljana d.d. ima pridobljen certifikat ISO 27001:2013 in je večkrat bila uspešno presojena. Od ponudnika/izvajalca pričakujemo certifikat ISO 27001:2013, ker kakršen koli drug način sistema upravljanja varovanja informacij ni verificiran s strani neodvisnih presojevalnih instituacij.«,
s čimer so ti odgovori postali del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3).

Naročnik je vsebinsko enako, kot v odgovoru, objavljenem na portalu javnih naročil 27. 6. 2017 ob 19.12, odgovoril tudi v odgovoru, objavljenem na portalu javnih naročil 4. 7. 2017 ob 9.12, da je zahtevani certifikat »[v] tem razpisu« »pomemben pri storitvah MDM«.

Državna revizijska komisija je pri obravnavi zahtevka za revizijo v delu, v katerem je vlagatelj navedel kršitve pod točko B.1), ugotovila kršitev 6. in 7. člena ZJN-3 ter razveljavila poleg merila E tudi točki II.1.6 objave in 1.9 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. S tem je prepuščeno naročniku, da jasno določi vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v razveljavljenih delih. Zahteva iz 11. alinee točke 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila je v neposredni povezavi z razveljavljenima deloma dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Na to je vlagatelj pravilno opozoril v zahtevku za revizijo, ko je uveljavljal nekonsistentnost dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Državna revizijska komisija je zato sledila vlagatelju in na podlagi druge alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN razveljavila tudi 11. alineo točke 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ne da bi sicer ugotavljala, ali bi bilo treba pritrditi tudi vlagateljevim navedbam, da so zahteve iz 11. alinee točke 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila tudi sicer še drugače nezakonite. Njihova obravnava pred Državno revizijsko komisijo namreč ni več potrebna za izboljšavo vlagateljevega položaja.


D) Nesorazmernost zahtev po spoštovanju krovne varnostne politike

Vlagatelj je navedel, da:
- je naročnik z zahtevo za seznanitev z njegovo varnostno politiko in dokazovanjem seznanitve s potrdilom, ki ga predloži v ponudbi, s čimer je implicitno zahteval obvezen ogled te dokumentacije, ravnal v nasprotju z načelom varstva konkurence med ponudniki, saj se je vnaprej seznanil z »možnimi« ponudniki in morebiti obvestil preferiranega ponudnik, da bi ta prilagodil svojo ponudbo,
- je treba črtati zahtevo za predložitev izjave iz Priloge št. 9 o seznanitvi z varnostnimi politikami pri naročniku, saj je seznanitev z njo irelevantna za izvajanje storitev in je kvečjemu odraz naročnikovega nepoznavanja standarda ISO 27001:2013, ker je po tem standardu naročnik dolžan varovati podatke.

Naročnik se ni strinjal z vlagateljevimi navedbami.

Naročnik je v 12. alinei točke 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila določil:
»Pooblastilo za seznanitev s krovnimi varnostnimi politikami podjetja Elektro Ljubljana d.d. (Priloga št. 9)
Ponudnik ga ima pri sebi ob obisku podjetja Elektro Ljubljana d.d., za pridobitev "Izjave o vpogledu v varnostne politike Elektro Ljubljana d.d.", ki jo mora ponudnik predložiti v ponudbeni dokumentaciji. Ponudnik se dogovori za termin vpogleda pri g. […]«

Naročnik je v Prilogi št. 9 sestavil obrazec pooblastila, ki vsebuje izjavo pooblastitelja, da pooblaščenca pooblašča, da:
- »zastopa ponudnika pri seznanitvi s krovnimi varnostnimi politikami podjetja Elektro Ljubljana d.d. zaradi namena sodelovanja pri javnem naročilu« in
- »podpiše IZJAVO o vpogledu v varnostne politike Elektra Ljubljana d.d. po javnem razpisu št JN2017/038: "Storitve mobilnih telekomunikacij (3-letno obdobje)", po postopku oddaje naročila male vrednosti, objavljenem na Portalu javnih naročil, št. objave JN_/2017, z dne ..2017, naročnika Elektro Ljubljana, d.d., ki je del zahtevane dokumentacije in POGOJ za sodelovanje oz. veljavnost oddane ponudbe«.

Naročnik je v zvezi s to zahtevo dal tudi dodatne informacije na portalu javnih naročil. Naročnik je tako med drugim
- na prošnjo:
»Točka 2.1: Če so krovne varnostne politike Elektro Ljubljana d.d. del razpisne dokumentacije, morajo biti ponudnikom dostopne na trajnem nosilcu in javno objavljene, kot del razpisne dokumentacije. Zato prosim spremenite razpisno dokumentacijo na način, da bo vsebovala vse zahteve, ki jih zahtevate od ponudnikov, da bodo ponudniki lahko presodili ali izpolnjujejo vse pogoje za prijavo na razpis.«
4. 7. 2017 ob 9.12 odgovoril:
»Ponudnik se v skladu z razpisno dokumentacijo za veljavnost ponudbe mora seznaniti z varnostno politiko Elektro Ljubljana, d.d. Krovna varnostna politika ni javno dostopna in je ponudnik ne more pridobiti.«,
s čimer je ta odgovor postal del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo v zvezi z zahtevo za seznanitev z varnostnimi politikami naročnika uveljavlja dve skupini kršitev, pri čemer bi bilo mogoče v eno vključiti očitke, ki po vsebini pomenijo opustitev objave teh dokumentov na portalu javnih naročil, v drugo pa nedopustnost zahtevati, da bi bilo dokazovanje seznanitve s temi politikami lahko vezano na dokazovanje ponudnikove sposobnosti. Čeprav se vlagatelj v zahtevku za revizijo sklicuje na to, da je seznanitev z naročnikovimi varnostnimi politikami povezana tudi z izpolnjevanjem pogojev glede razpolaganja s certifikatom po standardu ISO 27001:2013, ne iz 12. alinee točke 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne iz Priloge št. 9 to ne izhaja. Ne glede na to Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da iz 12. alinee točke 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in Priloge št. 9 izhaja le, da se omejujeta na to, da se ponudnik seznani z določenimi informacijami, ne da bi ti dajali tudi podlago, da bi moral ponudnik ravnati tudi v skladu z zahtevami standarda ISO 27001:2013.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj sicer izpostavil, da predložitev Priloge št. 9 ne more biti upravičena za ugotavljanje sposobnosti ponudnika in dopustnosti ponudbe, vendar se na ta vidik Priloge št. 9 vprašanje, ki je bilo objavljeno na portalu javnih naročil in je nanj naročnik odgovoril 4. 7. 2017 ob 9.12, ne nanaša. Da se točka 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila nanaša na ugotavljanje sposobnosti ponudnika, se je vlagatelj lahko seznanil najkasneje s seznanitvijo z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, saj je sporna 12. alinea vključena vanjo, točka 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pa je naslovljena kot »Ugotavljanje sposobnosti ponudnika«. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 5. člena ZPVPJN za obravnavo očitka o neupravičenosti predložitve Priloge št. 9 za ugotavljanje sposobnosti ponudnika in dopustnosti ponudbe. Izpolnjeni pa so pogoji iz petega odstavka 5. člena ZPVPJN za obravnavo očitka, da je naročnik neupravičeno opustil objavo svojih varnostnih politik na portalu javnih naročil.

Skladno s prvo povedjo iz prvega odstavka 67. člen ZJN-3 naročnik objavi dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila na portalu javnih naročil ali prek njega, razen če oddaja naročilo po postopku s pogajanji brez predhodne objave ali konkurenčnem postopku s pogajanji, v katerem v skladu z b) točko prvega odstavka 44. člena ZJN-3 uporabi izjemo pri objavi obvestila o naročilu. Skladno z drugo povedjo iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3 dokumentacija vsebuje najmanj tiste podatke, ki jih zahteva ZJN-3, in osnutek pogodbe o izvedbi javnega naročila, skladno s tretjo povedjo iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3 pa se kot del te dokumentacije se štejejo tudi informacije, ki jih posreduje naročnik gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku javnega naročanja. Glede na to, da je naročnik določil obvezno seznanitev s svojimi varnostnimi politikami, so tudi te bodisi del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3) bodisi so spremna dokumentacija k njej (gl. drugi odstavek 74. člena ZJN-3).

Čeprav je iz prvega odstavka 61. člena ZJN-3 razvidno, da mora biti dostop do dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila omogočen prek spletne strani, ZJN-3 ne preprečuje tudi drugačne možnosti seznanitve z njo oziroma njenim delom. Ključno je kvečjemu le vprašanje, ali naročnik omogoča, da se ponudniki seznanijo z vsemi potrebnimi informacijami. Že iz drugega odstavka 74. člena ZJN-3 namreč izhaja, da je mogoče informiranje ponudnikov tudi z ogledom lokacije na kraju samem in pregledom spremne dokumentacije k dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila na kraju samem. Poleg tega lahko naročnik skladno s šestim odstavkom 35. člena ZJN-3 določi zahteve za gospodarske subjekte, katerih namen je varovanje zaupnosti informacij, ki jih da na voljo med postopkom javnega naročanja, zato je v takih primerih skladno s prvo povedjo iz tretjega odstavka 61. člena ZJN-3 upravičen, da navede ukrepe, ki jih zahteva za varovanje zaupnosti informacij, in način, na katerega je mogoče dostopati do dokumentacije ali njenega dela. V tem delu je naročnik zadostil tudi načelu transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), saj so njegove varnostne politike bile dostopne ponudnikom, čeprav jih ni objavil na portalu javnih naročil ali prek njega, pač pa je upoštevajoč možnost iz prve povede iz tretjega odstavka 61. člena ZJN-3 določil, da se ponudniki lahko seznanijo z njimi v naročnikovih prostorih. Vsi ponudniki so imeli enake možnosti, da se seznanijo z njimi (skladnost s 7. členom ZJN-3), saj ne iz 12. alinee točke 2.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne iz Priloge št. 9 ne izhaja, da bi bil dostop do njih odvisen od osebe ponudnika. Vlagatelj je sicer izpostavil, da bi lahko prišlo do kršitve načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3), vendar je treba upoštevati, da že ZJN-3 omogoča (gl. vsaj drugi odstavek 74. člena ZJN-3), da se ponudniki seznanijo z informacijami tudi izven dostopa na portalu javnih naročil ali prek njega. Državna revizijska komisija v vlagateljevih navedbah tudi ni uspela ugotoviti ničesar, kar bi utemeljevalo, da naročnik ne bi smel obravnavati svojih varnostnih politik kot informacij, ki so zaupne v smislu šestega odstavka 35. člena ZJN-3.

Državna revizijska komisija zato v delu, ki ga je lahko (vsebinsko, meritorno) obravnavala, ni mogla pritrditi vlagatelju, da so njegovi očitki iz točke D zahtevka za revizijo utemeljeni.


E) Nesorazmernost zahteve naročnika, da mora izvajalec nuditi storitve v primeru neplačil

Vlagatelj je navedel, da:
- naročnik v odgovoru, objavljenem na portalu javnih naročil 4. 7. 2017 ob 9.12, deli na posamezni številki porabo na službeno in zasebno, pri čemer pa izvajalec po naravi stvari ne more po vsebini ločevati zasebnih in službenih klicev, hkrati pa naročnik zavezuje izvajalca, da mora ta porabo, ki jo uporabnik in naročnik definirata kot zasebno, obračunati ločeno, in sicer uporabniku, ki ni naročnik,
- je naročnik tudi navedel, da ni solidarno oziroma vsaj podrejeno odgovoren za stroške, nastale kot posledica zasebne uporabe končnega uporabnika, hkrati pa preprečuje izvajalcu, da bi končnemu uporabniku – neplačniku blokiral storitve uporabe,
- je ta zahteva v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, saj naročnik na eni strani izvajalcu prepreči učinkovito izterjavo, na drugi strani pa nanj prenaša tveganje izterjave v celoti, kar je že samo po sebi sporno z vidika varstva osebnih podatkov, saj izvajalec o dolgu ne sme obvestiti naročnika, naročnik pa ne more sprejeti ukrepov zaradi neplačila,
- ima izvajalec dve možnosti: bodisi blokirati storitve na uporabniškem računu, kjer se plačila ne izvajajo skladno z zakonodajo, v celoti (in s tem črtanje danega odgovora), bodisi obveznost naročnika prevzeti solidarno odgovornost za plačilo zasebnega dela obveznosti njegovega lastnega uporabnika,
- ni sorazmerno in ni skladno s temeljnimi načeli javnega naročanja in obligacijskega prava, da bi moral izvajalec trpeti te obveznosti na svojo škodo ves čas trajanja pogodbe, ne da bi zoper kršitve imel kakršnegakoli učinkovitega pravnega in dejanskega varstva,
- predlaga, da se črtata podani odgovor in zahteva za ločene račune oziroma da se določi, da naročnik prevzame solidarno odgovornost plačil zasebnega računa.

Naročnik se ni strinjal z vlagateljevimi navedbami.

Naročnik je v 24. alinei pod točko A) točke 3.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila določil, da ponudnik zagotavljati »ločevanje storitev in posredovanih plačil na: službeno – osnovni račun (naročnina in promet, do limita) in privatno - ločeni račun (promet preko limita, plačljive storitve, nakupi, …), z izstavljanjem računa za pravno osebo, in ločenega računa za fizično osebo na naslov fizične osebe«.

Naročnik je v zvezi s to zahtevo dal tudi dodatne informacije na portalu javnih naročil. Naročnik je tako med drugim
- na prošnjo:
»Točka 3.1 A: Prosim pojasnite ali v zvezi z ločenimi računi prevzemate posledice, da v primeru, da posameznik ločenega računa za zasebno porabo ne bo plačal, izvajalec lahko blokira celotno uporabniško številko, torej tako za poslovno, kot za zasebno porabo?«
4. 7. 2017 ob 9.12 odgovoril:
»V primeru, da posameznik ne plača ločenega računa za zasebno porabo oz. prekoračitev limita, izvajalec obvesti naročnika Elektro Ljubljana, d.d. o neplačnikih/zamudnikih. V internem navodilu Elektro Ljubljana, d.d. je uporabnik dolžan poravnati obveznosti. Izvajalec lahko blokira le odhodne klice posameznika.«,
s čimer je ta odgovor postal del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3).

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da ta določba razpisne dokumentacije velja na enak način za vse ponudnike (skladnost s 7. členom ZJN-3) in je naročnik tudi zagotovil javno objavo informacij o njej (skladnost s 6. členom ZJN-3). Vlagatelj tako neutemeljeno zatrjuje kršitev teh temeljnih načel. Državna revizijska komisija tudi ni pristojni organ, ki bi odločal o kršitvi temeljnih načel obligacijskega prava. Vendar je vlagatelj izpostavil še kršitev načela sorazmernosti (8. člen ZJN-3) in po vsebini opozoril tudi na omejevanje konkurence (kot ravnanje v nasprotju z načelom iz 5. člena ZJN-3).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz vzorca okvirnega sporazuma razvidno, da kot njegova stranka nastopa le naročnik, ne pa tudi njegovi zaposleni ali drugi uporabniki storitev, ki jih naročnik nabavlja s postopkom oddaje naročila male vrednosti. Uporabniki so torej v razmerju do ponudnika in bodočega izvajalca tretje osebe, ne pa druga pogodbena stranka, zato niso zavezani za ravnanja v razmerju do ponudnika (izvajalca). Vlagatelj zato utemeljeno opozarja, da ne more ukrepati zoper tretje osebe, saj z njimi ni v pogodbenem razmerju. Iz sklepa št. 30-1/2017/30026 z dne 20. 7. 2017 tudi ni razvidno, da bi naročnik zatrjeval, da so tudi uporabniki vključeni v pogodbeno razmerje z npr. tripartitno pogodbo ali na drugačen način, zaradi katerega bi imel ponudnik (izvajalec) tudi kakšna upravičenja do njih. Vlagatelj opozarja tudi na problematičnost posredovanja osebnih podatkov uporabnikov naročniku. Državna revizijska komisija ugotavlja, da se naročnik v sklepu št. 30-1/2017/30026 z dne 20. 7. 2017 ne sklicuje, da bi za njihovo posredovanje obstajala podlaga v zakonu ali pa osebna privolitev uporabnikov (fizičnih oseb), temveč primernost dosedanjega ravnanja utemeljuje z dosedanjo prakso, za katero sicer ni navedel, da bi bila zakonita. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da je v tem primeru konkurenca lahko zmanjšana zaradi odvračilnega vpliva izpodbijane določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila na ponudnike, da bi sodelovali pri oddaji naročila male vrednosti. Navedeno torej utemeljuje ugotovitev kršitve načela iz 5. člena ZJN-3. Že zaradi ugotovljene kršitve 5. člena ZJN-3, ne da bi bilo treba še ugotavljati, ali je kršeno tudi načelo sorazmernosti (10. člen ZJN-3), saj to ne bi vplivalo več na vlagateljev položaj, je Državna revizijska komisija skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN razveljavila 4. alineo pod točko A) točke 3.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.


F) Netransparentnost postopka oziroma nezmožnost izračuna ponudbene vrednosti ter oddaje ponudbe ter s tem neupravičena diskriminacija ponudnikov

Vlagatelj je navedel, da:
- je naročnik z odgovorom št. 2, objavljenim na portalu javnih naročil 30. 6. 2017 ob 19.29, pojasnil, da bo dokumentacijo, potrebno za integracijo MDM s programsko rešitvijo Maxima Service Center, predložil izbranemu ponudniku, zato ponudnik ne more vedeti, kateri sistem MDM lahko ponudi, saj na osnovi tehnične dokumentacije ne more z gotovostjo ugotoviti, ali bo ponujeni sistem MDM mogoče integrirati s programsko rešitvijo Maxima Service Center z opisanimi razpoložljivimi vmesniki (API) storitev, saj je od teh podatkov odvisno, ali bo posamezna rešitev MDM skladna z naročnikovimi zahtevami in kolikšne stroške bo imel,
- ne glede na to, da bo povezavo AD zagotovil naročnik, mora ponudnik vedeti, kakšno rešitev in nivo licenciranja posamezne rešitve mora ponuditi, da lahko izračuna ponudbeno vrednost postavko storitev MDM v predračunu,
- mora ponuditi celoten nabor vseh možnih licenc in storitev, če ne pozna vsebine rešitve, ki se bo integrirala, s tem pa je lahko manj konkurenčen od drugih ponudnikov,
- je naročilo male vrednosti prirejeno za enega ponudnika, ki že razpolaga z vsemi informacijami, drugi ponudniki pa teh informacij nimajo in bodo prisiljeni v ceno storitev vključiti tveganje nepoznavanja rešitve, katere povezavo/združljivost je treba zagotoviti, zaradi česar bodo nekonkurenčni, razen če bi špekulirali v svojo škodo,
- dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila bi morala biti taka, da bi ponudniki na podlagi informacij lahko izračunali ponudbeno ceno.

Naročnik se ni strinjal z vlagateljevimi navedbami.

Naročnik je v točki E točke 3.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila navedel:
»Naročnik se je odločil za oblačno storitev, oz. strežnik pri ponudniku, dostop/upravljanje storitev MDM bo opravljal na svoji opremi/konzoli. Storitev MDM mora biti povezana na AD naročnika in omogočati integracijo z uporabnikovim Maximo Service Center. Nameščanje programske opreme (aplikacij) na mobilne aparate bo izvajal naročnik, licence (cliente) pa preskrbi ponudnik. Število mobilnih naprav vključenih v nadzor bo odvisno od nakupov licenc in posodabljanja mobilnih aparatov. Mobilne naprave delujejo na Windows in Android platformi. Ponudnik mora izvesti uvedbo v delo (prenos znanja) na lokaciji naročnika, za vsaj 4 naročnikova skrbnika sistema. Ponudnik mora naročniku predati dokumentacijo sistema vključno z navodili za namestitev clientov. Ponudnik mora imeti pridobljen certifikat standarda ISO 27001.«
Naročnik je v nadaljevanju tabelarično predstavil zahtevane storitve in funkcionalnosti.

Naročnik je v zvezi z dokumentacijo, potrebno za povezljivost s programsko rešitvijo Maxima Service Center, dal tudi dodatne informacije na portalu javnih naročil. Naročnik je tako med drugim
- na vprašanje:
»V razpisni dokumentaciji je navedeno, da mora biti storitev MDM povezana na AD naročnika in mora omogočati integracijo z uporabnikovim Maximo Service Center. Ali pravilno razumemo, da mora ponudnik rešitve MDM omogočiti povezavo/integracijo, tehnično izvedbo navedenega, pa opravi naročnik sam, ker so to interne povezave.«
30. 6. 2017 ob 19.29 odgovoril:
»Da, ponudnik rešitve MDM mora omogočiti povezavo/integracijo, tehnično izvedbo navedenega, pa opravi naročnik sam.«,
- na prošnjo:
»Hkrati opozarjamo, da je povezljivosti MDM sistema z Maximo Service Center možna, le če le to omogočata oba sistema. Za analizo povezljivosti potrebujemo popolno tehnično dokumentacijo storitve Maximo Service Center z opisanimi razpoložljivimi vmesniki (API) storitev, ki morajo biti povezani z MDM. Prosimo za potrditev, da boste predložili zahtevano dokumentacijo.«
30. 6. 2017 ob 19.29 odgovoril:
»Dokumentacija potrebna za integracijo MDM z Maximo Service Center bo predložena izbranemu ponudniku.«,
s čimer sta ta odgovora postala del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3).

Vlagatelj je navedel, da je naročnik zagotovil premalo informacij (kršitev 6. člena ZJN-3), zaradi česar je posegel v enako obravnavo ponudnikov (kršitev 7. člena ZJN-3) pri možnosti njihovega medsebojnega konkuriranja zaradi nezmožnosti oblikovanja cene (kršitev 5. člena ZJN-3).

Naročnik je v sklepu št. 30-1/2017/30026 z dne 20. 7. 2017 s sklicevanjem na prvega izmed odgovorov, objavljenih na portalu javnih naročil 30. 6. 2017 ob 19.29, navedel, da mora ponudnik rešitve MDM omogočiti povezavo/integracijo, sama povezava pa ni predmet naročila male vrednosti, zato je vrednost storitve MDM vrednost licenc glede na število in vrsto storitev in funkcionalnosti ter vrednost gostovanja na strežniški opremi izvajalca. Naročnik je še navedel, da je prejel dve ponudbi, zato sklepa, da ponudnikoma, ki sta ju predložila, ni bilo težavno izračunati ponudbene vrednosti. Državna revizijska komisija najprej opozarja, da le dejstvo, da sta dva ponudnika predložila ponudbi, ne more že pomeniti, da sta v ponudbeni vrednosti zajela vse, kar bi bilo treba vključiti vanjo, oziroma da sta njuni ponudbeni ceni določeni skladno s tem, kar je naročnik zahteval v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Državna revizijska komisija nadalje opozarja, da mora naročnik na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov zagotoviti, da ni razlikovanja med ponudniki (prvi odstavek 7. člena ZJN-3), pri pripravi ponudb pa to doseže tako, da ponudnikom zagotovi informacije na jasen, natančen in nedvoumen način (skladnost s 6. členom ZJN-3), saj bodo na ta način imeli enaka izhodišča za pripravo ponudb in oblikovanje ponudbene cene (kar omogoča zagotovitev konkurence – 5. člen ZJN-3). Državna revizijska komisija sprejema vlagateljevo opozorilo, iz katerega izhaja, da je šele na podlagi seznanitve s tehničnimi podatki rešitve (sistema), ki ga ima naročnik, možno oblikovati ponudbeno vsebino v tehničnem delu, da bo ta lahko ustrezala naročnikovim zahtevam in potrebam (da bo združljiva z obstoječo rešitvijo/sistemom), in za to vsebino ponuditi ceno. Državna revizijska komisija tako sprejema vlagateljev očitek, da bi moral naročnik zagotoviti informacije, ki bi pripomogle pri pripravi ponudbe v (tehničnem in cenovnem) delu, ki zahteva upoštevanje možnosti integracije. Do tega podatka zato ne more biti upravičen le izbrani ponudnik. Državna revizijska komisija je zato ugotovila kršitev 6. člena ZJN-3, zaradi te kršitve pa je lahko poseženo tudi v vlagateljev položaj v smislu tistih dobrin, ki ju varujeta 5. in 7. člen ZJN-3.

Zaradi narave ugotovljene kršitve je Državna revizijska komisija skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN naročniku naložila odpravo ugotovljene kršitve, saj lahko naročnik to kršitev odpravi z zagotovitvijo potrebnega nabora informacij.


G) Ustvarjanje tehničnih ovir za ponudnike – nedostopnost elektronske oblike razpisne dokumentacije v obliki, primerni za pripravo ponudbe

Vlagatelj je navedel, da:
- je naročnik zagotovil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v formatu, ki ni primeren za nadaljnjo obdelavo, temveč jo morajo ponudniki natisniti in delati z obrazci v fizični obliki, kar je to tehnično nesmiselno in predstavlja kršitev načela transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), povečuje stroške in pomeni časovno oviro pri pripravi ponudb, s tem pa zmanjšuje konkurenčnost ponudnikov,
- skladno s 37. členom ZJN-3 zahteva, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila na voljo v izvirni obliki (Word) in ne pretvorjena v drug format (pdf) oziroma da je prosto dostopna v obeh formatih.

Naročnik se ni strinjal z vlagateljevimi navedbami.

Naročnik je v zvezi s formatom, v katerem je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila, dal tudi dodatne informacije na portalu javnih naročil. Naročnik je tako med drugim
- na prošnjo:
»za lažjo pripravo razpisne dokumentacije vas prosimo za objavo le-te v word obliki«
30. 6. 2017 ob 19.23 odgovoril:
»Razpisne dokumentacije naročnik ne bo posredoval v Word obliki.«,
s čimer je ta odgovor postal del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik objavil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila prek portala javnih naročil. Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da se je vlagatelj seznanil z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila in njeno vsebino, saj se ne strinja z nekaterimi njenimi deli. Vlagatelj je torej uspel odpreti priponke, ki jih je zagotovil naročnik prek povezave, objavljene na portalu javnih naročil, in prebrati njihovo vsebino. Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da je bil dostop do dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila brezplačen in ni zahteval niti vpisa gesla za njeno pridobitev. Iz tega je zato razvidno, da je imel vlagatelj vsaj do navodil, pogojev, tehničnih specifikacij in obrazcev neomejen, popoln, neposreden in brezplačen dostop v smislu prve povedi iz prvega odstavka 61. člena ZJN-3.

Vlagatelj se je sicer skliceval na 37. člen ZJN-3, vendar ne ta člen ne kateri drugi člen ZJN-3 (in torej niti ne 61. člen ZJN-3) ne določajo, da bi moral naročnik zagotoviti dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v točno določenem formatu, zato njegov odgovor, objavljen na portalu javnih naročil 30. 6. 2017 ob 19.23, ne pomeni kršitve ZJN-3. Že dejstvo, da je vlagatelj lahko odprl priponke in prebral njihovo vsebino, ne da bi zatrjeval, da je imel v zvezi s tem kakršnekoli težave, zaradi katerih bi bil lahko odgovoren naročnik, dokazuje, da je naročnik tudi vlagatelju omogočil, da pridobi informacije v elektronski obliki z orodji in napravami, ki ne omejujejo dostopa do postopka javnega naročanja (skladnost z drugo povedjo iz prvega odstavka 37. člena ZJN-3).

Državna revizijska komisija zato ni mogla pritrditi vlagatelju, da so njegovi očitki iz točke G zahtevka za revizijo utemeljeni.


Upoštevajoč vse navedeno je Državna revizijska komisija skladno s prvo in drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN o zahtevku za revizijo odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.


Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.

Z naložitvijo odprave kršitve in razveljavitvijo dela dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila mora naročnik dopolniti, popraviti in spremeniti dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, v zvezi s tem zagotoviti objavo na portalu javnih naročil ter določiti nov rok za predložitev ponudb in njihovo odpiranje. Ugotovljene kršitve je namreč mogoče odpraviti le pred rokom, ki je določen za predložitev prijav. Naročnik mora pri svojih ravnanjih upoštevati temeljna načela (3. člen ZJN-3).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je uspel z zahtevkom za revizijo v posameznih delih, zato je skladno z doseženim uspehom upravičen do povrnitve potrebnih stroškov, nastalih s postopkom pravnega varstva. Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN kot potrebne šteje stroške takse v višini 1.500 eurov. Vendar je vlagatelj uspel le v delu zahtevka za revizijo, namreč s petimi sklopi kršitev od uveljavljanih osem sklopov, zato je v tem razmerju upravičen do povrnitve stroškov. To pomeni, da je vlagatelj upravičen do povrnitve 937,50 eurov, ki jih mora naročnik povrniti v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Državna revizijska komisija je upoštevajoč doseženi uspeh zavrnila višjo stroškovno zahtevo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 19. 9. 2017

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Elektro Ljubljana, d. d., Slovenska cesta 58, 1516 Ljubljana,
- A1 Slovenija, d. d., Šmartinska cesta 134 b, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:

Natisni stran