018-133/2017 Komunala Kranj, d.o.o.

Številka: 018-133/2017-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter Nine Velkavrh in mag. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »DOBAVA VODOVODNEGA MATERIALA«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja KOMUNALA TEHNIKA, d.o.o., Meljski Hrib 32, 2000 Maribor, ki ga zastopa odvetnica Jerica Jančar, Tomšičeva ulica 1, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Komunala Kranj, d.o.o, Ulica Mirka Vadnova 1, 4000 Kranj (v nadaljevanju: naročnik), dne 3. 8. 2017

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo z dne 29. 6. 2017 se ugodi tako, da se razveljavita dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v delu podtočke »POGOJ 1: Referenčna sposobnost« točke »Tehnična sposobnost« poglavja »Pogoji za priznanje usposobljenosti« ter odgovor naročnika, objavljen na portalu javnih naročil dne 21. 6. 2017 ob 11.14, in sicer v delu, ki določa, da mora ponudnik izkazati, da je blago (duktilne cevi, pripadajoče fazonske kose in armature – hidranti, zasuni, vgradne garniture, montažno-demontažni kosi, tesnila) dobavljal enemu kupcu. V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v znesku 815,13 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 26. 5. 2017 na portalu javnih naročil pod številko objave JN005407/2017-E01 objavil obvestilo o javnem naročilu za dobavo vodovodnega materiala, ki ga je pod številko 202644 objavil tudi v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2017/S.

Vlagatelj je zoper dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila vložil zahtevek za revizijo z dne 29. 6. 2017. Po zatrjevanju vlagatelja je naročnik v zvezi z merilom enovitosti materiala v odgovoru na portalu javnih naročil navedel, da želi dodatno nagraditi ponudnike, ki bodo ponudili tudi določen odstotek enostavnejšega materiala istega proizvajalca, kot so cevi in obojčni fazonski kosi. Ker se je naročnik pri utemeljevanju zakonitosti merila skliceval na slabe izkušnje v preteklosti, ga vlagatelj poziva, naj predloži ustrezno statistiko, iz katere bo razvidno, kateri materiali katerih proizvajalcev so bili neustrezni, v kakšnem obsegu, iz katerih razlogov ter v kakšnem odstotku so se sistemi z vgrajenim materialom istega proizvajalca obnesli bolje od sistemov z vgrajenim materialom različnih proizvajalcev. Iz navedenega torej izhaja, da so naročnikove trditve pavšalne in neizkazane, zaradi česar jim vlagatelj ne more obrazloženo ugovarjati in mu je s tem kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva. Po mnenju vlagatelja je neutemeljena tudi naročnikova navedba, da omenjeno merilo ne izključuje nobenega od ponudnikov, saj vlagatelja postavlja v slabši položaj, kot mu gre po zakonu. Vlagatelj zatrjuje, da je izpodbijano merilo nezakonito iz razloga, ker za naročnika določen odstotek ponujenega blaga istega proizvajalca ne predstavlja nobene dodatne ekonomske prednosti. Sploh pa ni ekonomično, da naročnik plača 15 % višjo ceno tistemu ponudniku, ki ponudi več kot 30 % blaga istega proizvajalca. Blago istega proizvajalca namreč še ne pomeni nujno tudi večje kakovosti in ne opravičuje 15 % višje cene. Po mnenju vlagatelja je nedokazana in napačna tudi naročnikova navedba, da ima sistem, kjer je večino materiala proizvedel isti proizvajalec, daljšo življenjsko dobo in zahteva manj intervencij, zato ima naročnik tudi manj stroškov. Življenjska doba cevovoda je namreč odvisna od kvalitete vgrajenega materiala in ni pogojena z istim proizvajalcem. Tako tudi neuspešnega tlačnega preizkusa cevovoda praviloma ne gre pripisati kvaliteti materiala, ampak napačni vgradnji oziroma uporabi napačnega materiala. Industrija izdelkov, ki so predmet konkretnega javnega naročila, se razvija ne le v smeri sodelovanja med različnimi proizvajalci, temveč tudi v smeri standardizacije na način, da so posamezni izdelki različnih proizvajalcev med seboj čimbolj primerljivi oziroma kompatibilni. Glede na navedeno je po prepričanju vlagatelja merilo enovitosti materiala nezakonito, v neskladju z določbami zakona pa je tudi merilo lastnosti materiala. Vlagatelj zatrjuje, da merilo lastnosti materiala neposredno izključuje potencialne ponudnike, saj bo ponudnik zaradi ponujene izboljšane zaščite z bakrom lahko ponudil 10 % višjo ceno od ponudnika, ki bo ponudil zgolj standardni (in standardiziran) material. Pri tem gre poudariti, da je edini proizvajalec cevi z zaščito z bakrom podjetje Saint Gobain PAM, čigar cevi v Sloveniji ponuja zgolj družba CMC Ekocon, d.o.o., ki jo naročnik preferira. Po zatrjevanju vlagatelja tudi ni dokazano, da zaščita z bakrom dejansko doprinese h kakovosti blaga, saj so cevi iz duktilne litine z dodatno zaščito bakra nove na trgu in neodvisnih raziskav še ni. Ravno tako ni nepomembno, v kakšno zemljo se cevi vgradijo. Če je že naročnik želel dodatno nagraditi kvalitetnejše ponudnike, bi lahko kot merilo določil razpolaganje s standardom GSK nemškega združenja za kakovost, ki ga lahko pridobijo le kvalitetnejši proizvajalci in ki opisuje način ter postopek zaščite duktilnega materiala s pasivno zaščito, katere cilj je povečati odpornost na korozijo. V tem primeru bi bilo namreč konkuriranje omogočeno več ponudnikom, sedaj pa bo lahko nagrajen zgolj eden, to je CMC Ekocon, d.o.o.. Dalje vlagatelj navaja, da lahko referenčni pogoj, kot ga je določil naročnik, izpolni samo CMC Ekocon, d.o.o.. Pri tem opozarja, da je predmet naročila dobava materiala, kar pomeni, da ne gre za kompleksno javno naročilo, pri katerem bi bile reference v zahtevani vrednosti morda lahko upravičene. Predmetno javno naročilo lahko po mnenju vlagatelja izpolni tudi ponudnik, ki je blago, to je predmet razpisa, v višini 800.000,00 EUR v treh letih dobavil več naročnikom. Upoštevaje navedeno vlagatelj meni, da bi moral naročnik referenčni pogoj preoblikovati tako, da bi bodisi dopustil seštevanje referenc posameznim naročnikom bodisi znižal njihovo vrednost in s tem določil le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev ponudnikov z ustreznimi tehničnimi ter strokovnimi sposobnostmi. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija v celoti razveljavi obravnavani postopek javnega naročanja, oziroma podredno, da razveljavi dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v delih, ki se nanašajo na merili enovitosti materiala in lastnosti materiala ter na referenčni pogoj za ugotavljanje tehnične sposobnosti. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Naročnik je zahtevek za revizijo z »Odločitvijo«, št. 224697 z dne 11. 7. 2017, zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Uvodoma navaja, da vlagatelj v vsakem primeru ne bi mogel oddati dopustne ponudbe, saj ne izpolnjuje pogoja glede zahtevane bonitetne ocene SB3, ki pa je z zahtevkom za revizijo sploh ne izpodbija. Vlagatelju zato po mnenju naročnika ne more nastati škoda. Dalje naročnik zatrjuje, da je merilo enovitosti materiala oblikoval na podlagi preteklih izkušenj oziroma ugotovitev o tem, koliko popravil je potrebno v sistemih, ki sestojijo iz materiala različnih proizvajalcev, in koliko v sistemih, v katerih je večina materiala istega proizvajalca. Kakor je bilo že pojasnjeno preko portala javnih naročil, naročnik ugotavlja, da je življenjska doba sistemov, v katerih je večina materiala istega proizvajalca, daljša, poleg tega je pri slednjih potrebnih manj popravil kot v sistemih, v katere je vgrajen material različnih proizvajalcev. Ne gre torej za to, da bi nekateri od ponudnikov ponujali neustrezen material, temveč za ugotovitve, da so vodovodni sistemi, sestavljeni iz materiala istega proizvajalca, vzdržljivejši, imajo daljšo življenjsko dobo ter zahtevajo manj popravil. V interesu naročnika je, da je intervencijskih popravil čim manj, saj so le-ta draga, prav tako pa, da se podaljša deklarirana življenjska doba. Iz tega razloga je upravičeno ponudnika, ki bo ponudil več materiala istega proizvajalca, dodatno nagraditi. Naročnik ni dolžan kupovati zgolj najcenejših produktov, v kolikor ugotavlja, da ima zato v času življenjske dobe nesorazmerno visoke stroške s popravili in da je pri večji enovitosti materiala življenjska doba daljša od pričakovane. Proizvajalec, ki poleg cevi proizvaja še material za cevne sisteme, namreč skrbi za kakovost in povezljivost posameznih elementov, kakor tudi za cel sistem kot celoto, ki ga kot celoto tudi preizkuša, testira in izpopolnjuje. Posledično naročnik zaradi povečane enotnosti sistema pričakuje, podaljšano življenjsko dobo ter manj okvar. Naročnik kot neutemeljene zavrača tudi navedbe vlagatelja, ki se nanašajo na merilo lastnosti materiala. Vlagatelj sicer zatrjuje, da lahko material z vsebnostjo bakra ponudi samo podjetje CMC Ekocon, d.o.o., vendar za te svoje navedbe ne predloži nobenega dokaza. Naročnik je že v odgovoru na portalu javnih naročil pojasnil, da se je za merilo zaščite materiala z bakrom odločil iz razloga, ker je okolje, kjer vgrajuje cevi iz duktilne litine, vse bolj onesnaženo tudi s SRBs bakterijo. Omenjena bakterija povzroča lokalno korozijo materiala, kar vpliva na zanesljivost sistema in na njegovo pričakovano življenjsko dobo. Prav dodatek bakra v aktivni zunanji zaščiti po raziskavah uničuje tovrstne bakterije in s tem preprečuje lokalno korozijo. Po zatrjevanju naročnika zaščita z bakrom posledično pomeni boljšo kakovost blaga. Glede standarda GSK, na katerega se pri opisovanju načina ter postopka zaščite duktilnega materiala s pasivno zaščito sklicuje vlagatelj, naročnik navaja, da ne zasleduje pasivne, temveč aktivno zaščito, zaradi česar so vlagateljeve navedbe v tem delu brezpredmetne. Po mnenju naročnika so neutemeljene tudi vlagateljeve navedbe v zvezi z zahtevanimi referencami. Naročnik uvodoma ugotavlja, da je za vlagatelja sporna zgolj višina reference, ter navaja, da znaša ocenjena vrednost konkretnega javnega naročila 1.000.000,00 EUR, zaradi česar je izpodbijana zahteva sorazmerna in povezana s predmetnim razpisom. Naročnik namreč ne more slediti pavšalni oceni vlagatelja, da je ponudnik, ki je v zadnjih treh letih pred oddajo ponudbe dobavil npr. za 200.000,00 EUR vodovodnega materiala, usposobljen enako kot ponudnik, ki je v preteklosti dobavljal tudi večje količine materiala. Trditev vlagatelja, da bi moral naročnik dopustiti kumuliranje referenc, ni utemeljena, kar nenazadnje izhaja tudi iz prakse Državne revizijske komisije. Glede na navedeno po oceni naročnika zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.

Vlagatelj se je v skladu s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN v vlogi z dne 17. 7. 2017, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 18. 7. 2017, opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. V omenjeni vlogi vlagatelj vztraja pri že podanih trditvah in dokaznih predlogih, poleg tega pa navaja še, da mu za priznanje aktivne legitimacije v predrevizijskem in revizijskem postopku ni potrebno dokazati, da je njegova ponudba dopustna.

Državna revizijska komisija v skladu z drugim odstavkom 31. člena ZPVPJN sprejme zahtevek za revizijo v obravnavo, v kolikor ta izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN. Omenjeni pogoji po svoji naravi tako predstavljajo procesne predpostavke, mednje pa skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 31. člena ZPVPJN sodi tudi aktivna legitimacija.

Vlagatelju je mogoče priznati aktivno legitimacijo, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja iz prve alineje prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, to sta interes za sklenitev okvirnega sporazuma ter (vsaj) možnost nastanka škode zaradi očitane kršitve naročnika. V skladu z drugim odstavkom 31. člena ZPVPJN se šteje, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo, če rok za oddajo ponudb še ni potekel, pa vsaka oseba, ki lahko opravlja dejavnost, potrebno za izvedbo predmeta javnega naročanja. Če v skladu s petim odstavkom 5. člena ZPVPJN oseba, ki je vložila zahtevek za revizijo, naročnika predhodno ni opozorila na očitano kršitev ali tega ni storil drug morebitni ponudnik, s čimer je bila oseba seznanjena preko portala javnih naročil ali bi lahko bila seznanjena, se šteje, da ni izkazala interesa za dodelitev javnega naročila (oziroma za sklenitev okvirnega sporazuma).

Naročnik vlagatelju ne odreka interesa za sklenitev okvirnega sporazuma, prav tako razlogov za to ni našla Državna revizijska komisija. Po mnenju naročnika pa vlagatelj ne izkazuje možnosti nastanka škode, saj ne izpolnjuje pogoja v zvezi z zahtevano bonitetno oceno SB3 in zato ne more predložiti dopustne ponudbe.

Naročnikova trditev o neizpolnjevanju enega od pogojev, določenih v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po vsebini predstavlja naročnikovo oceno o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe (29. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o javnem naročanju, Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3), ki je temelj za sprejem odločitve o zavrnitvi ponudbe. Odločitve o zavrnitvi nedopustne ponudbe pa naročnik skladno s predpisi s področja javnega naročanja ne sprejme v postopku pravnega varstva, temveč v postopku oddaje javnega naročila, pri čemer mora v odločitvi o oddaji naročila v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 navesti razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran, ter ponudnike opozoriti tudi na možnost pravnega varstva (enajsti odstavek 90. člena ZJN-3). Glede na navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelju na podlagi trditve o nedopustnosti njegove ponudbe, ki jo je naročnik podal šele v postopku pravnega varstva, ni mogoče odreči aktivne legitimacije, saj bi bila v nasprotnem primeru vlagatelju odvzeta možnost uveljavljanja pravnega varstva zoper naročnikovo odločitev o zavrnitvi njegove ponudbe kot nedopustne.

Ker so po oceni Državne revizijske komisije v konkretnem primeru izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, je Državna revizijska komisija na podlagi drugega odstavka 31. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo sprejela v obravnavo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija je najprej obravnavala revizijske navedbe o tem, da je naročnik s pavšalnimi odgovori, na zastavljena vprašanja, objavljenia preko portala javnih naročil, vlagatelju kršil pravico do učinkovitega pravnega varstva.

ZJN-3 v četrtem odstavku 61. člena določa, da mora naročnik v primeru, če prejme zahtevo, vsem gospodarskim subjektom, ki sodelujejo v postopku javnega naročanja, najpozneje šest dni pred iztekom roka za oddajo ponudb zagotoviti dodatne informacije v zvezi s specifikacijami in vse dodatne dokumente.

Skladno z navedeno zakonsko določbo je bilo v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila v točki »Vprašanja in odgovori/pojasnila« med drugim določeno, da gospodarski subjekti postavljajo zahteve za pojasnila preko portala javnih naročil, kamor bo naročnik v zakonskem roku posredoval pisni odgovor.

Vlagatelj ne zatrjuje, da naročnik na zahteve oziroma vprašanja, ki so mu bila v povezavi z meriloma enovitosti materiala ter lastnosti materiala in v povezavi z referenčnim pogojem zastavljena preko portala javnih naročil, ni odgovoril in ponudnikom ni zagotovil informacij, potrebnih za pripravo medsebojno primerljivih ponudb. Vlagatelj zatrjuje le, da so bili naročnikovi odgovori pavšalni, objektivno nepreverljivi in neizkazani, posledično pa da je bila vlagatelju kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva.

Državna revizijska komisija predstavljenim trditvam ne more slediti. Kot izhaja iz navedenih določb ZJN-3 ter dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, namen zagotavljanja dodatnih informacij preko portala javnih naročil v prvi vrsti ni v naročnikovem utemeljevanju razlogov za oblikovanje posameznih določb razpisne dokumentacije in torej tudi ne v pojasnjevanju ali v izkazovanju razlogov za določitev posameznih pogojev oziroma meril. Namen, ki ga naročnik zasleduje pri odgovarjanju na zahteve ter vprašanja, postavljena preko portala javnih naročil, je v zagotavljanju dodatnih informacij, potrebnih za pripravo ponudb, in v podajanju pojasnil, ki naj odpravijo morebitne nejasnosti ter s tem zagotovijo, da bodo predložene ponudbe tudi medsebojno primerljive. Zato vlagatelj z zatrjevanjem o pravici do učinkovitega pravnega varstva, ki naj bi mu bila kršena zaradi domnevno pavšalnih in neizkazanih odgovorov naročnika na portalu javnih naročil, v konkretnem primeru ne more uspeti.

Ker je Državna revizijska komisija zaključila, da ni mogoče pritrditi vlagateljevim trditvam o kršitvi pravice do učinkovitega pravnega varstva, je v nadaljevanju obravnavala njegove navedbe o zatrjevani nezakonitosti meril.

Merila so, kakor navaja vlagatelj, element za vrednotenje in medsebojno primerjavo ponudb. Gre za razlikovalne znake med (dopustnimi) ponudbami, katerih izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo javnega naročila.

ZJN-3 v prvem odstavku 84. člena določa, da odda naročnik javno naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZJN-3 se ekonomsko najugodnejša ponudba določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti, na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi, kot ga določa zakon, in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila. To pomeni, da ima naročnik za ugotavljanje ekonomsko najugodnejše ponudbe na voljo različne pristope: vrednotenje cenovnih elementov ponudbe (na primer s primerjavo ponujenih cen), vrednotenje stroškovnih elementov s pomočjo stroškovne analize ali pa vrednotenje s pomočjo iskanja najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo (torej z vrednostnim tehtanjem prednosti oziroma slabosti posameznih kvalitativnih parametrov v primerjavi s ceno in iskanjem optimalnega razmerja med obojim).

Določitev posameznih meril, na podlagi katerih bo naročnik v konkretnem primeru poiskal najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, je prepuščena naročniku, saj jih zakon našteva le primeroma. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZJN-3 lahko takšna merila vključujejo: a) kakovost, vključno s tehničnimi prednostmi, estetske in funkcionalne lastnosti, dostopnost, oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom, socialne, okoljske in inovativne značilnosti ter trgovanje in pogoje v zvezi z njim; b) organiziranost, usposobljenost in izkušenost osebja, ki bo izvedlo javno naročilo, če lahko kakovost osebja bistveno vpliva na raven izvedbe javnega naročila; c) poprodajne storitve, tehnično pomoč in pogoje dobave ali dokončanja del, postopek dobave ali izvedbe in trajanje dobav ali del.

V petem odstavku 84. člena ZJN-3 je določeno, da morajo biti merila za oddajo javnega naročila nediskriminatorna, sorazmerna in povezana s predmetom javnega naročila. Šteje se, da so merila povezana s predmetom javnega naročila, če se nanašajo na gradnje, blago ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu z javnim naročilom, in sicer v katerem koli pogledu in na kateri koli stopnji njihove življenjske dobe, vključno z dejavniki, povezanimi s posebnim postopkom proizvodnje, zagotavljanja ali trženja teh gradenj, blaga ali storitev, ali s posebnim postopkom za drugo stopnjo njihove življenjske dobe, tudi če takšni dejavniki vsebinsko niso del njih.

Skladno s šestim odstavkom 84. člena ZJN-3 merila za oddajo javnega naročila ne smejo imeti za posledico, da je z njimi naročniku podeljena neomejena svobodna izbira. Merila za izbiro morajo zagotoviti možnost učinkovite konkurence, spremljati pa jih morajo podrobni opisi, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki, da se oceni, kako ponudba izpolnjuje merila za oddajo javnega naročila. V skladu s sedmim odstavkom 84. člena ZJN-3 naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določi relativno utež, ki jo dodeli vsakemu merilu, izbranemu za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe, razen če se slednja določi le na podlagi cene. Navedene uteži se lahko opredelijo z določitvijo razpona z ustrezno največjo razliko. Kadar uteži ni mogoče navesti zaradi objektivnih razlogov, naročnik navede merila v padajočem zaporedju po pomembnosti.

Naročnik je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila pod poglavjem »Merila« določil, da bo ekonomsko najugodnejšo ponudbo izbral z uporabo naslednjih meril: skupne ponudbene vrednosti brez DDV, ovrednotene s 75 točkami, enovitosti materiala, ovrednotene s 15 točkami, ter lastnosti materiala, ovrednotene z 10 točkami. Poleg tega je naročnik določil še, da bo kot najugodnejša izbrana tista ponudba, ki bo na podlagi vrednotenja glede na vsa merila dosegla najvišje število oziroma seštevek točk (T skupaj = T cena + T enovitost + T lastnosti materiala).

V zvezi z merili je med strankama revizijskega postopka najprej spor o tem, ali je merilo enovitosti materiala, kot ga je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega opredelil naročnik, skladno z določili ZJN-3.

Merilo enovitosti materiala v dani zadevi primerja ponudbe glede na to, ali slednje poleg cevi in obojčnih fazonskih kosov, ki morajo v skladu z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila predstavljati proizvode istega proizvajalca, med preostalim ponujenim materialom po ponudbenem predračunu zajemajo tudi določen odstotek oziroma delež (%) proizvodov tega istega proizvajalca ali ne. Omenjeni delež se ugotavlja z izračunom po vnaprej predpisani formuli (ki ji vlagatelj ne nasprotuje). V kolikor se na podlagi izračuna ugotovi, da posamezni ponudnik poleg cevi in obojčnih fazonskih kosov ponuja tudi od 10 % do 19 % ostalega materiala istega proizvajalca, prejme 5 točk, za delež v višini od 20 % do 29 % dobi 10 točk, delež v višini nad 30 % pa mu prinese 15 točk.

Vlagatelj zatrjuje, da je predstavljeno merilo nezakonito, ker določen odstotek blaga istega proizvajalca naročniku ne prinese nobene dodatne ekonomske prednosti, poleg tega pa merilo ni niti sorazmerno niti povezano s predmetom javnega naročanja.

Iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, da naročnik v konkretnem primeru izvaja odprti postopek z namenom izbire stranke okvirnega sporazuma, ki bo sklenjen za obdobje 36 mesecev. Predmet okvirnega sporazuma je ureditev relevantnih vprašanj glede prihodnjih sukcesivnih dobav vodovodnega materiala, ki obsega cevi iz duktilne litine, fazonske kose, podzemne in nadzemne hidrante, zasune, vgradne garniture, montažno-demontažne kose ter tesnila. Navedeni elementi predstavljajo sestavne dele cevovodov, ki tvorijo vodovodni sistem. Ker bo torej izbrani ponudnik v naslednjih 36 mesecih od sklenitve okvirnega sporazuma naročniku dobavljal elemente oziroma dele, ki niso namenjeni samostojni uporabi, temveč povezovanju v vodovodni sistem kot celoto, je z izkustvenega vidika logično, da želi naročnik pridobiti elemente, ki bodo med seboj v kar največji možni meri povezljivi oziroma kompatibilni. Takšni pa bodo po zatrjevanju naročnika zlasti proizvodi istega proizvajalca.

Cilj večje kompatibilnosti elementov vodovodnega sistema naročnik zasleduje že z zahtevo, v skladu s katero morajo ponudniki ponuditi cevi ter obojčne fazonske kose, ki jih je proizvedel isti proizvajalec. Glede na to, da vlagatelj omenjeni zahtevi ne nasprotuje, poleg tega pa (sicer zgolj pavšalno) navaja, da se zaradi čim večje povezljivosti oziroma kompatibilnosti proizvodov različnih proizvajalcev industrija sestavnih delov vodovodnega sistema razvija v smeri standardizacije ter sodelovanja med različnimi proizvajalci, se očitno tudi sam zaveda, da je z vidika vodovodnega sistema kot celote med drugim relevantna tudi kompatibilnost posameznih elementov le-tega. Večja kompatibilnost posameznih elementov, ki povezani med seboj tvorijo vodovodni sistem kot celoto, pa obenem pomeni tudi večjo povezanost in s tem vzdržljivost vodovodnega sistema samega.

Vlagatelj ne zanika naročnikove navedbe, da proizvajalec, ki poleg cevi proizvaja tudi material oziroma opremo za vodovodne sisteme, skrbi za medsebojno kompatibilnost posameznih elementov sistema na način, da le-te razvija skupaj, v medsebojni povezavi, pri tem pa sistem kot celoto preizkuša in izpopolnjuje. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija pritrjuje naročnikovi navedbi, da gre večjo kompatibilnost posameznih elementov in s tem večjo povezanost ter vzdržljivost vodovodnega sistema, posledično pa manj popravil in zato tudi manj stroškov, pričakovati pri vodovodnem sistemu, v katerega bodo v večjem deležu vgrajeni proizvodi oziroma elementi istega proizvajalca, kot pri vodovodnem sistemu, v katerega elementi istega proizvajalca sploh ne bodo vgrajeni ali pa bodo vanj vgrajeni v manjšem deležu.

Takšnemu zaključku pritrjujejo tudi prepričljive navedbe naročnika o tem, da je na podlagi dolgoletnih izkušenj ugotovil, da so vodovodni sistemi, v katere so v večjem deležu vgrajeni elementi istega proizvajalca, vzdržljivejši, zahtevajo manj popravil, njihova življenjska doba pa je daljša od pričakovane, kar se vse odrazi v manjšem obsegu stroškov za naročnika. Pri tem naročnik poudarja, da predstavljene ugotovitve ne temeljijo na zaključkih, da so proizvodi kateregakoli proizvajalca neustrezni. Omenjene ugotovitve so namreč, kot pojasnjuje naročnik, utemeljene na njegovih izkušnjah z manjšim številom popravil pri vodovodnih sistemih, ki v večjem deležu sestojijo iz proizvodov oziroma elementov istega proizvajalca, v primerjavi z večjim številom popravil pri sistemih, v katere so vgrajeni (izključno) proizvodi oziroma elementi različnih proizvajalcev.

Državna revizijska komisija se sicer strinja z vlagateljem, da je življenjska doba cevovoda med drugim odvisna od kvalitete vgrajenega materiala, vendar to samo po sebi še ne more spremeniti zaključka, da na življenjsko dobo cevovoda (poleg kvalitete vgrajenega materiala) do določene mere vpliva tudi, ali je cevovod sestavljen iz elementov istega proizvajalca, saj so bili ti, kot pojasnjuje naročnik, razviti in preizkušeni v medsebojni povezavi.

Vlagatelj sicer navaja, da je med proizvajalci sestavnih delov vodovodnih sistemov vzpostavljena praksa medsebojnega sodelovanja, vendar tega ne uspe izkazati. Zgolj dejstvo, da dva proizvajalca (Duktus iz Nemčije ter TRM Tiroler Rohe iz Avstrije) z namenom povečanja kvalitete in življenjske dobe cevovodov sodelujeta s proizvajalcem Hawle, samo po sebi še ne more predstavljati podlage za zaključek, da je med proizvajalci sestavnih delov vodovodnih sistemov vzpostavljena običajna praksa medsebojnega sodelovanja.

Državna revizijska komisija tudi ne more slediti (sicer pavšalni in nekonkretizirani) navedbi vlagatelja, da merilo enovitosti materiala slednjega postavlja v slabši položaj, kot mu gre po zakonu, saj bo pri oblikovanju ponudbene cene v bistveno ugodnejšem položaju ponudnik, ki lahko zagotovi višji odstotek materiala istega proizvajalca. Samo dejstvo, da izpodbijano merilo ustvarja razlike med ponudbami, namreč še ne zadošča za ugotovitev, da je to merilo obenem tudi nezakonito. Kot navaja že vlagatelj sam, predstavlja merilo vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, čigar namen je v vrednotenju in medsebojnem primerjanju ponudb, s tem pa tudi v ustvarjanju razlik med njimi (slednje morajo biti utemeljene na določbah ZJN-3). V kolikor torej merilo med ponudbami ne bi ustvarjalo razlik, ki se v končni posledici odrazijo v razvrstitvi od najbolj do najmanj ugodne ponudbe, ne bi izpolnilo svojega namena.

Prav tako za zaključek o nezakonitosti merila ne zadošča vlagateljeva navedba, da naročniku ne prinaša nobene izmerljive ekonomske prednosti, v kolikor ponudnikom, ki ponudijo od 10 % do 19 % materiala istega proizvajalca, dodeli 5 dodatnih točk, tistim, ki ponudijo od 20 % do 29 % materiala istega proizvajalca, dodeli 10 točk, in tistim, ki ponudijo nad 30 % materiala istega proizvajalca, dodeli 15 točk. Vlagatelj namreč konkretno ne pojasni, zakaj po njegovem mnenju merilo enovitosti materiala, kot ga je ovrednotil naročnik, ne ustvarja nobene ekonomske prednosti. Nenazadnje ne gre prezreti, da je naročnik avtonomen tako pri odločitvi, katera in koliko meril bo določil in uporabil, kot tudi pri odločitvi, kakšne vrednostne uteži jim bo pripisal in na kakšen način jih bo uporabil, pri čemer mora upoštevati določila ZJN-3. To pomeni, da mora vlagatelj konkretno pojasniti, zakaj meni, da je posamezno merilo ali ponder nezakonit. Ker pa so vlagateljeve trditve v izpostavljenem delu nekonkretizirane, poleg tega pa vlagatelj ni navedel niti, kakšen ponder (če sploh) bi lahko imelo sporno merilo, jim Državna revizijska komisija ne more slediti. Enako velja tudi za pavšalno in neizkazano vlagateljevo trditev o tem, da naročnik z izpodbijanim merilom daje prednost ponudniku CMC Ekocon, d.o.o., medtem ko vlagatelj z navedbo, da za naročnika ni ekonomično plačati 15 % višjo ceno tistemu ponudniku, ki bo ponudil več kot 30 % blaga istega proizvajalca, ne varuje svojega pravnega položaja v tem postopku, temveč ščiti naročnika in javna sredstva.

Četudi vlagatelj zatrjuje, da je bil naročnikov odgovor na vprašanje glede izpodbijanega merila, objavljen na portalu javnih naročil, pavšalen in neizkazan, zaradi česar vlagatelj naročnika poziva k predložitvi ustrezne statistike in drugih dokazov, Državna revizijska komisija pripominja, da je v postopku pravnega varstva vlagatelj tisti, ki mora v prvi vrsti navesti dejstva ter dokaze o zatrjevanih kršitvah (prim. prvi odstavek 15. člena ZPVPJN), kot mu to nalaga trditveno in dokazno breme. Ker pa vlagatelj v zvezi z merilom enovitosti materiala svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil, Državna revizijska komisija njegovim navedbam o nezakonitosti izpodbijanega merila ni mogla pritrditi.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala med strankama revizijskega postopka obstoječi spor o tem, ali je merilo lastnosti materiala, kot ga je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil naročnik, skladno z določbami ZJN-3.

Merilo lastnosti materiala, kakor izhaja iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, vrednoti ponudbe glede na to, ali ponudnik poleg zahtevane zunanje zaščite na ceveh iz duktilne litine ponuja še izboljšano zunanjo zaščito, v kateri je poleg zahtevanih kovin v zlitini tudi baker. V kolikor ponudnik nudi izboljšano zaščito z bakrom, prejme dodatnih 10 točk.

Iz navedene opredelitve izpodbijanega merila izhaja, da je naročnik kot razlikovalni znak v primeru merila lastnosti materiala določil izboljšano, bolj kakovostno zunanjo zaščito na ceveh iz duktilne litine od tiste, ki jo je zahteval že v okviru tehničnih specifikacij, to je zaščito z bakrom. Pri presoji, ali je izpodbijano merilo povezano s predmetom javnega naročanja, gre najprej ugotoviti, da naročnik na podlagi obravnavanega postopka izbira stranko okvirnega sporazuma, ki mu bo v prihodnjih 36 mesecih dobavljala vodovodni material, namenjen vgradnji v vodovodne sisteme. Kot je pojasnil že v odgovorih, objavljenih na portalu javnih naročil, je zanj izjemnega pomena življenjska doba vodovodnega sistema oziroma njegovih sestavnih delov, ki mu jih bo izbrani ponudnik dobavljal. Po mnenju naročnika na življenjsko dobo cevi relevantno vpliva tudi zaščita z bakrom, saj predstavlja bolj kakovostno zaščito cevi, kakovost pa je ena od okoliščin, ki je v drugem odstavku 84. člena ZJN-3 izrecno navedena med primeroma naštetimi možnimi merili.

Kot je prepričljivo pojasnil naročnik, je okolje, v katerega se vgrajujejo cevi iz duktilne litine, vedno bolj onesnaženo tudi s SRBs bakterijo. Omenjena bakterija povzroča lokalno korozijo materiala oziroma cevi, s tem pa vpliva na zmanjšano zanesljivost celotnega vodovodnega sistema in skrajšuje njegovo pričakovano življenjsko dobo. Prav dodatek bakra v aktivni zunanji zaščiti po zatrjevanju naročnika uničuje tovrstne bakterije in preprečuje lokalno korozijo, kar je razbrati tudi iz predloženega reklamnega prospekta družbe Saint Gobain PAM. Le-ta resda predstavlja prospekt proizvajalca cevi, vendar mu samo zato še ni mogoče odrekati dokazne vrednosti, vlagatelj pa drugih navedb v tej smeri glede omenjenega dokaza ne podaja.

Upoštevaje navedeno ni moč pritrditi vlagateljevi navedbi, da ni dokazano, da zaščita z bakrom pomeni večjo kakovost blaga, zlasti ob dejstvu, da vlagatelj sam glede obravnavanega vprašanja svojega trditvenega bremena ni izpolnil ter ni konkretno pojasnil, zakaj zaščita z bakrom po njegovem mnenju ne predstavlja večje kakovosti blaga. V tej zvezi je namreč vlagatelj zgolj hipotetično navajal, da je možno celo, da so cevi z zaščito bakra slabše od ostalih, saj da se lahko življenjska doba cevovoda v kombinaciji z bakrom celo zmanjša, vendar pa predstavljenih pavšalnih navedb z ničimer ni izkazal.

Četudi se je strinjati z vlagateljem o tem, da za zaščito cevi ni nepomembno, v kakšno zemljo se le-te vgradijo (slednje je potrjeno tudi z vsebino standarda EN545), pa vlagatelj omenjene navedbe konkretneje ne pojasni, zato na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da zaščita cevi z bakrom v konkretnem primeru predstavlja nezakonito merilo. To še toliko bolj velja ob dejstvu, da je naročnik, kot že pojasnjeno, avtonomen pri odločitvi, katera merila bo določil in na kak način jih bo uporabil, v kolikor pri tem upošteva določila ZJN-3. Zaradi avtonomnosti naročnika pri določitvi meril Državna revizijska komisija tudi ne more slediti vlagateljevim navedbam o tem, da bi lahko naročnik, v kolikor je želel nagraditi kvalitetnejše ponudnike, kot merilo določil razpolaganje s standardom GSK.

Enako kot pri določitvi meril(a) je naročnik pod predpostavko upoštevanja določil ZJN-3 avtonomen tudi pri določitvi vrednostnih uteži posameznih meril. Posledično vlagatelj pri izpodbijanju ponderja 10 %, s katerim je naročnik ovrednotil merilo lastnosti materiala, ne more uspeti zgolj na podlagi navedbe, da bo lahko posamezni ponudnik na račun cevi iz duktilne litine z zaščito bakra vse ostale proizvode iz ponudbenega predračuna ponudil po 10 % višji ceni. Navedeno namreč samo po sebi še ni nezakonito, ponudniki pa so pri oblikovanju ponudbenih cen, ki je stvar njihove poslovne odločitve, avtonomni.

Vlagatelj navaja tudi, da naročnik z določitvijo merila lastnosti materiala preferira podjetje CMC Ekocon, d.o.o., ki je ekskluzivni zastopnik proizvajalca Saint Gobain PAM za Slovenijo, slednje pa edino na svetu proizvaja cevi z zaščito z bakrom.

Četudi v zvezi s predstavljenimi navedbami vlagatelj z izpisom s spletne strani podjetja CMC Ekocon, d.o.o., uspe izkazati, da ima omenjeno podjetje v svojem ponudbenem naboru izdelke proizvajalca Saint Gobain PAM, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je omenjeno podjetje hkrati tudi ekskluzivni zastopnik navedenega proizvajalca za Slovenijo. Enako kot trditve, da je CMC Ekocon, d.o.o., ekskluzivni zastopnik proizvajalca Saint Gobain PAM za Slovenijo, vlagatelj tudi ne uspe izkazati navedbe, da je omenjeni proizvajalec edini na svetu, ki izdeluje cevi z zaščito z bakrom.

Na koncu obravnavanja spornih vprašanj v zvezi z meriloma enovitosti materiala in lastnosti materiala Državna revizijska komisija pripominja še, da je vlagatelj naročniku očital tudi, da je pri njuni določitvi kršil načela sorazmernosti, konkurence med ponudniki ter zagotavljanja enakopravne obravnave ponudnikov. Ker pa vlagatelj svojih pavšalnih navedb ni konkretneje pojasnil, še manj pa jih izkazal, jim Državna revizijska komisija ni mogla slediti.

Na podlagi vsega doslej navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj ni uspel izkazati, da je naročnik z določitvijo merila enovitosti materiala in merila lastnosti materiala, kot ju je določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, kršil določila ZJN-3.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala še navedbe vlagatelja o nezakonitosti pogoja za sodelovanje, ki se nanaša na tehnično sposobnost.

ZJN-3 v prvem odstavku 76. člena določa, da lahko naročnik določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko med drugim nanašajo na tehnično sposobnost. Kot zahtevo za sodelovanje lahko naročnik gospodarskim subjektom v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZJN-3 naloži le pogoje iz tega člena. Naročnik v postopek javnega naročanja vključi le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima kandidat ali ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila. Glede tehnične in strokovne sposobnosti lahko naročnik skladno z desetim odstavkom 76. člena ZJN-3 določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil.

Naročnik je dne 21. 6. 2017 ob 11.14 na portalu javnih naročil na eno od podanih zahtev v zvezi s spremembo pogoja za sodelovanje, nanašajočega se na tehnično sposobnost, objavil odgovor, s katerim je ta pogoj spremenil, poleg tega pa je navedel še, da bo spremembo objavil tudi v popravku dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. V skladu z navedenim je naročnik dne 26. 6. 2017 preko portala javnih naročil objavil popravek dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, v kateri je (kot predhodno v istem besedilu že v odgovoru, dne 21. 6. 2017 objavljenim na portalu javnih naročil) v podtočki »POGOJ 1: Referenčna sposobnost« točke »Tehnična sposobnost« poglavja »Pogoji za priznanje usposobljenosti« določil:

»Zahteva za referenco: Ponudnik mora v ponudbi izkazati, da je v zadnjih treh (3) letih pred datumom, določenim za oddajo ponudb nepretrgoma za vsaj enega referenčnega naročnika kvalitetno, pravočasno in v skladu s pogodbenimi določili, dobavljal blago (duktilne cevi, pripadajoče fazonske kose in armature – hidranti, zasuni, vgradne garniture, montažno-demontažni kosi, tesnila) enemu kupcu v višini 800.000,00 EUR brez DDV./…/.«

Vlagatelj najprej nasprotuje višini zahtevane reference in zatrjuje, da je ponudnik, ki je v zadnjih treh letih pred oddajo ponudbe dobavil npr. za 200.000,00 EUR blaga, enako usposobljen za izvedbo konkretnega javnega naročila kot ponudnik, ki je v preteklosti dobavljal večje količine.

Predstavljeno, sicer pavšalno trditev, je potrebno presojati glede na relevantne okoliščine konkretnega primera, med katerimi je tudi ocenjena vrednost okvirnega sporazuma, ki ga bo za dobavo vodovodnega materiala v obdobju 36 mesecev z izbranim ponudnikom sklenil naročnik. Iz dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila izhaja, da je naročnik vrednost okvirnega sporazuma za obdobje treh let ocenil na 1.000.000,00 EUR. To pomeni, da je pričakovani obseg blaga, ki ga bo naročniku dobavil izbrani ponudnik, velik. Dobava večjih količin blaga pa, kot je prepričljivo pojasnil naročnik, zahteva ponudnika, ki je dobro organiziran in ima na zalogi več blaga, posledično pa se je na povpraševanje naročnika v fazi izvedbe sposoben hitro odzvati.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah zapisala, da so reference po svoji naravi dokazilo o tem, da je ponudnik v preteklosti že izvajal (po vsebini, obsegu in zahtevnosti) primerljive posle, s čimer izkaže usposobljenost tudi za izvedbo predmeta javnega naročila.

Ob upoštevanju narave referenc in ob upoštevanju dejstva, da znaša ocenjena vrednost vodovodnega materiala, ki bo v prihodnjih treh letih dobavljen naročniku, kar 1.000.000,00 EUR, ni mogoče slediti vlagateljevi navedbi, da je referenca v višini 80 % vrednosti slednjega, s katero torej ponudnik izkaže, da je v treh pred rokom za oddajo ponudb že uspešno dobavil vodovodni material v višini 800.000,00 EUR, previsoka oziroma nesorazmerna in diskriminatorna.

Takšnega zaključka ne more spremeniti niti navedba vlagatelja, da lahko referenčni pogoj v predpisani višini izpolni zgolj en ponudnik, zaradi česar so preostali ponudniki diskriminirani. Vlagatelj namreč konkretno ne navede, kateri ponudnik naj bi to bil, svoje navedbe pa tudi ne izkaže. Poleg tega je Državna revizijska komisija v svojih odločitvah že večkrat zapisala, da zagotavljanje enakopravne obravnave ponudnikov ne pomeni, da mora naročnik svoje zahteve oblikovati tako, da omogoči sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila prav vsem ponudnikom na relevantnem trgu. To pomeni, da je naročnik upravičen postavljati pogoje, ki imajo za posledico omejevanje kroga potencialnih ponudnikov za izvedbo javnega naročila, vendar mora imeti za takšno omejevanje oziroma razlikovanje objektivno opravičljive ter strokovno utemeljene razloge, povezane s predmetom javnega naročila.

Takšnih razlogov pa naročnik glede referenčnega pogoja po oceni Državne revizijske komisije ni izkazal v delu, v katerem je določil, da mora ponudnik izkazati, da je blago (duktilne cevi, pripadajoče fazonske kose in armature – hidranti, zasuni, vgradne garniture, montažno-demontažni kosi, tesnila) dobavil enemu kupcu. Naročnik namreč ni pojasnil, zakaj je po njegovem mnenju za dokazovanje sposobnosti pomembno in potrebno, da so ponudniki blago dobavili zgolj enemu kupcu, to pa po oceni Državne revizijske komisije ne izhaja niti iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da naročnik ni uspel izkazati opravičljivih razlogov za ugotovitev, da je za izvedbo javnega naročila v konkretnem primeru usposobljen le ponudnik, ki je navedeno blago dobavljal zgolj enemu kupcu.

Predstavljeni zaključek dodatno potrjujejo določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (glej npr. 8. člen vzorca okvirnega sporazuma), iz katerih izhaja, da se bodo dobave vodovodnega materiala v konkretnem primeru izvajale posamično, vsaka zase, na podlagi sprotnih pisnih naročilnic.

Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je izpodbijana zahteva nesorazmerna in presega namen izkazovanja tehnične sposobnosti ponudnikov, posledično pa neupravičeno omejuje konkurenco med njimi.

V posledici predstavljene ugotovitve je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo v izpostavljenem delu ugodila tako, da je razveljavila dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v delu podtočke »POGOJ 1: Referenčna sposobnost« točke »Tehnična sposobnost« poglavja »Pogoji za priznanje usposobljenosti« ter odgovor naročnika, objavljen na portalu javnih naročil dne 21. 6. 2017 ob 11.14, in sicer v delu, ki določa, da mora ponudnik izkazati, da je blago (duktilne cevi, pripadajoče fazonske kose in armature – hidranti, zasuni, vgradne garniture, montažno-demontažni kosi, tesnila) dobavljal enemu kupcu.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Ker je Državna revizijska komisija razveljavila del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, naročnika napotuje, naj v primeru, da bo s postopkom oddaje zadevnega javnega naročila nadaljeval, dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije ustrezno spremeni, spremembe pa objavi v skladu z določbami ZJN-3.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi z dne 17. 7. 2017 zahteval povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska je vlagatelju ob upoštevanju 70. člena ZPVPJN priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek odvetniških storitev za sestavo zahtevka za revizijo v višini 3.000 točk (prva točka tar. št. 40 Odvetniške tarife, Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke znaša 1.377,00 EUR,
- izdatke v pavšalnem znesku v priglašeni višini 13,77 EUR,
- strošek plačane takse za zahtevek za revizijo v višini 3.500,00 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 4.890,77 EUR. Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel delno, je Državna revizijska komisija odločila, da se vlagatelju, v skladu z doseženim uspehom v postopku, ki ga ocenjuje na 1/6 (vlagatelj je izpodbijal merilo enovitosti materiala, merilo lastnosti materiala in referenčni pogoj, uspel pa je polovično pri slednjem), povrne 815,13 EUR potrebnih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Naročnik mora vlagatelju stroške povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa (in ne od dneva izdaje odločitve o zahtevku za revizijo, kot je to brez pravne podlage zahteval vlagatelj), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Državna revizijska komisija pa vlagatelju ni priznala stroška odvetniške storitve za sestavo vloge z dne 17. 7. 2017 (in v zvezi s to vlogo priglašenih materialnih stroškov), saj v konkretnem primeru navedeni strošek ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena). Navedbe v omenjeni vlogi namreč niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 3. 8. 2017

Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Odvetnica Jerica Jančar, Tomšičeva ulica 1, 1000 Ljubljana,
- Komunala Kranj, d.o.o., Ulica Mirka Vadnova 1, 4000 Kranj,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve.