018-202/2017 Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo

Številka: 018-202/2017-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »Nakup materiala za interventno kardiologijo« - sklop 4 in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba KEFO d.o.o., Brnčičeva 29, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna ZUPANČIČ & MAUHLER, odvetnik Gregor Zupančič, Mala ulica 5/VII, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 2.11.2017

ODLOČILA

1. Pritožbi se ugodi in se razveljavi naročnikov sklep o zavrženju zahtevka za revizijo štev. 4301-14/2017/61, z dne 20.9.2017. Naročnik mora o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

2. Odločitev o stroških vlagatelja, nastalih v pritožbenem postopku, se pridrži za končno odločitev o zahtevku za revizijo.

Obrazložitev

Naročnik je dne 6.6.2017 na Portalu javnih naročil, pod štev. objave JN 005709/2017-B01 (spremembe dne 27.6., 4.7. in 4.7.2017) ter dne 6.7.2017 v Uradnem listu EU pod štev. objave 2017/S 128-261028 objavil skupno javno naročilo po odprtem postopku za nakup materiala za interventno kardiologijo v petih sklopih. Dne 30.8.2017 je naročnik sprejel odločitev štev. 4301-14/2017/54, s katero je odločil, da navedenega naročila ne bo oddal v nobenem od petih sklopov.
Zoper navedeno odločitev je vlagatelj v delu, ki se nanaša na četrti sklop (sklop 4) dne 13.9.2017 pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Predlaga, da se izpodbijana odločitev v tem delu razveljavi, naročniku naj se naloži, da vlagatelju omogoči vpogled v dokumente, iz katerih izhaja ocenjena vrednost in višina zagotovljenih sredstev za predmet naročila v sklopu 4 ter zahteva povrnitev stroškov pravnega varstva, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vlagatelj navaja, da je naročnik v obrazložitvi napadene odločitve navedel, da vlagateljeva ponudba »… izpolnjuje vse tehnične zahteve, vendar pa presega zgornjo najvišjo dovoljeno ceno na EM brez DDV« ter da »… iz tega razloga ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, zaradi česar v skladu z 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 ni dopustna.«. Ob navedenem vlagatelj zaključuje, da naročnikova odločitev o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe formalno sloni na razlogu, da ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, dejansko pa je naročnik ponudbo izločil iz razloga, ker je zanj predraga in jo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne more sprejeti. Vlagatelj poudarja, da je vnaprej določena želena cena, ki jo je naročnik poimenoval »najvišja dovoljena cena na enoto mere«, neresnična in zavajajoča, saj trg žilnih opornic ni reguliran s strani Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke, temveč je oblikovanje njihovih cen prepuščeno trgu. Zato je poimenovanje »zaželene«, »želene« ali »priporočljive cene« s terminom najvišja dovoljena cena po vlagateljevem mnenju neprimerno. Naročnik po vlagateljevem mnenju zaželene cene tudi ni realno določil, saj je prejel samo ponudbe, ki presegajo želeno ceno oziroma je po želeni ceni prejel samo tehnično neustrezno blago. Naročnik je sicer določil zaželeno ceno v razpisni dokumentaciji, vendar zavrnitev ponudbe na osnovi preseganja te cene po vlagateljevem prepričanju ni zakonit razlog za zavrnitev ponudbe. Zakon o javnem naročanju (Ur. l. RS, štev. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) namreč neposredno ureja, kdaj je ponudba nedopustna zaradi previsoke ponujene cene (nesprejemljiva ponudba) in naročnika omejuje, da izloči ponudbo zaradi preseganja vnaprej določene želene vrednosti, če za takšno zavrnitev ne obstoji zakonsko predvidena okoliščina – da naročnik nima zagotovljenih sredstev v višji vrednosti, kot je podana želena cena. Vlagatelj še navaja, da naročnik ni nikoli razkril podatkov o višini zagotovljenih sredstev, niti ni želel teh podatkov razkriti na podlagi vloge za vpogled po 35. členu ZJN-3, saj je zahtevo za vpogled zavrnil. Vlagatelj meni, da bi naročnik šele v primeru, če bi izkazal, da bolnišnice nimajo dovolj sredstev za nakup žilnih opornic v skupni vrednosti, lahko zavrnil vlagateljevo ponudbo kot predrago (nesprejemljivo). Poleg tega bi moral naročnik glede na to, da so bile nabavne cene žilnih opornic v preteklem letu v bolnišnicah, ki so pristopile k skupnemu javnemu naročilu, mnogo višje od zaželene cene, ocenjeno vrednost oblikovati na podlagi podatkov o stroških preteklih dobav in v tem okviru zagotoviti sredstva za nakup stentov. Ker je bil vlagatelju onemogočen vpogled v spisovno dokumentacijo, iz katere izhajajo podatki, ki se tičejo njegove ponudbe – torej podatki o višini zagotovljenih sredstev za predmetni sklop – je vlagatelj prikrajšan pri uveljavljanju učinkovitega pravnega varstva. Zato vlagatelj Državno revizijsko komisijo poziva, naj naročniku naloži da se vpogled v navedeno dokumentacijo vlagatelju omogoči in se mu skladno z ZPVPJN dopusti dopolnitev zahtevka za revizijo ali pa vsaj, da vpogleda v razpisno dokumentacijo in preveri, ali ima naročnik za skop 4 zagotovljena ustrezna sredstva. Vlagatelj je namreč prepričan, da naročnik ima zagotovljena sredstva oziroma, da sploh ne more izkazati, koliko sredstev ima na voljo za predmet naročila. Na koncu vlagatelj dodaja, da naročniku per se ne nasprotuje, da zavrne vse ponudbe v sklopu 4, vendar odločitev o zavrnitvi ponudbe ne sme sloneti na strani ponudnikov (ker ponudbena cena presega želeno ceno), pač pa na naročniku, ki je pri pripravi dokumentacije in tehničnih zahtev ravnal neprimerno in pomanjkljivo ter zato ni zmožen oddati naročila. Vlagatelj zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka po predloženem stroškovniku.

Naročnik je s sklepom štev. 4301-14/2017/61, z dne 20.9.2017 vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel (tč. 1 izreka), zavrnil vlagateljevo zahtevo za vpogled v dokumente, iz katerih izhaja ocenjena vrednost in višina zagotovljenih sredstev za predmet naročila v sklopu 4 (tč. 2 izreka), zavrnil njegovo zahtevo povrnitev stroškov (tč. 3 izreka) ter vlagatelju naložil vračilo stroškov postopka v višini 435,75 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa skupaj z zamudnimi obrestmi (tč. 4 izreka). V obrazložitvi naročnik navaja, da je najprej opravil predhodni preizkus vlagateljeve vloge, pri čemer je ugotovil, da je vlagateljev zahtevek za revizijo sicer pravočasen, da pa vlagatelj ne izkazuje aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo. Dejstvu, da je vlagatelj pravočasno oddal ponudbo in s tem izrazil interes za dodelitev naročila (prvi element aktivne legitimacije iz 1. alineje prvega odstavka 14. člena ZPVPJN), naročnik sicer ne nasprotuje, vendar meni, da vlagatelj niti ne zatrjuje, niti ni izkazal, da bi mu lahko z domnevno kršitvijo naročnika, ki jo zatrjuje v zahtevku za revizijo, nastala škoda (drugi element aktivne legitimacije iz 1. alineje prvega odstavka 14. člena ZPVPJN). Po presoji revizijskih navedb naročnik ugotavlja, da vlagatelj niti na enem mestu ne poda nobenih navedb, iz katerih bi izhajala možnost nastanka škode, prav tako pa tudi ne izpodbija naročnikove ugotovitve, da je njegova ponudba dopustna, niti ne odločitve, da se predmetno naročilo ne odda (nasprotno celo izjavlja, da per se ne nasprotuje zavrnitvi vseh ponudb), ampak se zavzema le za to, da bi naročnik drugače utemeljil razlog zavrnitve njegove ponudbe. V zvezi s slednjim naročnik še dodaja, da četudi bi drugače obrazložil razlog za zavrnitev vlagateljeve ponudbe, se vlagateljev položaj oziroma položaj njegove ponudbe ne bi v prav ničemer spremenil, zato je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel. V nadaljevanju obrazložitve naročnik »zgolj podredno« odgovarja na posamezne navedbe vlagatelja v zahtevku za revizijo, vlagatelju očita zlorabo pravice do pravnega varstva in zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka po predloženi specifikaciji.
Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo štev. 4301-14/2017/63 z dne 26.9.2017 odstopil dokumentacijo v zvezi s postopkom oddaje javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka. V vlogi naročnik med drugim Državni revizijski komisiji predlaga, da vlagatelju in njegovemu zakonitemu zastopniku v skladu z 21. členom ZPVPJN zaradi zlorabe pravice do pravnega varstva izreče denarno kazen, in sicer vsakemu v višini 1.300,00 EUR.
Zoper sklep o zavrženju zahtevka za revizijo je vlagatelj pravočasno vložil pritožbo (vloga z dne 5.10.2017). V pritožbi navaja, da iz zahtevka za revizijo jasno izhajajo njegovi očitki, da je naročnik vlagateljevo ponudbo izločil iz razloga previsoke cene, vendar ne na osnovi zakonitega razloga preseganja zagotovljenih sredstev, pač pa zaradi preseganja željene cene in da slednje ni zakonit razlog za zavrnitev ponudbe. Naročnik v predmetnem postopku naročila v sklopu 4 ni oddal, kar po vlagateljevem mnenju zadošča za priznanje aktivne legitimacije. Poleg tega je naročnik obe pred vlagateljevo ponudbo uvrščeni ponudbi zavrnil iz razloga neustreznosti ponujenega predmeta in ne iz razloga, zaradi katerega je zavrnil vlagateljevo ponudbo. Vlagatelj opozarja tudi na dejstvo, da je protokol ravnanj ob zavrženju zahtevka za revizijo jasno določen v ZPVPJN, ki za takšen primer predvideva možnost vložitve pritožbe. V zvezi s tem vlagatelj navaja, da je naročnik zahtevek za revizijo zavrgel po zakonsko dopustnem roku, hkrati pa se je meritorno opredelil do zahtevka, kar je po vlagateljevem mnenju kontradiktorno, nesmiselno in zavajajoče ter nasprotuje dejstvu, da naročnik ponudniku ni priznal aktivne legitimacije. Vlagatelj v celoti vztraja pri vseh revizijskih navedbah in vztraja pri tem, da preseganje želene cene ne more biti razlog za zavrnitev ponudbe, v kolikor želena cena ni enaka zagotovljenim sredstvom naročnika, kajti preseganje zagotovljenih sredstev je lahko razlog za zakonito zavrnitev ponudb v smislu 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3. Naročnik vsebinsko pritrjuje vlagatelju saj kot argumentacijo za zavrnitev ponudb navaja pogoje, rok in način preložitve ponudbe, neobičajno nizko ceno – preseganje želene cene pa ni neustreznost in potreba, vezana na tehnično lastnost blaga, pač pa na vrednost ponujenega blaga. V zvezi s prekluzijo do prerekanja določb razpisne dokumentacije vlagatelj pojasnjuje, da je jedro spora zavrnitev njegove ponudbe, ne pa vlagateljeva zahteva po spremembi določil razpisne dokumentacije (ki v hierarhiji pravnih aktov tudi sicer ni uvrščena nad kogentno javnonaročniško zakonodajo). Vlagatelj še poudarja, da naročnik ne more obravnavati ponudbe glede na to, koliko je pripravljen plačati, pač pa mora kot skrben gospodar skladno s 24., 66. in drugimi členi ZJN-3 ter skladno z javnofinančnimi predpisi oceniti vrednost predmeta naročila in na tej podlagi zagotoviti sredstva. Naročnik ni nikdar pojasnil, koliko ima zagotovljenih sredstev, kar še dodatno potrjuje vlagateljev dvom, da naročnik ni zmožen izkazati, da ponujena cena presega višino zagotovljenih sredstev. Naročnik se po vlagateljevem mnenju očitno noče spustiti v meritorno presojo revizijskih navedb in se opredeliti do dejstva, da se lahko predrago ponudbo izključi zgolj iz razloga, ker le-ta presega višino zagotovljenih sredstev, kar jasno izhaja iz zavrženja zahtevka za revizijo in pavšalne, nedecidirane in nedokazane opredelitve do revizijskih navedb. Glede na vse navedeno vlagatelj Državni revizijski komisiji predlaga, naj pritožbi ugodi in razveljavi sklep o zavrženju, naročniku pa naloži, da o zahtevku za revizijo skladno z ZPVPJN odloči takrat, ko vlagatelju prizna aktivno legitimacijo in določi skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN. Vlagatelj priglaša tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka po stroškovniku.

Državna revizijska komisija po proučitvi pritožbe in predložene dokumentacije ugotavlja, da je pritožba vlagatelja utemeljena, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Postopanje naročnika po prejemu zahtevka za revizijo je urejeno v III. Poglavju ZPVPJN (24. do 29. člen). Po prejemu zahtevka za revizijo mora naročnik najprej opraviti predhodni formalni preizkus vlagateljeve vloge z namenom ugotovitve, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za uvedbo predrevizijskega postopka (26. člen). Preizkusiti mora torej, ali so podane procesne predpostavke, to je okoliščine ali lastnosti, od katerih obstoja ali neobstoja je odvisna dopustnost začetka (pred)revizijskega postopka, razpravljanje v tem postopku in izdaja meritorne odločbe. Če te predpostavke niso izpolnjene, se naročnik ne sme spuščati v meritorno presojo, temveč mora zahtevek za revizijo iz procesnih razlogov zavreči. Zoper sklep o zavrženju zahtevka za revizijo lahko vlagatelj vloži posebno pritožbo (peti odstavek 26. člena). Če pa naročnik ob predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo ugotovi nasprotno, da le-ta izpolnjuje vse procesne predpostavke, ga sprejme v meritorno odločanje. Pri odločanju o zahtevku za revizijo lahko naročnik sprejme eno od naslednjih odločitev (28. člen):
- zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen, če ugotovi, da ob upoštevanju navedb v zahtevku ne bi sprejel drugačne odločitve v postopku oddaje javnega naročila ali
- zahtevku za revizijo ugodi in delno ali v celoti razveljavi postopek javnega naročanja ali odpravi kršitev.

Ob spredaj navedenih pravnih podlagah gre vlagatelju pritrditi v tem, da ZPVPJN natančno določa »protokol« ravnanj (zakonsko določeno sosledje opravil v predrevizijskem postopku) v zvezi z zahtevkom za revizijo in da naročnik v obravnavanem primeru predpisanega »protokola« ni spoštoval. ZPVPJN namreč daje jasne pravne podlage za sprejem možnih naročnikovih odločitev v zvezi z zahtevkom za revizijo. Pred presojo utemeljenosti revizijskega zahtevka mora naročnik ugotoviti, ali je vlagateljeva vloga sploh dopustna. Preveriti mora, ali so izpolnjene procesne predpostavke, torej okoliščine, ki jih določa ZPVPJN (predvsem prvi odstavek 26. člena) in ki morajo (oz. pri t.im. negativnih procesnih predpostavkah ne smejo) biti podane, da naročnik zahtevek za revizijo sploh sme obravnavati. Če naročnik ugotovi, da procesne predpostavke niso izpolnjene, mora zahtevek za revizijo zavreči, ne da bi se spuščal v njegovo vsebinsko presojo (vprašanje njegove utemeljenosti). Oziroma povedano drugače: naročnik se sme spustiti v vprašanje utemeljenosti zahtevka za revizijo le v primeru, ko so izpolnjene ustrezne procesne predpostavke. Kolikor procesne predpostavke niso dane, je vsebinsko odločanje naročnika o revizijskem zahtevku nedopustno.

V obravnavanem primeru je naročnik z isto odločbo (sklepom štev. 4301-14/2017/61, z dne 20.9.2017) vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel, zavrnil vlagateljevo zahtevo za vpogled v posamezne dokumente, zavrnil njegovo zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka ter vlagatelju naložil vračilo stroškov predrevizijskega postopka. Kot je Državna revizijska komisija navedla v predhodnih odstavkih, ZPVPJN naročniku ne daje pravnih podlag za sprejem tovrstne odločitve (v kateri se prepletajo tako proceduralne kot vsebinske /meritorne odločitve). Naročnikov sklep štev. 4301-14/2017/61, z dne 20.9.2017 je bilo treba že iz tega razloga razveljaviti kot nezakonit.

V obravnavanem primeru je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo sicer zavrgel iz razloga, ker po njegovem mnenju vlagatelj ni izkazal, da bi mu lahko z domnevno kršitvijo naročnika, ki jo zatrjuje v zahtevku za revizijo, nastala škoda. Vlagatelj se z navedenim naročnikovim stališčem ne strinja in predlaga, da se mu prizna aktivna legitimacija za vodenje revizijskega postopka.

Iz določil 26. in 31. člena ZPVPJN izhaja, da je izkazovanje aktivne legitimacije ena izmed procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da je ponudnik v postopku javnega naročanja upravičen do pravnega varstva. Naročnik in Državna revizijska komisija sta namreč po prejemu zahtevka za revizijo dolžna med drugim preveriti (tudi), ali je zahtevek za revizijo vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN ter v primeru, če omenjena (procesna) predpostavka ni izpolnjena, zahtevek za revizijo s sklepom zavreči (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN ter tretji odstavek 31. člena ZPVPJN).

V 14. členu ZPVPJN je določeno, da je treba aktivno legitimacijo priznati vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali sistem ugotavljanja sposobnosti in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda (1. alineja prvega odstavka 14. člena). Iz navedene določbe izhajata dva bistvena elementa za priznanje aktivne legitimacije, in sicer: interes za dodelitev javnega naročila ter možnost nastanka škode, ki bi vlagatelju utegnila nastati zaradi zatrjevane kršitve. Za priznanje aktivne legitimacije morata biti oba elementa izpolnjena kumulativno. Vlagatelj mora za priznanje aktivne legitimacije izkazati, da ima interes za pridobitev naročila (kar v obravnavanem primeru ni sporno) kot tudi, da bi mu zaradi kršitev, ki jih navaja v zahtevku za revizijo, lahko nastala škoda. Možnost nastanka škode mora biti povezana z zatrjevano kršitvijo in se v vsakem postopku ugotavlja posamično, ob upoštevanju danih okoliščin konkretnega primera (na primer predmeta naročila, vrste postopka, faze postopka, konkretnih očitkov, ki so predmet zahteve za pravno varstvo, ipd.). Zakon za priznanje aktivne legitimacije ne zahteva konkretiziranja škode, ampak zahteva le izkaz določene stopnje verjetnosti njenega nastanka. Da pa bi bila možnost nastanka škode verjetna, mora biti podana (vsaj hipotetična) vzročna zveza med zatrjevano naročnikovo kršitvijo pravil o javnem naročanju (zatrjevanim protipravnim ravnanjem) in zatrjevanim prikrajšanjem na strani vlagatelja, ki je nastalo (ali bi utegnilo nastati) zaradi naročnikove kršitve teh pravil (škodno posledico). Če med zatrjevano kršitvijo in možnostjo nastanka škode ni mogoče vzpostaviti vzročne zveze, tudi ni mogoče govoriti o aktivni legitimaciji v smislu 14. člena ZPVPJN.

V konkretnem primeru vlagatelj zatrjuje, da je naročnik v razpisni dokumentaciji sicer določil zaželeno (za naročnika najvišjo sprejemljivo) ceno, vendar po vlagateljevem prepričanju zavrnitev ponudbe na osnovi preseganja tako določene cene ni zakonit razlog za ugotovitev, da je ponudba nedopustna v smislu tč. 29 prvega odstavka 2. člena ZJN-3 oziroma za njeno zavrnitev. Vlagatelj naročniku torej očita, da je z zavrnitvijo njegove ponudbe prekršil določila predpisov, ki urejajo oddajo javnih naročil (zlasti 89. člen ZJN-3). Pri tem vlagatelj utemeljeno opozarja še na dejstvo, da je bila njegova ponudba na ocenjevalni lestvici razporejena na tretje mesto in da sta bili obe pred njegovo uvrščeni ponudbi zavrnjeni kot nedopustni zaradi neizpolnjevanja tehničnih zahtev ter da kot takšni ne bi mogli biti izbrani kot najugodnejši ponudbi (pregled spisovne dokumentacije potrjuje vlagateljeve navedbe). Navedeno pomeni, da bi se v primeru, če bi se vlagateljevi revizijski očitki o domnevnih kršitvah ZJN-3, ki naj bi jih zagrešil naročnik ob presoji njegove ponudbe, izkazali za utemeljene, vlagateljeva ponudba na ocenjevalni lestvici (vsaj hipotetično) lahko uvrstila na prvo mesto in bi mu s tem (vsaj hipotetično) lahko nastala škoda zaradi zavrnitve njegove ponudbe (če bi se seveda njegovi očitki v zahtevku za revizijo izkazali za utemeljene). Ob tako ugotovljenih dejanskih podlagah obravnavanega primera pa tudi po mnenju Državne revizijske komisije vlagatelju ni mogoče odreči aktivne legitimacije za vodenje revizijskega postopka.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN, ko je v predmetnem postopku pravnega varstva zahtevek za revizijo zavrgel, zato je pritožbi vlagatelja, na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN, ugodila in razveljavila sklep štev. 4301-14/2017/61, z dne 20.9.2017. Naročnik mora, če bo ugotovil obstoj vseh ostalih procesnih predpostavk, o zahtevku odločati skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo (75. člen ZPVPJN in četrti odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in spremembe) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 2.11.2016



Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije










Vročiti:

- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana
- Odvetniška pisarna ZUPANČIČ & MAUHLER, odvetnik Gregor Zupančič, Mala ulica 5/VII, Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve