018-217/2017 Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo

Številka: 018-217/2017-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »Izvajanje storitev varovanja poslovnih prostorov, funkcionalnih zemljišč in garaž v objektih za potrebe državnih organov v Ljubljani za upravni center Tržaška cesta 19, 19a, 21 in Langusova ulica 4« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba VAROVANJE GELEKOM d.o.o., Podjetniško naselje Kočevje, 1330 Kočevje, ki jo zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o.p., d.o.o., odvetnica mag. Maja Koršič Potočnik, Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 5.12.2017

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.
2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne kot neutemeljena.
3. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne 4.7.2017 na Portalu javnih naročil, pod štev. objave JN 006491/2017-B01 (spremembe dne 27.6., 4.7. in 4.7.2017) ter dne 5.7.2017 v Uradnem listu EU, pod štev. objave 2017/S 126-256772 objavil skupno javno naročilo po odprtem postopku za izvajanje storitev varovanja poslovnih prostorov, funkcionalnih zemljišč in garaž v objektih za potrebe državnih organov v Ljubljani za upravni center Tržaška cesta 19, 19a, 21 in Langusova ulica 4. Dne 12.9.2017 je naročnik sprejel odločitev štev. 4300-18/2017/27, s katero je odločil, da navedenega naročila ne bo oddal.
Zoper navedeno odločitev je vlagatelj pravočasno vložil zahtevek za revizijo (vloga z dne 25.9.2017). Predlaga, da se izpodbijana odločitev razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pravnega varstva po priloženem stroškovniku. Vlagatelj navaja, da se naročnik pri presoji dopustnosti ponudbe ne more sklicevati na preseganje zagotovljenih sredstev, če iz proračuna ne izhaja navedba sredstev, rezerviranih za storitve, ki so predmet tega naročila ter poziva Državno revizijsko komisijo, naj preveri, ali so zagotovljena sredstva za predmetni postopek sploh bila (pravilno) določena. Po vlagateljevem prepričanju izpodbijana odločitev ne ustreza standardu obrazložitve in je kot taka v celoti nezakonita. V zvezi s tem vlagatelj izpostavlja, da je naročnik v obrazložitvi zgolj pavšalno navedel, da so vse ponudbe nedopustne, ker presegajo naročnikova zagotovljena sredstva, ni pa ob tem navedel tudi višine zagotovljenih sredstev. Na ta način je ponudniku kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva, kar je zapisala tudi Državna revizijska komisija v vrsti svojih odločitev. Vlagatelj poudarja, da so naročnikovi razlogi, s katerimi opravičuje opustitev navedbe zagotovljenih sredstev, pavšalni, neizkazani, nekonkretizirani in neodpravljvo nesklepčni, saj je naročnik le prepisal dikcijo iz četrtega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Ur.l.RS, štev. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) brez kakršnekoli navedbe dejanske podlage za resničnost obstoja takšnih razlogov. Vlagatelj oporeka tudi navajanjem naročnika, da cene, ponujene v tem postopku oddaje javnega naročila, ne predstavljajo realnih tržnih cen ter poudarja, da ponujene cene povsem kredibilno predstavljajo trenutne tržne razmere, pri čemer je vlagateljeva cena celo nižja od cen na trgu. Dokler naročnik ne dokaže nasprotno, velja domneva, da so cene v celoti realne. Sicer pa po vlagateljevem mnenju naročnik na podlagi lastne obrazložitve izpodbijane odločitve sploh ne more doseči cilja, za katerega se zavzema. Dopustno ponudbo bo namreč naročnik lahko pridobil šele potem, ko bo razkril znesek zagotovljenih sredstev (ki je očitno nižji od tržnih cen), kar bo povzročilo, da bodo ponudniki znesek zagotovljenih sredstev upoštevali pri pripravi ponudbe in ponudili ceno, ki bo od zagotovljenih cen nižja. Navajanje naročnika o tem, da bi se ob razkritju zagotovljenih sredstev ponujene cene lahko »zgostile« okoli navedenega zneska, so po vlagateljevem mnenju nezakonita, saj je lahko ponudba nedopustna le zaradi preseganja zagotovljenih sredstev, ne pa zato, ker se okoli tega zneska »gosti«. Naročnik torej ni imel nobenega utemeljenega razloga za to, da ne razkrije višine zagotovljenih sredstev in je posledično vlagatelju protipravno odrekel pravico do učinkovitega pravnega varstva. Vlagatelj dodatno poudarja, da je njegova ponudba dopustna. Četudi bi se namreč izkazalo, da so postavke naročnikovega predračuna razdeljene tako, da je iz njih mogoče razbrati, s kakšnimi sredstvi razpolaga, je vlagatelj prepričan, da cena njegove ponudbe teh sredstev ne presega, saj je bistveno nižja od cen, ki jih je pričakoval naročnik in cen, ki so jih ponudili vlagateljevi konkurenti in nižja od tržnih cen, ki jih je naročnik upošteval pri izračunu razpoložljivih sredstev. Vlagatelj meni, da naročnik zgolj skuša še dodatno znižati ponudbene cene, pri čemer za takšno ravnanje nima nobene dejanske in pravne podlage.
Naročnik je s sklepom štev. 4300-18/2017/32 z dne 6.10.2017 vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega, zavrnil njegovo zahtevo povrnitev stroškov ter vlagatelju naložil vračilo stroškov postopka v višini 435,75 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti skupaj z zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi naročnik navaja, da je že pred pričetkom postopka oddaje javnega naročila pridobil informativne cene s strani štirih gospodarskih subjektov, upošteval pa je tudi dejansko pogodbeno ceno za uro varovanja po takrat še veljavni pogodbi z vlagateljem ter na teh podlagah določil obseg sredstev za izvedbo naročila. Iz sklepa o začetku postopka izhaja, da ima naročnik na ustreznih postavkah in kontih sredstva v enaki višini kot je ocenjena vrednost naročila za leta 2017, 2018 in 2019. Podatek o višini zagotovljenih sredstev je bil torej natančno določen v internih dokumentih naročnika, kar lahko preveri Državna revizijska komisija. Vprašanje, ali je naročnik »pravilno« določil višino zagotovljenih sredstev pa ni v pristojnosti Državne revizijske komisije, saj načrtovanje in razporejanje sredstev ni urejeno v predpisih o javnem naročanju temveč v finančnih predpisih, kar je v pristojnosti naročnika in Računskega sodišča RS. Vlagatelj je res ponudil najugodnejšo ceno, ki pa (enako kot druge prejete ponudbe) še vedno presega naročnikova zagotovljena sredstva, o čemer se lahko prepriča Državna revizijska komisija. V zvezi z vlagateljevim očitkom, da izpodbijana odločitev ne ustreza standardu obrazloženosti, naročnik navaja, da je svojo odločitev obrazložil skladno z določbami tretjega, četrtega in desetega odstavka 90. člena ZJN-3 in tam navedeni podatki po njegovem mnenju predstavljajo zadostna pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je naročnik napravil sklep o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe. Sama objava podatka o zagotovljenih sredstvih in o viru teh sredstev pa ni predpisana ne v ZJN-3 niti v Prilogi V k Direktivi 2014/24/EU. Po naročnikovem mnenju je bistveno, da je naročnik v obrazložitvi izpodbijane odločitve izrecno pojasnil, da informacije o obsegu oziroma višini zagotovljenih sredstev ne more razkriti in navedel razloge za to. Naročnik meni, da vlagatelj s svojimi revizijskimi navedbami dejansko zasleduje le svoj zasebni ekonomski interes in opozarja, da je v skladu z ZJN-3 naročnik pri oddaji naročila vezan na temeljno načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Naročnik navaja, da je v tem letu že izvedel postopek oddaje javnega naročila male vrednost, v katerem je vlagatelj za isto storitev ponudil nižjo ceno (ki jo je v pogajanjih še znižal) ter sklenil pogodbo z naročnikom. Vlagatelj tako zgolj v razmaku dveh mesecev ponuja izvajanje iste storitve po 23,62 % višji ceni. Na koncu naročnik v utemeljitev svojih navedb opisuje še tri primere iz lastne prakse, ki po njegovem prepričanju dokazujejo, da se v primerih, ko naročnik potencialne ponudnike seznani z višino zagotovljenih sredstev, ponudbene cene praviloma »zgostijo« okoli tega zneska in obratno.
Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo štev. 4300-18/2017/33 z dne 10.10.2017 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.
Vlagatelj se je z vlogo z dne 12.10.2017 opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo in priglasil nadaljnje stroške postopka po predloženem stroškovniku. V vlogi se vlagatelj opredeljuje do posameznih naročnikovih trditev in dodatno pojasnjuje revizijske navedbe. Vlagatelj je prepričan, da proračunske postavke, ki jih v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo navaja naročnik, niso oblikovane tako, da bi iz njih jasno izhajala višina zagotovljenih sredstev (po njegovem mnenju je predmet naročila v nekaterih delih oblikovan ožje, v drugih pa širše kot proračunske postavke) in da zato naročnik zagotovljenih sredstev nima oblikovanih na način, ki bi opravičeval izključitev vlagateljeve ponudbe. Ker je pojem zagotovljenih sredstev pojem prava javnih naročil, je po vlagateljevem mnenju presoja o tem, ali jih je naročnik določil pravilno, celo v izključni pristojnosti Državne revizijske komisije, ki v razmerju do Računskega sodišča RS o tem odloča z učinkom v postopku javnega naročanja. Vlagatelj tudi meni, da bi moral naročnik, ki se pri določanju zagotovljenih sredstev sklicuje na tržne cene, pojem tržnih cen obravnavati s pomočjo opredelitev, ki jih vsebuje davčna zakonodaja, pri čemer tržnih cen ne more predstavljati eden oziroma nekaj osamljenih primerov najnižjih cen, ki jih je naročnik za storitve varovanja plačeval v preteklosti. Iz tega po vlagateljevem mnenju izhaja, da naročnik višine zagotovljenih sredstev noče razkriti, ker hoče pridobiti cene, ki bodo bistveno nižje od tržnih cen, kar je absurdno, nesklepčno in v celoti neutemeljeno. Vlagatelj poudarja, da naročniku nezakonitosti v obliki nerazkritja višine zagotovljenih sredstev ne očita z namenom prodaje svojih storitev po čim višji ceni, temveč z namenom zavarovanja svoje pravice do učinkovitega pravnega varstva. V tem smislu vlagatelj ne zasleduje zasebnega interesa, ampak javni interes, ki se kaže v omejevanju javnih naročnikov pri neomejeni arbitrarnosti ter diskreciji in v uveljavljanju načela transparentnosti.

Naročnik se je z vlogo z dne 24.10.2017 opredelil do navedb vlagatelja. Naročnik navaja predpise s področja računovodstva in načrtovanja proračuna, poudarja, da ZJN-3 vprašanje dopustnosti ponudbe ne veže na proračunske postavke ali njihov »vir«, ampak na višino zagotovljenih sredstev naročnika, ponovno poudarja, da je bila višina slednjih vnaprej določena in da naročnik z njimi ni manipuliral ter da višine zagotovljenih sredstev v skladu z določili ZJN-3 vlagatelju ni dolžan razkriti.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je najprej preverila vlagateljeve očitke o tem, da naročnik v obravnavanem primeru ni (pravilno) določil zagotovljenih sredstvev za oddajo predmetnega javnega naročila.

Pri tem je treba uvodoma ugotoviti, da ZJN-3 ne vsebuje pravil o določanju zagotovljenih sredstev za oddajo javnega naročila in da zato Državna revizijska komisija nima pravnih podlag, na podlagi katerih bi lahko odločala o morebitnih s tem povezanih kršitvah. Tovrstnih pristojnosti Državni revizijski komisiji ne daje niti kak drug predpis. Kot pravilno opozarja naročnik (in s čimer se vsaj posredno strinja tudi vlagatelj), je nadzor nad oblikovanjem posameznih razvrstitvenih postavk proračunskih izdatkov (proračunskih postavk, ki izkazujejo obseg pravic porabe oziroma kontov, ki določajo ekonomski namen izdatkov postavke) v pristojnosti drugih nadzornih organov. Pač pa je Državna revizijska komisija kot poseben, neodvisen in samostojen državni organ, ki odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil v vseh stopnjah postopka javnega naročanja (prim. 60. člen ZPVPJN), pristojna presoditi o tem, ali je naročnik ob sprejemu izpodbijane odločitve o zavrnitvi njegove ponudbe zaradi preseganja naročnikovih zagotovljenih sredstev (29. tč. prvega odstavka 2. člena ZJN-3), ravnal v skladu s predpisi, ki urejajo oddajo javnih naročil.

V obravnavanem sporu vlagatelj naročniku v bistvu očita arbitrarno in samovoljno ravnanje ob izločitvi vlagateljeve ponudbe iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev za izvedbo predmetnega javnega naročila. Vlagatelj namreč dvomi, da je njegova ponudbena cena presegla znesek, ki ga ima naročnik na voljo za izvedbo javnega naročila, zaradi česar tudi poziva Državno revizijsko komisijo, naj preveri, ali so zagotovljena sredstva za predmetni postopek sploh bila (pravilno) določena.

V zvezi z navedenim je Državna revizijska komisija vpogledala v dokumentacijo v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila, ki jo je predložil naročnik in se nanaša na določitev zagotovljenih sredstev za izvedbo predmeta javnega naročila. Pregled omenjene dokumentacije ne potrjuje vlagateljevih sumov. Iz dokumentacije, ki jo je Državni revizijski komisiji predložil naročnik, namreč izhaja, da je imel naročnik najkasneje dne 10.4.2017, ko je v zvezi z obravnavanim javnim naročilom izdal Predlog za nabavo (dokument štev. 4300-18/2017 oziroma A3130-17-0135) zagotovljena sredstva za izvedbo javnega naročila »Izvajanje storitev varovanja poslovnih prostorov, funkcionalnih zemljišč in garaž v objektih za potrebe državnih organov v Ljubljani za upravni center Tržaška cesta 19, 19a, 21 in Langusova ulica 4«. V predlogu za nabavo je pod rubrikama »Klasifikacija /opis blaga, storitev ali gradnje« oziroma »Obrazložitev predmeta naročila« zapisano, da gre za javno naročilo za izvajanje storitev varovanja poslovnega kompleksa T21-L4 za uporabnike MJU, MzI, DRSI in JGZ Brdo in da se naročilo sklepa za čas od 22.10.2017 od 12.00 ure do 31.12.2018 do 12.00 ure. Pod isto rubriko je naveden tudi skupni znesek zagotovljenih sredstev, ki je sicer v dokumentu razčlenjen po posameznih proračunskih vrsticah (leto/postavka/konto). V istem dokumentu je zapisano tudi, da je v vrednosti upoštevan znesek JGZ Brdo po deležu iz delilnika in v kakšnem znesku (znesek, ki ga zagotavlja JGZ Brdo je sicer naveden tudi v izjavi o zagotovljenih lastnih sredstvih, ki je sestavni del pooblastila naročniku za izvedbo predmetnega naročila z dne 13.4.2017). Vsi navedeni dokumenti potrjujejo, da je imel naročnik še pred objavo predmetnega javnega naročila natančno določena zagotovljena sredstva za njegovo izvedbo. Pregled spisovne dokumentacije s strani Državne revizijske komisije potrjuje tudi naročnikova navajanja o tem, da je ocenjena vrednost predmeta javnega naročila (kot je opredeljena v Predlogu za nabavo štev. 4300-18/2017 oziroma A3130-17-0135 in kasneje tudi v Sklepu o začetku postopka štev. 4300-18/2017/3 z dne 14.4.2017) v obravnavanem primeru enaka višini (znesku) zagotovljenih sredstev. Prav tako je iz predložene dokumentacije v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila razvidno, da je naročnik še pred pričetkom postopka oddaje javnega naročila uporabil možnost, ki mu jo daje 64. člen ZJN-3 in opravil predhodno preverjanje trga (dokumentacija zbrana pod vhodnimi dokumenti 4300-9/2017/3, 4300-9/2017/4, 4300-9/2017/5 in 4300-9/2017/6), na podlagi katerega je očitno ocenil, da ocenjena vrednost predmetnega javnega naročila ne presega višine zagotovljenih sredstev za njegovo izvedbo. Ali je takšna naročnikova ocena »pravilna« in ali ocenjena vrednost predmetnega javnega naročila odraža »realne« cene na relevantnem segmentu trga, pa ni stvar pravnih pravil, temveč razmer na trgu predmeta javnega naročila, ki se nenazadnje lahko odrazijo tudi v odzivu ponudnikov na posamezni javni razpis. Tako, kot na podlagi pravnih pravil ni mogoče ponudnikov prisiliti, da oddajo ponudbo po cenah, ki jih ocenjujejo za »nerealne«, tako tudi naročnikov ni mogoče prisiliti v to, da za predmet naročila plačajo več, kot imajo zanj zagotovljenih sredstev.

Ob vsem doslej navedenem je treba vlagateljev očitek o tem, da naročnik ni imel zagotovljenih sredstev za izvedbo predmetnega naročila (oziroma da je le-ta naknadno prilagodil tako, da so manjša od vrednosti vlagateljeve ponudbe, s čimer naj bi želel doseči ceno, ki je nižja od »tržne« cene), zavrniti kot neutemeljen.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljev očitek, da naročnikova obrazložitev izpodbijane odločitve ne ustreza zahtevanemu standardu, zaradi česar naj bi bila vlagatelju kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva.
V novejši praksi, ki v celoti temelji na določbah ZJN-3, je Državna revizijska komisija v sporih o vprašanju, ali je naročnik pri sprejemu odločitve o zavrnitvi ponudb kot nedopustnih zadostil standardu obrazloženosti in razloge za oceno o nedopustnosti ponudb navedel jasno ter konkretno do te mere, da je bila vlagatelju (v povezavi z omenjeno naročnikovo odločitvijo) zagotovljena možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, oblikovala stališče (prim. 018-139/2017-8 in 018-038/2017-4), da se slednja uresničuje tudi skozi določbo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, v skladu s katero je naročnik dolžan v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila (med drugim) navesti razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran. Omenjena določba, ki (med drugim) odraža načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), v skladu s katerim mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, je ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti kot enega temeljnih načel pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil (9. člen ZPVPJN v povezavi s 7. členom ZPVPJN). Šele izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Da pa bi mogli ponudniki sprejeti odločitev o (ne)uveljavljanju pravnega varstva, morajo biti v zadostni meri seznanjeni s konkretnimi ter jasnimi (in ne le z abstraktnimi ter pavšalnimi) razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve.
V zadevi 018-039/2017-8 je Državna revizijska komisija pojasnila, da določbe ZJN-3 ne nalagajo naročniku, da bi moral v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ali na portalu javnih naročil objaviti višino zagotovljenih sredstev ter da mu ni treba objaviti niti ocenjene vrednosti, ki jo sicer ureja javnonaročniška zakonodaja. Obenem je Državna revizijska komisija opozorila, da čeprav ZJN-3 objave podatka o zagotovljenih sredstvih ne nalaga, pa vendarle ne gre prezreti, da je naročnik tisti, ki mora zaradi uresničitve načela transparentnosti zagotoviti, da je ponudnik izbran (ali je, nasprotno, njegova ponudba zavrnjena) na pregleden način in po predpisanem postopku, kar ga zavezuje, da svojo oceno o preseganju zagotovljenih sredstev ustrezno obrazloži ter s tem omogoči preizkus njene razumnosti in pravilnosti. Kakšna, kako široka ter natančna naj bo v tem primeru obrazložitev, je prepuščeno presoji naročnika. Slednji pa mora tudi pri obrazložitvi odločitve o zavrnitvi ponudbe kot nedopustne zaradi preseganja zagotovljenih sredstev slediti temeljnemu izhodišču in z navedbo jasnih odločilnih dejstev ponudnikom zagotoviti možnost uresničitve učinkovitega uveljavljanja pravnega varstva. Vendar pa je Državna revizijska komisija v zadevi 018-039/2017-8 (podobno tudi v zadevi 018-038/2017-4, na katero se sicer sklicujeta obe stranki) opozorila tudi na možnost, da naročnik nekaterih informacij o oddaji naročila iz drugega in tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 ne objavi, ker bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakona ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, ker bi škodilo upravičenim poslovnim interesom javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta ali ker bi lahko vplivalo na pošteno konkurenco med gospodarskimi subjekti (četrti odstavek 90. člena ZJN-3).
Kot je razvidno iz spisovne dokumentacije o oddaji predmetnega javnega naročila, je naročnik v zadevnem delu obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisal, da »… vse ponudbe presegajo naročnikova zagotovljena sredstva, opredeljena v Sklepu o začetku postopka št. 4300-18/2017/3 z dne 14.4.2017 in v Pooblastilu JGZ Brdo z dne 13.4.2017. … Glede na dejstvo, da naročnik predmetnega naročila ni oddal, zaradi česar mora izvesti nov postopek oddaje javnega naročila, naročnik na podlagi 4. odstavka 90. člena ZJN-3 v skladu z varovanjem javnega interesa in svojih poslovnih interesov v povezavi z načelom gospodarnosti, z namenom pridobitve ponudb, ki bodo predstavljale realen odraz tržnih razmer in se ne bodo gostile okoli vnaprej predstavljenega obsega zagotovljenih sredstev, ne more razkriti informacije o obsegu zagotovljenih sredstev.«
Iz cit. obrazložitve naročnikove odločitve je torej razvidno, da je naročnik vse prejete ponudbe (med njimi tudi vlagateljevo) ocenil kot nedopustne, in sicer zaradi ugotovitve, da presegajo naročnikova zagotovljena sredstva. Navedeni razlog za zavrnitev ponudbe je predviden v 29. tč. prvega odstavka 2. člena v povezavi s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 in je kot tak zakonit. Hkrati je naročnik jasno navedel tudi dejansko ugotovitev, da predmetnega naročila ni bilo mogoče oddati, zaradi česar bo moral izvesti nov postopek oddaje javnega naročila, v katerem bi lahko prišlo do namernega prilagajanja ponujenih cen vnaprej predstavljenemu znesku zagotovljenih sredstev. Naročnik je na ta način konkretiziral razlog, zaradi katerega je štel, da bi bilo razkritje višine (zneska) zagotovljenih sredstev v danem trenutku v nasprotju z javnim interesom, ki se kaže v načelu gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3). Navedenemu razlogu tudi po presoji Državne revizijske komisije ni mogoče nasprotovati.
Na podlagi vsega navedenega je treba ugotoviti, da se je vlagatelj lahko seznanil s poglavitnimi razlogi za zavrnitev njegove ponudbe in na tej podlagi se je tudi odločil, da bo zoper naročnikovo odločitev uveljavljal pravno varstvo. Pri presoji, ali je bila odločitev o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe ustrezno obrazložena, je namreč treba v predmetnem postopku oddaje javnega naročila upoštevati tudi, da je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo, v katerem je navedel vsa relevantna dejstva v zvezi z razlogom za zavrnitev njegove ponudbe in predlagal izvedbo dokazov, s katerimi želi dokazati, da naročnikovo ravnanje ni v skladu z določbami ZJN-3.
Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik odločitev o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe obrazložil na način, da se je lahko vlagatelj seznanil s pravno kvalifikacijo njegove ponudbe in dejanskim stanjem, na podlagi katerega je naročnik njegovo ponudbo ocenil kot nedopustno. Naročnikova odločitev je v predmetnem postopku glede na konkretne okoliščine obrazložena do te mere, da se je vlagatelj lahko seznanil s konkretnim razlogom za zavrnitev njegove ponudbe ter zoper odločitev vložil zahtevek za revizijo, v katerem je lahko navedel vsa relevantna dejstva in predlagal izvedbo dokazov, s katerimi dokazuje njeno nezakonitost. Na tej podlagi je vlagatelju zagotovljeno pravno varstvo v obsegu, kot ga določa ZPVPJN, zato njegovim revizijskim navedbam o tem, da odločitev o zavrnitvi vseh ponudb ni obrazložena v skladu z določbami ZJN-3, ni mogoče slediti.
Državna revizijska komisija ob vsem ugotovljenem zaključuje, da naročniku ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, ko je vlagateljevo ponudbo izločil iz postopka, zato je zahtevek za revizijo na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila kot neutemeljenega.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija ob upoštevanje določbe tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Naročnik je zahteval, da se mu povrnejo stroški, ki so mu nastali v predrevizijskem postopku, in sicer v višini stroškov plače javnega uslužbenca, ki je sodeloval pri pripravi sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, kar preračunano na vrednost ure njegovega dela in pomnoženo s 35 urami, kolikor jih je bilo potrebno za pripravo omenjenega sklepa, znese 435,75 EUR.

Državna revizijska komisija v zvezi z navedenimi stroški ugotavlja, da gre za stroške, ki so vključeni v taksi za predrevizijski in revizijski postopek, ki jo je moral vlagatelj plačati ob vložitvi zahtevka za revizijo. Plača javnega uslužbenca namreč sodi med stroške za delo organa odločanja, katere krije država, deloma pa stranke s plačilom taks. Ker naročnik v predrevizijskem postopku sprejema odločitve v vlogi organa odločanja (in ne v vlogi stranke postopka pravnega varstva), je treba stroške naročnika, ki predstavljajo porabljene ure njegovih uslužbencev pri pripravi odločitve o zahtevku za revizijo, všteti v takso. Državna revizijska komisija zato zaključuje, da ni najti pravne podlage za povračilo priglašenih stroškov naročnika, zato je zahtevo naročnika za povrnitev stroškov zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 5.12.2017



Predsednica senata:
Nina Velkavrh
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:

- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana
- Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o.p., d.o.o., odvetnica mag. Maja Koršič Potočnik, Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve