018-073/2017 Dravske elektrarne Maribor d.o.o.

Številka: 018-073/2017-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in mag. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Vzdrževanje in podpora informacijskega sistema IBM Maximo v DEM d.o.o.«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja KOPA računalniški inženiring d.d., Kidričeva ulica 14, Slovenj Gradec (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika DRAVSKE ELEKTRARNE MARIBOR d.o.o., Obrežna ulica 170, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 19. 5. 2017

ODLOČILA

Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

Naročnik izvaja postopek oddaje naročila male vrednosti »Vzdrževanje in podpora informacijskega sistema IBM Maximo v DEM d.o.o.«. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 7. 3. 2017, pod št. objave JN001691/2017-W01.

Naročnik je dne 31. 3. 2017 na portalu javnih naročil (pod št. objave JN001691/2017-ODL01) objavil dokument »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA« z dne 30. 3. 2017, s katerim je javno naročilo oddal ponudniku TROIA, informacijske storitve, d.o.o., Ozare 19, Slovenj Gradec (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), ponudbo vlagatelja pa označil kot nedopustno. Vlagatelj je na naročnika dne 5. 4. 2017 naslovil zahtevo za spremembo odločitve, naročnik pa je nato dne 6. 4. 2017 na portalu javnih naročil objavil »SPREMEMBO ODLOČITVE O ODDAJI NAROČILA«, s katero je javno naročilo (ponovno) oddal izbranemu ponudniku, po merilih manj ugodno ponudbo vlagatelja pa označil kot dopustno.

Po opravljenem vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika je vlagatelj dne 12. 4. 2017 pravočasno vložil zahtevek za revizijo zoper odločitev o oddaji naročila, v katerem meni, da je ponudba izbranega ponudnika nedopustna in bi jo moral naročnik izločiti, naročilo pa oddati vlagatelju. Zatrjuje, da izbrani ponudnik zavaja naročnika, saj ne more zagotoviti dobave predmeta javnega naročila po specifikaciji, kot je bila zahtevana v razpisu in dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Izbrani ponudnik naj bi namreč navedel, da ponuja »IBM Maximo Asset Management Scheduler FCT Authorized User Annual SW Subscription & Support Renewal«, v skladu s svojim pogodbenim odnosom z IBM pa lahko ponudi »IBM Maximo Asset Management Scheduler Authorized User Annual SW Subscription & Support Renewal«. Razlika v oznaki »FCT« pomeni bistveno razliko med zahtevanim predmetom javnega naročila in predmetom, ki ga izbrani ponudnik lahko izdobavi, saj je v zahtevanem predmetu javnega naročila že zajeta podpora lokalnega IBM partnerja, v predmetu brez oznake »FCT« pa ima pogodbeno obveznost podpore IBM. Vlagatelj predlaga razveljavitev spremembe odločitve o oddaji naročila.

Izbrani ponudnik se je o vloženem zahtevku za revizijo izjasnil z vlogo z dne 14. 4. 2017. Ne strinja se z očitkom o nedopustnosti njegove ponudbe; meni, da iz zahtevka za revizijo ni razvidno, zakaj natančno vlagatelj meni, da bi morala biti njegova ponudba izločena. Zanika navedbo, da ne more zagotoviti dobave predmeta javnega naročila. K ustrezni dobavi se je zavezal s podpisom pogodbe, kako bo izpolnil pogodbene obveznosti, pa je stvar izbranega ponudnika. Iz predložene ponudbe zelo jasno izhaja, da je ponudil enako programsko opremo s spremljajočimi storitvami kot vlagatelj, razlika je zgolj v ceni. Podpora lokalnega partnerja, ki po zatrjevanju vlagatelja izhaja iz oznake »FCT«, naj bi bila v obravnavanem primeru tudi sicer nebistvena, saj že naziv predmeta pomeni, da mora ponudnik naročniku nuditi tudi vzdrževanje in vso potrebno podporo. Tako podporo izbrani ponudnik nudi – k temu se je zavezal v svoji ponudbi in predložil tudi dokazila glede svojega pogodbenega odnosa z družbo IBM. V kolikor vlagatelj meni, da lahko samo on ponudi podporo lokalnega IBM partnerja, je njegovo naziranje zmotno.

Naročnik je dne 19. 4. 2017 izdal sklep, s katerim je kot neutemeljenega zavrnil vlagateljev zahtevek za revizijo. Poudarja, da mu za izvedbo storitve v obsegu iz razpisne dokumentacije ni pomembno, na kakšen način bosta ponudnika izvajala zahtevano podporo (»IBM licenčnina, letno vzdrževanje in podpora IBM zajema vse popravke in nove verzije programske opreme IBM Maximo Asset Management v skladu z določili mednarodne programske licenčne pogodbe podjetja IBM«). V razpisni dokumentaciji naj bi bili jasno zapisani nazivi za posamezno vrsto licenc, ki so v uporabi in so v obsegu vzdrževalne pogodbe. Oba ponudnika sta v svojih ponudbah vključila enak nabor licenc kot je bil zahtevan. Za naročnika kot uporabnika je bistveno, da ohrani obstoječ nabor licenc z nespremenjenimi pravicami uporabe, kar je v obeh ponudbah zagotovljeno. Naročnik še pojasnjuje, da mu pogodbena razmerja med IBM in njihovimi partnerji, kot tudi vsebina teh razmerij, niso dostopna in ga tudi ne zanimajo, saj je to izključno stvar dogovora pogodbenih partnerjev (ponudnika in IBM).

Državna revizijska komisija je odstopljeno dokumentacijo iz predrevizijskega postopka prejela dne 24. 4. 2017 in dne 11. 5. 2017.

Vlagatelj se do navedb naročnika ni opredelil.

Po pregledu prejete dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Vlagateljeve revizijske navedbe o nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika je potrebno presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3), ki določa, da je dopustna ponudba tista, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika. V skladu z osmim odstavkom 89. člena ZJN-3 se na infrastrukturnem področju za namen izbire udeležencev v postopkih javnega naročanja uporabljajo naslednja pravila:
a) naročnik, ki je določil pravila in pogoje za izključitev ponudnikov ali kandidatov, izključi gospodarske subjekte, ki izpolnjujejo pogoje za izključitev in ne izpolnjujejo pogojev za sodelovanje;
b) ponudnike in kandidate izbere v skladu z objektivnimi pravili in pogoji;
c) v omejenih postopkih, v postopkih s pogajanji z objavo, v konkurenčnih dialogih in v partnerstvih za inovacije po potrebi zmanjša število kandidatov, izbranih v skladu z a) in b) točko tega odstavka.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje ali navaja okoliščin, ki bi kazale na to, da za izbranega ponudnika obstajajo razlogi za izključitev (75. člen ZJN-3), da morebiti ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje (76. člen ZJN-3), da ponudba ni prispela pravočasno, da gre pri njej za nedovoljeno dogovarjanje ali korupcijo, da jo je naročnik ocenil za neobičajno nizko ali da cena presega zagotovljena sredstva naročnika. Med strankama ni sporno niti, da je izbrani ponudnik v svoji ponudbi zajel obseg storitev in vse licence, kot jih je naročnik predvidel v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. V primeru sporne licence je mogoče soglašati z izbranim ponudnikom v tem, da je v ponudbi navedel zahtevano licenco »IBM Maximo Asset Management Scheduler FCT Authorized User Annual SW Subscription & Support Renewal« – v ponudbenem predračunu je, enako kot vlagatelj v svoji ponudbi, podal ceno (licenčnino) za 15 tovrstnih licenc. Upoštevajoč navedeno zato ni mogoč niti zaključek, da ponudba izbranega ponudnika ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel določnejših razlogov, zakaj naj izbrani ponudnik sporne licence, kot jo je navedel v svoji ponudbi, ne bi mogel (smel) ponuditi, prav tako pa tudi ne dokazov v prid zatrjevanega. Vlagatelj v zahtevku za revizijo pojasnjuje le razlike med posameznimi tipi licenc (»FCT« in »PE«), zgolj v zvezi z navedenim pa kot dokaz prilaga dokument »Primerjava med FCT in PA načinom nudenja podpore končnemu uporabniku IBM licenčne programske opreme« oz. (naročnika) napotuje na preveritev teh informacij pri kontaktni osebi A., ki je »pri IBM zadolžen[a] za Maximo za CEE regijo«. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, je vlagatelj tisti, ki mora skladno z razpravnim načelom, določenim v 7. in 212. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, zatrjevati dejstva, iz katerih izvirajo domnevne kršitve naročnika, ponuditi pa mora tudi dokaze, na podlagi katerih je taka dejstva mogoče ugotoviti. Zahtevek za revizijo je namenjen zatrjevanju kršitev, ki naj bi jih v postopku oddaje javnega naročila storil naročnik, v ta namen pa ZPVPJN od vlagatelja zahteva aktivno vlogo pri navajanju (pravno relevantnih) dejstev in predlaganju (pravno relevantnih) dokazov. Skladno s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena morajo biti trditve jasne, določne (konkretizirane) in dokazane, tista stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, pa mora to dejstvo tudi dokazati. Gre za tako imenovano pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, v zvezi s katerim posledice nedokazanosti nekega dejstva prizadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo, glede na normo materialnega prava, zatrjevati in dokazati (primerjaj tudi 5. in 6. točko prvega odstavka 15. člena ZPVPJN). Ker vlagatelj revizijskih navedb v konkretnem primeru ni zatrjeval na takšen način, zanje pa tudi ni predložil oziroma predlagal dokazov, Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj z navedenim revizijskim očitkom ni uspel izkazati morebitnih naročnikovih kršitev.

V kolikor gre navedbo vlagatelja, da lahko izbrani ponudnik »[v] skladu s svojim pogodbenim odnosom z IBM ponudi: IBM Maximo Asset Management Scheduler Authorized User Annual SW Subscription & Support Renewal« razumeti na način, da izbrani ponudnik v fazi izvedbe javnega naročila ne bo zagotovil zahtevanih in ponujenih licenc »IBM Maximo Asset Management Scheduler FCT Authorized User Annual SW Subscription & Support Renewal«, pa Državna revizijska komisija še poudarja, da je izvrševanje pogodbe o izvedbi javnega naročila v odgovornosti naročnika in ta mora skrbeti za njeno pravilno izvrševanje, torej tudi za to, da bo izvajalec (izbrani ponudnik) zagotovil licence, kot so bile navedene v ponudbi. Državna revizijska komisija v zvezi s tem še pojasnjuje, da sta faza priprave (oddaje) ponudbe in faza izvrševanja predmeta javnega naročila dve ločeni fazi. Problematika dobave dejansko drugačnih izdelkov oziroma izvedbe drugačnih storitev glede na ponujeno, je po oceni Državne revizijske komisije predmet urejanja obligacijskih razmerij iz že sklenjene pogodbe in ne predmet obravnavanega postopka javnega naročanja. Državna revizijska komisija ima pristojnost odločanja le v okviru postopka pravnega varstva v postopkih javnega naročanja, njena pristojnost ne obsega oziroma se ne more širiti na morebitne zaplete, do katerih bi lahko prišlo v fazi izvrševanja pogodbe. Navedeno je predmet obligacijsko-pravnega razmerja in v pristojnosti pristojnega sodišča, kakor tudi izhaja iz 15. člena vzorca pogodbe o izvedbi javnega naročila.

Upoštevajoč vse navedeno Državna revizijska komisija ocenjuje, da vlagatelj ni izkazal naročnikovih kršitev pri pregledu in ocenjevanju ponudb oziroma kršitev v zvezi z ugotovitvijo, da je ponudba izbranega ponudnika dopustna.

Ker vlagatelj ni dokazal, da je naročnik z izdajo izpodbijane odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila kršil določila ZJN-3 ali razpisne dokumentacije, je Državna revizijska komisija, skladno s 1. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

Ker vlagatelj ni zahteval povračila stroškov, slednje tudi ni bil predmet odločanja Državne revizijske komisije.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 19. 5. 2017


Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije








Vročiti:
- KOPA računalniški inženiring d.d., Kidričeva ulica 14, 2380 Slovenj Gradec
- DRAVSKE ELEKTRARNE MARIBOR d.o.o., Obrežna ulica 170, 2000 Maribor
- TROIA, informacijske storitve, d.o.o., Ozare 19, 2380 Slovenj Gradec
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.