018-134/2017 Elektro Ljubljana, d.d.

Številka: 018-134/2017-10

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava 110 kV kabelskega sistema na DV 2x110 kV RTP Bršljin - RTP Gotna vas«, ter na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja ELTIMA d.o.o., Poslovna cona Žeje pri Komendi, Pod brezami 3, Komenda, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna LMR, d.o.o., Cesta v Mestni log 1, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika ELEKTRO LJUBLJANA, d.d., Slovenska cesta 58, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 21. 8. 2017

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 18. 1. 2017 sprejel sklep, št. 30/2017-1773, o začetku postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 15. 2. 2017, pod št. objave JN001063/2017-E01, ter dne 16. 2. 2017, pod št. objave 2017/S 067-126965, tudi v Uradnem listu Evropske unije.

Dne 20. 6. 2017 je naročnik sprejel dokument »Sklep o zavrnitvi vseh ponudb«, št. 30-1/2017-25560-IHG, ki je bil objavljen na Portalu javnih naročil dne 22. 6. 2017 (v nadaljevanju: odločitev o zavrnitvi vseh ponudb) ter iz katerega izhaja, da je naročnik zavrnil vse štiri pravočasno prispele ponudbe in da bo postopek oddaje javnega naročila ponovljen. Kot razlog za zavrnitev vseh ponudb naročnik navaja, da je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila neustrezno definiral tehnično zahtevo (ki jo citira) v zvezi z ekranom kabla, zaradi česar je bila ponudnikom onemogočena priprava primerljivih ponudb.

Zoper navedeno odločitev je vlagatelj pravočasno, dne 4. 7. 2017, vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve ter zahteva povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik neustrezno in neobrazloženo navedel razlog za zavrnitev vseh ponudb oz. da odločitev ni vsebovala jasnih in nedvoumnih razlogov, kar je v nasprotju z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (sklep št. 018-163/2016). Po mnenju vlagatelja je naročnik zgolj pavšalno navedel citat iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, v kolikor je menil, da ponudniki niso mogli enako razumeti, kako naj izračunajo pravilni presek ekrana, bi moral to navesti v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb. Hkrati je naročnikova argumentacija neutemeljena, saj so bili vhodni podatki zadostni, jasni in nedvoumni za vse morebitne ponudnike, kar je omogočalo ponudnikom izračun medsebojno primerljivih presekov ekrana kabla. Ob tem vlagatelj dodaja, da naročnik ne bi mogel ugotoviti, da je bila ponudnikom onemogočena priprava primerljivih ponudb, če jih ne bi preverjal z vidika dopustnosti. Naročniku očita še netransparentno in nejasno navedbo kako bo nadaljeval oz. ponovil postopek predmetnega javnega naročila, izpostavlja pa tudi, da je neupravičeno zavrnil njegovo zahtevo za vpogled v celotno ponudbeno dokumentacijo, predvsem v potrjene tehnične tabele opreme vseh ponudnikov in naročnikovo korespondenco s ponudniki.

Naročnik je s »Sklepom«, št. 30-1/2017-29289 z dne 13. 7. 2017 (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo), vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, hkrati pa je zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov pravnega varstva. Uvodoma naročnik pojasnjuje, da je z zunanjim strokovnim svetovalcem pri tehničnem pregledu ponudb izračunal presek ekrana glede na zapisano tehnično zahtevo, s katero je predvidel enofazni kratek stik 12kA ter čas trajanja kratkega stika 1,0 s. Pri tem je ugotovil, da bi moral biti ekran kabla prereza, skladno s standardom SIST EN 50522, vsaj 70 mm² ali več, česar pa ni ponudil noben ponudnik. Posledično je ugotovil, da je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila neustrezno oz. nejasno navedel tehnične pogoje za presek ekrana kabla, saj bi moral natančno definirati minimalni presek ekrana kabla, in sicer tako da bi določil minimalni presek izražen v mm². Nadalje zavrača vlagateljeve očitke v zvezi s ponovljenim postopkom, v zvezi s čemer pojasnjuje, da ni dolžan obvestiti ponudnikov o izbiri postopka za izvedbo ponovljenega postopka javnega naročanja. Glede vlagateljeve zahteve za vpogled navaja, da je neutemeljena, saj v predmetnem postopku ni izbral ponudnika, posledično pa odpade zakonska podlaga za pravico do vpogleda. Izpostavlja tudi, da je njegova dolžnost varovati prejete ponudbe kot objektivno poslovno skrivnost.

Naročnik je dne 18. 7. 2017 Državni revizijski komisiji, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN, v odločanje odstopil dokumentacijo o oddaji javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka ter dne 2. 8. 2017 še preostalo dokumentacijo.

Vlagatelj se je v vlogi z dne 19. 7. 2017 opredelil do navedb naročnika. Vztraja pri že podanih navedbah ter dodaja, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni bilo zahteve po standardu SIST EN 50522, zato je njegov izračun preseka kabla pravilen. Izpostavlja, da sprememba tehnične zahteve po minimalnem preseku ekrana pomeni spremembo predmeta javnega naročila, kar bi bistveno vplivalo tudi na ponudbeno ceno, zato bi moral naročnik v svoji odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb navesti, kateri postopek je za oddajo (ponovljenega) javnega naročila izbral, saj glede na navedeno ne sme izvesti postopka s pogajanji brez predhodne objave. V zvezi z vpogledom dodaja, da bi mu naročnik moral omogočiti tudi vpogled v celotno dokumentacijo o oddaji javnega naročila.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb. Vlagatelj naročniku očita, da je v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb navajal nejasne in dvoumne razloge ter da odločitev ni bila obrazložena, s čimer naj bi naročnik vlagatelja obravnaval neenakopravno ter ravnal netransparentno. Vlagatelj očita naročniku tudi, da bi moral oddati javno naročilo njemu, kot najugodnejšemu ponudniku, saj je njegova ponudba dopustna. Izpostavlja še, da naj bi naročnik neupravičeno zavrnil njegovo zahtevo za vpogled.

Državna revizijska komisija je uvodoma obravnavala revizijske navedbe vlagatelja glede (ne)obrazloženosti odločitve o zavrnitvi vseh ponudb.

V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (prim. odločitve v zadevah, št. 018-096/2016, 018-163/2016, 018-242/2016, 018-019/2017 itd.), na katero se sklicuje tudi vlagatelj, je namen obrazložitve odločitve o (ne)oddaji naročila, kar velja tudi za zavrnitev vseh ponudb, predvsem seznanitev ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Ni tako nujno, da je obrazložitev vseobsežna, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve, da lahko zaščitijo svoje pravice in preverijo, ali je odločitev o oddaji naročila zakonita ali ne.

V obravnavanem postopku Državna revizijska komisija vlagateljevim navedbam, da naročnikova odločitev o zavrnitvi vseh ponudb ni obrazložena oziroma ni jasno obrazložena, ni mogla slediti. Po pregledu obrazložitve izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik dovolj jasno in obrazloženo navedel razlog za zavrnitev vseh ponudb. Naročnik je pojasnil, katere ponudbe je prejel, ter navedel, da v skladu s petim odstavkom 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) zavrača vse ponudbe iz razloga neustrezno definiranega določila dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, in sicer tehnične zahteve glede preseka ekrana kabla: »Ekran kabla mora biti narejen iz bakrenih vodnikov. Dimenzioniran mora biti za kratkostični tok enopolnega zemeljskega kratkega stika 12 kA (1 s).«. Naročnik je ob tem tudi pojasnil, da je bila zaradi navedene neustrezne tehnične zahteve ponudnikom onemogočena priprava primerljivih ponudb in da bo postopek ponovil. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je na podlagi predstavljene vsebine naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb vlagatelj imel možnost preveriti, ali je naročnik pri sprejemu te odločitve ravnal nezakonito, v zahtevku za revizijo pa predstaviti in utemeljiti dejstva in dokaze s tem v zvezi (kar je tudi storil). Ob zapisanem naročniku tako ni mogoče očitati, da je pri oblikovanju obrazložitve izpodbijane odločitve ravnal v nasprotju z načelom transparentnosti oz. z načelom enakopravne obravnave ponudnikov. Posledično so neutemeljene tudi revizijske navedbe vlagatelja, da mu je bilo zaradi navedenega onemogočeno učinkovito pravno varstvo.

Vezano na preostale revizijske navedbe vlagatelja Državna revizijska komisija ugotavlja, kakor sledi.

Peti odstavek 90. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Evropsko sodišče je v več sodnih primerih potrdilo, da imajo naročniki možnost zaključiti postopek oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe in začeti nov postopek (T-203/96, C-27/98, C-92/00, C-244/02). Evropsko sodišče je pri tem izrecno navedlo, da naročniki ob sprejemu takšne odločitve uživajo širok preudarek, pri čemer pravo EU o oddaji javnih naročil ne zahteva, da bi jo smeli sprejeti le v izjemnih primerih in/ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (C-27/98 - tč. 23 in 25; C-244/02 - tč. 29). Sodišče pa je opozorilo, da morajo naročniki pri tem (kljub temu, da evropske smernice s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za njen sprejem) spoštovati temeljna pravila prava EU, ki zadevajo svobodno ustanavljanje podjetij in svobodo izvajanja storitev na območju EU (C-92/00 - tč. 42). Naročnik torej lahko vedno zaključi postopek brez izbire najugodnejšega ponudnika - celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi njegove napake - vendar le pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (C-244/02 - tč. 36).

Veljavni predpisi tako ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost/dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, teh pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Povedano drugače: presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb v revizijskem postopku ne more obsegati preverjanja (ne)utemeljenosti posameznih razlogov za sprejem takšne odločitve, temveč (v obsegu revizijskih navedb) zgolj preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno in diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno.

Državna revizijska komisija se zato v konkretnem primeru ni spuščala v presojo revizijskih očitkov, s katerimi vlagatelj izpodbija utemeljenost vsebinskih razlogov za sprejem odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, ampak je presodila revizijske očitke le v obsegu dolžnih formalnih ravnanj naročnika (peti odstavek 90. člena ZJN-3), zatrjevanih kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) ter načela transparentnosti (6. člen ZJN-3). Brezpredmetne so revizijske navedbe vlagatelja o dopustnosti njegove ponudbe, zaradi česar bi moral naročnik oddati zadevno javno naročilo njemu. Kot namreč izhaja iz izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, naročnik v obravnavanem primeru ni ugotavljal dopustnosti prejetih ponudb, saj je na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 zavrnil vse (štiri) ponudbe zaradi nejasne tehnične zahteve v zvezi z dimenzijo ekrana kabla, torej zaradi razloga na strani naročnika. Na navedeno ne morejo vplivati navedbe vlagatelja, da naj bi naročnik preverjal dopustnost ponudb, saj naj bi le tako lahko ugotovil, da ponudbe medsebojno niso primerljive. Iz spisovne dokumentacije izhaja (kar navaja tudi naročnik), da je naročnik res opravil pregled prejetih ponudb z vidika ustreznosti zahtevanim tehničnim specifikacijam, pri čemer pa ni sprejemal odločitev oziroma zaključkov o ne/dopustnosti prispelih ponudb, temveč je na podlagi pregleda teh zgolj ugotovil, da je neustrezno oziroma nejasno definiral tehnično zahtevo glede dimenzij preseka kabla ekrana, zaradi česar so ponudniki ponudili ekrane kabla z različnimi dimenzijami prereza, med katerimi nobeden ni ustrezal dimenziji minimalnega prereza (70 mm²), kot ga potrebuje naročnik v skladu s standardom SIST EN 50522.

Kadar naročnik na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 postopek oddaje javnega naročila zaključi z zavrnitvijo vseh ponudb, je o kršitvi načela enake obravnave mogoče govoriti zlasti v primeru, kadar je razlog za zaključek postopka naveden le formalno oziroma je navidezen, dejansko pa je uporabljen z namenom, da se enega ali več ponudnikov postavi v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki. Vlagatelj zatrjuje, da je razlog naročnika v odločitvi za zavrnitev vseh ponudb navidezen, saj so bili podatki za izračun preseka ekrana kabla v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila jasni in nedvoumni ter so tako omogočali pravilen izračun preseka, kot ga je naredil tudi vlagatelj.

Iz odločitve o zavrnitvi vseh ponudb izhaja, da je naročnik ugotovil, da je neustrezno definiral tehnično zahtevo iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila glede preseka ekrana kabla, zaradi česar je ponudnikom onemogočil pripravo primerljivih ponudb. Po mnenju vlagatelja je bila tehnična zahteva dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila glede preseka ekrana kabla jasna in nedvoumna ter je omogočala ponudnikom pravilen izračun preseka ekrana kabla, kot ga zahteva (in potrebuje) naročnik, zato je bila ponudnikom omogočena priprava primerljivih ponudb, navedeni razlog za zavrnitev vseh ponudb pa je navidezen. V zvezi z navedenim gre najprej pojasniti, da se od ponudnika v postopku oddaje ponudbe pričakuje, da bo ponudbo pripravil z vso dolžno skrbnostjo, seveda ob predpostavki, da mu dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila to tudi omogoča. Jasna dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila namreč omogoča ne le oddajo dopustnih ponudb, pač pa tudi pridobitev medsebojno primerljivih ponudb. Vse to še toliko bolj velja za tehnične specifikacije, saj z njimi naročnik opiše oziroma natančno določi predmet javnega naročila in so tako eden najpomembnejših delov ponudbe. Prav iz tega razloga mora biti naročnik pri določanju zahtev glede tehničnih specifikacij predmeta javnega naročanja še posebej pazljiv in mora zagotoviti, da so pripravljene jasno in nedvoumno. Ob upoštevanju, da je priprava ustrezne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, s katero naročnik določi (med drugim) tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, v sferi naročnika, bo praviloma na naročniku tudi presoja, ali lahko na podlagi dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila odda javno naročilo ali pa tega ne more storiti. Naročnik je v konkretnem primeru takšno presojo opravil, pri tem pa prišel do zaključka, da javnega naročila ne more oddati. Kot izhaja iz postopkovne dokumentacije, je svoje stališče oprl tako na ugotovitve po pregledu ponudb (njihovo neprimerljivost), kot na pridobljeno mnenje v zvezi z načinom izračunavanja potrebnega preseka kabla. Vlagateljeva argumentacija, da naj bi na jasnost spornega določila dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila kazalo dejstvo, da nihče od potencialnih ponudnikov naročnika ni opozoril na nasprotno, v tej zvezi ni relevantna. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (npr. zadevi, št. 018-066/2013 in 018-56/2015), ponudniki niso dolžni zastaviti vprašanj na Portalu javnih naročil za razjasnjevanje nejasnih določil dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, temveč imajo samo pravico tako ravnati, poleg tega pa je, kot že zgoraj navedeno, naročnikova dolžnost, da oblikuje dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila na jasen in nedvoumen način. Dodatno gre izpostaviti tudi, da se je nejasnost sporne določbe v konkretnem primeru pokazala šele po pregledu prispelih ponudb in ugotovitvi njihove neprimerljivosti, kar pa je tudi razlog, ki ga naročnik navaja v prid zavrnitvi vseh ponudb. Ravno tako gre kot neupoštevno zavrniti sklicevanje vlagatelja na druge postopke javnega naročanja istega naročnika; vsak postopek oddaje javnega naročila je namreč samostojen in se (ločeno) zaključi z naročnikovim sprejemom ene izmed odločitev v skladu z 90. členom ZJN-3. V posledici tega ni mogoče šteti, da ima kakršnokoli določilo, sprememba ali pojasnilo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila iz drugega postopka lahko kakršenkoli vpliv na predmetni postopek oddaje javnega naročila. Ob zapisanem je Državna revizijska komisija ocenila, da vlagatelj navideznosti naročnikovih razlogov za zavrnitev vseh ponudb v smislu določbe petega odstavka 90. člena ZJN-3 ni uspel izkazati, s tem povezane revizijske navedbe pa gre zavrniti kot neutemeljene.

Nadalje Državna revizijska komisija ugotavlja tudi, da naročnik vlagatelja ni postavil v neupravičeno slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki oziroma ni povzročil razlikovanja med ponudniki, saj zavrnitev vseh ponudb temelji na razlogu, ki ima enak učinek na vse v postopku sodelujoče ponudnike, to je na neustrezno postavljenem tehničnem pogoju. Kot že navedeno, gre za razlog, ki je nastal na strani naročnika, katerega posledica je neustrezna dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila in zaradi katerega lahko naročnik utemeljeno prekine postopek oddaje javnega naročila in ga zaključi brez izbire najugodnejše ponudbe. Državna revizijska komisija ne more slediti (pavšalnim) navedbam vlagatelja, da bi moral oddati predmetno javno naročilo vlagatelju, saj je njegova ponudba dopustna. Kot že zapisano, naročnik ni presojal (ne)dopustnosti ponudb, temveč je vse (tudi vlagateljevo) ponudbe zavrnil zaradi neustreznih določil dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. V takšnem ravnanju naročnika pa po presoji Državne revizijske komisije ni mogoče najti kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala revizijske navedbe vlagatelja glede (ne)transparentnega ravnanja naročnika v zvezi s ponovljenim postopkom oddaje predmetnega javnega naročila. Kot že navedeno, peti odstavek 90. člena ZJN-3 določa dolžna formalna ravnanja naročnika, v skladu s katerim mora naročnik o razlogih za zavrnitev vseh ponudb in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ter, v kolikor je objavil povabilo k sodelovanju, odločitev objaviti na Portalu javnih naročil oz. v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe. V obravnavanem primeru je naročnik o razlogu za zavrnitev vseh ponudb ter o tem, da bo postopek oddaje javnega naročila ponovil, obvestil ponudnike z objavo odločitve na Portalu javnih naročil, s tem pa je izpolnil dolžna formalna ravnanja v skladu z ZJN-3. Iz petega odstavka 90. člena ZJN-3 namreč ne izhaja dolžnost naročnika, da seznani ponudnike o izbiri (vrste) ponovljenega postopka javnega naročila (kar zatrjuje vlagatelj), temveč le da ponudnike seznani ali bo ponovil postopek za isti predmet ali ne. Zakonitost naročnikovih ravnanj v (novem) ponovljenem postopku oddaje javnega naročila za isti predmet javnega naročanja bo lahko predmet presoje (pravnega varstva) v času izvajanja takšnega postopka, v konkretnem revizijskem postopku pa je mogoče presojati le konkretna ravnanja naročnika v konkretnem postopku oddaje javnega naročila. Ob zapisanem Državna revizijska komisija zavrača očitke vlagatelja o naročnikovi kršitvi načela transparentnosti v zvezi z namero ponovitve postopka oddaje javnega naročila.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo izpostavlja še kršitev pravice do vpogleda v celotno ponudbeno dokumentacijo vseh ponudnikov ter v (morebitno) korespondenco naročnika s ponudniki oz. v njegova lastna preverjanja ponudb v zvezi s predmetnim javnim naročilom – naročnik naj bi neupravičeno zavrnil njegovo zahtevo za vpogled v omenjeno dokumentacijo. Pravico do vpogleda ZJN-3 ureja v petem odstavku 35. člena, ki določa, da imajo ponudniki pravico do vpogleda le v ponudbo izbranega ponudnika (in ne v ponudbe vseh ponudnikov, kar zatrjuje vlagatelj), ob tem pa določa še dodatno omejitev pravice do vpogleda - naročnik je, v kolikor je izvedel popoln pregled vseh ponudb (preverjal in ocenjeval dopustnost vseh prejetih ponudb), dolžan omogočiti vpogled v ponudbo izbranega ponudnika le tistim ponudnikom, ki so oddali dopustno ponudbo, v kolikor naročnik ni opravil popolnega pregleda vseh ponudb (torej je preverjal dopustnost ponudb v skladu s četrtim odstavkom 89. člena ZJN-3), pa mora omogočiti vpogled vsem ponudnikom. Ob upoštevanju, da je naročnik zavrnil vse ponudbe iz razloga, ki se nanaša na pomanjkljivo dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na tehnične specifikacije, posledično pa ni izbral nobenega ponudnika, ter da naročnik dopustnosti prispelih ponudb sploh ni preverjal, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj nima zakonske podlage v ZJN-3 (na katero se sklicuje) za vpogled v ponudbeno dokumentacijo vseh ponudnikov, zato je naročnik njegovo zahtevo za vpogled upravičeno zavrnil. Vlagatelj v opredelitvi do navedb naročnika z dne 19. 7. 2017 dodatno navaja, da ima zaradi zagotavljanja transparentnosti pravico do vpogleda v kompletno dokumentacijo naročnika. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da vlagatelj od naročnika ni zahteval vpogleda v njegovo dokumentacijo, zaradi česar (ne da bi se Državna revizijska komisija opredeljevala do upravičenosti ponudnika oz. vlagatelja do vpogleda v dokumentacijo naročnika o javnem naročilu v skladu s 35. členom ZJN-3), tudi v tem delu ni mogoče ugotoviti kršitve 35. člena ZJN-3. Ob tem gre (ne glede na irelevantnost za rešitev spora v obravnavanem primeru) še pojasniti, da v skladu s četrtim odstavkom 35. člena ZJN-3 dokumenti v zvezi z oddajo javnega naročila ne predstavljajo javnih podatkov pred pravnomočnostjo odločitve o oddaji javnega naročila in se za njih ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Po pravnomočnosti odločitve pa prav tako niso javni dokumenti v zvezi z oddajo javnega naročila, če vsebujejo poslovne skrivnosti, tajne in osebne podatke.

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ugotavlja, da vlagatelj s svojim revizijskim zahtevkom ni uspel izkazati, da je naročnik z odločitvijo o zavrnitvi vseh ponudb kršil določila petega odstavka 90. člena ZJN-3 oziroma ravnal v nasprotju s temeljnim načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) in načelom transparentnosti (6. člen ZJN-3), zato je zahtevek za revizijo, na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, kot neutemeljen zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 21. 8. 2017


Predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.
predsednik Državne revizijske komisije




Vročiti:
- Odvetniška pisarna LMR d.o.o., Cesta v Mestni log 1, 1000 Ljubljana,
- ELEKTRO LJUBLJANA d.d., Slovenska cesta 58, 1000 Ljubljana,
- C&G, d.o.o. LJUBLJANA, Riharjeva 38, 1000 Ljubljana,
- ELEKTRONABAVA d.o.o., Cesta 24. junija, 1231 Ljubljana Črnuče,
- TELMA TRADE d.o.o., Motnica 13, 1236 Trzin,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve, tu.