018-213/2017 Javno podjetje Marprom d.o.o

Številka: 018-213/2017-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Mateje Škabar, kot predsednice senata ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Najem strojne opreme za izvajanje parkirnega sistema«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Palisada d.o.o., Jesenice, Slovenski Javornik, Cesta Borisa Kidriča 36a, 4270 Jesenice, ki ga zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Javno podjetje Marprom d.o.o., Mlinska ulica 1, 2000 Maribor (v nadaljevanju: naročnik), 27. 11. 2017

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo vlagatelja se ugodi tako, da se
- naročniku naloži odprava kršitve na način, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navede opis obstoječega stanja strojne opreme parkirnega sistema in pripadajoče infrastrukture ter s tem v zvezi ustrezno določi tehnične specifikacije predmeta javnega naročila,
- razveljavi dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, v katerem je določen dan izročitve opreme.
V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen.

2. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške pravnega varstva v znesku 2.240,85 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik na podlagi Sklepa o začetku postopka in imenovanju strokovne komisije z dne 13. 9. 2017, št. JN-12/2017-02 in Obvestila o naročilu male vrednosti, ki je bilo na portalu javnih naročil objavljeno 14. 9. 2017, št. objave JN008168/2017-W01, zadnja sprememba 18. 9. 2017, št. objave JN008168/2017-K02, izvaja postopek oddaje naročila male vrednosti za potrebe najema strojne opreme za izvajanje parkirnega sistema.

Do roka za prejem ponudb, to je do 21. 9. 2017 do 9. ure, je naročnik prejel dve ponudbi. Istega dne je naročnik izdal Odločitev o oddaji javnega naročila, št. JN-12/2017-18, s katero je javno naročilo, ob upoštevanju merila ekonomsko najugodnejše ponudbe, ki je bilo določeno na podlagi najnižje skupne ponudbene cene v EUR z DDV, oddal ponudniku Indoma d.o.o., Partizanska cesta 13a, 2000 Maribor.

Odločitev o oddaji naročila je bila 21. 9. 2017 objavljena na portalu javnih naročil, št. objave JN008168/2017-ODL01, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena ZJN-3 z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.

Vlagatelj je, pred potekom roka za prejem ponudb, 21. 9. 2017 ob 8:34, vložil Zahtevek za revizijo zoper razpisno dokumentacijo, ki ga je naročnik prejel 22. 9. 2017, v katerem predlaga, da se postopek oddaje javnega naročila v celoti razveljavi in zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka, podredno pa predlaga, da se naročniku naloži določitev ustreznih tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila ter določitev novega primernega roka za oddajo ponudb, vsa dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila pa se razveljavi v delu, v katerem določa, da je dobavni rok takoj po podpisu pogodbe.

Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil nepopolne in pomanjkljive tehnične specifikacije ter dobavni rok, ki je nesorazmeren s predmetom javnega naročila in ki ga nobeden izmed potencialnih ponudnikov (vključno z vlagateljem), razen trenutnega izvajalca, ne more izpolniti, posledično pa je vlagatelju onemogočena oddaja dopustne ponudbe.

V zvezi s protipravnostjo tehničnih specifikacij vlagatelj najprej zatrjuje, da naročnik izvaja kompleksno javno naročilo, a so njegove tehnične specifikacije že na prvi pogled pomanjkljive, saj so navedene v petih alinejah (vlagatelj primerjavo izvaja iz vpogleda v tehnični specifikaciji istovrstnega javnega naročila dveh drugih javnih naročnikov, ki sta bili objavljeni na portalu javnih naročil in sta obsegali pet oziroma dvanajst strani). Navaja, da so tehnične specifikacije bistveni del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, saj pomenijo opis predmeta javnega naročila, s katerim naročnik sporoči svoje potrebe ter da iz temeljnih načel javnega naročanja izhaja, da mora naročnik izvesti javno naročanje tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku in da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila.

Vlagatelj zatrjuje, da prvotne tehnične specifikacije niso bile ustrezne, kar je mogoče razbrati iz vprašanj potencialnih ponudnikov na portalu javnih naročil, iz katerih izhaja, da potencialni ponudniki niso mogli razbrati, ali je vračilo menjalnega denarja predvideno tudi v bankovcih ali le v kovancih, kakšen semafor za prikaz informacije »prosto/zasedeno« potrebuje naročnik in ali mora le-ta omogočiti tudi prikaz števila prostih mest, kdo bo poskrbel za gradbena, strojna in elektro dela na parkiriščih, koliko parkirišč se za vseh štirih zahtevanih lokacijah nahaja. Vlagatelj poudarja, da je na naročnika naslovil tudi konkreten poziv. da tehnične specifikacije kot celota niso ustrezno določene in ga pozval, naj, v izogib kasnejšim težavam, poda popis potrebnih del in opis tehničnih zahtev opreme. Naročnik je na vsa navedena vprašanja odgovoril s pavšalno navedbo, da so tehnične zahteve glede semaforjev in blagajne »poljubne«, iz razloga, da se ne izloča potencialnih ponudnikov, da je postavitev opreme v pristojnosti ponudnika in da mora ponudnik sam predvideti vse stroške, povezane s postavitvijo opreme. Na vlagateljev poziv je naročnik odgovoril, da je tehnična dokumentacija opredeljena, kot je zapisano v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, da gre za minimalne zahteve, ki jih ponudnik mora izpolniti in za katere naročnik meni, da zadoščajo za pridobitev ponudbe, na podlagi katere se bo nemoteno izvajal sistem parkiranja. Vlagatelj dalje zatrjuje, da čeprav na prvi pogled iz naročnikovih odgovorov izhaja, da je ponudnikom pustil popolno diskrecijsko pravico, pa temu ni tako, saj na podlagi tako skopo postavljenih tehničnih specifikacij naročnik ne bo prejel ponudb, ki so med seboj primerljive, kar se bo kazalo pri kakovosti ponujene opreme in naprav ter v obsegu ponujenih storitev. Prav tako je naročnikov način prenašanja odgovornosti za vse stroške, povezane s postavitvijo opreme, povsem neuporaben pri pripravi ponudbe, saj vlagatelj ne ve, kaj namerava naročnik narediti z obstoječo opremo, ki je že vgrajena na parkiriščih – vgradnja opreme v konkretnem primeru je pogojena z odstranitvijo obstoječe opreme, do katere pa se naročnik ni opredelil.

Vlagatelj poudarja tudi, da so bila vsa pojasnila in odgovori naročnika na portalu javnih naročil objavljena bodisi po poteku roka za sprejem ponudnikovih vprašanj, ki je potekel 19. 9. 2017 ob 10. uri, bodisi tri minute pred potekom navedenega roka.

Vlagatelj poudarja, da naročnik s svojimi pojasnili na portalu javnih naročil očitanih nezakonitosti dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni odpravil, temveč je kvečjemu ustvaril nove, dodatne nezakonitosti, na kar ga vlagatelj, zaradi poteka roka za sprejem ponudnikovih vprašanj, ni mogel dodatno opozoriti preko portala javnih naročil. Posledično jih vlagatelj prvič lahko navaja šele v predmetnem postopku.

Vlagatelj zatrjuje, da niti po objavi naročnikovih odgovorov na portalu javnih naročil, bistvene lastnosti opreme, ki bi jih naročnik nujno moral navesti, niso določene, npr. kakšna naj bo dolžina zapornic, kakšna mora biti vsebina tiskanih računov, ali mora imeti avtomatska blagajna zaslon, kdo prazni pobrani denar, kdo dobavlja papir za tiskanje listkov ipd. Pri tem vlagatelj poudarja, da je naročnik šele z objavo odgovorov na portalu javnih naročil po poteku roka za sprejem ponudnikovih vprašanj prvič navedel, da je postavitev opreme v pristojnosti ponudnika in da mora predvideti vse stroške, povezane s postavitvijo opreme in da bi moral naročnik navesti vsaj opis gradbenih del, strojnih in elektro instalacij, ki jih bodo morali ponudniki izvesti v okviru postavitve opreme.

Vlagatelj v zvezi s tehničnimi specifikacijami zaključuje, da so pomanjkljive do te mere, da ni mogel pripraviti ustrezne ponudbe, da ni mogoče razbrati, kaj je sploh predmet javnega naročila, da je ponudnikom omogočeno, da ponudijo širok nabor po tehnologiji in funkcionalnostih povsem različne opreme, naročnika pa onemogočajo v možnosti kakršnekoli objektivne primerjave ponudb. S tem je, po mnenju vlagatelja, podana podlaga za obravnavo ponudnikov v neskladju s temeljnimi načeli javnega naročanja, predvsem z načelom enakopravne obravnave ponudnikov. S postavitvijo tako očitno pomanjkljivih tehničnih specifikacij je naročnik kršil načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, načelo transparentnosti javnega naročanja in načelo enakopravne obravnave ponudnikov ter določbe 68. člena ZJN-3. Pri tem se vlagatelj sklicuje na odločitvi Državne revizijske komisije, št. 018-256/2012-3 in št. 018-130/2014-5.Vlagatelj na koncu v zvezi s tem revizijskim razlogom poudarja še, da gre način oblikovanja tehničnih zahtev očitno na roke obstoječemu ponudniku, saj je on edini, ki v zvezi z natančnim obsegom postavitve opreme in demontažo stare opreme ne bi imel skrbi, saj mu teh storitev sploh ne bi bilo treba izvajati. Tako prikrito favoriziranje obstoječega ponudnika je po mnenju vlagatelja povsem protipravno.

V zvezi s protipravnostjo dobavnega roka pa vlagatelj zatrjuje, da je naročnik dobavni rok prvič določil šele z odgovorom na vlagateljevo vprašanje na portalu javnih naročil, ki ga je objavil skoraj šest ur po tem, ko je rok za sprejemanje ponudnikovih vprašanj že potekel. Ker je bila sporna naročnikova zahteva postavljena po poteku roka za sprejem ponudnikovih vprašanj, vlagatelj naročnika objektivno ni mogel opozoriti na očitano kršitev preko portala javnih naročil. Vlagatelju meni, da mu gre, v takem primeru, kljub odsotnosti obvestila na portalu javnih naročil, priznati aktivno legitimacijo in mu omogočiti, da sporno določbo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila prvič uveljavlja šele v zahtevku za revizijo. Pri tem se vlagatelj sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-084/2015.

Vlagatelj navaja, da je naročnik s pojasnilom na portalu javnih naročil določil, da je dobavni rok za predmet javnega naročila »takoj po podpisu pogodbe«, ter da iz vzorca pogodbe, ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, da je podpis pogodbe predviden v nedeljo, 1. 10. 2017, deseti koledarski dan po roku za oddajo ponudb. Na podlagi navedenega vlagatelj sklepa, da naročnik namerava skleniti pogodbo o izvedbi javnega naročila nemudoma po pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročila. Ker šele nastop pravnomočnosti odločitve o oddaji naročila za izbranega ponudnika predstavlja zagotovilo, da bo naročnik javno naročilo tudi izvedel, vlagatelj zaključuje, da je naročnik s pojasnilom na portalu javnih naročil določil dobavni rok največ 1 (delovni) dan.

Vlagatelj opozarja, da je določitev tako kratkega dobavnega roka v očitnem nesorazmerju s predmetom javnega naročila (vlagatelj primerjavo izvaja iz vpogleda v druge postopke istovrstnega javnega naročila drugih javnih naročnikov, ki so bili objavljeni na portalu javnih naročil in so določali dobavni rok 30 oziroma 45 dni). Naročnik je s postavitvijo enodnevnega dobavnega roka prekršil drugi odstavek 76. člena ZJN-3, ki mu nalaga, da določi le takšne zahteve, ki so povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila. Vlagatelj dodaja, da v kolikor je že določitev enodnevnega dobavnega roka nesorazmerna s predmetom javnega naročila, je še toliko bolj nesorazmerna določitev takega roka za dobavo in montažo opreme. Na podlagi takega dobavnega roka lahko javno naročilo izvede le trenutni izvajalec, saj ima naprave že postavljene, z naročnikom pa bi zgolj podaljšal najemno pogodbo za njihovo uporabo. Vlagatelj zaključuje, da je naročnik s tako postavljenim dobavnim rokom, poleg določbe drugega odstavka 76. člena ZJN-3, kršil tudi načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelo enakopravne obravnave ponudnikov, saj je favoriziral trenutnega izvajalca.

Naročnik je dne 3. 10. 2017 sprejel Odločitev, št. JN-12/2017-O, s katero je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnil kot neutemeljenega, zavrnil pa tudi zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov.

Naročnik najprej kot neutemeljene zavrača navedbe vlagatelja v zvezi s tem, da na podlagi postavljenih tehničnih zahtev predmeta javnega naročila ni mogoče oddati dopustne ponudbe, niti ni mogoče prejetih ponudb med seboj objektivno primerjati. Navaja, da je naročnik avtonomen pri oblikovanju tehničnih specifikacij, saj sam najbolje pozna svoje potrebe in lahko na tej podlagi, poznavajoč razmere na trgu in specifičnosti predmeta naročila, najbolj optimalno oblikuje zahtevane lastnosti naročenega predmeta. Ne le, da je ponudnik s tem, ko je oddal ponudbo na predmetno javno naročilo izkazal, da je bilo ponudbo mogoče pripraviti na podlagi navedenih zahtev, ampak je naročnik prejel celo dve ponudbi, ki jih je med seboj mogoče primerjati. Če, kot navaja vlagatelj, bistvene lastnosti predmeta javnega naročila res ne bi bile navedene in če bi bile napake v razpisu res takšne, kot jih zatrjuje vlagatelj, nihče ne bi mogel oddati ponudbe za predmetno javno naročilo. Nadaljuje, da število strani (obseg) tehničnih specifikacij drugih javnih naročil, ki jih navaja vlagatelj, nima nobene veze s predmetnim javnim naročilom, saj je vsako javno naročilo celota zase, ki je oblikovana glede na zahteve posameznega naročnika. Dodaja, da so bile tehnične specifikacije pripravljene z zahtevano skrbnostjo, kar dokazujeta okoliščini, da sta bili prejeti dve ponudbi in da nobena ni bila izločena kot tehnično neustrezna in da je pri oblikovanju tehničnih specifikacij upošteval stališča Državne revizijske komisije in prakso sodišča Evropske Unije. Nadaljuje, da vlagatelj pri pripravi zahtevka za revizijo ni sledil trditvenemu in dokaznemu bremenu, zato njegove navedbe o zrcaljenju neprimerljivosti ponudb pri kakovosti opreme in naprav ter obsegu ponujenih storitev zavrača, pri tem pa povzema odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-009/2017-9. V zvezi z očitki vlagatelja o prenašanju odgovornosti za vse stroške zvezi s postavitvijo opreme na ponudnike in navedbe, da vlagatelj ne ve, kaj namerava naročnik narediti z obstoječo opremo, ki je že vgrajena na parkiriščih, naročnik odgovarja, da glede na oddano ponudbo vlagatelj očitno ve, kaj bo naročnik z opremo storil. Zavrača tudi navedbe vlagatelja v delu, ko se le-ta sklicuje na odločitvi Državne revizijske komisije, št. 018-256/2012-3 in št. 018-130/2014-5.

Naročnik zaključuje, da je bistveno, da je vlagatelj oddal ponudbo, skladno z zahtevami naročnika, s tem pa dokazal, da so navedbe v zahtevku za revizijo neutemeljene.

Vse navedbe vlagatelja glede družbe Traffic design d.o.o. naročnik zavrača kot pavšalne in nedokazane in pojasnjuje, da omenjena družba ni trenutni izbrani ponudnik s strani Mestne občine Maribor, ki je lastnik parkirišč, da naročnik do sedaj še ni upravljal s parkirišči, da nima sklenjene nobene pogodbe z omenjeno družbo in da le-ta ni niti oddala ponudbe na predmetno javno naročilo.

V zvezi z očitki glede kršitev, povezanih z določitvijo dobavnega roka, naročnik navaja, da vlagatelj ne razpolaga s potrdilom o oddanem opozorilu na portal javnih naročil oziroma da celo priznava, da opozorila ni podal, zato po mnenju naročnika ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev zahtevka za revizijo. Pri tem povzema odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-084/2015-23. Nadaljuje, da na portalu javnih naročil ni prejel predloga za spremembo določbe glede dobavnega roka, ampak le vprašanje ponudnika, iz katerega izhaja, da sprašuje po roku dobave, ne pa, da je zanj tak postavljeni rok prekratek.

Naročnik zavrača očitek vlagatelja, da je šele z odgovorom na portalu javnih naročil 19. 9. 2017 ob 15:49 določil, da je dobavni rok takoj po podpisu pogodbe in navaja, da je vlagatelj spregledal določbo osnutka pogodbe iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, v kateri je bil dobavni rok določen na dan veljavnosti pogodbe. Navaja, da bi vlagatelj lahko vprašanja na portal javnih naročil posredoval prej, kot tik pred iztekom roka za postavljanje vprašanj, s čemer bi naročniku omogočil, da nanje odgovori do 10:00, navaja pa tudi, da je vlagatelj z dobavnim rokom soglašal, saj je oddal ponudbo, skladno z navodili ponudnikom za izdelavo ponudbe, pa se je s parafiranjem in žigosanjem osnutka pogodbe, ki ga je priložil svoji ponudbi, strinjal tudi z njeno vsebino. Dodaja, da vlagatelj ni predložil nobenega dokaza, da pogodbe v roku, kot je določen, ne bi mogel izpolniti, zato v zvezi s tem povezane navedbe vlagatelja zavrača kot neutemeljene. Navaja, da v konkretni zadevi vlagatelja sporne določbe glede dobavnega roka ne omejujejo ali mu preprečujejo sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila, da v zvezi z njimi vlagatelj nima obveznosti, saj gre za pogodbena določila, ki se bodo uporabila šele po zaključenem postopku oddaje javnega naročila in po sklenitvi pogodbe. V zvezi s tem, da vse ponudnike pogodbena določila zavezujejo enako, da so vsi ponudniki jasno in vnaprej seznanjeni o dolžini dobavnega roka in da ponudniki sami sprejmejo tveganje s tem, ko oddajo ponudbo, se naročnik sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-175/2016-5, povzema pa tudi stališče Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cpg 249/2014.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogama z dne 3. 10. 2017 in 9. 10. 2017 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo pravočasno opredelil z dokumentom Opredelitev do navedb naročnika zaradi zavrnitve zahtevka za revizijo zoper razpisno dokumentacijo z dne 9. 10. 2017, iz katerega izhaja, da vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo.

Po pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Uvodoma Državna revizijska komisija odgovarja na pomisleke naročnika v zvezi z aktivno legitimacijo vlagatelja. Naročnik namreč meni, da bi ga moral vlagatelj na očitano kršitev glede domnevne protipravnosti dobavnega roka obvestiti preko portala javnih naročil. Ne vlagatelj niti katerikoli drugi ponudnik namreč spora glede tega, ali je rok za izvedbo dovolj dolg ali ne, ni sprožil na način, da bi predlagal spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v tem delu, na portalu javnih naročil pa je naročnik prejel zgolj vprašanje »dobavni rok?«, iz katerega izhaja, da ponudnik sprašuje po roku dobave, ki je bil določen v vzorcu pogodbe, in ne, da je zanj postavljen rok prekratek, na kar se sklicuje vlagatelj v zahtevku za revizijo. Iz razloga, ker vlagatelj ne razpolaga s potrdilom o oddanem opozorilu na portal javnih naročil oziroma celo priznava, da opozorila na portal javnih naročil ni podal, naročnik meni, da ni izpolnjena procesna predpostavka iz petega odstavka 5. člena ZPVPJN, za vložitev zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija opozarja, da v skladu s petim odstavkom 5. člena ZPVPJN (dopustnost pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil) zahteva za pravno varstvo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, ni dopustna, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Šteje se, da bi vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko portala javnih naročil lahko opozoril na očitano kršitev, če je bilo v postopku javnega naročanja na portalu javnih naročil objavljeno obvestilo o naročilu, na podlagi katerega ponudniki oddajo ponudbe. Če oseba, ki je vložila zahtevek za revizijo, naročnika predhodno ni opozorila na očitano kršitev, ali tega ni storil drug morebitni ponudnik, s čemer je bila oseba seznanjena preko portala javnih naročil, ali bi lahko bila seznanjena, se šteje, da taka oseba ni izkazala interesa za dodelitev naročila (drugi odstavek 14. člena ZPVPJN), zato ji, skladno s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN, ni mogoče priznati aktivne legitimacije. Ker ZPVPJN ne določa natančne oziroma minimalne vsebine opozorila, zaradi česar ni nujno, da bi morala biti vprašanja postavljena v obliki izrecnega opozorila na kršitve veljavne zakonodaje, Državna revizijska komisija z namenom zagotovitve pravnega varstva široko razlaga določbo petega odstavka 5. člena ZPVPJN in dopušča možnost, da je predpostavka dopustnosti izpolnjena že v primeru, če so bila preko portala javnih naročil v kakršnikoli obliki postavljena vprašanja, ki se vsebinsko nanašajo na očitke iz zahtevka za revizijo (npr. odločitev št. 018-004/2014). V konkretnem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da se zapis/vprašanje potencialnega ponudnika na portalu javnih naročil, in sicer, »dobavni rok?«, četudi morda ne gre za opozorilo o kršitvi veljavne zakonodaje, pač pa za vprašanje o tem, kakšen je dobavni rok, vsebinsko nanaša na očitke, ki jih vlagatelj uveljavlja v zahtevku za revizijo, zaradi česar je predpostavka dopustnosti izpolnjena. Glede na navedeno je brezpredmetno naročnikovo sklicevanje na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-084/2015, saj se, za razliko od obravnavane zadeve, v zapisani odločitvi nobeno od vprašanj ni vsebinsko nanašalo na očitek nezakonitosti, ki ga je vlagatelj zatrjeval v zahtevku za revizijo. Prav tako za priznanje aktivne legitimacije v skladu s petim odstavkom 5. člena ZPVPJN ni potrebno, da vlagatelj razpolaga s potrdilom oziroma dokazilom o oddanem opozorilu na portal javnih naročil oziroma da to opozorilo poda prav vlagatelj, kot to zatrjuje naročnik, saj iz določb ZPVPJN taki zahtevi ne izhajata. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelju ni mogoče odreči aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo v zvezi z zatrjevanimi kršitvami glede dobavnega roka.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da aktivna legitimacija v zvezi s preostalimi zatrjevanimi kršitvami med strankama revizijskega postopka ni sporna in da ima vlagatelj potrebno aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo, da je bil zahtevek za revizijo vložen pravočasno in da je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN (obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN), zato ga je Državna revizijska komisija sprejela v obravnavo.

Prvo med vlagateljem in naročnikom sporno vprašanje je, ali so tehnične specifikacije predmeta javnega naročila res pomanjkljive do te mere, da je s takim ravnanjem naročnik kršil nekatera temeljna načela javnega naročanja in 68. člen ZJN-3.

Vlagatelj zatrjuje, da so tehnične specifikacije predmeta javnega naročila pomanjkljive, da niso določene bistvene lastnosti opreme, da gre iz vprašanj potencialnih ponudnikov na portalu javnih naročil ugotoviti, da niso ustrezne, saj iz njih ni bilo mogoče razbrati vseh potrebnih informacij, da ni mogoče razbrati, kaj je sploh predmet naročila, da dopustne ponudbe ni mogoče oddati, da prejete ponudbe zaradi skopo postavljenih tehničnih specifikacij med seboj ne bodo primerljive ter da ni znano, kaj namerava naročnik storiti z obstoječo opremo, vgrajeno na parkiriščih. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik kršil temeljna načela javnega naročanja in 68. člen ZJN-3.

Naročnik vse očitke vlagatelja zavrača in navaja, da je pri oblikovanju tehničnih specifikacij avtonomen, da je s prejemom ne le ene, ampak dveh ponudb (tudi vlagateljeve) izkazano, da je ponudbo mogoče oddati, da ju je bilo mogoče tudi primerjati med seboj ter, da so bile tehnične specifikacije pripravljene z zahtevano skrbnostjo.

Predmet javnega naročila mora naročnik opisati jasno, nedvoumno in tako, da imajo ponudniki za pripravo ponudbe zadostne informacije. Potreba naročnika po določeni storitvi, blagu ali gradnji je ena od osnovnih predpostavk, ki mora biti izpolnjena, da naročnik prične s postopkom oddaje javnega naročila, hkrati pa je vodilo naročnika pri pripravi dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Tehnične specifikacije, ki v skladu s 23. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 v primeru javnih naročil gradenj pomenijo »skupek tehničnih predpisov, ki jih vključuje zlasti dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila in s katerimi so opredeljene zahtevane značilnosti materiala, proizvoda ali blaga, da ustreza uporabi, za katero jo potrebuje naročnik [...]«, v primeru javnih naročil blaga ali storitev pa »specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve [...]«, naročnik ob upoštevanju določil 68. člena ZJN-3, navede v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila in s tem določi zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga. Pri opisu predmeta naročila in pričakovanih tehničnih lastnostih mora naročnik izhajati iz temeljnih načel javnega naročanja. Zagotoviti mora, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost njegovih zahtev glede na predmet naročila in ne sme ustvarjati okoliščin, ki pomenijo diskriminacijo ponudnikov (načelo enakopravne obravnave ponudnikov, 7. člen ZJN-3), javno naročanje pa mora izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev, zahtev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila (načelo sorazmernosti, 8. člen ZJN-3). Prav tako z javnim naročilom ne sme neupravičeno omejevati konkurence med ponudniki, ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence in od ponudnika ne sme zahtevati, da pri izvedbi naročila sodeluje z določenimi podizvajalci ali da izvede kakšen drug posel, kot na primer izvoz določenega blaga ali storitev (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, 5. člen ZJN-3).

Na podlagi opisa predmeta javnega naročila se potencialni ponudniki seznanijo s potrebami naročnika in ocenijo, ali lahko sami ponudijo ustrezen predmet z zahtevanimi tehničnimi lastnostmi. Način in obseg opisa predmeta javnega naročila je odvisen od lastnosti in kompleksnosti samega predmeta.

Po vpogledu v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik predmet javnega naročila opisal v 9. točki Povabila in dokumentacije za pripravo ponudbe za oddajo javnega naročila po postopku naročila male vrednosti z oznako JN-12/2017 in ga v nekaterih delih dopolnil s svojimi odgovori na vprašanja potencialnih ponudnikov na portalu javnih naročil. Iz omenjene točke dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, da mora strojna oprema za izvajanje parkirnega sistema, ki jo naročnik najema, zajemati:
- 4 avtomatske blagajne, ki zagotavljajo plačevanje z gotovino – kovanci in bankovci za 5 €, 10 €, 20 € in 50 €. Blagajne morajo vračati menjalni denar. Blagajne morajo omogočati tiskanje originalnih računov;
- 4 vhodno/izhodne terminale;
- 8 zapornic in 4 semaforski stebri za označitev vhoda ali izhoda (prosto, zasedeno);
- povezavo do blagajn in zapornice z nadzornim centrom
- 10 prikazovalnikov zasedenosti parkirišč na krožišču na Titovi cesti in križišču Partizanske in Meljske ceste, ki so povezani z vhodno/izhodnim sistemom parkirišč.

V zvezi s tem opisom tehničnih specifikacij je naročnik prejel več vprašanj na portal javnih naročil, na katere je odgovoril 18. in 19. 9. 2017, odgovori na ta vprašanja pa so postali del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila:
- na vprašanja o potrebnih gradbenih delih, povezavami, elektro inštalacijami in morebitnimi že pripravljenimi deli je naročnik odgovoril: »Postavitev strojne opreme je v pristojnosti ponudnika.«, »Kakršnekoli predpriprave niso izvedene, saj je vse odvisno od najete opreme ponudnika (zahtev in potreb glede na lastnosti opreme), ki bo izbran.« in »Ponudnik mora sam predvideti vse stroške povezane s postavitvijo opreme.«,
- na poziv, naj poda popis potrebnih del in opis tehničnih zahtev opreme je naročnik odgovoril: »Tehnična specifikacija je opredeljena tako kot je zapisano v razpisni dokumentaciji, gre torej za minimalne zahteve, ki jih ponudnik mora izpolniti in za katere naročnik meni, da zadoščajo za pridobitev ponudbe, na podlagi katere se bo nemoteno izvajal sistem parkiranja.«
- na vprašanje glede vračanja denarja je naročnik odgovoril: »Naročnik se ni opredeljeval ravno z namenom, da ni izločil potencialnih ponudnikov, ki bi zaradi natančnejše opredelitve vračila denarja ne-izpolnile zahteve naročnika. Zahteva je, da oprema oziroma avtomatska blagajna mora vračati denar.«,
- na vprašanja glede izdanih računov, semaforjev, prikazovalnikov in zavarovanja opreme pa je naročnik odgovoril: »Izdani računi morajo biti davčno potrjeni.«, »Naročnik zahteva montažo semaforja za prikaz informacije prosto/zasedeno.«, »Prikazovalniki morajo prikazovati število prostih parkirnih mest. Tehnične zahteve glede štetja so poljubne, domnevamo pa, da senzorji in podobna infrastruktura potegnejo za seboj višjo investicijo in posledično višjo najemnino, katere višina je merilo za izbor ponudnika (najnižja najemnina).« in »Ponudnik zavaruje opremo.«,
- podal pa je tudi odgovor glede števila parkirnih mest, in sicer: »Rakušev trg: 86, Sodna ulica in Ulica talcev: 142, Mlinska ulica: 89, Loška ulica: 120, Skupaj parkirna mesta: 437«.

Državna revizijska komisija glede na podan opis predmeta javnega naročila, tehnične specifikacije, odgovore naročnika na portalu javnih naročil, kjer je večkrat navedel, da je postavitev opreme v pristojnosti ponudnika, ki mora sam predvideti vse s postavitvijo opreme povezane stroške, in navedbo naročnika v odločitvi, s katero je zavrnil zahtevek za revizijo, iz katere izhaja, da je na lokacijah, na katerih naročnik potrebuje strojno opremo za izvajanje parkirnega sistema, določena strojna oprema že postavljena (»[...] vlagatelj [...] očitno ve kaj namerava naročnik narediti z obstoječo opremo, ki je že vgrajena na parkiriščih [...]«, stran 10, drugi odstavek), ugotavlja, da je naročnik v konkretnem primeru, z namenom zagotovitve predmeta javnega naročila (to je najem strojne opreme za izvajanje parkirnega sistema), dopustil predložitev ponudb, ki omogočajo različne tehnične rešitve (med drugim tudi postavitev nove strojne opreme), ob upoštevanju navedenih minimalnih zahtev za strojno opremo parkirnega sistema.

Ker je torej naročnik ponudnikom omogočil, da ponudijo različne tehnične rešitve, katerih rezultat mora omogočiti, da ponudnik odda, naročnik pa najame 4 avtomatske blagajne, 4 vhodno/izhodne terminale, 8 zapornic, 4 semaforske stebre ter 10 prikazovalnikov zasedenosti parkirišč, Državna revizijska komisija ugotavlja, da bi moral naročnik vsem ponudnikom zagotoviti (zadosten) opis obstoječega stanja strojne opreme parkirnega sistema in pripadajoče infrastrukture, ki bi predstavljal podlago za pripravo ponudbe. S tem bi naročnik zagotovil, da je v postopku javnega naročanja ponudnikom, katerih dejanski položaj oziroma izhodišče je sicer različno (položaj trenutnega izvajalca v primerjavi s položajem novih, potencialnih izvajalcev), zagotovljena zahtevana (pravna) enakopravnost. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil namreč varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju predmeta javnega naročila, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj, nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakopravnost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih, naravnih in drugih danosti je namreč dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati.

Čeprav Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku v navedbah, da je pri oblikovanju tehničnih specifikacij avtonomen in da večji obseg tehničnih specifikacij (vlagatelj je izvajal primerjavo z javnimi naročili drugih naročnikov) sam po sebi ne pomeni tudi večje kompleksnosti javnega naročila, pa hkrati opozarja, da mora naročnik pri vseh svojih ravnanjih upoštevati temeljna načela javnega naročanja. V konkretnem primeru naročnik s podajo (pomanjkljivega) opisa tehničnih specifikacij in predmeta javnega naročila, v zvezi z obstoječim stanjem strojne opreme parkirnega sistema in pripadajoče infrastrukture, ni ravnal (najmanj) v skladu z načelom enakopravne obravnave ponudnikov, saj ni zagotovil da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Ugotovljena okoliščina, da je na zahtevanih lokacijah že postavljen parkirni sistem, s katerega podatki naročnik ni seznanil vseh potencialnih ponudnikov, pomeni, da obstaja najmanj en ponudnik (vsaj dosedanji izvajalec), ki razpolaga z več podatki o dejanskem stanju strojne opreme parkirnega sistema in pripadajoče infrastrukture (med drugim tudi s podatki o dolžini zapornic, podatki o tem, kdo prazni pobrani denar, kdo dobavlja papir za tiskanje listkov ipd.), kot drugi potencialni ponudniki, posledično pa je izhodišče pri pripravi ponudbe potencialnih ponudnikov različno, (pravno) neenakopravno. Kot brezpredmetne Državna revizijska komisija zavrača navedbe naročnika, da prejem ne le ene, temveč dveh ponudb in dejstvo, da nobene ni izločil kot tehnično neustrezne pomeni, da so bile tehnične specifikacije predmeta javnega naročila pripravljene s potrebno skrbnostjo in da v primeru, da bistvene lastnosti predmeta javnega naročila ne bi bile navedene, vlagatelj svoje ponudbe sploh ne bi mogel oddati. V zvezi s tem Državna revizijska komisija dodaja, da sama okoliščina, da je ponudnik oddal svojo ponudbo še ne pomeni, da je naročnik pri pripravi javnega naročila, v konkretnem primeru pri pripravi opisa predmeta naročila in njegovih tehničnih specifikacij, ravnal, kot mu to narekuje veljavna zakonodaja s področja javnega naročanja.

Državna revizijska komisija zato dalje pritrjuje navedbam vlagatelja, ko navaja, da je naročnikov način prenašanja odgovornosti za vse stroške, povezane s postavitvijo opreme povsem neuporaben, ker vlagatelj ne ve, kaj namerava naročnik storiti z že vgrajeno opremo, saj je postavitev nove opreme pogojena z odstranitvijo obstoječe, v zvezi s čemer pa naročnik ni podal nobenih informacij. Če namreč ponudnik ne razpolaga z zadostnim opisom obstoječega stanja strojne opreme parkirnega sistema in pripadajoče infrastrukture, ne more, v potrebni vsebini in količini, predvideti potrebnih del, povezanih s postavitvijo nove strojne opreme parkirnega sistema.

Glede na navedeno, Državna revizijska komisija ugotavlja, da bi moral naročnik, z namenom zagotovitve enakopravne obravnave ponudnikov, že v okviru predmeta javnega naročila oziroma njegovih tehničnih specifikacij, ponudnikom zagotoviti vse potrebne informacije v zvezi z opisom obstoječega stanja strojne opreme parkirnega sistema in pripadajoče infrastrukture.

Državna revizijska komisija v nadaljevanju obravnava vlagateljeve navedbe v zvezi z nejasnostjo oziroma pomanjkljivostjo tehničnih specifikacij strojne opreme parkirnega sistema, kot je navedena v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

Vlagatelj zatrjuje, da tehnične specifikacije predmeta javnega naročila niti po objavi naročnikovih odgovorov na portalu javnih naročil ne določajo bistvenih lastnosti opreme parkirnega sistema in da so navedene v petih alinejah, zaradi česar so, v primerjavi z drugimi podobnimi javnimi naročili, že na prvi pogled pomanjkljive. Da so neustrezne, naj bi šlo razbrati tudi iz vprašanj potencialnih ponudnikov na portalu javnih naročil. Vlagatelj dalje zatrjuje, da na prvi pogled sicer izgleda, da je naročnik ponudnikom pustil popolno diskrecijsko pravico s tem, ko je na vprašanja na portalu javnih naročil odgovoril npr. s pavšalno navedbo, da so tehnične zahteve za semaforje in blagajne »poljubne« in ko zatrjuje, da je določil le minimalne zahteve, ki jih mora ponudnik izpolniti in ki zadoščajo za pridobitev ponudbe, vendar pa meni, da mu naročnikov način oblikovanja tehničnih specifikacij zaradi skopo postavljenih tehničnih specifikacij onemogoča, da odda dopustno ponudbo, ki bo primerljiva s ponudbami ostalih ponudnikov.

Kot je Državna revizijska komisija že prehodno zapisala, mora naročnik predmet javnega naročila opisati tako, da imajo ponudniki za pripravo (popolne) ponudbe zadostne informacije. V konkretnem primeru je naročnik s količinskim podatkom in minimalnimi tehničnimi zahtevami opisal strojno opremo parkirnega sistema, ki jo želi najeti (npr. »- 4 avtomatske blagajne, ki zagotavljajo plačevanje z gotovino – kovanci in bankovci za 5 €, 10 €, 20 € in 50 €. Blagajne morajo vračati menjalni denar. Blagajne morajo omogočati tiskanje originalnih računov;« itd.). Državna revizijska komisija ugotavlja, da zgolj zato, ker je naročnik v zvezi s predmetom javnega naročila navedel osnovne, minimalne zahteve, ni pa do potankosti razdelal vsakega posameznega elementa predmeta javnega naročila, ni mogoče zaključiti, da naročnik ni v zadostni meri opisal tehničnih specifikacij (minimalnih tehničnih zahtev) strojne opreme parkirnega sistema. Po vpogledu v vprašanja in odgovore na portalu javnih naročil Državna revizijska komisija ugotavlja tudi, da iz naročnikovega odgovora na vprašanje potencialnega ponudnika npr. glede načina delovanja štetja prostih parkirnih mest (induktivne zanke, senzorji,...) izhaja, da naročnik ponujenega načina štetja prostih parkirnih mest ne omejuje na noben način (»[...] Tehnične zahteve glede štetja so poljubne [...]«), v posledici česar ponudniki lahko ponudijo poljubno tehnično rešitev, pri tem pa je naročnik »opozoril«, »[...] da senzorji in podobna infrastruktura potegnejo za seboj višjo investicijo in posledično višjo najemnino, katere višina je merilo za izbor ponudnika (najnižja najemnina).«, hkrati pa iz več njegovih odgovorov razvidno, da želi najeti strojno opremo, ki bo izpolnjevala (najmanj) njegove osnovne tehnične zahteve, ponudniki pa sicer lahko ponudijo tudi morebitno tehnološko bolj napredno strojno opremo, kar izhaja npr. iz odgovora na vprašanje potencialnega ponudnika, ali je potrebno predvideti vračanje denarja v bankovcih ali le kovancih, kjer je naročnik odgovoril »[...] Zahteva je, da oprema oziroma avtomatska blagajna mora vračati denar.« ali pa iz odgovora na vprašanje potencialnega ponudnika, ali naročnik zahteva montažo semaforja za prikaz informacije prosto/zasedeno ali npr. LED prikazovalnik z napisom prosto/zasedeno, kjer je naročnik odgovoril »Naročnik zahteva montažo semaforja za prikaz informacije prosto/zasedeno.«.

Državna revizijska komisija v tem delu ugotavlja, da je naročnik z zapisom osnovnih, minimalnih tehničnih zahtev strojne opreme parkirnega sistema, upoštevaje, da je tehnično rešitev za zagotovitev predmeta javnega naročila prepustil ponudnikom in upoštevaje merilo za izbor najugodnejše ponudbe (najnižja skupna ponudbena cena v EUR z DDV), v 9. točki Povabila in dokumentacije za pripravo ponudbe za oddajo javnega naročila po postopku naročila male vrednosti z oznako JN-12/2017 in z odgovori na vprašanja potencialnih ponudnikov na portalu javnih naročil, v zadostni meri opisal strojno opremo parkirnega sistema. Posledično Državna revizijska komisija vse vlagateljeve navedbe v zvezi s pomanjkljivostjo oziroma nepopolnostjo opisa želene strojne opreme parkirnega sistema, kot izhaja iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in odgovorov naročnika na portalu javnih naročil, zavrača kot neutemeljene.

Navedenega ne more spremeniti vlagateljevo sklicevanje na prakso Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-256/2012, v kateri je Državna revizijska komisija sicer pritrdila vlagateljevi navedbi o nezadostni definiranosti števila odjemalcev za osebne računalnike, a iz razloga, ker naročnik (med drugim) ni določil točnega števila odjemalcev, temveč je navedel podatek »najmanj 160«. Prav tako na navedeno ne vpliva vlagateljevo sklicevanje na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-130/2014, v kateri je bilo ugotovljeno, da je naročnik v zvezi z omaricami postomatov ni navedel, koliko različnih velikost morajo ponudniki ponuditi, niti ni pojasnil dimenzij omaric. V navedeni zadevi je Državna revizijska komisija res ugotovila, da tako pomanjkljivo oblikovane tehnične specifikacije ponudnikom omogočajo, da ponudijo širok nabor (po številu in velikosti ponujenih omaric) različnih ponudb, naročniku pa onemogočajo, da bi lahko ponudbe medsebojno objektivno primerjal, saj naročnik ni določil niti števila niti velikosti omaric, ki sta pomembna elementa, ki vplivata na ponujeno ceno in s tem na izbiro najugodnejšega ponudnika, vendar pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da predstavljena in predmetna zadeva nista primerljivi, saj (kot že zapisano) naročniku v predmetni zadevi ni mogoče očitati, da so podane tehnične specifikacije strojne opreme parkirnega sistema pomanjkljive zgolj zato, ker so navedene kot minimalne tehnične zahteve in ker je naročnik odločitev glede tehnične rešitve zagotovitve dela predmeta javnega naročila, torej strojne opreme parkirnega sistema, prepustil ponudnikom.
Državna revizijska komisija ob vsem navedenem ugotavlja, da naročnik za del predmeta javnega naročila in tehničnih specifikacij ni zagotovil zadostnih podatkov, posledično pa ni uspel zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila, v skladu s 7. členom ZJN-3. Državna revizijska komisija je posledično zahtevku za revizijo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila tako, da je naročniku naložila odpravo kršitve na način, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navede opis obstoječega stanja strojne opreme parkirnega sistema in pripadajoče infrastrukture, s tem pa ustrezno določi tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, ki so podlaga za pripravo ponudbe. Preostale navedbe vlagatelja v zvezi z nepopolnostjo tehničnih specifikacij je Državna revizijska komisija zavrnila kot neutemeljene, kot predhodno obrazloženo.

Drugo, med vlagateljem in naročnikom sporno vprašanje je, ali je naročnik zahtevo po dobavnem roku določil v nesorazmerju s predmetom javnega naročila.

Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik dobavni rok prvič določil šele z odgovorom na vlagateljevo vprašanje na portalu javnih naročil, ki ga je objavil skoraj šest ur po tem, ko je rok za sprejemanje ponudnikovih vprašanj že potekel, da je določitev tako kratkega dobavnega roka v očitnem nesorazmerju s predmetom javnega naročila, da lahko na podlagi takega dobavnega roka izvede javno naročilo le trenutni izvajalec ter da je naročnik kršil tudi načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelo enakopravne obravnave ponudnikov, saj je favoriziral trenutnega izvajalca. Naročnik vse očitke v zvezi z zatrjevano kršitvijo zavrača.

ZJN-3 v 8. členu določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev, zahtev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila.

Z vpogledom v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v drugem odstavku 3. člena osnutka Pogodbe o najemu strojne opreme za izvajanje parkirnega sistema št. JN-12/2017/P določil »Izročitev opreme je na dan veljavnosti pogodbe.«, na zapis potencialnega ponudnika na portalu javnih naročil »dobavni rok?« pa je odgovoril »Dobavni rok: takoj po podpisu pogodbe.«.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da ni mogoče slediti navedbam vlagatelja, da je naročnik dobavni rok prvič določil šele z odgovorom na portalu javnih naročil, šest ur po tem, ko se je rok za sprejemanje vprašanj že iztekel, saj glede na predhodno zapisano, to ne drži. Naročnik je namreč že v osnutku pogodbe, ki je bila del objavljene dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, opredelil dobavni rok (rok za izročitev opreme). Kot nerelevantne gre dalje zavrniti navedbe vlagatelja o enodnevnem dobavnem roku, ki ga je izračunal glede na predviden datum pričetka veljavnosti pogodbe, saj po mnenju Državne revizijske komisije določbe tretjega odstavka 2. člena osnutka pogodbe (»Pogodba je sklenjena predvidoma s 01.10.2017 in velja do [...]«) ne gre tolmačiti na način, da je podpis pogodbe previden v nedeljo, 1. 10. 2017, temveč da je naročnik z zapisom tega datuma predvidel pričetek najema strojne opreme, sam dobavni rok pa je naročnik določil v že citiranem drugem odstavku 3. člena osnutka pogodbe.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz navedb naročnika v odločitvi, s katero je zavrnil zahtevek za revizijo, ne izhajajo nobena pojasnila, ki bi upravičevala tako kratek dobavni rok, saj naročnik zgolj zatrjuje, da so navedbe o tem, da je dobavni rok največ en dan pavšalne, da se je ponudnik »[...] s tem, ko je oddal ponudbo očitno strinjal tudi z dobavnim rokom [...]« (odločitev, s katero je naročnik zavrnil zahtevek za revizijo, stran 16, zgoraj), in da vlagatelj »[...] ni predložil niti enega dokaza, da pogodbe v roku, kot je določen, ne bi mogel izpolniti [...]« (odločitev, s katero je naročnik zavrnil zahtevek za revizijo, stran 15, prvi odstavek).

Dalje iz navedb iz sklepa, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, izhaja naročnikovo prepričanje, da vlagatelj v zvezi s spornimi določbami glede dobavnega roka nima nobenih obveznosti, ki bi se nanašale na pripravo ponudbe, saj gre za pogodbena določila, ki se bodo uporabila šele po zaključku postopka oddaje javnega naročila in po sklenitvi pogodbe o izvedbi javnega naročila. Vlagatelj se pri tem sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-175/2016-5, in navaja, da je Državna revizijska komisija že v več svojih odločitvah zavzela stališče, da ni pristojna za odločanje o sporu v zvezi s kršitvami pravil obligacijskega prava, ki bi lahko nastale med strankama pogodbenega razmerja v fazi izvajanja pogodbe in da (sporna) pogodbena določila enako zavezujejo vse ponudnike, saj so bili jasno in vnaprej seznanjeni, kakšen je rok dobave. V zvezi s tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da se - glede na popolnoma drugačno dejansko stanje in navedbe strank v navedeni odločitvi - nanjo ni mogoče sklicevati. V predmetni zadevi namreč vlagatelj ne zatrjuje morebitnih kršitev pravil obligacijskega prava, ki bi nastale kot posledica prekratko določenega dobavnega roka, temveč zatrjuje, da je zahteva določena nesorazmerno predmetu javnega naročila.

Upoštevaje prehodno ugotovljeno, to je, da je naročnik dopustil predložitev ponudb z različnimi tehničnimi rešitvami, s katerimi bodo ponudniki naročniku zagotovili predmet javnega naročila, Državna revizijska komisija ugotavlja, da so vlagateljeve navedbe, ko zatrjuje, da je določitev tako kratkega dobavnega roka v očitnem nesorazmerju s predmetom javnega naročila, utemeljene. Ker ni znano, pod kakšnimi pogoji in v kakšni vsebini se trenutno izvaja parkirni sistem na zahtevanih lokacijah in ker ni znano, ali je naročnik po vsebini predmet javnega naročila kaj spremenil glede na obstoječo situacijo, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je rok izročitve, ki je predviden na dan veljavnosti pogodbe, lahko nesorazmeren predmetu javnega naročila že v primeru, da ponudnik ponudi zgolj nadaljevanje oddajanja obstoječe strojne opreme za izvajanje parkirnega sistema v najem, zato gre ugotoviti, da je tak rok še toliko bolj nesorazmeren predmetu javnega naročila v primeru, da ponudnik ponudi postavitev nove strojne opreme za izvajanje parkirnega sistema na zahtevanih lokacijah, za kar mora izvesti vsaj dobavo potrebne strojne opreme, njeno postavitev, priklop ipd.

Državna revizijska komisija ob vsem navedenem ugotavlja, da naročnik roka, ki ga je določil z določbo osnutka pogodbe, »Izročitev opreme je na dan veljavnosti pogodbe.«, ni določil v sorazmerju s predmetom javnega naročila, v skladu z 8. členom ZJN-3. Državna revizijska komisija je posledično zahtevku za revizijo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila tako, da je dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, v delu, v katerem je določen dan izročitve opreme, razveljavila.

Upoštevaje ugotovljeno, Državna revizijska komisija preostalih očitkov vlagatelja, ki se nanašajo na protipravnost dobavnega roka, ni obravnavala. Presoja slednjih namreč ne bi mogla več vplivati na drugačno odločitev Državne revizijske komisije.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, v katerem je bil napoten na odpravo kršitve in v delu, v katerem je bila dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila razveljavljena. Ugotovljene kršitve je mogoče odpraviti le v fazi postopka oddaje javnega naročila pred potekom roka za predložitev ponudb. V kolikor se bo naročnik odločil za nadaljevanje postopka javnega naročanja, mora dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije ustrezno dopolniti in spremeniti ter skladno z določbami ZJN-3 dopolnitve in spremembe objaviti in določiti nov rok za predložitev ponudb ter njihovo odpiranje.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska je vlagatelju skladno s 70. členom ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 1.500,00 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini priložil zahtevku za revizijo),
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.300 točk (prva točka Tarifne številke 40 po OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 727,97 EUR,
- izdatke po 11. členu OT (in sicer 2 % od 1.000 točk in 1 % od 300 točk) v višini 23 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 12,88 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 2.240,85 EUR. Razliko do priglašenih stroškov za zahtevek za revizijo, strošek sestankov s stranko, strošek pregleda listin in dokumentacije ter strošek druge obrazložene vloge med postopkom je Državna revizijska komisija zavrnila, saj v konkretnem primeru navedeni stroški niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika, niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške pravnega varstva v višini 2.240,85 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 27. 11. 2017



predsednica senata:
mag. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije











Vročiti:
- Javno podjetje Marprom d.o.o., Mlinska ulica 1, 2000 Maribor
- Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana




Vložiti:
- v spis zadeve, tu.